O posledicah permisivne vzgoje, “hočem” in “zahtevam” ter o lahkotnem odnosu do smrti

Milena Miklavčič
8

Zadnje čase grem sama sebi na živce. Do vrh glave sem se naveličala ponavljati ene in iste mantre, na daleč se izogibam ljudem, ki od mene pričakujejo, da bom obsodila ta ali oni pojav v družbi, v kateri živim. Karkoli bi že rekla, zmeraj bi imela rit zadaj.

Zakaj bi se razburjala in si delala sive lase, ko pa vem, da smo vlak, ki bi nas lahko popeljal v lepšo prihodnost, že zdavnaj zamudili? Še huje: za njim že lep čas tečemo, kot je tekla Francka za vozom.

Po eni strani nam to, kar počnejo mladi in malo manj mladi po večjih mestih, ni čisto nič všeč, po drugi strani smo lepo “vzgojeni” in smo raje tiho. Izkušnje zadnjih 80 let so pač naredile svoje …

Podcast komentarja Miklavčičeve je na voljo na dnu prispevka

A hočeš – nočeš: prej ali slej bo prišel dan, ko se bomo začeli zavedati, da smo nekaj storili narobe. Prepad med političnimi nasprotniki in ne nazadnje tudi med generacijami se vedno bolj poglablja, vedno manj je mostov in vedno bolj nas ogrožajo konkretne grožnje s smrtjo in nasiljem.

Kje so časi, ko smo občudovali takšne, kot je bil moj sošolec Metod? Pri dobrih dvanajstih (12) letih se je sam lotil zidave hiše, ker je postalo življenje ob očetu- alkoholiku nevzdržno! Ni jamral, ni protestiral – ukrepal je, če je hotel, da preživi nasilje, ki ga je doživljal. Kljub temu da morda ni postal to, o čemer je sanjal v otroštvu, je bila njegova življenjska pot vredna vsega občudovanja! Nikoli ni čakal, da mu “pravice” padejo v naročje, sam je zagrabil bika za roge in si pomagal!

Res ne vem, kdaj so prišli drugi časi. Tisti, ki je izumil permisivno vzgojo je zajebal življenje na Zemlji na ravni črti!

Zadnjič zasledim med t.i. “pravnimi nasveti” vprašanje nekega podnajemnika. Piše, da se je odlomila kljuka pri vhodnih vratih, da je najemodajalec že dlje časa službeno odsoten in zato od njega ne more zahtevati, da jo zamenja. Sprašuje, ali ga naj toži, če se zgodi, da ponoči kdo vdre v stanovanje, ker se vrata ne morejo zapreti? Kljuka v Merkurju stane cca 13.99 €. Pomagaj si sam, pa ti bo Bog pomagal?

Vse je dovoljeno

Časi so res čudni. Bolj ali manj pogosto nam pridejo na ušesa zgodbe o posameznikih, ki so pljuvali po učiteljih, jih brcali, žalili, pošiljali v p***o materino, o njih grdo govorili na družabnih omrežjih. Družba je za izprijeno ravnanje našla na tisoče izgovorov. Da bi jim kdo navil ušesa? Lepo vas prosim! Niti v najbolj drznih sanjah ne!

Vse je postalo dovoljeno. So psihologi in psihiatri tako rekli. Ali pa odvetniki, ki so jih starši nadobudnežev pripeljali s seboj v šolo, da so potem družno stiskali v kot učitelja, ki je – tako so trdili – po “krivici” privil poredneža.

Dolžnosti so bile marsikje malodane čez noč črtane iz besednjaka, pravice pa so se vanj zapisale z velikimi, bleščečimi črkami, vidnimi že od daleč.

Hočem in zahtevam pa sta postala šlager sezone!

Ko so se mladi veselo vpisovali v študijske programe, za katere se je vedelo, da nimajo nobene prihodnosti, se je molčalo. In molk so si mladi pač predstavljali, da bo že kako! Če mami in oči lahko vse zrihtata, bo pa še država!

