Ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom: nekaj dejstev, ki jih najbrž niste vedeli

POSLUŠAJ ČLANEK
Danes mineva natanko 100 let, odkar se je Prekmurje združilo z ostalim slovenskim prostorom.

Za Prekmurje se še danes včasih komu zdi, da je pozabljeno od osrednje Slovenije in centrov odločanja, zato niti ne preseneča, da so pred sto leti prekmurska odposlanca, ki sta iskala podporo v Ljubljani, najprej vprašali, kje sploh je Prekmurje in ali tam prav res živijo Slovenci.

No, to kje je Prekmurje, vemo danes vsi, da tu živijo Slovenci, verjetno tudi. Kaj pa se je dogajalo s tem območjem pred 100 leti, pa si na kratko poglejmo v nadaljevanju.

Tisočletna madžarska nadvlada in slovenski narod


Območje današnjega Prekmurja je bilo dolgo pod madžarsko oblastjo. Glede na to, da so se na tem območju Slovenci večinsko ohranili, verjetno ne bi mogli reči, da so bili skozi vsa ta stoletja zatirani. Se pa je agresivna madžarizacija močno stopnjevala v drugi polovici osemnajstega stoletja, vse do odcepitve Prekmurja v letu 1919. Ob pomladi narodov so se namreč narodnostno prebudili tudi Prekmurci in se začeli vedno bolj zavedati svojih korenin.

Vera kot poroštvo Slovenstva


Slovenski jezik se je (ne samo v Prekmurju, vendar tam še posebej izrazito) ohranjal preko vere in duhovnikov. To tematiko nam je pred tedni v intervjuju podrobneje predstavil murskosoboški škof dr. Peter Štumpf.

Katoliški duhovniki so bili pravi narodni buditelji, ki so sicer v prvi vrsti oznanjali Kristusa, v drugi vrsti pa takoj ljubezen do lastnega naroda in jezika. Vernikom so nudili bogoslužje, verski pouk in številne publikacije v slovenskem jeziku. Pogosto tudi za ceno preganjanj, šikaniranja, zaporov, zasliševanj in bega. Nekateri s svojimi vrhunskimi akademskimi in diplomatskimi sposobnostmi (Matija Slavič, Franc Kovačič), nekateri s predanim delom z verniki in izdajanjem periodike v slovenskem jeziku (Franc Ivanocy, Jožef Klekl st., Ivan Baša…), nekateri pa tudi z konkretnimi vojaškimi dejanji (pred posvetitvijo: Ivan Jerič, Jožef Godina).

Če smo pošteni, pri omenjanju gradnje slovenske narodnostne identitete ne smemo pozabiti niti na prispevek evangeličanov, ki so tudi pomembno sooblikovali prekmurski prostor. Sicer bi se naj v samem procesu odcepitve čutili bolj povezane z madžarskim kulturnim prostorom, a so nenazadnje, v nekem drugem zgodovinskem obdobju, dali slovenskemu narodu prve slovenske knjige, prevode, pesmarice …

Mirovna konferenca v Parizu


Priključitev Prekmurja matični domovini nikakor ni bila samoumevna ali preprosta. Dolgo je vse skupaj viselo na nitki in se nagibalo v prid Madžarske. Mnogo velikih mož slovenske in druge narodnosti si je dolgo in z izjemnim trudom prizadevalo, da se je tehtnica nagnila v stran priključitve Kraljevini SHS in omogočila združitev Prekmurja z matičnim narodom.

Podrobnosti dogajanja so zelo berljivo zapisane v nedavno izdani knjigi Povsod pokažimo, da smo Slovenci, avtorja Andreja Lažeta.

Po priključitvi


17. avgusta 1919 se je v Beltincih zbrala velika množica (dvajset tisoč ljudi) in priključitev obeležila s slovesno mašo. Poudariti velja nadvse plemenito držo tedanjih mnenjskih voditeljev, zgoraj omenjenih duhovnikov. Čeprav so v obdobju agresivne madžarizacije mnogi od njih pretrpeli marsikaj hudega, so bili v svojem človeškem dostojanstvu in krščanski ljubezni toliko modri, da svojega vpliva niso izrabili za maščevanje, ampak so takoj po doseženem cilju mirili ljudi in jih spodbujali k bratski ljubezni do sodržavljanov druge narodnosti, ki so ostali na slovenski strani, in k ponosu do svojega naroda.

Danes ta častitljiva duhovniška imena spet dobivajo zaslužen pomen in veljavo. Desetletja po drugi svetovni vojni so bila namreč (vsaj uradno, v ljudskem spominu pač ne) potisnjena v arhivske predale in povsem ne ovrednotena čakala na bolj prijazne čase. Ti so očitno sedaj prišli.



Vabilo!

Vabljeni k slovesni maši in državni proslavi
Slovesna sveta maša ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom bo 17. avgusta 2019 ob 17.00 v Beltincih, kjer je pred sto leti potekal velik shod kristjanov in domoljubov. Po maši, bo ob 20:30 državna proslava.
KOMENTAR: Andreja Barat
Ključne vloge duhovnikov ni več mogoče tajiti
Pred časom je bilo precej govora o tem, da želijo z državne strani iz priprav izriniti Cerkev in s tem minimizirati vlogo duhovnikov. Morda je bilo res tako, vendar pa danes, vsaj v glavnih medijih, ni nikjer videti, da bi kdorkoli zanikal ključno vlogo prekmurske in prleške katoliške duhovščine, tako pri ohranjanju slovenstva kot konkretno na mirovni konferenci. Je bila pač tako očitna, da je noben resen zgodovinar ne more spregledati, če ne želi smešiti sebe in svojega dela. Tudi to je napredek za naš narod, saj v preteklosti ni bilo nujno tako. Celo Milan Kučan minuli konec tedna v prilogi Dela nadvse spoštljivo piše o nenadomestljivi vlogi katoliških duhovnikov. Na drugi strani je murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je vseskozi spoštljivo, modro in spravljivo vodil priprave na ta dogodek in se ni pustil sprovocirati z nobene strani. Izjemni so tudi njegovi odnosi z madžarskimi škofi in državo, kajti nenazadnje Slovenija prav res ne potrebuje sovražnikov, pač pa dobre sosede. In verjetno smo se iz zgodovine tudi vsi nekaj naučili. Pravzaprav so vsi, na čelu s Kleklom st. leta 1919 ob priključitvi, škofom Smejem ob 80-letnici priključitve in tudi škofom Štumpfom danes, vseskozi poudarjali, da naš narodnostni boj in ljubezen do Slovenstva nikakor niso povezani s sovraštvom do drugih narodov in da njihove manjšine pri nas zaslužijo spoštovanje. To je nekaj, na kar smo kot narod lahko več kot upravičeno ponosni! Drugemu nič hudega storiti, po sebi pa ne dovoliti hoditi! Žal pa smo Slovenci vse prepogosto največji sovražniki sami sebi. Tudi ob tej priložnosti je žal opaziti, da v naši državi še vedno obstaja močna politična struja (na levi in desni), ki ji je v interesu, da je narod razdeljen. Če ni realnega razloga za spor, pa ga ustvarimo. Zato danes toliko bolj potrebujemo modre može (in žene), ki iščejo, kar nam je skupnega in kar lahko skupaj dobrega naredimo in ne v prvi vrsti tega, kar nas ločuje. Morda pa je in bo ravno 100 letnica priključitve Prekmurja matični domovini priložnost, da začnemo novo, bolj zdravo poglavje v našem domačem politično-družbenem okolju in da naš narod končno naredi konkreten korak proti notranji spravi. Morda pa bo ravno Prekmurje, čeprav je prišlo zadnje, tisti popotnik, ki se bo ob cesti prvi ustavil in odstranil prvi kamen s kupa, namesto da bi vanj brcnil in preklinjal tiste, ki so ga nanosili, čeprav smo jih, če smo iskreni, več ali manj, vsi nosili skupaj.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30