O plebiscitu malo drugače

Na današnji dan pred 30. leti smo se Slovenci podali na plebiscit, kjer smo se odločali o samostojni in neodvisni državi.



Resnično sem ponosen, da sem lahko sodeloval pri najbolj uspešnem projektu v slovenski zgodovini: pri vzpostavitvi samostojne, neodvisne in demokratične države Republike Slovenije. Jasno je, da si danes zaradi izredno pozitivnih posledic za vse njene prebivalce in za deželo kot celoto, zasluge za to lastijo celo tisti, ki so bili zraven s figami v žepu. Tako uradni ideologi in ideologinja (za njimi pa to predvsem ob obletnicah do onemoglosti ponavljajo razni »neodvisni« kolumnisti) že dvajset let skušajo indoktrinirati malce prirejeno resnico o ključnem dogodku – plebiscitu. Zaradi mene lahko to delajo še deset naslednjih let, pa se ne bo niti za milimeter spremenilo moje stališče, do katerega sem prišel kot aktivni član tedanje poslanske skupine DEMOS.

Po porazu na prvih svobodnih volitvah se večina bivših politikov (sedaj kot opozicija razdeljenih v nekaj manjših strank) ni prav nič iskreno želela iz Jugoslavije. Po eni strani so bili na Beograd čustveno navezani, saj so tja vodile vse njihove niti preteklih desetletij in so imeli tam tudi veliko prijateljev, po drugi strani pa so instinktivno čutili, da bi tam lahko še dosti več časa imeli močno zaslombo za svoja politična (socialistična, komunistična) stališča, kot pa bo to v novi demokratični Sloveniji. Ker pa je bilo prevladujoče javno mnenje v Sloveniji že izrazito v smeri samostojnosti, si proti temu niso upali več javno nastopati. Ker so bili v parlamentu v manjšini, je bila njihova zadnja (skrita želja) šansa prav referendum, če bi »propadel«, kar pomeni, da za samostojnost ne bi bilo dovolj glasov.

Pri vsakem referendumu pa je bistveno vprašanje kvoruma – pravila o tem, kdaj je odločitev sprejeta in kdaj ne. In prav zato so se tako zagrizeno zavzemali za uveljavitev tako imenovane »kvalificirane večine«, kar pomeni, da mora »za« glasovati večina vseh volilnih upravičencev, ne glede na to, koliko se jih volitev udeleži. To pa v praksi lahko pomeni, da odločitev ni sprejeta, če se volitev udeleži na primer 70 % volilnih upravičencev in »za« glasuje 70% glasovalcev (0,70 krat 0,70 je 0,49 - manj kot 50%). Nekateri so računali na to, da bodo marsikateri prebivalci Slovenije, ki so bili priseljenci iz drugih republik glasovali »proti« in če bi v zimskem času na dan volitev nenadoma zapadel hud sneg, ki bi otežil dostop do volišč, bi s tem dobili vsaj nekaj priložnosti, da plebiscit propade. To pa bi seveda pomenilo, da s samostojno Slovenijo ne bo nič in da bo ostala v Jugoslaviji.

Meni in še mnogim drugim Demosovom poslancem se je ta slednja možnost seveda zdela povsem nesprejemljiva in tudi krivična: večina prebivalstva (okrog 70 %) bi bila za samostojnost, manjšina (okrog 30 %) za Jugoslavijo in sprejeta bi bila volja slednjih. Zato smo se zavzemali za navadno večino, po kateri bi se Slovenija odcepila v vsakem primeru, ko bi bilo več glasov »za« kot »proti« (v skrajnem primeru na primer tudi če bi jih 51 % glasovalo »za« ob 51 % udeležbi). Zakaj bi dopuščali možnost, da bi manjšinska volja prevladala nad večinsko?

Nihče mi še ni pojasnil, zakaj so se naši politični nasprotniki tako krčevito zavzemali za kvalificirano večino, če je bila njihova volja po odcepitvi (v primeru večinske volje prebivalstva) Slovenije od Jugoslavije iskrena.

 

Nihče mi še ni pojasnil, zakaj so se naši politični nasprotniki tako krčevito zavzemali za prvo možnost, če je bila njihova volja po odcepitvi (v primeru večinske volje prebivalstva) Slovenije od Jugoslavije iskrena. Saj je bila tudi v našem primeru zaobsežena njihova varianta. Saj bi tudi v primeru 88 % glasov »za« plebiscit uspel. Tudi ne vem zakaj naj bi v primeru »našega« pravila ljudje kaj manj glasovali »za« kot so sicer.

Ideologi sedaj trdijo, da se je s tem kompromisom (na katerega so pristala tudi vodstva Demosovih strank) izrazila nacionalna enotnost in je plebiscit uspel prav zato. Toda saj bi se nacionalna enotnost lahko izrazila tudi v primeru našega (po mojem mnenju bolj demokratičnega) pravila. Opozicijske stranke bi prav tako lahko pozivale h glasovanju »za«, kot so (nekatere bolj, nekatere manj) tudi sicer. Kdo ve, morda bi pa dobili celo 90 % glasov »za«, če se ne bi pred tem v parlamentu prepirali o kvorumu in bi namesto o grožnjah, da bomo v samostojni državi »jedli travo« rajši vsi skupaj povedali še kaj bolj vzpodbudnih besed?

Razpustitev Demosa mimo poslancev

Sem pa kot član Demosovega poslanskega kluba že tedaj začutil, kako močni so bili zunanji vplivi »z leve« na nekatere najbolj ključne funkcionarje strank te široke koalicije. To se je najbolj potrdilo pri nenadnem razpustu Demosa, saj smo bili glede tega »navadni« poslanci kar postavljeni pred dejstvo, ne da bi nas o tem kdo kaj vprašal.

Da to nikakor ni bilo v skladu z našo večinsko voljo, kaže tudi dejstvo, da samega poslanskega kluba enostavno nismo hoteli razpustiti in je še naprej deloval, vendar seveda zelo težko in neučinkovito, če so bila strankarska vodstva že zadosti razcepljena. Demos je tudi lokalno, na občinskem nivoju, aktivno funkcioniral vsaj še eno leto po razpustitvi na državnem nivoju. Posebno še v Ljubljani, pod vodstvom zavzetega Lojzeta Marinčka.

Zato bi bil že skrajni čas, da bi nastala tudi knjiga »Demos Ljubljana«, po zgledu Kamnika in Domžal.

O plebiscitu malo drugače (podcast, Anton Tomažič)