Nekaj zadnjih desetletij smo za povrh živeli nad oblaki. Nevladne organizacije so rasle kot gobe po dežju, one man band kulturne ustanove pa prav tako. Zdelo se je, kot da ima ta država v roki lonček kuhaj, če pa tega ne, pa vsaj Jezusov recept, kako z nekaj ribami in kosom kruha nahraniti lačno množico.

Kje so meje raztegovanja elastike?

Slovenija ima pri dobrih dveh milijonih prebivalcev več kot 650 režiserjev, več kot 300 pisateljev, koliko je slikarjev, kiparjev, glasbenikov, mi ni uspelo najti podatkov.

Slovenija ima pri dobrih dveh milijonih prebivalcev več kot 650 režiserjev, več kot 300 pisateljev, koliko je slikarjev, kiparjev, glasbenikov, mi ni uspelo najti podatkov. K tem uradnim številkam je treba prišteti še samouke vseh vrst, ki jih prav tako ni malo! Ali lahko v kruti konkurenci zaslužijo toliko, da spodobno živijo? Težko. Če je povprečna plača raziskovalca v Evropi 1.500 evrov (vir: dr. Borut Štrukelj v intervjuju v Nedelu), se bojim, da je kolač, ki si ga razrežejo umetniki, še veliko tanjši.

Komu je danes mar za umetnost? Še pohištveni industriji ne, saj so knjižne police že davno tega črtali iz klasične ponudbe regalov za dnevne sobe!

In kaj te dni počne večina državljanov, ki ne hodi v gledališče, ne bere, ne obiskuje koncertov?

Tiho so. Vedo, da je postalo razmišljanje zelo nevarno, zato o demonstracijah, če se z njimi ne strinjajo, najraje molčijo.

Tisti, ki ob petkih kolesarijo po Ljubljani, pravijo, da je v deželi premalo demokracije. Pa jo je res? Če bi jo bilo premalo, potem ne bi kolesarili, ker bi se bali celo pomisliti na tovrstno rekreacijo!

Nekateri na kolesih trdijo, da jim gre za čisto okolje. Kako že pravi slovenski pregovor: kjer se osel valja, tam dlako pusti? Dežela pod Triglavom je nasičena s taksnimi osli!

Žalosti me, ko na transparentih berem grožnje s smrtjo. Brr …

Groziti s smrtjo?

Lahkoten odnos do smrti si lahko privošči le generacija, ki je odraščala ob cenenih holivudskih filmih in ob video- igricah, v katerih so smrt, kri in orožje nekaj luštnega, kar prinaša zgolj vzburjenje, užitek in potešitev v urah, ko se človek nima kam dati. Osebno o smrti ne morem niti razmišljati. Preveč hudega sem doživela, ko se nam je zgodila v družini. Da bi grozila s smrtjo nekomu, ki nima rad istih stvari kot jaz?! Skregano z vrednotami, ki jih imam!

Po eni strani razumem kulturnike na ulicah, po drugi strani pa se sprašujem, zakaj pod transparenti ne vidimo vodovodarjev, čevljarjev, vulkanizerjev, podjetnikov, mizarjev in drugih, od katerih je kruh prav tako težko prislužen in praviloma tudi precej grenak?

Na protestih ni niti Miloša. Ob večerih priskoči na pomoč očetu v hlevu. 25 glav živine je pač treba nafutrati, anede? Brez dela ni jela, pa še krave bi pocrkale.

Moram pa reči, da ima Miloš srečo: z očetom se lahko pogovori o tem in onem. Kadar se o čem ne strinjata, ne gresta vsak v svoj kot in kuhata mulo! Tudi, če včasih padajo bolj našpičene besede- pogovor je tisti, ki jih omili, hkrati pa pomaga, da se tudi iz nestrinjanja rodijo žlahtni sadovi!

