Ob pedofilih nam otroke zlorabljajo še mediji in oglaševalska industrija
POSLUŠAJ ČLANEK
Oglasi oropajo otroke njihovega otroštva, saj preko oglaševanih vedenjskih modelov ponujajo erotično neverbalno govorico, ki jo mladoletniki posnemajo in postanejo lahek plen storilcev spolnih zlorab.
Kako nam lahko pri tem pomagajo mediji, ki skrbno in natančno poročajo o vsaki tovrstni zgodbi? Kaj lahko storijo za vaše otroke, da bodo obvarovani pred to nevarnostjo?
Želim se navezati na nedavno novico, da je bil nekdanji poslanec SD Andrej Magajna pravnomočno oproščen obtožb o posredovanju pornografske fotografije.
Ta in še nekatere druge novice o oprostitvah domnevnih storilcev tovrstnih kaznivih dejanj, še posebej, ko gre za duhovnike, pristanejo nekje v rubriki »pa še to«. Brez pompa, brez alarmov in brez škandalov. Ravno obratno pa se zgodi, ko se domneva, da je osumljenec kriv: pristane na prvi strani in teden dni je vse v aferi.
Mediji si s preveliko lahkotnostjo in brez ustreznih posledic dovolijo vzeti dobro ime človeku, ki je samo obtožen, brez da bi mu bilo kaj dokazano. V zadnjem času je bilo kar nekaj primerov obtožb duhovnikov, ki so jih kasneje sodišča zavrgla: župnik v Preski, nekdanji duhovnik za študentsko pastoralo, župnik v Velenju in še kje ...
Na tej točki se odpira niz vprašanj in pomislekov, ki bi jih bilo vredno analizirati, a se bom ustavil samo pri enem, ki je po mojem mnenju najbolj paradoksalen: vloga medijev.
Ne želim se toliko ustavljati pri vprašanju "zakaj to počnejo?", ker mislim, da je vsem kristalno jasno, da naslovi afer pritegnejo bralce in pomagajo za dan ali dva zaustaviti padanje naklade dotičnega časopisa.
Najbolj paradoksalen vidik je pri tistih medijih, ki so se samooklicali za varuhe javne morale in v imenu pravičnosti postavijo na moderni sramotilni steber naslovnice z mastnim tiskom ime in priimek osebe, ki »naj bi« nekaj zagrešila. V tem primeru spolno zlorabo. V isti sapi pa ta mediji podpira in širi seksualno liberalizacijo družbe do mere, kjer je vse dopuščeno in dovoljeno.
Še več, na svojih spletnih ali tiskanih straneh ponuja etično sporne vedenjske vzorce najbolj ranljivi skupini družbe: otrokom.
Kot družba postajamo vedno bolj tolerantni do spolnosti, jo vnašamo – celo vrivamo – v vsak oglas in vsako podobo. Oglaševalska industrija je vstavila goloto, erotičnost in spolnost v čisto vsak element, tudi tja, kjer jih ne bi smelo nikoli biti: v otroški svet.
Dokaz so reklame, v katerih otroci zavzemajo mikavne drže, ki so značilne za svet zapeljevanja odraslih. To najlažje zasledimo v oglasih za otroška oblačila, kjer so otroci postavljeni v vloge mini-manekenk in manekenov, ki s senzualnostjo, zapeljivimi držami in erotično govorico telesa izražajo sporočilo seksualnosti.
Čeprav gre na prvi pogled za iznajdljive in zabavne oglaševalske pristope, se v resnici za njimi skriva velikanska past. Vrstniki mini-manekenk in manekenov te podobe opazijo, posnemajo izzivalne drže in svojo naravno mejo sramu nehote znižajo. S tem pa odpravijo tisto obrambno mejo lastne intime, ki ne bi smela biti nikoli prekoračena.
Za dodatno potrditev tega poglejmo "modna" oblačila za otroke: za deklice kratka krila in razkrita ramena z dekolteji(!), za fantke nizek pas hlač, pri obojih pa sporočila v obliki napisov na majicah, ki mladoletnikom ne pritičejo.
Ko so otroci oropani svojega otroštva in so prisiljeni posnemati življenje odraslih, postajajo tržno blago, s tem pa veliko lažji plen pedofilskih mrež. Resnična nevarnost ni vsak “domnevni” storilec, ampak tista, ki je ne opazimo, pa je je njen škodljiv vpliv dokazan: oglasi.
Namenoma sem izbral nekoliko provokativnejši naslov, da bi se zavedli, kako nevarna je neverbalna govorica podob in kako nemočni so lahko otroci, ki dan za dnem nemo opazujejo fotografije svojih vrstnikov, ki se prijazno smehljajo iz ekrančkov in jumbo plakatov.
Kako nam lahko pri tem pomagajo mediji, ki skrbno in natančno poročajo o vsaki tovrstni zgodbi? Kaj lahko storijo za vaše otroke, da bodo obvarovani pred to nevarnostjo?
Želim se navezati na nedavno novico, da je bil nekdanji poslanec SD Andrej Magajna pravnomočno oproščen obtožb o posredovanju pornografske fotografije.
Ta in še nekatere druge novice o oprostitvah domnevnih storilcev tovrstnih kaznivih dejanj, še posebej, ko gre za duhovnike, pristanejo nekje v rubriki »pa še to«. Brez pompa, brez alarmov in brez škandalov. Ravno obratno pa se zgodi, ko se domneva, da je osumljenec kriv: pristane na prvi strani in teden dni je vse v aferi.
Mediji kot varuhi javne morale? Pa kaj še!
Mediji si s preveliko lahkotnostjo in brez ustreznih posledic dovolijo vzeti dobro ime človeku, ki je samo obtožen, brez da bi mu bilo kaj dokazano. V zadnjem času je bilo kar nekaj primerov obtožb duhovnikov, ki so jih kasneje sodišča zavrgla: župnik v Preski, nekdanji duhovnik za študentsko pastoralo, župnik v Velenju in še kje ...
Na tej točki se odpira niz vprašanj in pomislekov, ki bi jih bilo vredno analizirati, a se bom ustavil samo pri enem, ki je po mojem mnenju najbolj paradoksalen: vloga medijev.
Ne želim se toliko ustavljati pri vprašanju "zakaj to počnejo?", ker mislim, da je vsem kristalno jasno, da naslovi afer pritegnejo bralce in pomagajo za dan ali dva zaustaviti padanje naklade dotičnega časopisa.
Najbolj paradoksalen vidik je pri tistih medijih, ki so se samooklicali za varuhe javne morale in v imenu pravičnosti postavijo na moderni sramotilni steber naslovnice z mastnim tiskom ime in priimek osebe, ki »naj bi« nekaj zagrešila. V tem primeru spolno zlorabo. V isti sapi pa ta mediji podpira in širi seksualno liberalizacijo družbe do mere, kjer je vse dopuščeno in dovoljeno.
Še več, na svojih spletnih ali tiskanih straneh ponuja etično sporne vedenjske vzorce najbolj ranljivi skupini družbe: otrokom.
Ko so otroci oropani svojega otroštva in so prisiljeni posnemati življenje odraslih, postajajo tržno blago, s tem pa veliko lažji plen pedofilskih mrež.
Oglaševalci s spolnostjo posiljujejo otroke
Kot družba postajamo vedno bolj tolerantni do spolnosti, jo vnašamo – celo vrivamo – v vsak oglas in vsako podobo. Oglaševalska industrija je vstavila goloto, erotičnost in spolnost v čisto vsak element, tudi tja, kjer jih ne bi smelo nikoli biti: v otroški svet.
Dokaz so reklame, v katerih otroci zavzemajo mikavne drže, ki so značilne za svet zapeljevanja odraslih. To najlažje zasledimo v oglasih za otroška oblačila, kjer so otroci postavljeni v vloge mini-manekenk in manekenov, ki s senzualnostjo, zapeljivimi držami in erotično govorico telesa izražajo sporočilo seksualnosti.
Čeprav gre na prvi pogled za iznajdljive in zabavne oglaševalske pristope, se v resnici za njimi skriva velikanska past. Vrstniki mini-manekenk in manekenov te podobe opazijo, posnemajo izzivalne drže in svojo naravno mejo sramu nehote znižajo. S tem pa odpravijo tisto obrambno mejo lastne intime, ki ne bi smela biti nikoli prekoračena.
