O prihodnosti EU na Daljnem vzhodu po tem, ko je Francijo opeharil anglosaški trio

Le redko lahko navaden opazovalec zagleda geopolitične dogodke, ki spreminjajo svet in naš pogled nanj. A samo v enem tednu sta dva takšna dogodka spremenila odnose znotraj zahodne civilizacije. V sredo, 15. septembra, je predsednica Evropske komisije, Ursula von der Leyen, v svojem govoru o prihodnosti Evropske unije govorila o dveh pomembnih spremembah. Najprej se je v kontekstu afganistanske katastrofe pridružila pozivom k oborožitvi EU in strateški osamosvojitvi Evrope. Hkrati je napovedala pripravo strategije sodelovanja z daljnovzhodnimi azijskimi državami v boju proti hitro rastočem vplivu Kitajske.

Isti dan so tri po izvoru anglosaške države, ZDA, Velika Britanija in Avstralija, napovedale skupno obrambno zavezništvo, zaradi katerega je Avstralija odpovedala pogodbo s Francijo o  nakupu francoskih podmornic. Poleg tega Francija ni bila vključena v pripravo novega zavezništva, čeprav ima ne le strateški interes za regijo, ampak tudi določeno vojaško in strateško-politično prisotnost v Indijskem in Pacifiškem oceanu.

Škandal ni le povzročil jeze Francije, ampak tudi solidarnost Evrope. Tako predsednica Komisije kot predsednik Evropskega sveta, Charles Michel, sta obsodila potezo novega anglofonskega bloka. Neobveščanje in nevključevanje tradicionalnih evropskih zaveznic ZDA je dolilo olje na ogenj, ki je vzplamtel  po naglem umiku iz Afganistana pred slabim mesecem dni.

Evropa se osamosvaja

V Evropskem parlamentu so odmevale iste besede, ki smo jih že slišali na začetku meseca na Blejskem Strateškem Forumu. Ursula von der Leyen je še enkrat razložila, zakaj EU potrebuje svojo vojsko. Tokrat smo lahko tudi napovedi za konkretna dejanja, ki jih Komisija načrtuje v zvezi s tem.

Predsednica komisije je seveda najprej pomirila skrbi v zvezi z vlogo zveze NATO v tej novi skupni obrambni strategiji. Do konca leta bosta Ursula von der Leyen in generalni sekretar NATO, Jens Stoltenberg, pripravila skupno deklaracijo o prihodnjih odnosih med EU in zvezi NATO. Čeprav zveza NATO še vedno igra pomembno vlogo pri obrambi Evrope, je predsednica Komisije posredno priznala, da NATO ne deluje več popolnoma v interesu Evrope. Vprašala se je kaj je bistvo močne in kvalitetne vojaške sile, če je nismo pripravljeni uporabiti.

V istem govoru je omenila potrebo po razvoju in harmonizaciji evropskega obrambnega sektorja. V tem smislu bi lahko znižali davke za lokalno proizvodnjo, kar je nekaj, kar bi brez dvoma razveselilo države z močno vojaško industrijo. Tukaj imamo v mislih zlasti države kot sta Švedska ali Finska, ki sicer nista članici zavezništva NATO in bi ju takšna ponudba privabila k pogajalski mizi.

Glavni premiki se bodo sicer zgodili v prvi polovici naslednjega leta, ko bo predsedstvo EU prevzela Francija. To je potrdila tudi sama predsednica Komisije, ko je napovedala  vrh o obrambnih vprašanjih, ki ga bo organiziral francoski predsednik Emmanuel Macron.

Dolgoročni cilj EU je premakniti središča množične industrijske proizvodnje  iz Kitajske v države jugovzhodne Azije, kar bi okrepilo sosednje države (Vietnam, Tajvan, Kambodža, itd.) in hkrati zmanjšalo trgovsko moč Kitajske, ki ogroža tudi interese Zahoda

Prihodnost ni brez izzivov

Kdorkoli bo obrambno politiko potisnil na prvo mesto prioritet  EU, se bo moral soočiti z dvema velikima izzivoma. Največji izziv bo brez dvoma, kako definirati vlogo zveze NATO  znotraj nove evropske skupne obrambne politike, saj imajo države članice dokaj različna mnenja. Velika večina vzhodnih članic hoče ohraniti močan vpliv zveze NATO v obrambni politiki EU predvsem zaradi ruske grožnje, ki je prisotna na njihovih vzhodnih mejah. Po drugi strani bi nevtralne države, ki niso članice zavezništva kot npr. Švedska, Avstrija in Finska, raje videle skupno obrambno politiko brez NATO vpliva.

Druga težava ostaja kritično majhen delež proračunskih sredstev, ki jih države članice namenjajo obrambnemu sektorju. Ta je v večini držav članic na letni ravni še vedno oddaljen od magičnih oz. ciljnih 2 odstotkov letnega BDP. Ursula von der Leyen dobro pozna ta problem, saj je bila v preteklosti sama nemška obrambna ministrica. Res je, da bi skupna obrambna politika mogoče poenostavila finančne težave s harmonizacijami in ustanovitvijo učinkovitejšega sistemu (t.i. ekonomija obsega), vendar počasi postaja jasno, da ni več dvoma, da bodo za svojo obrambo evropske države morale dati več.

Usoda 21. stoletja se bo igrala v Indijsko-Pacifiški makro regiji

A če se na eni strani Evropa počasi osamosvaja od zanašanja na ZDA pri zaščiti evropskih interesov, se po drugi strani interesi in apetiti obeh vodilnih sil povečujejo v južnem Kitajskem morju. Isti dan, ko so ZDA, Velika Britanija in Avstralija razglasile novo zavezništvo pod imenom AUKUS, je Evropska unija napovedala novo strategijo za daljno vzhodno Azijo. Ključna novost te strategije je večje sodelovanje in trgovsko povezovanje Evrope z državami jugo-vzhodne Azije, katerim neposredno grozi Kitajska. Med njimi je Ursula von der Leyen omenila tudi Tajvan, država zaradi katere se je s Kitajsko sprla pred kratkim Litva, ki jo je podprl naš premier Janez Janša.

Dolgoročni cilj EU je premakniti središča množične industrijske proizvodnje  iz Kitajske v te države, kar bi okrepilo sosednje države (Vietnam, Tajvan, Kambodža, itd.) in hkrati zmanjšalo trgovsko moč Kitajske, ki ogroža tudi interese Zahoda. Sedaj so oči mednarodne skupnosti sedaj uprte v Indo-Pacifiško okolico, v kateri bodo trije vodilni svetovni akterji (ZDA, EU, in Kitajske) odločali o usodi globalne politike.