Ob odkritju novega dokumenta s šokantno vsebino: zakaj zgodovina »ni zanimiva«
POSLUŠAJ ČLANEK
Zanimivo, da mnoge novice v Sloveniji postanejo novice šele, ko jih objavijo v tujini. Zaradi hlapčevskega kompleksa je nekaterim pač vse, kar prihaja iz belega sveta, bolj kredibilno.
Tokrat je novica prišla iz Belega Grada. Beligrada, kot so naši predniki imenovali našo nekdanjo prestolnico. Ali Beograda, kot smo začeli mesto imenovati skladno z izvirnikom. In pozabili naš izvorni izraz. Tako kot Kelmorajn, Turin in Trident. In tako pospešeno pozabljamo Carigrad in Kompostelo. In bomo prej ali slej pozabili tudi na Dunaj in Trst. Pa to le mimogrede.
Vrnimo se v Beligrad. Tam v srbski prestolnici na sotočju Save in Donave je v dnevniku Blic izšel članek o dveh dokumentih, ki dokazujeta sistematičen poboj slovenskih civilistov s strani slovenske partizanske vojske. Pa ga je praktično prepisal znani novinar nekega slovenskega portala (to pove veliko o kakovosti slovenskega novinarstva) in po spletnih družbenih omrežjih je potem vsebina hitro obkrožila Slovenijo.
Večinoma samo na spletu, kajpada, saj imajo dominantni mediji tovrstne teme za drugorazredne. Večjo pozornost je doživela le oddaja VV Faktor na TV3, ki se teh tem ne boji kot Lidl križa. Pardon, kot hudič križa.
Bo kdo mislil, da so dokument odkrili v srbskih arhivih, ki hranijo marsikaj, česar slovenska politična oblast noče vedeti. In si zato zelo medlo prizadeva, da bi arhivsko gradivo o naši zgodovini prišlo nazaj domov. A dokumenta niso našli v Beligradu ob Donavi, ampak v belem mestu ob Ljubljanici.
Našel ga je slovenski zgodovinar, ki ga je posredoval srbskemu časniku. Doma namreč zanj ni bilo prostora.
Če smo natančni, gre za dva dokumenta. Eden je bil pri nas že objavljen. Našel ga je zgodovinar dr. Mitja Ferenc. Prvi ga je objavil na Televiziji Slovenija dr. Jože Možina. V njem Edvard Kardelj, podpredsednik jugoslovanske komunistične vlade, ki jo je vodil Josip Broz Tito, skorajda dva meseca po koncu vojne ukazuje, naj »pohitijo s čiščenjem«.
Ker mlajše generacije ne vedo, kdo je bil Kardelj, naj omenim, da njegov velikanski kip stoji na Trgu Republike pred slovenskim parlamentom. Pokopan pa je kar v parku tik ob parlamentu.
Kardeljev ukaz je naslovljen na Borisa Kidriča, ki je 5. maja 1945 postal prvi predsednik slovenske komunistične vlade. Ker mlajše generacije ne vedo, kdo je bil Kidrič, naj omenim, da je njegov velikanski kip stoji pred palačo slovenske vlade.
Drugi dokument pa doslej širši javnosti ni bil poznan. Napisal ga je isti Kardelj, drugi mož za Titom, že leta 1943, sredi vojne. V njem natančno pravi, koga je treba likvidirati. Tudi simpatizerje partizanov, če so preveč inteligentni. Kar cele družine. Tudi če so med člani otroci. Tudi, če je v družini samo en nasprotnik režima, je treba pobiti vso družino. Temu se ne reče uboj ali usmrtitev. Tudi poboj ne. Ustrezna beseda je samo umor. Izvajalec in naročnik umora pa je morilec. Tako kruti so danes le še v Islamski državi.
Dokument v celoti še ni objavljen, zato vnaprej ni mogoče zagotoviti njegove pristnosti. A vendar si lahko ogledamo še en podoben dokument, iz leta 1941, ki ga je na to temo napisal Boris Kidrič, šef slovenske Osvobodilne fronte (OF). Tudi ta razkriva glavni namen partijske elite, ki ni bil uničenje okupatorja, ampak demokratičnih Slovencev.
O tem se otroci v naših šolah ne učijo. Učijo se samo o junaštvih partizanov in izdajstvu domobrancev. Glede povojnih pobojev zato večina Slovencev meni, da je treba »pozabiti, kaj se je dogajalo in se obrniti v prihodnost«. So bili »pač taki časi«.
Dokumenta kažeta brutalnost komunistov, ki so prevzeli oblast. Zato ni nič čudnega, da njihovi duhovni nasledniki, levičarski politiki in novinarji, kažejo tako verbalno brutalnost še dandanes.
Tujca bo začudilo, koliko imamo v državi še vedno ne le kipov, ampak tudi trgov in ulic, ki so poimenovani po ljudeh, ki so odgovorni za smrt več tisoč Slovencev.
Še bolj pa bi ga začudilo, če bi izvedel, da so ljudje glede tega tiho, da se bojijo glasno nasprotovati, kaj šele protestirati.
Tokrat je novica prišla iz Belega Grada. Beligrada, kot so naši predniki imenovali našo nekdanjo prestolnico. Ali Beograda, kot smo začeli mesto imenovati skladno z izvirnikom. In pozabili naš izvorni izraz. Tako kot Kelmorajn, Turin in Trident. In tako pospešeno pozabljamo Carigrad in Kompostelo. In bomo prej ali slej pozabili tudi na Dunaj in Trst. Pa to le mimogrede.
Iz Ljubljane v Beograd in nazaj
Vrnimo se v Beligrad. Tam v srbski prestolnici na sotočju Save in Donave je v dnevniku Blic izšel članek o dveh dokumentih, ki dokazujeta sistematičen poboj slovenskih civilistov s strani slovenske partizanske vojske. Pa ga je praktično prepisal znani novinar nekega slovenskega portala (to pove veliko o kakovosti slovenskega novinarstva) in po spletnih družbenih omrežjih je potem vsebina hitro obkrožila Slovenijo.
Večinoma samo na spletu, kajpada, saj imajo dominantni mediji tovrstne teme za drugorazredne. Večjo pozornost je doživela le oddaja VV Faktor na TV3, ki se teh tem ne boji kot Lidl križa. Pardon, kot hudič križa.
Bo kdo mislil, da so dokument odkrili v srbskih arhivih, ki hranijo marsikaj, česar slovenska politična oblast noče vedeti. In si zato zelo medlo prizadeva, da bi arhivsko gradivo o naši zgodovini prišlo nazaj domov. A dokumenta niso našli v Beligradu ob Donavi, ampak v belem mestu ob Ljubljanici.
Našel ga je slovenski zgodovinar, ki ga je posredoval srbskemu časniku. Doma namreč zanj ni bilo prostora.
O komunističnih umorih se otroci v naših šolah ne učijo. Učijo se samo o junaštvih partizanov in izdajstvu domobrancev.
Pred parlamentom imamo kip morilca
Če smo natančni, gre za dva dokumenta. Eden je bil pri nas že objavljen. Našel ga je zgodovinar dr. Mitja Ferenc. Prvi ga je objavil na Televiziji Slovenija dr. Jože Možina. V njem Edvard Kardelj, podpredsednik jugoslovanske komunistične vlade, ki jo je vodil Josip Broz Tito, skorajda dva meseca po koncu vojne ukazuje, naj »pohitijo s čiščenjem«.
Ker mlajše generacije ne vedo, kdo je bil Kardelj, naj omenim, da njegov velikanski kip stoji na Trgu Republike pred slovenskim parlamentom. Pokopan pa je kar v parku tik ob parlamentu.
Kardeljev ukaz je naslovljen na Borisa Kidriča, ki je 5. maja 1945 postal prvi predsednik slovenske komunistične vlade. Ker mlajše generacije ne vedo, kdo je bil Kidrič, naj omenim, da je njegov velikanski kip stoji pred palačo slovenske vlade.
Brutalnost v slogu Islamske države
Drugi dokument pa doslej širši javnosti ni bil poznan. Napisal ga je isti Kardelj, drugi mož za Titom, že leta 1943, sredi vojne. V njem natančno pravi, koga je treba likvidirati. Tudi simpatizerje partizanov, če so preveč inteligentni. Kar cele družine. Tudi če so med člani otroci. Tudi, če je v družini samo en nasprotnik režima, je treba pobiti vso družino. Temu se ne reče uboj ali usmrtitev. Tudi poboj ne. Ustrezna beseda je samo umor. Izvajalec in naročnik umora pa je morilec. Tako kruti so danes le še v Islamski državi.
Dokument v celoti še ni objavljen, zato vnaprej ni mogoče zagotoviti njegove pristnosti. A vendar si lahko ogledamo še en podoben dokument, iz leta 1941, ki ga je na to temo napisal Boris Kidrič, šef slovenske Osvobodilne fronte (OF). Tudi ta razkriva glavni namen partijske elite, ki ni bil uničenje okupatorja, ampak demokratičnih Slovencev.
O tem se otroci v naših šolah ne učijo. Učijo se samo o junaštvih partizanov in izdajstvu domobrancev. Glede povojnih pobojev zato večina Slovencev meni, da je treba »pozabiti, kaj se je dogajalo in se obrniti v prihodnost«. So bili »pač taki časi«.
Dokumenta kažeta brutalnost komunistov, ki so prevzeli oblast. Zato ni nič čudnega, da njihovi duhovni nasledniki, levičarski politiki in novinarji, kažejo tako verbalno brutalnost še dandanes.
Ljudje smo pa - tiho
Tujca bo začudilo, koliko imamo v državi še vedno ne le kipov, ampak tudi trgov in ulic, ki so poimenovani po ljudeh, ki so odgovorni za smrt več tisoč Slovencev.
Še bolj pa bi ga začudilo, če bi izvedel, da so ljudje glede tega tiho, da se bojijo glasno nasprotovati, kaj šele protestirati.
Zadnje objave
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: »Lopovi! Lopovi!«
18. 4. 2024 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
13 komentarjev
Stanislav Jesenovec, operativni zastavoslovec
Kraševka - res je! Nacionalna zavest ni nacionalizem. Po dr. Hribarju so na svetu Ljudstva, Narodi s knjižnim jezikom in Nacije z državo. Nacionalna borba, torej državljanska, je vedno pogoj za napredek. Zato tudi govorimo o narodnih in nacionalnih simbolih,. Torej simbolih naroda, Slovencev in Slovencev in drugih državljanov Slovenije. Prvi predstavljajo vse Slovence, kjer koli po svetu, drugi pa Slovenijo, ponovno, kjerkoli po svetu. Pa še to, od 11.11.1994 je ponovno dovoljeno uradno uporabljati slovensko narodno zastavo ob zastavi Slovenije. Na naši hiši sta vzorno nameščeni obe za vsak praznik Slovenije ter za prvi šolski dan. Doslej se še nobenemu novinarju na Gorenjskem ni zdelo vredno pisati o tem.
Ker je že govor o spomenikih revoluciji. V Kranju sem tudi jaz predlagal, da se s Slovenskega trga odstranijo sedanji spomeniki ter nadomestijo z narodnimi junaki, katere je za časa svojega izjemno uspešnega županovanja predlagal Vitomir Gros.
Kraševka
Sem brala, da so bili že pod Avstrijo SLOVENCI tako v taboru KONSERVATIVCEV kot LIBERALCEV, vendar, ko se je šlo za Slovensko KULTURO in njeno NARODNO vprašanje, so vedno STOPILI SKUPAJ. Po 2.svetovni vojni, pa je stopila v veljavo INTERNACIONALA. Zato KOMUNISTI so prvo lojalni svoji stranki (Kar je učil tudi Tito naše zamejce, ki so se bratili z italijanskimi komunisti in ne z drugače mislečimi Slovenci), NARODNO vprašanje pa je bilo in je za LEVICO še DANES DRUGORAZREDNO . Pa tudi DESNICA je glede tega premalo dovzetna. Posnemati bi morali našega zamejskega pisatelja Borisa PAHORJA, ki pravi, da je on rekel 3x NE - tako fašizmu, nacizmu, kot komunizmu. Za njega je tudi sedaj pri 104 letih življenja najpomembnejša NARODNA ZAVEST, ki je ne bi smel nihče enačiti z NACIONALIZMOM. Pri nas se to meša.
baubau
Me veseli,sarkazem,da imate vsaj še to upanje...
biljan
Že na več mestih in srečanjih oziroma predavanjih v Škofji Loki in Kranju sem predlagal, da ulice in ceste, ponavadi so celo med najpomembnejšimi v mestu, ki so poimenovane po revolucionarju Borisu Kidriču, obdržijo naziv Kidričeva ulica ali cesta, ampak naj se poimenuje po njegovem očetu (menda) prvem Prešernoslovcu dr. Francetu Kidriču. V Kranju še posebej, ker se rado imenuje za Prešernovo mesto in bi se spodobilo, da v vsa obravanja proučevalcev Prešernovega opusa vključijo tudi imenovanega. Bolj ali manj so me vsi debelo gledali, ko sem to izrekel javno in naglas, a še vedno menim, da bi bilo to edino primerno v samostojni Republiki Sloveniji. Mestnemu svetu MO Kranj je prav sedaj predlagano, da primerno prometnico poimenuje po dveh častnih občanih, v tem postopku pa bi vsekakor veljalo izvesti tudi predlagano preimenovanje s sina na očeta.
