O netopirjih v umetnosti: poje se jih od Dunaja do Ljubljane

Zoja Gruden
7
Vir zajema slike: Facebook

Moja asociacija na vlogo netopirjev v umetnosti? Nekako tako: Zlata dvorana Musikvereina na Dunaju. Zaslišijo se prvi toni uverture. Sledi tema znamenitega valčka s podaljšano drugo dobo. V dvorano v pastelnih odtenkih šifona, svile in tila priplešejo baletniki državne baletne šole. Ko izzvenijo zadnji takti, bučen aplavz.

Potem se z mislimi vrnem v realnost, v leto 2020, si z roko zakrijem obraz ter se sramujem lastne zaplankanosti, ozkoglednosti in omejenosti. Če sem v umetnosti do zdaj poznala le Straussovo opereto Netopir, so se moja obzorja odprla. Običajno se Netopirja pôje, v Sloveniji se ga pojè.

Posnetek komentarja Zoje Gruden je na voljo na koncu prispevka.

To je v začetku meseca naredil ruski umetnik Peter Davidčenko pred državnim zborom. Pri vsem skupaj naj bi šlo za protest proti farmacevtskim podjetjem, ki služijo na račun cepiv proti novemu koronavirusu. Pred tem je Davidčenko sicer več let jedel izključno povožene živali, sedaj je očitno presedlal na žive. Smisel uprizorjenega performansa? “Pojesti živega netopirja – bolni simbol naše pandemije – pomeni ustvariti in ubiti mitologijo naše svobode in zdravja v enem dejanju.”

Društvo za sodobno kulturo Fotopub, kateremu pripada umetnik, in je organiziralo “performans”, je za svoje umetniško ustvarjanje v zadnjih štirih letih prejelo 90 tisoč evrov davkoplačevalskih sredstev.

Davidčenka zaradi suma storitve kaznivega dejanja usmrtitve zaščitene živalske vrste preiskuje tožilstvo. Lepo, da se zagovorniki pravic živali borijo za vse: za medvede, volkove, Fifije in ostale čutečneže ter netopirje. Grozi mu do 3 leta zaporne kazni. Bo, v primeru sankcije prestajanja zaporne kazni, umetnik preživel ob obrokih kuhane hrane v slovenskih zaporih?

Običajno se Netopirja pôje, v Sloveniji se ga pojè.

Po kratkem uvodu nadaljujmo z zimzelenimi vrsticami o tem, da je naloga umetnosti, da šokira, da provocira, da neuki plebs predrami iz spanja in druge floskule. Da je vse, kar si misli, da je umetnost in ne počne tega, navaden šund, ljudje, ki v njem uživajo pa zaostali. Potem so tu še ti, ki vse, kar ni v okvirih tradicionalnih umetniških metod, prezirajo in bi take umetnike najraje poslali za tekoči trak.

Potegniti mejo med umetnostjo ter šundom in neokusnim afnanjem na njenih robovih, je težko, če ne celo nemogoče. A se tako radi obesimo na skrajnosti in potem vse zmečemo v isti koš. Od umetnikov zahtevamo, naj se za vsako ceno prodajajo na trgu ali pa njihovo genialnost priznamo leta po smrti.

Kje tiči vzrok za vso to zmedo?

O umetnosti in kulturi se v Sloveniji govori le okrog 8. februarja in vsake toliko, ko se zgodi kak večji eksces, denimo danes. Ko pa se po Sloveniji dogajajo izjemne umetniške prireditve za širše množice in sladokusce, različnih žanrov, ko se odpirajo razstave in se igrajo premiere, pa o njih ni ne duha ne sluha. V Sloveniji se tehtnih umetniških kritik skoraj ne piše več. Tako ni čudno, da ne znamo ločevati med tem kaj je dobro in kaj je slabo, med tem, kaj je umetnost in kaj ni.

Ker ni vsaka klasika kar avtomatično dobra in vse sodobno slabo in neumno. Ker požiranje živih netopirjev pač ni umetnost, tako kot umetnost niso Modrijani. Prav zato, ker ne znamo ločiti med dobrim in slabim, umetniškim in neumetniškim, smo žrtve marsikatere “umetnine”, ki je luč sveta ugledala zgolj zaradi pravih vez in medijske podpore. Nagrajujemo in plačujemo nekaj (pod)povprečnega, če ne celo neumetniškega: na primer spremembo imena v Janez Janša ali dojenje psa. Se vam potem še zdi čudno, da mnogim za kulturo in umetnost “dol visi”?

V vsem tem času nivo kulture in umetnosti, kljub izobilju talenta, počasi pada. Denar in prepoznava se izgubita v megli nejasnosti, umetniki, ki bi si zaslužili podporo (tudi države), so prisiljeni svojo energijo in moči usmerjati v tiste projekte, ki se prodajajo, njihova umetniška vrednost pa je velikokrat vprašljiva.

Ali pa odidejo v tujino, kjer je Netopir še vedno zgolj Straussova opereta in ne uvod v groteskni performans.

7 KOMENTARJI

  1. Za žretje netopirja pred parlamentom moraš imeti publiciteto. Če je ni, je tako početje stvar duševno bolnega človeka, če dobiš ustreznega novinarja iz ustreznega medija, je to umetnost. Celo vrhunska umetnost.

    • Res je tako.
      Le glede podpore NOVINARJEV, bi dodala, da “gliha vkup štriha”.
      Kajti noben novinar, ki loči, kaj je dobro in kaj je slabo, ne bi dajal medijske podpore človeku, ki je “popolnoma zglajzal” in bi sodil prej v bolnico ali zapor, kot na TV ekran.

  2. Spoštovana Z. Gruden, je lepo prikazala v prispevku, kaj je bila kultura nekoč in danes.

    Da danes prištevajo med kulturnike tudi NEKULTURNE ljudi, je prav teptanje kulture.

    Tako društvo, kot je to “Društvo za sodobno kulturo – Fotopub”, nima kaj dobivati denarja iz državne blagajne. Veliko imamo društev, ki goji kulturo naših prednikov, pa ji država ne da nič, ali le drobtinico, v primerjavi s tem – “Fotopubom”. In to je zeeeelo narobe.
    Na tak način se kultura naroda popolnoma uniči.

    Če kdo ne loči med kulturo in nekulturo, naj se v mislih pogovori s svojimi predniki in ti bi mu sigurno povedali, kaj je KULTURNO in kaj NEKULTURNO.
    Večina današnjih “Performansov” je dejansko nekultura.
    Žal naši novinarji bolj promovirajo nekulturo, kot kaže tudi primer živega NETOPIRJA.

  3. Apeliram na vlado, da ustanovi ministrstvo za preprečevanje blaznosti! Naredite performans v živalskem vrtu, požrite žive vse od kopitarjev do perjadi, le ne govorite več o kulturi!! Kultura je v vsaki zgodovini nekaj svetega, dekadenca pa je od hudiča! In dekadentneži bi radi še denar od države!??? Vasko S. je fejst fant, ampak, ” če se mene vpraša”, tem polnim ritim gre preveč nasproti!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime