Ob dnevu samostojnosti in enotnosti: enotnost ali propad?

dr. Vanja Kočevar
POSLUŠAJ ČLANEK
Na današnji dan pred 29 leti je z razglasitvijo uradnih rezultatov plebiscita postalo jasno, da je na vprašanje: »Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« ZA glasovalo kar 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev in ne le tistih, ki so se tri dni prej podali na volišča.

Od enotnosti, ki so jo Slovenci pokazali tistega usodnega 23. decembra 1990, dandanes sicer ni ostalo veliko, nas pa spomin na zanos iz osamosvojitvenih dni v mračnih časih zatiranja slovenstva vendarle lahko navda z upanjem, da pod debelo snežno odejo domomržnje vendarle raste domoljubni zimzelen.

Kljub temu, da se Slovenija z osamosvojitvijo ni spremenila v drugo Švico, naši domovini do konca prejšnjega desetletja dejansko ni šlo slabo. Na zahodu je uživala ugled »vzorne učenke« in leta 2004 pristopila k zavezništvu NATO ter Evropski uniji. Ob osamosvojitvi zastavljenima ciljema sta se nato v letih 2007 in 2008 pridružila še uvedba evra in predsedovanje Svetu EU.

Čeprav bi Slovenija ob približevanju evroatlantskim povezavam lahko pokazala več dostojanstva, tako kot nekatere druge kandidatke, je bil cilj vendarle dosežen. Od tedaj dalje pa smo se Slovenci naivno vdali ideji o koncu zgodovine, ki sicer ni zgolj naša posebnost.

Hladna vojna, ki je z grožnjo jedrske apokalipse kot Damoklejev meč visela nad glavo človeštva, se je s kolapsom socializma in razpustitvijo Varšavskega pakta na začetku devetdesetih let končala in zmagovitemu Zahodu se je lahkomiselno zazdelo, da se je kolo zgodovine ustavilo.
Kolo zgodovine je proces, ki neusmiljeno stre vsakogar, ki na njegovo večno vrtenje pozabi, kar po dobrem desetletju popolnoma lahkoverne (zunanje) politike vse bolj čutimo tudi Slovenci.

Vendar temu še zdaleč ni tako. Kolo zgodovine je namreč proces, ki deluje po načelu perpetuum mobile in neusmiljeno stre vsakogar, ki na njegovo večno vrtenje pozabi, kar po dobrem desetletju popolnoma lahkoverne (zunanje) politike vse bolj čutimo tudi Slovenci.

Nekateri mnenjski voditelji so si pred leti predstavljali, da bodo z vstopom Hrvaške v evroatlantske povezave spori glede južne meje samodejno rešeni, vendar smo namesto tega dobrih šest let po pristopu naše južne sosede k EU Slovenci tokrat s strani evropskega sodstva dobili še en intenziven tečaj realistične šole mednarodnih odnosov.

Vprašanje, kako bo s slovenskim dostopom do mednarodnih voda, če EU v bližnji ali daljni prihodnosti razpade, je za snovalce slovenske zunanje politike znanstvena fantastika. Na kocki pa zadnje čase ni več le teritorialna integriteta Republike Slovenije, temveč tudi 1. točka Majniške deklaracije iz leta 1989: »Da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda« in 3. člen aktualne Ustave RS.

Namesto domoljubja, domomržnja


Žal se je od konca devetdesetih let dalje v slovenskem medijskem in kulturnem okolju razpasla domomržnja, ki sicer korenini globlje v preteklosti, svoj vrhunec pa ta samouničujoči svetovni nazor doživlja prav v zadnjih letih. Slovenci smo tako za mnoge medijske osebnosti le še »popolnoma neizobražena drhal«. Da bi ugotovili, kam domomržnja vodi, ni potreben ne doktorat iz futurologije ne obisk pri vedeževalki, zdrava kmečka pamet popolnoma zadostuje, posledice pa so vidne povsod.

V 8. stoletju pred Kristusom je prerok Izaija svojemu ljudstvu jasno povedal, kaj se zgodi s skupnostjo, ki se odreče svoji veri in identiteti. V njegovem videnju o usodi, ki je doletela uporni Izrael, preberemo tudi: »Vašo zemljo žro pred vami tujci, opustošena je kakor razdejanje tujcev« (Iz 1,7).

Žal realne razmere tudi v naših razsvetljenih postmodernističnih časih, ko besede preroka izpred več kot dva tisoč sedemsto let zvenijo kot odmev daljne krute preteklosti, vendarle niso bistveno drugačne od tistih v svetopisemskem Izraelu pred asirskim napadom. Skupnosti, ki se odrečejo svoji veri, identiteti in izročilu, se začnejo razkrajati, njihovo mesto pa začno zavzemati druge kulture, ki delujejo po načelih etnocentrizma.

Ker nas je establišment v zadnjih dveh desetletjih uspel prepričati, da so slovenska identiteta, nacionalna država in krščansko izročilo preživeti ostanki preteklosti, mirno gledamo, kako nas odtujeni politični razred korak za korakom spreminja v tujce v lastni državi.

Vendar vse še ni izgubljeno, domomržnja je namreč brez vsake perspektive. Ker danes praznujemo dan samostojnosti in enotnosti, se moramo zavedati, da je za povrnitev dostojanstva potrebna prav slednja – enotnost. Če bomo sposobni opustiti delitve iz polpretekle zgodovine, sprevideti provokacije namenjene razdvajanju in stopiti skupaj za ohranitev lastne skupnosti, bodo dvajseta nova osemdeseta.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Golob na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti o dosežkih svoje vlade. Kako se dogodkov pred 33 leti spominjajo Peterle, Bavčar in Kacin?
  • 23. 12. 2023
Pred glasovalno skrinjo je bil sicer vsak Slovenec sam, a bila je z njim tudi vsa zgodovina našega naroda, ki se je zgostila v edinstven in odločilen trenutek
  • 26. 12. 2023
Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023

Prihajajoči dogodki

Ogled koledarja