O pravičnemu možu, na katerega radi pozabljamo

Janez Zupanc
0

V adventnem času nam prav gotovo najzgovornejše govorita svetopisemski podobi Janeza Krstnika in Marije. V svetem pismu pa najdemo še nekoga, ki je bil močno vpleten v izpolnjevanje odrešenjskega načrta in nam utegne tudi kaj pomembnega povedati: sv. Jožef.

Evangelisti, tudi Matej, ki ga danes poslušamo, opisujejo sv. Jožefa kot opazovalca dogajanja. Stoji ob robu pomembnih dogodkov. Skoraj kot katerikoli človek iz množice. Sv. Jožef ima, lahko da, še kapljico kraljevske, Davidove krvi, ki pa se je že razvodenila v delavnici preprostega nazareškega mizarja.

Če tako gledamo na sv. Jožefa, potem ga gotovo ne obdaja tista veličina, kot je značilna za Marijo, božjo izvoljenko in blagoslovljeno med vsemi ženami na zemlji. Na njem tudi ne vidimo nič podobnega, kot je silovita preroška podoba Janeza Krstnika, za katerega je rečeno, da je največji med vsemi, ki jih je žena rodila. Izgleda, da zaostaja celo za častitljivo podobo sivobradega starčka Simeona.

Sv. Jožef je preprost, dobrodušen in vendar – preizkušen mož, saj se je znašel v težavah, ker ne more dojeti, kaj se dogaja okrog njega.

Mar lahko torej rečemo, da ga v razmišljanju o božični zgodbi lahko brez posebne škode zanemarimo, pozabimo?

Pravičen mož

Proti takšnemu stališču govori sam evangelist Matej. O sv. Jožefu pove nekaj zelo velikega, ko ga ovrednoti kot “pravičnega”. V svetopisemskem duhu je ta beseda pomembna; pove, da je sv. Jožef pobožen, Bogu vdan in natančen v izpolnjevanju Gospodove postave.

Kot velike osebnosti stare zaveze: Mojzes, Izaija, Jeremija, ki so doživeli veličino Boga in prejeli od njega posebno poslanstvo, tako tudi sv. Jožef doživlja spoštljivi strah pred tem, kar se dogaja v njegovi zaročenki Mariji. Rad bi se potegnil iz “igre”, toda končno sprejme svoje poslanstvo.

Njegova zasluga je v tem, da dogodkov okrog sebe ne presoja po zunanjem videzu. Pusti se v snu poučiti; posluša glas v globini svoje duše in prepozna v njem glas z višave.

Pripravljen je prerasti svoje predstave in svoje načrte. V dogajanju, sredi katerega se je znašel, zavzame mesto, ki mu je v božjem načrtu določeno. In ko sprejetemu otroku da ime Ješua – kar pomeni: Bog pomaga, sv. Jožef izrazi svojo vero v Boga, ki se je razodel v njegovem življenju.

Sv. Jožef je pripravljen prerasti svoje predstave in svoje načrte. V dogajanju, sredi katerega se je znašel, zavzame mesto, ki mu je v božjem načrtu določeno.

S takšnim vedenjem sv. Jožef predstavlja adventni lik ali podobo, v pouk vsakomur, ki se pripravlja na božično praznovanje: na praznik rojstva Njega, ki je tudi nam vsem zagotovilo, da božje kraljestvo prihaja v naš svet, v našo zgodovino in v naše življenjsko dogajanje.

Bog z nami

Od Jožefa se učimo sprejemati Jezusa kot Emanuela, kot Boga z nami. Pa ne tako, kot bi bil Bog z nami le enkrat na leto. Bog se ne dotika zemlje kot gumijasta žoga, ki udari obnjo in spet odskoči.

Ko je Učlovečeni Bog prevzel nase breme zgodovine in grešnost človeštva, je po svoji smrti in vstajenju vnesel v središče te iste zgodovine človeštva seme nesmrtnosti in neugasljivi plamen upanja v večno življenje.

Bog je z nami celo v situacijah, ki jih dojemamo kot nezaželene motnje ali katastrofe. On nam odpira vrata tudi tam, kjer vidimo okrog sebe le zidovje; prižiga nam luč celo sredi najgostejše teme.

Na sv. Jožefa zlahka pozabljamo. Ko se poglabljamo v skrivnost odrešenja in v osebe, ki sodelujejo v odrešenjski zgodbi o Jezusovem rojstvu, utegnemo sv. Jožefa podcenjevati v njegovi vlogi.

Zato bi se, posebno na današnjo nedeljo, veljalo spomniti na trditev duhovnega pisatelja: “So svetniki, o katerih ne vemo mnogo, vendar dovolj, da iz tega živimo vse svoje življenje.”

Janez Zupanc je duhovni pomočnik v župniji Šmarje pri Jelšah

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime