Ob odkritju novega dokumenta s šokantno vsebino: zakaj zgodovina »ni zanimiva«

Tino Mamić

(Foto: Jože Dežman, vir: casnik.si)
POSLUŠAJ ČLANEK
Zanimivo, da mnoge novice v Sloveniji postanejo novice šele, ko jih objavijo v tujini. Zaradi hlapčevskega kompleksa je nekaterim pač vse, kar prihaja iz belega sveta, bolj kredibilno.

Tokrat je novica prišla iz Belega Grada. Beligrada, kot so naši predniki imenovali našo nekdanjo prestolnico. Ali Beograda, kot smo začeli mesto imenovati skladno z izvirnikom. In pozabili naš izvorni izraz. Tako kot Kelmorajn, Turin in Trident. In tako pospešeno pozabljamo Carigrad in Kompostelo. In bomo prej ali slej pozabili tudi na Dunaj in Trst. Pa to le mimogrede.

Iz Ljubljane v Beograd in nazaj


Vrnimo se v Beligrad. Tam v srbski prestolnici na sotočju Save in Donave je v dnevniku Blic izšel članek o dveh dokumentih, ki dokazujeta sistematičen poboj slovenskih civilistov s strani slovenske partizanske vojske. Pa ga je praktično prepisal znani novinar nekega slovenskega portala (to pove veliko o kakovosti slovenskega novinarstva) in po spletnih družbenih omrežjih je potem vsebina hitro obkrožila Slovenijo.

Večinoma samo na spletu, kajpada, saj imajo dominantni mediji tovrstne teme za drugorazredne. Večjo pozornost je doživela le oddaja VV Faktor na TV3, ki se teh tem ne boji kot Lidl križa. Pardon, kot hudič križa.

Bo kdo mislil, da so dokument odkrili v srbskih arhivih, ki hranijo marsikaj, česar slovenska politična oblast noče vedeti. In si zato zelo medlo prizadeva, da bi arhivsko gradivo o naši zgodovini prišlo nazaj domov. A dokumenta niso našli v Beligradu ob Donavi, ampak v belem mestu ob Ljubljanici.

Našel ga je slovenski zgodovinar, ki ga je posredoval srbskemu časniku. Doma namreč zanj ni bilo prostora.
O komunističnih umorih se otroci v naših šolah ne učijo. Učijo se samo o junaštvih partizanov in izdajstvu domobrancev.

Pred parlamentom imamo kip morilca


Če smo natančni, gre za dva dokumenta. Eden je bil pri nas že objavljen. Našel ga je zgodovinar dr. Mitja Ferenc. Prvi ga je objavil na Televiziji Slovenija dr. Jože Možina. V njem Edvard Kardelj, podpredsednik jugoslovanske komunistične vlade, ki jo je vodil Josip Broz Tito, skorajda dva meseca po koncu vojne ukazuje, naj »pohitijo s čiščenjem«.

Ker mlajše generacije ne vedo, kdo je bil Kardelj, naj omenim, da njegov velikanski kip stoji na Trgu Republike pred slovenskim parlamentom. Pokopan pa je kar v parku tik ob parlamentu.

Kardeljev ukaz je naslovljen na Borisa Kidriča, ki je 5. maja 1945 postal prvi predsednik slovenske komunistične vlade. Ker mlajše generacije ne vedo, kdo je bil Kidrič, naj omenim, da je njegov velikanski kip stoji pred palačo slovenske vlade.

Brutalnost v slogu Islamske države


Klik za ogled dokumenta
Klik za ogled dokumenta, pod katerega je podpisan Edvard Kardelj


Drugi dokument pa doslej širši javnosti ni bil poznan. Napisal ga je isti Kardelj, drugi mož za Titom, že leta 1943, sredi vojne. V njem natančno pravi, koga je treba likvidirati. Tudi simpatizerje partizanov, če so preveč inteligentni. Kar cele družine. Tudi če so med člani otroci. Tudi, če je v družini samo en nasprotnik režima, je treba pobiti vso družino. Temu se ne reče uboj ali usmrtitev. Tudi poboj ne. Ustrezna beseda je samo umor. Izvajalec in naročnik umora pa je morilec. Tako kruti so danes le še v Islamski državi.

Klik za ogled dokumenta s podpisom Borisa Kidriča iz leta 1941
Klik za ogled dokumenta s podpisom Borisa Kidriča iz leta 1941


Dokument v celoti še ni objavljen, zato vnaprej ni mogoče zagotoviti njegove pristnosti. A vendar si lahko ogledamo še en podoben dokument, iz leta 1941, ki ga je na to temo napisal Boris Kidrič, šef slovenske Osvobodilne fronte (OF). Tudi ta razkriva glavni namen partijske elite, ki ni bil uničenje okupatorja, ampak demokratičnih Slovencev.

O tem se otroci v naših šolah ne učijo. Učijo se samo o junaštvih partizanov in izdajstvu domobrancev. Glede povojnih pobojev zato večina Slovencev meni, da je treba »pozabiti, kaj se je dogajalo in se obrniti v prihodnost«. So bili »pač taki časi«.

Dokumenta kažeta brutalnost komunistov, ki so prevzeli oblast. Zato ni nič čudnega, da njihovi duhovni nasledniki, levičarski politiki in novinarji, kažejo tako verbalno brutalnost še dandanes.

Ljudje smo pa - tiho


Tujca bo začudilo, koliko imamo v državi še vedno ne le kipov, ampak tudi trgov in ulic, ki so poimenovani po ljudeh, ki so odgovorni za smrt več tisoč Slovencev.

Še bolj pa bi ga začudilo, če bi izvedel, da so ljudje glede tega tiho, da se bojijo glasno nasprotovati, kaj šele protestirati.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30