Za dodatno potrditev tega poglejmo "modna" oblačila za otroke: za deklice kratka krila in razkrita ramena z dekolteji(!), za fantke nizek pas hlač, pri obojih pa sporočila v obliki napisov na majicah, ki mladoletnikom ne pritičejo.
Ko so otroci oropani svojega otroštva in so prisiljeni posnemati življenje odraslih, postajajo tržno blago, s tem pa veliko lažji plen pedofilskih mrež. Resnična nevarnost ni vsak “domnevni” storilec, ampak tista, ki je ne opazimo, pa je je njen škodljiv vpliv dokazan: oglasi.
Namenoma sem izbral nekoliko provokativnejši naslov, da bi se zavedli, kako nevarna je neverbalna govorica podob in kako nemočni so lahko otroci, ki dan za dnem nemo opazujejo fotografije svojih vrstnikov, ki se prijazno smehljajo iz ekrančkov in jumbo plakatov.
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
2 komentarja
slovenc sm
Pika, mi smo tudi brez TV-ja. Ko sva se z ženo pred 20 leti pred poroko odločila za to potezo, še nisem vedel, da bo to modra poteza ne samo za naju ampak predvsem za najine otroke.
Glede oblačil je podobno. Zdaj že vem, kam gremo po nakupih. Nekaj trgovin še vedno ponuja ''klasiko'' ki je tudi dovolj elegantna, da se otroci počutijo dovolj prijetno.
Če pa komentiram še medije, pa lahko rečem samo to, da edina dva medija, ki imata dobre članke brez senzacionalističnih naslovov in posledično tudi korektne komentatorje, Časnik.si in Domovina. Čestitke in še tako naprej. Z naše strani boste s takim delom vedno deležni podpore.
sokol
Moja hčerka je zelo velika. Pri 6,5 letih je bilo potrebno izbirati oblačila na oddelku za dekleta in ne več deklice. Konjički, mucki, bleščice in kar je še otroško prisrčnega izgine s polic. Koliko žalosti, ko ji nisem hotela kupiti ljubkih a premalih oblačil. Na novih oblačilih pa seksualizirani napisi, modni stil, ki ji niti najmanj ni privlačen, oprijeta oblačila ...
Za spodobne kratke hlače (ne govorim o dolžini do kolen, o normalni dolžini do srede stegen), sva morali v sedem trgovin, da sva jih našli (sicer nama to ni bil problem, ker sva ženski, a vendar :)). Povsod so bile vroče hlačke, pri katerih so žepi gledali iz hlačnic.
Punca, ki se želi spodobno oblačiti, mora v to vložiti precej več energije. In starši smo ji pri tem lahko v veliko pomoč. Nič ni narobe, če v trgovini pomisli, da nekaj očetu ne bo všeč :).
Varovalka, ki se pri nas kaže za dobro (zaenkrat še, kaj bo prinesla hardcore puberteta se še puščam presenetiti), je to, da smo brez TVja, da je gledanje risank nadzorovano (vsaj nekaj delov vsake, da vidim način in like) in, da se veliko pogovarjamo. Veliko! Tako mi je pri šestih letih sama rekla za jumbo plakat, da ni OK, da ženska tako kaže svoje telo, z nadaljevanjem (mojimi vprašanji) pa je izjavila, da: telo kažeš samo zdravniku in staršema, če je kaj takega; ter, da punce, ki to počnejo niso slabe, ampak ne vedo, da to ni dobro.
Skupaj debatiramo tudi ob risankah, v številnih so namreč dekleta izjemno seksualizirana (oblačenje, ličenje, obnašanje). Zdebatiramo, kaj je v risanki OK in kaj ni. In včasih sem tudi modni kritik.
V svoji starosti vedno raje posluša "zanič popularno" glasbo. Pogosto ji prevedem besedilo. Ga vrednotiva. Ugotavljava katero je sporno, katero je lepo, katero smešno ali neumno.
Otroci so različni in verjetno povsod to ne bi delovalo. Pri nas (zaenkrat še) deluje. Ima detektor, kaj je še dostojno in kaj ni in je super sopotnica v trgovini z oblačili, ker zna tudi meni dati dober komentar, kar se dostojnosti tiče.
Če želim, da se dostojno oblači ona, pač ni primerno, da sama nosim dekolteje ...
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.