O nas – generaciji, ki noče otrok

Tadeja Kreč
30

Tole je kratka analiza slovenske demografije: V Sloveniji se je lani po še neuradnih podatkih rodilo 19.123 živorojenih otrok, kar je 600 (oz. 3 %) manj kot leto prej in najmanj v zadnjih 12 letih. Gre za to, da imamo vse manj žensk v rodni dobi, ki potem tudi rodijo manj otrok. Lani je bilo v Sloveniji najmanj žensk v rodni dobi doslej. Takih, ki se za otroke odločajo, je vse manj, pa še te se za otroke odločajo pozneje. Vse več je tudi težav z neplodnostjo. Sodobna Slovenka ima prvega otroka pri 29 letih, skoraj 60 % mater je neporočenih.

Pri nas se v povprečju rodi 1,6 otrok na žensko v rodni dobi, za obnavljanje prebivalstva bi moral biti ta delež 2,1 otroka na žensko. Učinek staranja prebivalstva pa naj bi med vsemi državami najbolj prizadel prav Slovenijo.

Rešitev? Strokovnjaki pravijo, da sta možnosti dve. Prva je, da ženske v rodni dobi rodijo več otrok, druga je priseljevanje. O prvi lahko teoretiziramo, druga se nam dogaja. Dejstvo je, da projekcije kažejo, da bo v nekaj več kot desetletju glede na sedanji trend število živorojenih otrok padlo pod 15.000 na leto.

V generacijah, ki so danes med 60. in 70. letom, so skoraj vse ženske rodile vsaj enega otroka, 70 % jih je imelo vsaj dva. Med generacijami, ki imajo danes okrog 40 let, se je močno povečal delež žensk brez otrok in dosegel skoraj 20 %.

27-letnica, ki je v TV Dnevniku na temo demografije dejala, da si po zaključku študija otrok ne želi, ker »želi še malo živeti« kar lepo ponazarja odnos moje generacije do odločitve za otroke.

Z otrokom pride konec “lajfa”?

Ob pritisku vse nižje stopnje rodnosti, staranja prebivalstva in s tem računov brez krčmarja v državni blagajni, so vsi pogledi uprti v nas, mlade. 27-letnica, ki je v TV Dnevniku na temo demografije dejala, da si po zaključku študija otrok ne želi, ker »želi še malo živeti«, kar lepo ponazarja odnos moje generacije do odločitve za otroke. Pa čeprav se vse ali vsi (problem še kako zadeva tudi moške) zavedamo, da z otroki življenja ni konec. V čem je torej problem?

Smo ena najbolj kontroverznih in nepredvidljivih generacij. Čeprav smo izobraženi, nimamo izobrazbi primerne plače. Smo pretežno neporočeni, a ne tudi nevezani, čeprav se ne vežemo zlahka. Cenimo osebno svobodo, morda zato ne toliko tudi odgovornosti, ki jo prinašajo otroci. Smo generacija krize vrednot, s katero pa se soočajo tudi naši starši. Živimo v nestalnem svetu – nestalne so službe, razmerja, stanovanja … ves čas se nekako iščemo in prilagajamo, ni nam težko oditi v tujino. Kritični smo in težko vidimo svetlo prihodnost. Med nami je veliko težav s čustvovanjem, umikanjem pred resničnostjo, odvisnostmi.

Smo ena najmanj vernih generacij in menda veliko bolj individualisti kot generacije pred nami. V ospredju je uživanje, uspeh, osebna sreča. Po drugi strani pa mnogi v svet okoljskih sprememb, vse večje nepravičnosti, socialnih razlik, duševnih bolezni in negotovosti nasploh nočejo rojevati otrok. Meni se večkrat zdimo generacija iz sicer menda znanstvenofantastične trilogije ameriškega avtorja Briana J. Gaila (Brez očeta, Brez matere in Brez otrok).

In če se sprašujete, kako nas spodbuditi, da bi imeli otroke? Lažje kot spreminjati vrednote, je ustvariti otrokom in družini prijazno družbo. Za začetek nam dovolite graditi pravično družbo, v kateri nam dela za pošteno plačilo v znosnih razmerah ne bo treba iskati v tujini (dejstvo, da mladi odhajamo v tujino, še zdaleč ni zanemarljivo tudi pri številu žensk v rodni dobi). Dovolite nam pošteno preživljati sebe, da bomo lahko odšli od staršev in si ob neki vsaj za silo varni zaposlitvi lahko predstavljali preživetje družine, ki, morda ne boste verjeli, še vedno ostaja najvišja vrednota tudi naše generacije.

30 KOMENTARJI

  1. Ne čudite se, da je vse manj otrok!

    Tako bo tudi ostalo, dokler bo imelo vse prednost pred otroki, celo nov avto, in dokler bodo velike družine deležne posmeha.

