Ob evropski obletnici, ki to ni: zakaj tajimo krščanskost lastne identitete?

POSLUŠAJ ČLANEK
Na jutrišnji dan, torej 29. oktobra, pred štirinajstimi leti so predstavniki 25 držav članic Evropske unije podpisali Pogodbo o ustavi za Evropo. Kot je znano, Evropejci skupne ustave še danes nimamo - zalomilo se je namreč pri ratifikaciji v posameznih državah članicah, a bolj kot (ne)obstoj tovrstnega dokumenta je pomenljiva ugotovitev, da Evropejci še danes ne vemo, kdo smo in kaj bi radi.

Marsikdo bi rekel, pa kaj potem. Pač, smo, kar smo, gremo, kamor gremo - trdne in enoznačne identitete danes tako ali tako niso popularne. A stvar ni tako nepomembna. Povsem mogoče je namreč, da bi neuspeh pri evropskem samoopredeljevanju vodil v neuspeh in postopen razpad evropske integracije kot take. Do neke mere se to v delitvi Evrope na levo in desno polovico (tako politično, kot geografsko) že kaže, zato je treba izkoristiti vse, še tako neobstoječe obletnice, za tem globlji in tem temeljitejši premislek o Evropi.

Joseph H. H. Weiler, mednarodni pravnik (mimogrede: to je odvetnik, ki je na ESČP uspešno ubranil križe v italijanskih šolah), v knjigi "Krščanska Evropa: Raziskovalna razprava", napisani v burnem času (ne)sprejemanja Ustave, prodorno razgrne pred nas nekatere temeljne probleme pri zamišljanju evropske identitete. Čeprav sam ni kristjan, se pri iskanju izvirnih odgovorov na ta vprašanja, zanimivo, močno nasloni na - papeške enciklike.
Kristofobija je, vsaj v določeni meri, povezana tudi z intelektualnim deficitom v akademski sferi, ki vodi v posplošene in do krščanstva pristranske sodbe

Ob branju odlomkov iz enciklik, ki jim Weiler v svoji knjigi velikodušno odmerja prostor, sta me prešinila posebna hvaležnost in veselje nad dragocenostjo Cerkvenega izročila. S kakšno duhovno občutljivostjo, pravniško previdnostjo in težnjo k univerzalnosti enciklike naslavljajo aktualna družbeno-politična vprašanja! In kakšen privilegij imamo, da smemo to bogato intelektualno-duhovno tradicijo imenovati našo! - No, problem je le to, da si je ne upamo oz. ne želimo.

Razlogi za to niso vedno, oz. skoraj praviloma, niso racionalni, pač pa je, kakor Weil nazorno diagnosticira, odpor do krščanstva v pomembnem delu čustveno motiviran. Kristofobija je, vsaj v določeni meri, povezana tudi z intelektualnim deficitom v akademski sferi, ki vodi v posplošene in do krščanstva pristranske sodbe. Ni mi bilo treba daleč, da sem ta problem občutil na lastni koži.

V debati z enim od profesorjev na Oddelku za sociologijo UL, kjer študiram, sem namreč na nekem predavanju trdil, da je prispevek krščanstva k razvoju koncepta osebe s pripadajočo absolutno vrednostjo, nedvoumen in pozitiven, če ne celo odločilen. Profesor je v odgovor na to iz rokava potegnil standardni nabor vulgarnih protikrščanskih argumentov: »No, no,« je rekel. »Cerkev je vendarle zažigala čarovnice in pobijala dojenčke ob osvajanju Amerik...«

Biser, ki moti


Razumel bi, če bi mi tak odgovor lansiral zagnani liberalni študent na kaki od študentskih zabav. Dejstvo, da sem bil takšne argumentacije deležen tako rekoč na akademski ravni, pa je bilo zame pravo razsvetljenje: Nekaj ne štima.

Krščanskost Evrope je eden njenih največjih biserov. Pika. Potrebna je dobršnja mera bodisi intelektualne površnosti, gole nevednosti ali pa ideološke zaslepljenosti, da bi nekoga ta »Pika« zmotila. Pa očitno ga. Jih.

Morda je problem tudi v tem, da je krščanstvo postalo zrak, ki ga dihamo. Krščanski so temelji našega vrednotenja sveta, a so postavljeni tako globoko, da jih niti ne prepoznamo več za krščanske. Drug problem, ki nam onemogoča prepoznanje lastne krščanske identitete, pa ni v krščanstvu, pač pa - v identiteti.

Danes pač nisi nekdo, ampak si to, kar v tistem trenutku svobodno (svobodno!) si. Vsaka določitev, ki bi delovala količkaj trdno in dokončno, se sodobnemu, s posebno koncepcijo svobode zaznamovanemu občutju upira. Zato ta čas res ni najbolj prijazen za prepoznavanje naših temeljev, ki imajo po navadi neko čudno lastnost, namreč to, da so - trdni.

Očitno je, da sta vzhodni in zahodni, ali pa desni in levi del Evropske unije vsak po svoje razumela tako vprašanje vloge krščanstva, kot vprašanje identitete. Vseeno lahko upamo, da smo s tem definirali trenutna stališča dveh, ki sta v dialogu, ne pa stališča dveh, ki sta ta dialog že končala.

Od tega dialoga je namreč odvisna uspešnost Evropskega projekta, oz., z besedami preambule Osnutka pogodbe, na kateri naj bi temeljila evropska ustava, tega »smelega podviga, ki bo iz evropske celine naredil posebno območje človeškega upanja.«
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30