Jernej
Prepis dokumenta, ki ima na fotografiji v članku nekaj vrstic podčrtanih z rdečim, je bil objavljen že v Črnih bukvah, ki so v Ljubljani izšle leta 1944. Ta prepis se v Črnih bukvah nahaja na straneh 75 in 76 pa tudi še naprej.
Navedbe iz dokumenta originalne Črne bukve iz leta 1944 na strani 75 uvajajo takole: "Iz vodstva Osvobodilne fronte v Ljubljani je namreč junija 1943 prišel nasprotnikom komunizma v roke načrt za pokolj prav vsega, kar ni komunistično, na deželi in v Ljubljani."
Rajko Podgoršek
Definitivno bo potrebno vse te spomenike odstraniti, mislim, da DEMOS takrat ni bil toliko odločen, ker so mislili, da bo zadeva avtomatsko stekla po poti dekomunizacije. Ampak nedvomno so spomeniki Kidriča, Revolucije in Kardelja (nisem sploh vedel, da je v tisti gmoti on???) nekaj, kar bo nedvomno potrebno odstraniti. Mislim, da se zadnje čase tudi s pomočjo interneta dosti bolj pritiska na to in lahko pričakujemo pritiske tudi v smer ocene ustavnosti, kot je bilo s Titovo cesto. Kot tudi t.i. grobnica "narodnih" herojev, ki v bližino DZja ne sodi, ampak bolj na Žale. Marsikdo tudi ne ve, da sta v Ljubljani bila odstranjena dva kipa Tita, en v Tivoliju in en v Skupščini oz. današnjem DZju. Preimenovanja sicer so so bila, najbolj znano je tisto Titove ceste v Slovensko, uspelo pa jim je preimenovati mislim, da Kidrčevo ploščad v Ajdovščino (to je tam kjer je Metalka). Ostala pa je Kardeljeva ploščad, ki je najbolj sporna, pa še nekaj takih obskurnih ulic je po Ljubljani.
Preimenovanja so bila največ po osamosvojitvi, velikokrat je bilo zelo odvisno od lokalnih oblasti. Evo en zanimiv link je tukaj: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/1993-01-0402/odlok-o-preimenovanju-ulic-v-naseljih-brezice-in-dobova Lepo se vidi katere ulice so premienovali. Če bi temu principu striktno sledili povsod, bi imeli pri nas kar veliko dela. Je pa raznih Kidričev, Kardeljev, Kraigherjev, Semičev-Dakijev, Moše Pijadejev in podobnih še kar nekaj po naseljih v Sloveniji. Je namreč raznih Kidričev, Kardeljev, Kraigherjev, Semičev-Dakijev, Moše Pijadejev in podobnih še kar nekaj po naseljih v Sloveniji. Tudi Titovih ulic in trgov je še nekaj.
Nekatera preimenovanja so bila še kasneje, Kanglerju je uspelo preimenovati Kraigherjev (?) trg v Mariboru v trg Leona Štuklja recimo.
Kraševka
Narod ima pravico do poznavanja ZGODOVINE, tako svetle kot temne. Mislim, da imamo Slovenci zamolčane tudi veliko SVETLE zgodovine. USTOLIĆEVANJE VOJVOD na Gosposvedskem polju (danes Avstrija) je potekalo v SLOVENSKEM JEZIKU. DRŽAVNO tvorbo smo Slovenci imeli že pred letom 1ooo. CELJSKI GROFJE so bili med vodilnimi v EVROPI - tekmovali so celo s Habsburžani - govorili so tudi SLOVENSKO. Preveč smo se v šoli učili samo ZGODOVINO od 1941 dalje, pa še to pomankljivo. Seveda je bila v GROBEM zajeta vsa ZGODOVINA, toda premalo obdelana SLOVENSKA. Tudi o GROFIH, ki so imeli Gradove na primorskem nismo veliko slišali. Prav je, da jo dopolnimo s stvarmi ki niso nepomembne. To je DEMOKRATIČNO. Iskala sem v naši literaturi o GRADU Rihemberk (Branik), pa o lastnikih in požigalcih nisem nič zasledila.
Kraševka
Natalijin tata jo hčerko UČIL, da je politika umazana. On je verjetno od blizu spoznal stvari, s katerimi se ni strinjal, bi bilo pa nevarno temu oporekat. Zato je molčal. Takih PARTIZANOV je bilo na PRIMORSKEM veliko. Primorski partizani so se res borili predvsem za SVOBODO. Toda razne TRAGEDIJE, kot so bile v Cerknem, ko je VOS pobil in vrgel v BREZNO zavedne SLOVENSKE DOMOLJUBE, je bolelo tako DOMAČINE, kot tudi partizane. Med temi pobitimi sta bila tudi dva DUHOVNIKA. Duhovnik Piščanec, je bil TRŽAĆAN, ki se je boril proti fašizmu, zato je tudi na Cerkljanskem učil otroke pri VEROUKU pisati in brati po SLOVENSKO, skratka bil je NARODNO ZAVEDEN in ljudje so ga spoštovali. Toda KOMUNISTIČNI VRH s tem ni bil zadovoljen. TRAGEDIJA v CERKNEM je bila posledica, pri kateri je ODIGRAL sumljivo VLOGO tudi 9. KORPUS. To je napisano v KNJIGI B. Mlakarja in s tem se strinja tudi J. Stanovnik. Tudi moj SORODNIK je bil takrat PARTIZAN v CERKNEM in je bil v poslopju te ŠOLE, ki so jo Nemci napadli, ko so šli SLUČAJNO mimo. Moj sorodnik pa je prav po ČUDEŽU ostal ŽIV. Vem, da so zanj doma molili in je tudi njegov 2-letni sin pomagal:"Mati Boža...., Mati Boža "! Res 95% PARTIZANOV je bilo vernih. Včasih pa so pod PRISILO morali tudi oni dati STREL. Ni bilo dovoljeno UGOVARJATI, ker je temu sledila SMRT.
NatalijaL
Če lahko očitamo partizanski vojski, da se je spentljala z boljševiki in komunisti, lahko očitamo domobrancem, da so sklenili zavezo z nacisti in se borili proti lastnemu narodu. Vojna je vojna in vse vojne so umazane. Imamo zmagovalce in poražence. Res je, partizanski vojski lahko očitamo zločine, vendar tudi domobranci niso bili vsi svetniki, tudi oni so počeli zločine in se izživljali nad partizani, zavedne Slovence so ovajali Nemcem (kaj se je dogajalo pri Svetemu Urhu pri Ljubljani!).
Povojni poboji nam niso v ponos, žal mi je predvsem vseh nedolžnih ljudi, ki so umrli brez sodbe. Krivi pa so tudi zavezniki, ki so zavrnili kamione s Slovenci in jih poslali direktno na morišče, v roke rabljem. Saj so lahko sumili, kaj se bo zgodilo. Če bi jih sprejeli, bi se temu lahko izognili. Oni so si enostavno umili roke! Ta del naše zgodovine je zelo žalosten!
Zgodovine ne moremo spremeniti, lahko pa jo le sprejmemo tako kot je. Se pa včasih vprašam: Le kaj bi bilo, če bi zmagali domobranci skupaj z nacistično Nemčijo? Bi bili kaj drugačni od partizanov? Kaj bi naredili z njimi? Jih bi osvobodili? Bi bili usmiljeni? Mislim, da ne bi bili nič boljši.
amelie
Joj Natalija, kakšne stresaš!? Še kakšno knjigo ne bi bilo nič narobe prebrat.
Kugy
In kaj bi bilo če ne bi zavezniki osvobodili pol Evrope in bi Evropo okupiral Stalin skupaj z našimi?
Jernej
Natalija govori o vojni. Natalija še vedno ne razume, da je šlo za REVOLUCIJO. Pri nas je bila prvo revolucija, potem pa 2. svetovna vojna. Če ne bi imeli revolucije, bi Slovenci preživeli 2. svetovno vojno s sorazmerno malo žrtvami. Tako pa je predvsem revolucija zahtevala toliko žrtev, da po zadnjih raziskavah manjka samo še nekaj sto žrtev do števila 100.000. Natalija še ne ve, da smo imeli vojno v vojni. Državljansko vojno v 2.svetovni vojni. Kajti komunisti so 2. svetovno vojno v Sloveniji in Jugoslaviji izkoristili za svoje rabote - za komunistično revolucijo. Zato toliko mrtvih!!!
amelie
Razmišljajmo tako kot je treba. Časi so vseeno drugačni. Imamo nove medije in internet !
Brez izgovora !!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.