O užitku in njegovem omejevanju: kaj žene sodobnega človeka?

Za kaj danes pravzaprav gre? Kaj je tisto, kar žene sodobnega človeka?

Vsak od nas bi znal iz svoje izkušnje vsaj nekaj povedati glede tega vprašanja. Zelo pronicljivo je na to vprašanje odgovoril Gorazd Kocijančič, ki je za svojo pesniško zbirko Primož Trubar zapušča Ljubljano pred tremi leti, tik pred 1. postno nedeljo, dobil nagrado Prešernovega sklada.

V enem od intervjujev po prejemu priznanja je dejal, da je danes vse usmerjeno v optimiziranje užitka. S čemer je hotel povedati, da je prehrambena, zabavna in vsa druga industrija usmerjena v to, da v nas, v potrošniku, stopnjuje užitek.

Optimiziranje izhaja iz lat. besede optimum in pomeni najboljši. Po Kocijančičevem prepričanju si vsa sodobna produkcija in mentaliteta ljudi postavlja en osrednji cilj: kako doseči čim večje ugodje.

Ni lahko videti, kaj je v tem spornega. Še težje je razumeti, zakaj bi nas teženje po stopnjevanju, po optimizaciji užitka, vodilo v pogubo, kot je v nadaljevanju intervjuja rekel Kocijančič. Kakšno vlogo ima pri tem štiridesetdnevni postni čas, ki nas kliče k popolnoma nasprotnemu cilju, kot si ga postavlja večina ljudi danes, vabi nas namreč k omejevanju ugodja.

Uživati ali postaviti meje?

Svet torej govori eno: optimiziraj svoj užitek; Cerkev govori nekaj popolnoma nasprotnega: uživanju postavi meje. Večina ljudi tega, kar predlaga Cerkev, enostavno ne mara. Ampak se drži preproste vulgarne filozofije: življenje je kratko, že tako nam prinaša polno težav, zakaj bi si ga grenili še z dodatnim omejevanjem. Pustimo prosto pot vsem vrstam užitka, če so nam le dane možnosti zanj.

Omejevanja noče nihče. S poudarjanjem velikega pomena postnega časa postaja Cerkev ljudem nemara neprivlačna. Kot da bi Cerkev hotela narediti vse, da bi samo sebe mazohistično trpinčila in se priskutila ljudem.

Svet torej govori eno: optimiziraj svoj užitek; Cerkev govori nekaj popolnoma nasprotnega: uživanju postavi meje. Večina ljudi tega, kar predlaga Cerkev, enostavno ne mara.

Toda poglejmo še drugo stran resničnosti. Že nekaj let opazujem samega sebe. V času, ko sem bil župnik v Mostah, sem se vsak dan vozil na kosilo k Marijinim sestram v Štepanjo vas. Ko sem odhajal s kosila, sem skoraj avtomatično prižgal 1. program Radia Slovenija. Okoli pol enih radio predvaja zabavno glasbo, navadno stare dobre in lepe popevke.

In zanimivo: malokdaj sem kakšno pesem poslušal do konca, ampak sem avtoradio še pred koncem pesmi ugasnil. Premišljeval sem, zakaj mi ni bilo do poslušanja teh pesmi. Če bi vprašal mlade, zakaj sem povsem ravnodušen do zakladnice pop kulture, bi mi verjetno odgovorili: kaj se čudiš, star si, radio ti gre na živce.

Vendar sem ugotovil, da gre še za nekaj drugega. Da namreč zabavna glasba poje o stvareh, ki jih v resnici ni; poslušalca animira z obeti, s sanjami in upanjem o, denimo, veliki čutni ljubezni, ki prej, preden se razplamti, ugasne. Zabavna glasba vabi v svet, ki pravzaprav ne obstaja. In če se ta svet ugodja vendarle vzpostavi, ga je polovico vedno v senci. Vse, kar doživimo, je namreč v času našega zemeljskega življenja dvoumno: obsijano s soncem in ohlajeno s svojo temno stranjo.

Praznina popularne glasbe

Spominjam se, kako sem v mladih letih, pred petdesetimi leti, ob nedeljah zvečer poslušal Marjana Kralja; kako nestrpno sem pričakoval Sanremski festival in Evrovizijo. Če dobro pomislim in se vprašam, kaj mi jih dala ta glasba, se skoraj pomilujem in ugotavljam, da od tega, kar sem od te glasbe pričakoval, ni bilo veliko zares osrečujočega.

Kaj je od tistih ur poslušanja v resnici ostalo v duši: zagotovo neko trenutno ugodje, potem pa praznina, samota in nedefinirano nerazpoloženje. V svet svoje mladosti se nočem več vračati, zato ob glasbi, ki me spominja na mladostna dvoumna doživetja, hitro ugasnem radio.

Da ne bo nesporazuma, mnoge stare popevke so brazčasne, izjemne, ustvarjali so jih umetniki besede in not; te poslušam s spoštovanjem in z velikim notranjim zadovoljstvom.

Zabavna glasba se nam posreduje kot balzam za mladostne bolečine srca. A bolj ali manj vse ostane pri neizpolnjenih pričakovanjih, neizsanjanih sanjah, kajti v vsem tem zabavnem svetu izkušamo preveč neresničnega. Ko gremo nekega dne prek tega, se čutimo osvobojene. Povratek v to, kar je minilo, nam ne pride več na misel.

Svet hrepenenja in utvar

Vedno me stisne v duši, ko zagledam mladega človeka s slušalkami v ušesih. Zaznavam njegovo samoto, ki si je ne prizna, njegove sanje, ki se bodo nekega dne zagotovo izkazale za zapravljanje časa, vidim njegovo otožnost, ker ni in ni tistega, po čemer hrepeni, zato se na njegov obraz spušča melanholija, včasih tudi grenkoba, ki se rada sprevrže v jezo in upor, ker svet noče biti takšen, kot ga sanja; ker je nepravičen, poln zaukazanega tekmovanja, ki izdeluje poražence.

Mladi vse to kmalu odkrijejo, vendar ne vedo natančno, kaj je to, kar doživljajo. Pomislijo, da se dobri obeti sprevračajo samo njim, zato drug pred drugim uprizarjajo trdnost in dobro razpoloženje. Ne vedo, kaj je res pri njih in kaj pri drugih. Teh notranjih stanj ne znajo preverjati, zato z njimi tudi ne morejo presekati, ker prav vsi okoli njih, verni in neverni, počenjajo isto, živijo isti svet hrepenenja in utvar obenem.

V nekaterih mladih notranja razdvojenost postaja resna bolečina duše. Niso redki, da si v mraku neuresničenih hrepenenj pomagajo s poživili, z alkoholom, z drogo, z nekontrolirano spolnostjo, s hitenjem na mnoge kraje, kjer bi končno le našli kaj, kar bi optimiziralo njihov užitek in jih vsaj za nekaj časa pomirilo.

Opiti od ...

Težko sprejemamo dejstvo, da imajo vse stvari, ki se dotikajo naših čutil, isto zakonitost kot uživanje alkohola. Uživalec alkohola na prvi stopnji rahle opitosti čuti užitek, zato pravimo, da je v rožicah. Svet se mu prikazuje drugačen, kot v resnici je: lepši, manj problematičen.

In ko se strezni, ga soočenje z resničnostjo notranje prizadene. Vidi, da ni tako, kot je bilo v urah, ko je deloval alkohol. In če nima moči, da bi ostal trezen, bolečino soočenja z resničnostjo zaliva z vedno večjo količino alkohola.

Mnogo jih je, ki tega sestopanja proti dnu ne presekajo in zato propadejo. Kajti optimizacija užitka vedno vodi v razkroj osebnosti, v razpad družine in še česa. In sicer zato, ker ima želja po užitku svojo notranjo zakonitost, namreč prehajanje v območje nepregledne drugosti, v imaginarno, nemisljivo, breztemeljno, kjer je človek vedno bolj izgubljen.

Danes, ko ljudje nimajo skoraj nobenih etičnih zavor, postaja spolnost eden najhujših narkotikov, ki ima isto naravno zakonitost kot vse druge zasvojenosti ...

Mnogi imajo v svojem telesu milostno varovalko, da jim prenalivanje z alkoholom ne paše, vendar to ne pomeni, da so varni pred drugimi skušnjavami, pred, na primer, brezglavo spolnostjo. Niso redki, ki se enostavno vržejo v spolnost.

Danes, ko ljudje nimajo skoraj nobenih etičnih zavor, postaja spolnost eden najhujših narkotikov, ki ima isto naravno zakonitost kot vse druge zasvojenosti: občutje vedno večje notranje praznine, izguba volje, da bi bili zvesti obljubam, dani besedi, zavezi. Vse več je laži, sprenevedanja in nato gnus nad samim seboj.

Ohraniti notranjo napetost hrepenenja

Kaj nam na začetku postnega časa v zameno za optimiziranje užitka, ki vodi v samodestrukcijo, predlaga Božja beseda? Predlaga nam obnovo zaveze, ki je bila z nami sklenjena pri sv. krstu in utrjena z birmo ter s spovedjo in obhajilom.

Nekoč je Bog z Abrahanom, blodečim Aramejcem, sklenil zavezo, prijateljstvo, pravi današnje prvo berilo. Bog je hotel Abrahama odvrniti od povprečja, od tega, da bi životaril od ene potešitve želje do druge.

V njegovo srce je položil hrepenenje po presežnih dobrinah, ki si jih ni znal jasno definirati. A to ni bistveno. Hrepenenje po presežnem je tudi vsebina in cilj, ki bo dopolnjen v večnosti.

Zato je za nas ključno, da z omejevanjem, molitvijo, vero in dobrimi deli ipd. ohranjamo notranjo napetost hrepenenja, s katerim se presegamo, in mu sledimo po skrivnostni poti, na katero nas Gospod sproti usmerja.

Abraham se je pustil očarati od Boga, vztrajal je na poti Duha, Božje obljube, vere v srečo onkraj vsega, kar je dostopno človekovim čutom, mislim in čustvom. Zato je Abraham prototip vernika, je naš oče v veri.

Jezus nam je v današnjem evangeliju predstavil še en korak, ki ga je treba storiti prej, preden se prepustimo hrepenenju, po katerem nas Bog kliče k višjim resničnostim. Satanu je treba  zabrusiti: »Ne preizkušaj me; zagotovo vem, da mi lažeš, zato se poberi. Ne vsiljuj se mojim mislim, ne draži mojih čustev, ne izzivaj mojega telesa.«

In hudič se bo poražen umaknil. Na njegovo mesto pa bo stopil Gospod in nas z nitmi ljubezni ohranjal v svoji bližini.