O zakonski ljubezni in vzgoji

0

Vsak človek, mlad ali v letih, srečno poročen ali ne, si rad ogleda kak ljubezenski film. Zgodb, ki so različice arhetipskih likov Izaka in Rebeke, Jakoba in Rahele, Orfeja in Evridike, Tristana in Izolde, Romea in Julije, Friderika in Veronike Deseniške, se ne naveličamo. V nas vedno znova prebudijo prvinske sanje o popolni sreči v dvoje.

Kljub večtisočletni oddaljenosti natančno vemo, kaj je občutil Izak, ko se je vodnjaku približevala Rebeka. Svetopisemski pisatelj je zapisal: »Bila je zelo lepa, devica, ki je še ni spoznal noben moški.« Tudi Rebeka je bila prevzeta ob pogledu na Izaka. Sramežljivo zadržana in obvladana, da ne bi že prvi hip razkrila svojih čustev, je rekla: »Pij, Gospod! Tudi tvojim kamelam grem zajemat vodo, dokler se ne napijejo.«

Te zelo preproste Rebekine besede so sicer govorile o napajanju kamel, a vibracija besed je oddajala iskre strasti in naklonjenosti med dvema mladima človekoma. V Izaku se je  vžgal ogenj ljubezni, v kateri je bilo nekaj presežnega in vseobsegajočega. Ob pogledu na Rebekino milino se je zanj ustavil čas, vsa preteklost in vsa prihodnost sta se zgostili v tisti od Boga podarjeni trenutek. Neopisljiva vznemirjenost je prišla nenadejano, zastonj in se hip za tem izgubila v večnost.

Po tem s čustvi nabitem srečanju ob vodnjaku sta se Izak in Rebeka zlila v eno, spočeta je bila vzajemna pripadnost, ki se je razpotegnila v večnost. V duši sta slišala petje istih angelov, ki so navdihnili tudi Visoko pesem: »Glas mojega ljubega! Glej, prihaja: skače čez gore, preskakuje griče. … Glej, že stoji za našim zidom, pogleduje skozi okna, oprezuje skozi mrežo. Moj ljubi spregovori in mi reče: Vstani, moja draga, lepotica moja, odpravi se! Golobica moja v skalnih duplinah, v zavetju pečine, pokaži mi svojo postavo, daj mi slišati svoj glas; zakaj tvoj glas je prijeten in tvoja postava je prikupna. Moj ljubi je moj in jaz sem njegova … Deni me kakor pečat na svoje srce. … Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, … velike vode ne morejo pogasiti ljubezni …«

Na takšen način se spočne vsaka prava ljubezen. Vsi, ki ste poročeni, ste hrepeneli po takšni ljubezni, mnogi ste jo doživeli, a vsem je ni bilo dano izkusiti; pri marsikom je do poroke prišlo veliko bolj prozaično, vsakdanje, ne da bi čustva ljubezni prodrla do vsake celice vašega bitja in vas ponesla v brezmejnost.

Tudi ljubezen lahko ima svoj konec

A tako tista izkušnja ljubezni, ki vam je bila vtisnjena kakor pečat na vaše srce in se je zdelo, da njenih plamenov ne morejo pogasiti velike vode, kot ljubezen, ki ni spominjala Orfejevo harfo, s katero je skušal Evridiko obdržati pri življenju, imata lahko podoben konec, o katerem govori Jezus v današnjem evangeliju: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.«

Kako je mogoče, da lahko premine tudi najbolj vroča ljubezen? Zakaj lahko usahne vsaka partnerska ljubezen, tako tista, ki se je začela s popolno prežetostjo dveh oseb, kot tista, pri kateri romantičnega pridiha skoraj ni bilo?

Na to vprašanje zna povsem zadovoljivo odgovoriti vsak izmed vas, zato ni potrebno, da še sam kaj dodajam. Raje bom vprašanje obrnil, in se vprašal, kako naj dva, moški in ženska, ki sta se vzljubila in ustvarila zakon, živita, da se njuna zveza ne bo sesula v prah in pod seboj pokopala njuno srečo ter neizbrisno ranila tudi njunih otrok?

Ker se že petintrideset let ukvarjam z zakonsko pastoralo, zadnji dve leti pa sem odgovoren tudi za pripravo na zakon v naši nadškofiji, sem v vseh teh letih predelal ogromno gradiva, slišal veliko predavanj uglednih psihologov in terapevtov, a kaj tako jasnega, kot je zapisal papež Frančišek v apostolski spodbudi Amoris Laetitia, doslej še nisem prebral in ne slišal.

Papež je izumil, odkril, prvo in najvažnejše vprašanje, ki si ga mora vsak dan, zastaviti vsak, ki je poročen, vsak, ki ima otroke. Tega vprašanja, tega papeževega odkritja, vam ne bom takoj izdal, pač pa vas želim s papeževo pomočjo, po njegovem postopku, prek njegovega zaporedja vprašanj, pripeljati do prvega in najvažnejšega vprašanja.

 Starši in otroci

Začnimo pri odnosu med starši in otroki. Navadno starše najbolj skrbi, kje je najin otrok, kajti ni vseeno, ali je doma ali v slabi družbi, ali je pred računalnikom in zapravlja čas, ali pa je za svojo delovno mizo in se uči, ali odhaja konec tedna v dvomljivo družbo, da kot oče in mati do zgodnjih jutranjih ur trepetava, ali se bo vrnil, in šele potem, ko slišiva, da se je izmuznil v svojo sobo, mukoma zaspiva.

Naslednje važno vprašanje, ki nenehno spreletava starše, je, kako je najinemu otroku? Želiva mu vse najboljše, zato naju zanima njegovo počutje in zadovoljstvo. Ko je majhen, ga peljeva v lutkovno gledališče, kupiva mu smuči in kopalno opremo, zasipava ga z igračami, večkrat na dan ga vprašava, kaj bo jedel, ali ga zebe, kaj si želi za rojstni dan in kaj naj naročiva Miklavžu.

Papež Frančišek nadaljuje: »res je, dragi starši, treba je vedeti, kje je vaš otrok. A skrb, kje se prostorsko nahaja, v vas prebuja predvsem dolžnost, da mu sledite in ga nadzirate. Vi veste, da otrok tega ne mara, veste pa tudi, da nadziranje otroka ni bistvo vzgoje. Z dobrim nadzorom ga še ne boste dobro vzgojili. Tudi nenehno drezanje vanj, kako mu je, kaj si želi, kaj še lahko naredite zanj, lahko postane zanj nadležno. In tudi če mu naredite več, kot ima želja, ste še vedno na mestu, ali pa vaš odnos do otroka, vaš vliv nanj, celo nazaduje.«

Kaj tema dvema vprašanjema in naporu, da bi nanju do popolnosti odgovorila, še manjka? Vesta, da nekaj manjka. Toda kaj manjka? Papež odgovarja: prvo in najvažnejše vprašanje, ki si ga morate pri vzgoji in svojem odnosu do otroka zastaviti, je, kje je duša mojega otroka?

Sesti otroku k nogam

Takšna zastavitev vzgoje pomeni popoln obrat od običajne prakse. Ko odgovarjate na prvi dve vprašanji, ki sta sicer važni in ju ne morete opustiti, je iniciativa na vaši strani. Vsi hočemo, pri vsem, kar delamo, vedno imeti pobudo, ker si domišljamo, da se takrat, ko imamo pobudo, vse odvija v skladu z našimi predvidevanji.

A se v resnici ne. Na tem mestu se spomnimo Marije iz Janezovega evangelija, ki je sedla h Gospodovim nogam. Marta, njena sestra, je bila takšna, kot smo vsi, ki hočemo biti gospodarji trenutka in razmer. Marija pa je utihnila in omogočila Jezusu, da je prevzel iniciativo.

Kaj pomeni, da starši sedete k otrokovim nogam? Ne morda dobesedno, pač pa tako, da ste z njim, samo z njim, da skaklja ob vas, in vam govori nepovezano, po občutku, kakor pride.

In če ste z njim na takšen način, boste morda nekega dne dojeli, zakaj je, denimo, pasiven, kdo ga v šoli ponižuje, od kod brezvoljnost, ali nasprotno, hiperaktivnost, kaj se nahaja v njegovih čustvih, česa ga je strah, kaj ga zares veseli. Otrok bi vam vse to rad zaupal, toda kdaj naj se srečata vaša in njegova duša? Kako naj vam govori o tem, kar je skrito na dnu njegovega srca, ko se vsega, kar je v njem, niti ne zaveda in ne zna opisati?

Papež se zaveda, da je naloga, ki jo imate starši, zelo težka, zato vas v apostolski spodbudi Amoris Laetitia sprašuje: ali res hočete vedeti, kje je duša vašega otroka? Zakaj papež nekoliko podvomi, ali starši to res hočete? Ker biti kot Marija, stopiti v ozadje, kot oče in mati utihniti sebi, in prisluškovati otrokovi duši, zahteva samozatajevanje, odpoved sebi, pravi papež. V tem pa se ne znajdete najbolje, in ob vsem, kar je nad vami, vam zmanjkuje časa in potrpljenja. Predvsem pa tega morda sploh ne znate, ker nimate izkušnje, kako so vaši starši nekoč odkrivali vašo dušo.

Papež vas tu pripelje tako rekoč na rob obupa, ko pravite: midva, kot oče in mati, enostavno ne veva, kako naj se približava duši svojega otroka, tega nemara sploh nisva zmožna. Ne takrat, ko je otrok majhen, in mu manjka besed in izkušenj, da bi opisal svoj otroški notranji svet, ne na prehodu v mladostno obdobje, ko je njegova duša napolnjena z raztreščenimi občutji.

Pojdita na duhovne vaje, pridružita se zakonski skupini, drug drugega pokrižajta, si izkazujta nežnost in skupaj molita, če sta utrujena vsaj na kratko, molita za vajine otroke, zase, za Cerkev, za stiske sodobnega sveta.  Naj se v stiku vajinih duš, ki nastane po molitvi, stika vsa vajina družina ter ves preostali svet.

Duša moje žene, duša mojega moža

Na tej točki, ko se zdi, da vaša vzgoja odpoveduje, se odpira prostor za Gospoda. Toda kako naj Gospod vstopi med vaju, ko pa morda vajini duši ne krožita okoli istega Sonca, temveč pripada dvema različnima galaksijama. Ta ugotovitev odtujenosti vajinih duš je začetek modrosti, je prvi korak k obnovi vajine ljubezni.

Na tem mestu sledi vprašanje za moža: kje je duša moje žene, in vprašanje za ženo: kje je duša mojega moža? Trdim, da ne obstaja nobeno zgolj človeško sredstvo, ki bi ga poznala psihologija ali terapevtska stroka, ki bi vajini duši, nahajajoči se v tujih galaksijah, znova pripeljalo na krožnico istega Sonca, Jezusa Kristusa.

Samo on, ki je Gospod nebes in zemlje, bo dal možu zgovornost, o kateri govori danes evangelij, ki ji bo žena znova prisluhnila, ker bo v njej slišala pesem angelov iz visoke pesmi: »Vstani golobica moja /…/ in (zopet) pridi, /…/ (znova) mi pokaži svojo postavo.« Žena ne bo odlašala, ampak bo ponovila prvotne besede: »Moj ljubi je moj in jaz sem njegova, /…/ (znova) me deni kot pečat na svoje srce.«

Vem, da to ni tako preprosto, kot je bilo pravkar rečeno. Če bosta kot mož in žena iskala dušo drug drugega, kot predlaga papež, bosta našla tudi pot do duše vajinega otroka, in to tako v njegovem zgodnjem otroštvu, kot v obdobju pubertete, ko se zdi, da je prepad med vami in otrokom vse globlji.

Pojdita na duhovne vaje, pridružita se zakonski skupini, drug drugega pokrižajta, si izkazujta nežnost in skupaj molita, če sta utrujena vsaj na kratko, molita za vajine otroke, zase, za Cerkev, za stiske sodobnega sveta.  Naj se v stiku vajinih duš, ki nastane po molitvi, stika vsa vajina družina ter ves preostali svet.

Ko najdete dušo, boste uspešni tudi v vzgoji

Starši in vsi drugi vzgojitelji iščejo čarobno formulo, kako otroka naučiti reda, delovnih navad, vztrajnosti, ga pridobiti za prave vrednote in trdno voljo. Vsak, ki vzgaja, se sprašuje, kakšna naj bo prava spolna vzgoja, vzgoja za odložitev zadovoljitve itd. Papež tudi tu obrača na glavo uveljavljene vzgojne principe, in pravi, da je vzgoja glede vsega, kar smo našteli, možna šele potem, ko najdemo dušo svojega otroka, sicer je vzgoja nekaj zunanjega. Otrok bo sprejel vašo vzgojo, če boste prej iskali in našli njegovo dušo.

Videti je, da so na področju partnerskih odnosov odpravljeni vsi tabuji. A niso. Naj omenim samo eno od velikih stisk poročenih: zakaj po vroči ljubezni v prvem obdobju zakona po nekaj letih zamre spolnost. Možem ostane samozadovoljevanje in pornografija in stud nad samim seboj, žene pa kljubujejo, samota nazadnje popolnoma preplavi nekdanje občutke edinosti.

Telesna privlačnost, ki je umrla, lahko znova vstane iz groba. Če se bosta vajini duši srečali v Kristusu, bo mož skozi nagubano kožo svoje žene, zopet videl njeno prvotno lepoto, golobico, ki si jo bo želel ob sebi. Zakrament zakona bo znova stvarnost, drug drugega bosta tudi na ravni telesa in čustev  videla, kot vaju vidi Kristus. To je velika skrivnost pravi sv. Pavel, a je resnična, ko sta v občestvu Cerkve eno v Kristusu.

Hrepenenje po nebesih ni v tem, da poročeni jokate nad ruševinami zakonske ljubezni in vzgoje, in čakate, da bo muk čim prej konec, pač pa je hrepenenje po nebesih v tem, da po Kristus, ki vstopa v vajini duši po molitvi, iskreni spovedi in obhajanju evharistije že sredi tega sveta okušata prihodnji vek, ko bo ljubezen vse v vsem.

Milan Knep je duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici, voditelj Škofijskega katehetskega urada, voditelj priprave na zakon v nadškofiji, voditelj Medškofijskega odbora za kulturo in duhovni asistent Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime