Pravijo, da v težkih časih na dan pride najboljše in najslabše v ljudeh. Tiste posameznike, ki pokažejo svojo najboljšo plat, imenujemo junake in se po njih zgledujemo. Lansko leto je srca mnogih po svetu osvojil angleški veteran, stotnik Tom. Stoletnik, ki mu je uspelo zbrati kar 30 milijonov funtov donacij za angleško zdravstvo, je postal britanski narodni junak. Združenemu kraljestvu, ki je bilo v tistem času ena od Covida najbolj prizadetih držav v Evropi, je bil simbol upanja v negotovih časih.
Ko je stotnik Tom februarja letos podlegel pljučnici, ga je cela država simbolično počastila s skupnim aplavzom, ki ga je vodil premier Boris Johnson. O smotrnosti te geste si lahko mislimo svoje, toda vsi so se strinjali, da je zgled stotnika Toma svetla točka tega časa.
No, skoraj vsi. Mlad anglikanski duhovnik Jarel Robinson-Brown je javnost razburil s tvitom, v katerem je tovrstno spominjanje stotnika Toma obsodil kot “kult belskega nacionalizma”. Za svojo izjavo se je kasneje opravičil, toda duh je že ušel iz steklenice.
Anglikanska cerkev se preobraža v še eno “progresivno” neprofitno organizacijo
Tako odmeven incident lahko poskusimo odpisati kot osamljen primer, a kaj hitro je jasno, da gre le za vrh ledene gore. V času, ko se Anglikanska cerkev zaradi osipa vernikov obupano trudi ostati relevantna, se iz državne cerkve preobraža v še eno “progresivno” neprofitno organizacijo. Temu je dal krila še lanskoletni uvoz gibanja Black lives matter v Evropo. Ang. cerkev se je nenadoma postavila v prve vrste boja za rasno in družbeno pravičnost.
Spogledovanje Anglikanske cerkve z “woke” ideologijo in obsedenost z rasizmom gre tako daleč, da je prebudila kritike celo med sekularnimi konservativci.
Lep primer tega premika je Stephen Cottrell, ki je lanskega junija prevzel mesto anglikanskega nadškofa v Yorku. Nadškof v Yorku je druga najvišja avtoriteta v Anglikanski cerkvi, takoj za nadškofom v Canterburyju, in navadno izhaja iz bolj anglo-katoliške, konservativne smeri. Njegov umestitveni govor, ki ga je objavil The Yorkshire Post, se bere bolj kakor srednješolski esej kot pa resna škofovska spodbuda. Začne z opozarjanjem na epidemijo rasizma v družbi in konča z upanjem na bolj vključujočo in raznoliko prihodnost. Vmes mimogrede omeni Jezusa kot radikalnega upornika proti razslojeni, patriarhalni družbi. V intervjuju za The Sunday Times je izjavil, da je bil Jezus temnopolt, in izrazil skrb nad sistemskim rasizmom v Ang. cerkvi. Za njim prav nič ne zaostaja niti Canterburyjski nadškof Justin Welby (ta izhaja iz evangeličanske, bolj liberalne smeri), ki je tudi sam označil Anglikansko cerkev za rasistično ustanovo in se previdno pridružil umikanju kipov ljudi, ki se jih da povezati z rasizmom.
Ni moje mesto ugotavljati, če je Ang. cerkev res rasistična. A ne da se spregledati dejstva, da so škofovske izjave izrazito politične in aktivistične. Zaman bi iskali klice k osebnemu spreobrnenju, h gojenju kreposti, k življenju po Kristusovem nauku v vsej polnosti. To je namreč pot, ki jo naroča apostol Pavel, ko pravi: “Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus.” (Kol 3, 11).
Po naročilu škofov oblikovana Protirasistična skupina, v semeniščih “uvod v črnsko teologijo” in dosledno vključevanje manjšin
Namesto tega se je po naročilu škofov oblikovala t.i. Protirasistična skupina, ki je pripravila obširno poročilo in smernice za Anglikansko cerkev. Podane smernice so obširne in se lotijo vsakega kotička življenja cerkve. V semeniščih bo potrebno poučevati “uvod v črnsko teologijo”. Med ožjimi kandidati za višje kleriške položaje naj bo vedno vsaj en predstavnik manjšin, razen če obstajajo “veljavni razlogi, ki jih je mogoče objaviti”. Na vseh nivojih bodo vzpostavljene kvote za manjšine. Ustanovljen bo “Direktorat za rasno pravičnost”, ki bo bdel nad izvajanjem novih ukrepov.
Anglikanska cerkev je sprejela racionalistični pogled na svet, zaradi česar jo je sram govoriti o nadnaravnem, o presežnem. Zato išče svoje mesto kot politična entiteta.
Skratka: še večja birokratizacija cerkve, izključno z namenom ugajanja trenutnim sekularnim trendom.
Spogledovanje Anglikanske cerkve z “woke” ideologijo in obsedenost z rasizmom gre tako daleč, da je prebudila kritike celo med sekularnimi konservativci. Po mnenju Douglasa Murraya, sicer ateista, se pod trenutnim vodstvom Ang. cerkve celo križem slabo piše.
Še večjo težo imajo besede Dr. Gavina Ashendena, dolgoletnega anglikanskega duhovnika in kraljičinega kaplana, ki se je leta 2019 vrnil v Katoliško cerkev. Dr. Ashenden poda pretresljivo diagnozo: Anglikanska cerkev je izgubila smisel za nadnaravno. Kot večina protestantskih cerkva, se je oddaljila od srednjeveške mistične tradicije in sprejela racionalistični pogled na svet, zaradi česar jo je sram govoriti o nadnaravnem, o presežnem. Zato išče svoje mesto v družbi, ne kot posrednica Kristusove milosti, temveč kot politična entiteta.
Ni dvoma, da se Anglikanska cerkev že od svojega začetka spogleduje s politično močjo. In vendar ji je po nekem čudežu uspelo pod isto streho ohranjati tri različne smeri: liberalno, tradicionalno evangeličansko in (neke vrste) katoliško. Tega navideznega sožitja je očitno konec: izbrati bo treba med Welby-Cottrellovo in Pavlovo potjo. Cilj prve je iz cerkva odstraniti vse, kar bi lahko koga užalilo ali mu vzbudilo neprijetne občutke. Cilj druge pa oznanjanje “križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost” (1. Kor 1,23).
Bog ve, katera bo zares prinesla mir in pravičnost.
Ta črnski pastor se je spravil na starega dedka, vojnega veterana, ki je tvegal življenje v borbi proti nacizmu in je junaško deloval tudi na stara leta. Pomislite! Spraviti se na 100 let starega dedka, ki do konca deluje v dobro skupnosti! Zakaj?
Gre za čisto sovraštvo. Tako preprosto je to. Gre za sovraštvo do belcev pod krinko “rasne pravičnosti”.
Veliko časa sem preživel na zahodu. Veliko sem se družil tudi s črnci. Vzgojen sem bil v komunistični maniri enakosti, zato sem doživel marsikateri šok. Kaj hitro sem spoznal, da so črnci skoraj brez izjeme globoko rasistični. Radi živijo na zahodu in izkoriščajo priložnosti, ki jim jih ta ponuja. Tudi belkam radi lezejo v hlačke. Zahodnjake izkoristijo za zaslužek, zahodnjakinje za seks (če ga dobijo). Ženske na zahodu niso niti približno tako navdušene nad črnci, kot nam to skuša prikazati Hollywood. A kadar gre za seks, črnci silijo in nadlegujejo, dokler se jih kakšna (debela in zanemarjena) ne usmili.
Kdor ni živel med črnci, nekaterih stvari ne more razumeti. Ta jih presoja skozi svoje lastne oči, skozi oči belega človeka. Zato ne razumejo, zakaj so črnci vedno bolj sovražno razpoloženi, čeprav jim belci dajejo vedno več. Črnci vzamejo, kar jim belci dajo, a sovraštva ni manj, kvečjemu več.
Več jim daš, več mislijo da jim pripada. In potem začnejo verjeti, da so za vse slabo v njihovem življenju krivi belci. In nato zahtevajo še več in sovražijo še bolj. Ne cenijo tega, da smo jim dovolili živeti na razvitem zahodu. Pozabili so, da so v Afriki živeli v barakah in pili s fekalijami onesnaženo vodo. Brez dela in truda bi radi imeli to, kar vidijo da imajo belci. Gre za čisto razvajenost, narcisizem.
Povišan narcisizem med črnci je dejstvo. Potrjujejo ga tako moje osebne izkušnje kot znanstvene raziskave. Narcisistična osebnostna motnja je med črnci 2,5 x bolj pogosta kot med belci.
https://www.oatext.com/racial-implications-of-the-narcissistic-personality-inventory-reinterpreting-popular-depictions-of-narcissism-trends.php
Dajte človeku majico iz svojih ramen in vam bo hvaležen. Odstopite narcisistu svoj dom in mislil bo, da mu ta pripada!
Trenutno razmišljanje o rasnih vprašanjih ni samo izpraznjeno vsakega domoljubja. Je tudi popolnoma skregano z realnostjo. In v 20. stoletju smo imeli priložnost opazovati, kam pripeljejo ideologije, ki so skregane z realnostjo. Če bomo dopustili, da nas vodijo bedaki, nam kri in solze ne uidejo.
Ja, tako je! Le zadnjo misel bi popravil:
Če bomo dopustili, da nas vodijo psihopati, nam kri in solze ne uidejo.
Črncem so dopovedovali, da so žrtve, ta mentaliteta žrtve (česarkoli že), pa je zelo nevarna, ker sproža jezo in sovraštvo in prelaganje odgovornosti za svoje življenje namesto nase na družbo – na ”grdo kapitalistično zahodno družbo”, na belce, na moške belce (ker ženske so že same po sebi tudi žrtve) ki so krivi za vse njihove tegobe. Veliko lažje je prevzeti miselnost žrtve, kot pa iz svojega življenja in iz sebe kaj narediti.
Le zakaj so volilci levice tako jezni. Vsak od njih, pa naj bodo ženske, LGBT-jevci – vsi so jezni. Vsi prepričani, da se jim dogaja krivica, in v resnici so zlorabljeni,in to s strani levičarjev. V ozadju je edino prevzem oblasti.
Levičarje poganja sovraštvo do belcev, do premožnih, do delavnih, sovraštvo do (težko prigaranega) reda zahodne družbe, in ne ljubezen do črncev. Ali ljubezen do LGBT-jevcev, ali ljubezen do žensk. Nič dobrega ne more priti iz tega, če te sovraštvo vodi.
Dobesedno obrnjeno moralo imajo levičarji.
Dobro bi morali razmisliti vse, kar ste napisali.
Bati se je, da bomo BELCI prav kmalu ZATIRANI, ker bomo postali manjšina.
Vaš zasnji stavek:” Če bomo dopustili, da nas vodijo bedaki, nam kri in solze ne uidejo”.
Zamisliti se moramo, da že prihajamo na “rob prepada”. Če nebodo dobili vajeti v roke pametni in PREVDARNI LJUDJE, bodo vzakonjene neumnosti.
Ves svet drvi v kulturni marksizem, ta bo povod za menjavo režima, ki ne bo demokracija..
Demokracija zahteva preveč truda.
Ok Rudolf Kočar, do “smo jim dovolili živeti na razvitem zahodu” je bilo kar ok napisano s temle je pa nekaj očitno narobe. Kdo je komu “dovolil”? Govorimo o prednikih ameriških črncev, ki so bili oropani svobode, prisiljeni v migracijo in vse njihovo uničeno, požgano in pobito, nato pa mučeni par stoletij ali govorimo o sodobnih Afriških migrantih, ki sami protipravno pridejo, ker jim je zahodni razviti svet na drugačen, tokrat političen način, uničil domovino in jim pustil samo drobtinice (in s fekalijami umazane vode)? V vsakem primeru je “razvit zahodni človek” z Anglijo na čelu nekaj stoletij izčrpaval preostali “nerazviti” svet za lastne užitke in kamotnost. To se pač zdaj “razvitemu, belemu človeku” malce vrača. Logično, da vsega sita mladina iz roba danes nima manir, nima potrpljenja, niti miru. Razumeti jih je kot naše Cigane. Stoletja preganjani so počasi izgubili vso kulturo, razen kulture “ciganije” (v slabšalnem pomenu). drži, da več jim daš, več jim “pripada” in jeza se povečuje. Kaj ni to popolnoma enako kot zapostavljen otrok odsotnih staršev, ki za vsak prejeti bankovec žepnine bolj sovraži starše? Kdor razume, bo našel skupno nit vseh treh primerov. Dajanje merginalnim skupinam je bilo dolgo samo “odrivanje problema na stran in na kasneje”, ne pa reševanje le-tega.
Bravo “irena” (6. junija 2021): -> Demokracija zahteva preveč truda. Zato bo propadla, kot je socializem, ki ga zahteva še več … mi nismo še povsem izpustili fevdalizma. V tem je problem, ker se pospešeno vračamo v 19 stoletje. Z novimi i-phoni in skoraj samodejnimi avtomobili …