In točno to- pogovor- pogrešam v Ljubljani! Mar ni škoda časa in energije! Z glavo skozi zid se nikamor ne pride! S tistimi, za katere pravite, da so krivi za kolesarjenje, sedite za mizo in se začnite pogovarjati! Če tega ne boste storili, boste izgubili še tisto malo simpatije, ki jo imate!

8 KOMENTARJI

  1. drži. če bi bil samo komunizem kriv, potem bi potekale demonstracije tudi pred 30 leti, ko smo se mu uradno odpovedali.
    kriva je razvajenost, krivi so država in državljani! Dovoljevali smo, da se trošijo milijarde za t. i. umetnike.
    V povprečju prideta na vsakega Slovenca vsaj 2 umetnika, ki ju mora preživljati!
    je še kje v svetu država s takšnim razkošjem?!
    Kolumno je treba brati med vrsticami!

  2. Odlično, gospa Milena. Zapisali ste, da je pri nas postalo vse dovoljeno. Res je, tudi veliki Dostojevski je to pred 150 leti opažal pri svojih in si odgovarjal: “KJER NI BOGA (no, za ateiste: najvišjega smisla življenja), JE VSE DOVOLJENO!”
    Nisem pa prav dobro razumel vašega nasveta v zadnjem odstavku. Kdo naj bi se v Ljubljani (samo tam?) usedel in pogovarjal, in predvsem s kom? Zares, s kom? Če pa bi se že našli njihovi predstavniki (no, politkolesarjev), se bojim, da se na pogovore ne spoznajo. Ne razumejo besed drugih. Ker jih nočejo razumeti. Ker jim jih ni treba razumeti. Ker so pokvarjeni v dno duše.

  3. Zelo dober prispevek ste pripravili gospa Milena.

    Vsebina je lepo pokazala, da dejansko PROTESTIRAJO predvsem NE-KULTURNIKI, ki kulturo s svojimi dejanji blatijo.
    V zgodovini Slovencev – niso nikdar rekli nekomu, ki se je sredi ceste slačil, da je kulturnik, ampak, da je potreben ZDRAVLJENJA.

    Resnico ste povedali tudi, da delovni ljudje, kmetje, obrtniki….. nimajo časa kolesariti po mestu, ker imajo doma PREVEČ DELA.

    Tudi tem “kolesarjem”, bi bilo dobro, če bi “zaukazali družbeno koristno DELO” . Če drugega ne znajo, naj se naučijo vsaj “POMETATI svoje SMETI”.

  4. Bicikelrevolucionarje bi morali pri petnajstih letih poslali tako, kot so poslali naše povojne generacije iz zabačenih sl. vasi, kjer so imeli najslabše možnosti za šolanje, delati v fabrike, in to na angleško normo. Danes imajo ti ljudje, čeprav so mnogi kasneje sami plačali študij, pogosto le dobrih 500€ pokojnine.
    TO SO DRŽAVLJANI, KI BI MORALI ŠTRAJKAT!

  5. Dobro MM. Z veseljem prebral.
    Je pa eno vprašanje: kako se pogovarjati z nekom, ki je vernik svoje ideologije. On že vse ve. Značilnost vsake ideologije je namreč v tem, da ta v svojih miselnih konstruktih odgovarja in razlaga vse. Vse je že razloženo in odgovorjeno. Kje je tu prostor za pogovor?

  6. Odlični prispevek. Hvala gospa Milena.
    Bi pa tudi jaz nekaj dodala glede dela.
    Moji starši in tudi drugi v naši vasi so nas učili delati mislim skupaj z vzgojo .Pri vsakem delu so nas prosili če jim pomagamo.S tem otroka učiš.
    Kaj pa je danes.Slišiš, da se otrok ne sme uporabiti pri domačih delih, češ da jih izkoriščaš. In razultati – kolesarijo kjer ne znajo delati.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime