Le redko lahko navaden opazovalec zagleda geopolitične dogodke, ki spreminjajo svet in naš pogled nanj. A samo v enem tednu sta dva takšna dogodka spremenila odnose znotraj zahodne civilizacije. V sredo, 15. septembra, je predsednica Evropske komisije, Ursula von der Leyen, v svojem govoru o prihodnosti Evropske unije govorila o dveh pomembnih spremembah. Najprej se je v kontekstu afganistanske katastrofe pridružila pozivom k oborožitvi EU in strateški osamosvojitvi Evrope. Hkrati je napovedala pripravo strategije sodelovanja z daljnovzhodnimi azijskimi državami v boju proti hitro rastočem vplivu Kitajske.
Isti dan so tri po izvoru anglosaške države, ZDA, Velika Britanija in Avstralija, napovedale skupno obrambno zavezništvo, zaradi katerega je Avstralija odpovedala pogodbo s Francijo o nakupu francoskih podmornic. Poleg tega Francija ni bila vključena v pripravo novega zavezništva, čeprav ima ne le strateški interes za regijo, ampak tudi določeno vojaško in strateško-politično prisotnost v Indijskem in Pacifiškem oceanu.
Škandal ni le povzročil jeze Francije, ampak tudi solidarnost Evrope. Tako predsednica Komisije kot predsednik Evropskega sveta, Charles Michel, sta obsodila potezo novega anglofonskega bloka. Neobveščanje in nevključevanje tradicionalnih evropskih zaveznic ZDA je dolilo olje na ogenj, ki je vzplamtel po naglem umiku iz Afganistana pred slabim mesecem dni.
Evropa se osamosvaja
V Evropskem parlamentu so odmevale iste besede, ki smo jih že slišali na začetku meseca na Blejskem Strateškem Forumu. Ursula von der Leyen je še enkrat razložila, zakaj EU potrebuje svojo vojsko. Tokrat smo lahko tudi napovedi za konkretna dejanja, ki jih Komisija načrtuje v zvezi s tem.
Predsednica komisije je seveda najprej pomirila skrbi v zvezi z vlogo zveze NATO v tej novi skupni obrambni strategiji. Do konca leta bosta Ursula von der Leyen in generalni sekretar NATO, Jens Stoltenberg, pripravila skupno deklaracijo o prihodnjih odnosih med EU in zvezi NATO. Čeprav zveza NATO še vedno igra pomembno vlogo pri obrambi Evrope, je predsednica Komisije posredno priznala, da NATO ne deluje več popolnoma v interesu Evrope. Vprašala se je kaj je bistvo močne in kvalitetne vojaške sile, če je nismo pripravljeni uporabiti.
V istem govoru je omenila potrebo po razvoju in harmonizaciji evropskega obrambnega sektorja. V tem smislu bi lahko znižali davke za lokalno proizvodnjo, kar je nekaj, kar bi brez dvoma razveselilo države z močno vojaško industrijo. Tukaj imamo v mislih zlasti države kot sta Švedska ali Finska, ki sicer nista članici zavezništva NATO in bi ju takšna ponudba privabila k pogajalski mizi.
Glavni premiki se bodo sicer zgodili v prvi polovici naslednjega leta, ko bo predsedstvo EU prevzela Francija. To je potrdila tudi sama predsednica Komisije, ko je napovedala vrh o obrambnih vprašanjih, ki ga bo organiziral francoski predsednik Emmanuel Macron.
Dolgoročni cilj EU je premakniti središča množične industrijske proizvodnje iz Kitajske v države jugovzhodne Azije, kar bi okrepilo sosednje države (Vietnam, Tajvan, Kambodža, itd.) in hkrati zmanjšalo trgovsko moč Kitajske, ki ogroža tudi interese Zahoda
Prihodnost ni brez izzivov
Kdorkoli bo obrambno politiko potisnil na prvo mesto prioritet EU, se bo moral soočiti z dvema velikima izzivoma. Največji izziv bo brez dvoma, kako definirati vlogo zveze NATO znotraj nove evropske skupne obrambne politike, saj imajo države članice dokaj različna mnenja. Velika večina vzhodnih članic hoče ohraniti močan vpliv zveze NATO v obrambni politiki EU predvsem zaradi ruske grožnje, ki je prisotna na njihovih vzhodnih mejah. Po drugi strani bi nevtralne države, ki niso članice zavezništva kot npr. Švedska, Avstrija in Finska, raje videle skupno obrambno politiko brez NATO vpliva.
Druga težava ostaja kritično majhen delež proračunskih sredstev, ki jih države članice namenjajo obrambnemu sektorju. Ta je v večini držav članic na letni ravni še vedno oddaljen od magičnih oz. ciljnih 2 odstotkov letnega BDP. Ursula von der Leyen dobro pozna ta problem, saj je bila v preteklosti sama nemška obrambna ministrica. Res je, da bi skupna obrambna politika mogoče poenostavila finančne težave s harmonizacijami in ustanovitvijo učinkovitejšega sistemu (t.i. ekonomija obsega), vendar počasi postaja jasno, da ni več dvoma, da bodo za svojo obrambo evropske države morale dati več.
Usoda 21. stoletja se bo igrala v Indijsko-Pacifiški makro regiji
A če se na eni strani Evropa počasi osamosvaja od zanašanja na ZDA pri zaščiti evropskih interesov, se po drugi strani interesi in apetiti obeh vodilnih sil povečujejo v južnem Kitajskem morju. Isti dan, ko so ZDA, Velika Britanija in Avstralija razglasile novo zavezništvo pod imenom AUKUS, je Evropska unija napovedala novo strategijo za daljno vzhodno Azijo. Ključna novost te strategije je večje sodelovanje in trgovsko povezovanje Evrope z državami jugo-vzhodne Azije, katerim neposredno grozi Kitajska. Med njimi je Ursula von der Leyen omenila tudi Tajvan, država zaradi katere se je s Kitajsko sprla pred kratkim Litva, ki jo je podprl naš premier Janez Janša.
Dolgoročni cilj EU je premakniti središča množične industrijske proizvodnje iz Kitajske v te države, kar bi okrepilo sosednje države (Vietnam, Tajvan, Kambodža, itd.) in hkrati zmanjšalo trgovsko moč Kitajske, ki ogroža tudi interese Zahoda. Sedaj so oči mednarodne skupnosti sedaj uprte v Indo-Pacifiško okolico, v kateri bodo trije vodilni svetovni akterji (ZDA, EU, in Kitajske) odločali o usodi globalne politike.
Skrajni čas bi že bil, da EU udejanja svoje interese v svetu na načelu enakopravnosti svojih članic ter v interesu svojih državljanov in ne elit.
Hladna vojna se je končala in razmerja moči med državami so se spremenila v smeri multi polarnega sveta, kar žal nekateri še niso opazili. Za njih je bila poteza Bidena in Angležev presenečenje. Ali je za Avstralce, kateri največji trgovinski partner so Kitajci, koristna? Ukrajinci so že dobili svojo streznitev….
Evropa ne sme pozabiti na svoje dvorišče…Rusija, Perzija, severna Afrika in Bližnji Vzhod.
Izzivov je več kot dovolj, povečati produktivnost in zavrniti barabare
Evropa naj ima trdne meje in odprto trgovino s svetom.
Vojaško potrebujemo kibernetska varnost in kolektivno odgovornost za obrambo meja EU. Za to ne potrebujemo vojske EU. Velika vojska je velika birokracija. Velika birokracija pa hlepi po vse več oblasti. Poglejte samo Bruselj, kako se imajo počasi že za vladarje Evrope. Vojska EU bo postala orodje globalnih birokratov, ki jo bodo vozili po vsem svetu. Ne ponavljajmo napake.
Če verjamemo vase:
samozavestno utrdimo meje,
suvereno zavrnimo multikulturnost,
svobodno trgujmo s svetom.
To bi moral biti mission statement evropske diplomacije.
Ce EU ne potrebuje vojske, potem je vsaka clanica se manj potrebuje. V smislu kolesarjev tudi policije ne rabimo vec.
V bistvu tudi deznika ne potrebujete, saj sije sonce, mar ne?
Neumnost Peter Kepec.
Popolnoma nesmiselna izjava. Smešite se. EU ne potrebuje lastne vojske, saj bo ta pobezljala, kot je pobezljal Bruselj. Če bomo imeli EU vojsko, ne bo daleč trenutek, ko bo ta grozila posameznim “neposlušnim” članicam.
Imamo pa vojske držav članic, ki so popolnoma zmožne sodelovanja in zagotavljanja kolektivne varnosti vseh članic EU.
Načelo subsidiarnosti je ključ za dolgoročno preživetje EU. Drugače bo šla po poti Jugoslavije.
Vrh EU, se je veselil, ko je bil v ZDA poražen Trump in se je ustoličil Biden.
Ko je Biden po hitrem postopku umaknil svoje sile iz Afganistana, se je plaz beguncev spet obrnil proti Evropi. Amerika je dovolj oddaljena, da jo to ne ogroža.
To kar je trio – Amerika, Britanija in Avstralija, naredil s Francijo, je oslabilo celotno Evropo.
Ko bodo “veliki” osvajali svet, bodo vse, kar predstavlja breme (begunci) pošiljali v Evropo.
Francija drago plačuje ta dejanja. Koliko terorističnih napadov se je tu zgodilo v zadnjih 10 letih?
Evropska UNIJA, naj se ne zmerja med svojimi državami (Poljska, Madžarska), ampak naj gleda za skupno SLOŽNO (ne samo LGBT) SODELOVANJE in skupen INTERES Evrope, tako na KULTURNEM, kot na GOSPODARSKEM področju.
Migrantska kriza, nikakor ne more biti problem Evrope, ampak celega sveta.
Sedaj imamo letala in ni potrebe, da begunci ilegalno udirajo v Evropo.
Če kje divja vojna, se begunce lahko z letali prepelje tudi v Ameriko, Avstralijo in v Veliko Britanijo!
To mora vrh EU, jasno povedati tudi na sedežu ZN – in ne samo napadati Madžarske glede tega problema.
Vsak gospodar, je dolžan skrbeti za svojo “hišo”, sicer se ta zruši.
Ste hecni. V EU se niti z Madzari&co ne moremo zmeniti kako bi skupaj nosili breme migrantov. Vi bi pa se kar Americane in Avstralce radi zadolzili?
Imam obcutek, da bi vi najraje ekspedirali vse nebodijihtreba kar na Mars ali se dlje.
OK. po zaslugi Irske, je Angleščina še prisotna v €U. je pa čas, da postanejo glavni jezik sporazumevanja v Uniji Francoščina, Nemščina, Španščina…
Hja, niti enega od teh treh jezikov Slovenci ne obvladajo. Trda bo.
Na Irskem je anglescina jezik okupatorja, ki je bil bistveno bolj krut, kot vsi okupatorji na Slovenskem skupaj.
Vsi jeziki so enakopravni. Jaz sem za slovenščino.
Dober predlog.
Usoda Evrope se bo odigrala na njenih mejah. Leta 2100 bo na vsakega Evropejca 10 Afričanov. Afrika bo odgovorna za VSO rast svetovnega prebivalstva v naslednjih 80 letih. To napovedujejo uradne projekcije Združenih narodov.
Če se bomo šli multi-kulti in migracije nam nobena vojska ne bo pomagala pri ničemer. Pravzaprav je vlaganje v vojsko smešno, če hkrati dopuščaš invazijo v svoje države. Jasno je, da vojska v tej obliki ni namenjena zaščiti ljudi, ampak zgolj interesom globalnih elit in kapitala.
V vseh vojaških avanturah zahoda v zadnjih dvajsetil letih, so imele korist samo orožarske korporacije in vojska sama. Libijci, Iračani in Afganistanci živijo slabše ali enako kot pred invazijo. Davkoplačevalci zahodnih držav pa so vse to plačali z davki in svojimi življenji. Bogati so še bolj obogateli na račun vojne. Invazivnih migrantov pa je vse več in vedno težje jih je ustaviti.
Se en problem je z EU vojsko. Nemcija je s svojo ustavo sama sebi prepovedala vojno. Namen vojske je pa ravno vojna. Tezko je lociti napadalno in obrambno vojno. Za Afganistan je to nazorno pokazal.
Torej bo treba spremeniti nemsko ustavo, pa najbrz se vse ostale. To je pa tezje kot zgraditi deset letalonosilk.
Evrope ne vodijo Evropejci, temveč: zahodna globalistična elita = zahodna finančna oligarhija = cionistični judovski lobi.
O trenutnem stanju političnih razmer v svetu, tema članka, je podroben komentar podal Alexander Mercouris, vedno zanimiv Grk, ki živi v Lindonu: https://youtu.be/-KmmnFuCfqI
Komentirajo ga tudi na https://youtu.be/CkCI5ODsNF0
Kolumnist Guardiana Simon Jenkinks govori o nesposobnosti prilagoditve zunanje politike zapada post komunistični Rusiji v članku “Boris Johnson’s military alliance in the Pacific is reckless post-imperial nostalgia”
https://www.theguardian.com/commentisfree/2021/sep/20/boris-johnson-military-alliance-pacific-reckless-post-imperial-nostalgia-aukus
Torej je koristno, da o dogajanju v svetu piše Domovina in da komentatorji povemo svoje, saj zunanje politike ni povsem za zaupati politikom, saj radi pozabljajo na svoje volivce oz. kaj je koristno za njih. Mislim volivce in ne politike.
Vse bolj je očitno, da bodo ZDA tudi po odstranitvi Trumpa ohranile njegovo strateško varnostno vodilo “USA first!” ter preusmerile večino svoje politične, diplomatske in obrambne moči v obrambo lastnih strateških interesov pred naraščajočim globalnim imperializmom turbo-kapitalistične in totalitarno-komunistične LR Kitajske.
Premik globalnega strateškega težišča so očitno pravočasno zaznali v VB ter po volji večine volivcev izstopili iz EU, prav tako pa tudi v Putinovi Ruski federaciji, ki se zdaj lahko le še bolj arogantno postavlja na svoje strateško interesne imperialistične okope v Ukrajini, Belorusiji, Siriji … ter le še bolj brezobzirno uveljavlja dolgoročno diktaturo iz podzemlja KGB vsiljenega samodržca.
V EU je iz ključnega strateškega varnostnega trikota med Londonom-Parizom-Berlinom izstopil London, ki ga ne more nadomestiti ne Rim in ne Madrid. Negotova bližnja demokratična izbira volivcev v Nemčiji in Franciji pa ogroža tudi ključno varnostno os Pariz-Berlin.
Po poraznem umiku sil ZDA in Nata iz Afganistana je negotova tudi nadaljnja usoda in obrambna moč evro-atlantskega zavezništva Nato, za katerega ne kažejo posebnega interesa ne ZDA in ne članice Nata iz Evrope, ki v večini ne dosegajo niti dogovorjene vsote finančnih sredstev za financiranje lastnih obrambnih sil.
In ob vsem tem vsesplošnem neredu in pomanjkanju prepričljivih razvojnih strategij in karizmatičnih političnih liderjev v EU nekateri populistično vzbujajo kolektivne fantazme o novih oboroženih silah EU, kar pomeni le nove dodatne proračunske stroške, nove dodatne probleme medsebojnega usklajevanja in učinkovitega sodelovanja ter nove srdite ter brezplodne spopade med varuhi zasebnosti/nacionalnosti/državnosti in nedotakljivosti zasebnih/državnih/nacionalnih podatkov ter med globalistično nad-nacionalnimi in nad-državnimi oznanjevalci skupnih in kolektivnih interesov in ciljev skupnosti EU.