  2. Nesmiselnost življenja, ki jo spodbuja velik del politike pri nas in v Evropi.

    Tudi to je posledica zatona življenjskih vrednot.

    Brez korenite spremembe v vrednotnem pogledu na življenje, ne bo sprememb

  3. “Smo ena najbolj kontroverznih in nepredvidljivih generacij.”

    Lažnivo olepševanje dejanskega stanja. Pravilno je: “Izbrali smo smrt.” Pisano je:
    Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod (5 Mz 30, 19)

    Rešitev je samo ena, pokazali so jo v Ninivah:
    Dal je razglasiti po Ninivah in rekel, na ukaz kralja in njegovih velikašev je rekel: »Ljudje in živina, govedo in drobnica naj ničesar ne okusijo, naj se ne pasejo in naj ne pijejo vode! Ljudje in živina naj se ogrnejo z raševino in naj z vso močjo kličejo k Bogu, vsakdo naj se obrne od svoje slabe poti in od nasilja, ki je v njegovih rokah! Kdo ve, morda se Bog obrne in kesa, se obrne od svoje srdite jeze, da ne poginemo.«
    Bog je videl njihova dela, kako so se obrnili od svoje slabe poti; in Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni naredil. (Jon 3, 7-10)

  4. Letos bom stara 40 let, s partnerjem imava štiriletnega sina, to je najin tretji otrok, v prvo sem imela izvenmaternično nosečnost, v drugo spontani splav. Izjemno sem hvaležna za sina. Po 12 letih sem lani dobila službo za nedoločen čas. Partner zaradi dolgotrajnih zdravstvenih težav ne dobi prave službe.
    Živimo v najemu. Ker ne spadamo pod ogrožene družine, ne moremo računati na neprofitno stanovanje. So tudi druge možnosti, vendar takih družin je precej. Bi si želela, da bi sin imel družbo doma, pa nekako se s partnerjem ne moreva še odločiti. Nismo zahtevni, po moji porodniški je ostal partner doma z otrokom, da mu ni bilo treba pri 11 mesecih v vrtec. In to je izmemno pomembno, saj je dobra družina edini branik, da otrok odraste v samostojno osebo s samospoštovanjem. In da je treba graditi na zaupanju, ljubezni in medsebojnemu spoštovanju.
    Nimam potrebe po tem, da bi imela lastniško stanovanje. Pa saj ga tudi ne moremo dobiti. Imam srečo, da delam v poklicu, ki ga obožujem. Družim se s podobnimi družinami in ljudmi, ki se veselijo življenja, ne jamrajo. Tako sem tudi jaz pozitivna. Jaz sicer vidim veliko direndaja, predvsem zato, ker nisem pesimistična.
    Verjetno se vsi zavedamo, da je zelo težko nekomu, ki bi tako rad imel otroke, pa jih ne more imeti. Po drugi strani pa je cel kup družin, ki dela otroke po tekočem traku, zato “da bodo imeli višjo socialno pomoč in višje otroške”, takim staršem je malo mar za čustvene potrebe otrok, ki so bolj pomembne od materialnih.

    Ko se bomo začeli veseliti življenja, bo drugače.

    • Babara,
      kje pa vidite “cel kup družin, ki dela otroke po tekočem traku, zato “da bodo imeli višjo socialno pomoč in višje otroške”? Ko pa vemo, da so otroški dodatki v naši državi tako borni, da zadostujejo komaj za plenice. In tudi če bi se kateri par odločil za otroka tudi iz denarnih razlogov – kaj imate proti temu? Ali delo z otroki ne zasluži plačila? Je to delo nepotrebno, družbeno nepomembno? Ali že v naprej veste, da ti starši ne bi imeli otrok radi? Zakaj ustvarjate mnenje, da država ne sme bolj pomagati staršem in vlagati v najpomembnejši državni “resurs” – v ljudi? Zakaj pričakujete od staršev tako brezinteresno ljubezen? Saj niso angeli!
      Po mojem mnenju pa je premalo otrok tudi zato, ker se ta generacija noče za nič odločiti oz. v to ni prisiljena ali vsaj ne dovolj (denarno) motivirana. Ne za poklic, ne za poroko, ne za otroke, ne za polnost življenja. In tudi ne za življenjske vloge. Pri tem bi jim morala država krepko pomagati – stimulirati poroke, rojstva … Ker je država popolnoma odpovedala in se obnaša do tega področja liberalno-anarhistično, izenačila je zakon z nezakonom, padajo vse za otroke pomembne institucije, predvsem družina. Tako otroci nimajo več mam in očetov – kličejo jih samo po imenih; mož nima žene, žena ne moža – sta samo še pogodbena partnerja … Namesto da bi stari starši vodili otroke na sprehod, vodijo pse in njim razlagajo svojo (ne)modrost. …

      • Dragi Jože, ker res delam na področju dela z otroki in mladostniki, in to že kar precej let, vam moram povedati, da povečini priseljenske družine otroke delajo predvsem zaradi tega, kar sem napisala. In to sami povedo. In pridejo v Slovenijo izključno zaradi ekonomskih razlogov, nimajo pa občutka za otroke. Seveda niso sami krivi, saj v državah na Balkanu še niso prišli tako daleč, da bi razumeli psihološki razvoj otroka, pa tudi za precej slovenskih družin ne morem tega reči. Ne more se podeželje in mesto primerjati, to je res. Jaz tudi zagovarjam velike družine, vendar ne samo zaradi denarja in da se ne upoštevajo otrokove čustvene potrebe. V Sloveniji je duhovna revščina ne pa materialna. Mene je to šokiralo, ko sem veliko delala na terenu z ranljivimi družinami, koliko se starši sami s sabo ukvarjajo, kako zapravljajo denar, ki bi moral biti namenjen otrokom, zase, za svoje potrebe. Jaz sem zagovornica družine, vendar da se odgovorno odločamo za otroke, sem zelo rada mama, in tudi zagovarjam družino, kjer ima otrok tako očeta kot mamo. Nisem zagovornica teorije spola, lgbt lobijev, splava in podobno. Zato me ne imeti za nerazgledano, govorim iz lastnih izkušenj. Ampak o tem se ne govori.
        Seveda podpiram krščanske vrednote, vendar sem tudi človek z lastnim mnenjem. Ker teorija in praksa se pogosto izključujeta.

  5. Ob vsesplošnem poveličevanju homoseksualnosti in drugih razvratnih spolnih praks se bojim, da si mnogi Slovenci ne upajo delati otrok, da jih ne bi obdolžili starokopitne heteroseksualnosti.

  6. Vidim problem v egoizmu ter delno še v narcisoidnosti, druga stvar ko študent pride iz faxa pride na firmo jasno ne bo dobil dobre plače najprej ga je potrebno naučiti in še vedno traja kakšni dve leti da se vpelje v posel, prednost imajo vsekakor študenti ki delajo že med študijem, ti če se držijo svojega foha po koncu študija resno konkurirajo ostalim zaposlenim,… Drugače pa prosite in dobili boste…

  7. V članku je opisan eden izmed problemov, in sicer v tem delu “27-letnica po zaključku študija pravi, da bi rada še živela.” Osebno ne vidim težave v tem, da bi po zaključku študija rada še živela, temveč v dejstvu, da je ob zaključku študija stara 27 let. sama sem bila ob zaključku univerzitetnega študija (4 študijska leta in leto absolventa) stara 23,5 let, pa sem tudi jaz v času študija delala, veliko potovala, žurala in se učila tuje jezike. Vzeti si čas za življenje brez otrok pri 23,5 ali 27 pa je že kar razlika.

    A o tem, da so slovenski študentje eni od tistih v Evropi, ki najbolj masovno in nato še najdalj študirajo – praviloma zastarele študije, ki ne prinašajo zaposlitve in neke prihodnosti, ne bi ničesar rekli. Dekle, ki je diplomiralo pri 27 letih, je svoja študentska leta kar lepo uživalo in študiralo na easy. Res na easy in na pleči staršev in nas davkoplačevalcev.

  8. Analogna, bolj se ne bi mogla strinjati, zanimivo kako se leta študija nekaterim zavlečejo. Pa to še ni tak problem, sprašujem se, kaj za vraga potem delajo med študijem, saj je splošno znano in to študentje radi povedo, da se non stop žura, potem je prilika za mednarodno izmenjavo, torej rekli bi lahko, da na polno živijo, a ne? Nekateri od najstniških let naprej žurajo. Res je tudi, analogna, da največjo potrebo po žuranju mislim da čutijo študentje “zastarelih” študijev, ki ne prinašajo zaposlitve in neke prihodnosti (družboslovne vede). In potem jim je to všeč, zato bi radi s tem nadaljevali v nedogled.

  9. Strinjam se z BARBARO in ostalimi. Ključna težava je, da so mladi povsem izgubili občutek za čas: odraščanje se zavleče v pozna dvajseta, mladost v pozna trideseta. Težava so še povsem nerealne informacije o zaposlitvenih možnostih, ki zamegljujejo dejstva, da izven poklicno-obrtniškihh, tehnoloških znanj in STEM-a (pa morda medinsko-zdravstvenih znanj) velikih zaposlitvenih in finančno-nagrajujočih možnosti ni. Poguglajte dr. Bradleya Ridderja, ki v-loga o tem na Youtube-u. Poglejmo primer hipotetičnega mladega slovenskega fanta. Na koncu dobimo kombinacijo mladostnika, ki pri 32ih diplomira iz dvojnega študija primerjalne književnosti in antropologije in realno NIKOLI ne bo mogel “prinesti noter” finančno izgubljenih let gimnazije+študija. Tak mladostnik sreča po še nekaj letih življenja pri mami in žuranja kasneje sorodno 35-letnico, ki je isto slabo finančno stoječa z po možnosti “worthlees” študijem,, biološka ura pa ji neusmiljeno tiktaka. Stanovanja nimata, vsak je pri svojih starših, za otroke se ne moreta odločiti. bližata se pa 40im, letom pri katerih so ljudje včasih že imeli družino in 20 let delovne dobe. To tako ne gre.

  10. Družina je ena izmed največjih vrednot.
    In na otroka ni prav, da gledamo samo kot na neko BREME. Vse to, kar v otroka vložiš, tudi z njim dobiš. Res pa je, da moraš za otroka skrbeti in malo manj spati.

    Toda vse to še PREHITRO MINE. Eni izmed najlepših dopustov so, ko greš z malimi otroki na kampiranje. Otrok se vsemu prilagodi in tudi potuješ lahko z njim.

    Slovenski pesnik je napisal: “gorje mu, kdor v nesreči biva sam – a srečen ni, kdor srečo uživa sam”.
    Tako, da se egoizem sploh ne izplača. Če pohajkuješ sam, to ni prava sreča, če si v dveh, jo podvojiš, v treh potrojiš itd….

    Vsak je enkrat star in ni lepšega, ko dobiš na obisk svoje sino z ženo in otroki. Srečo, ki jo doživiš ob vnukih se ne da opisati. Toda, če nimaš otrok, tudi vnukov nemoreš imeti.

    Vsak se mora odločiti sam. Je pa res, da biološka ura kaj hitro odbije.

  11. Moji in moževi sorodniki imamo veliko otrok, od 3 do 7. Pri nas je pomembna družinska in rodbinska povezanost, vzgled, molitev. osebna skromnost, medsebojna podpora. Osebna svoboda, osebni prosti čas, denar so tisti sodobni mamoni, goljufiva kača, ki nam pravi,da je zakon in družina konec lajfa.

  12. Kako lahko kdo kaj takšnega izjavi… Če se pa med študijem ni imela časa se naužit življenja s polno žlico potem pa tudi nevem več. Takrat imaš pa res čas za vse in potovanja in žurke in vse kar ti srce poželi. Pri 26 je res skrajni čas da prerasteš iz otroka v odrastlo osebo, se zaposliš, odseliš na svoje, si poiščeš partnerja in ustvariš družino.Tudi sama sem študirala, pri 26 sem v službi, poročena in imam otroka. Z otrokom se ti življenje šele začne, to je nekaj najlepšega kar lahko doživiš. Vsi vidijo neprespane noči in umazane pleničke nobeden pa brezpogojne ljubezni, ki ti jo otrok daje vsako sekundo in ogromno spontanih trenutkov ko te spravi z malenkostjo v smeh in te povrne v prečudovite otroške dni. Smisel življenja ni imeti veliko plačo ampak to, da pelješ svoj rod naprej. Žalostno je, da smo postali materialisti. Bogastvo je v malih stvareh, ki se jih ne da kupiti in to prevečkrat pozabimo. Majhne plače niso izgovor, tudi skromno življenje polno ljubezni je lepo, mogoče še lepše od tistega bogatega brez otrok in ljubezni.

  13. Varjanja, 7,56
    Čestitam vam za spoznanje, kaj je resnično bogastvo.

    Starost nam šele potrdi, da velika hiša in polna denarnica, nam ne predstavljajo bogatstva, če je hiša prazna, brez otroškega smeha.

    Ljudje, ki se znajo razveseliti z malenkostjo, so bili vedno srečnejši od BOGATAŠEV, ki so imeli vsak dan večje zahteve. Otroci pa nas vedno “prizemljijo”. Dobre medsebojne rodbinske vezi, so tudi bogatstvo in opora za spodobno življenje.

  14. Slovenke se pri šestnajstih letih igrajo z muckami in kužki ter ponavljajo prvi letnik gimnazije. Srednja šola traja štiri leta, večina za dokončanje rabi šest let. Faks traja tri leta, večina ga dela pet let. Magisterij traja dve leti, večina ga dela sedem let. Doktorski študij večina zaključi pri petdesetih.
    Delodajalci in politiki, če ne boste poskrbeli, da bodo imeli tudi kuharji, prodajalci, čistilci in kelnerji za preživet, vam bodo, ko boste stari roboti brisali riti, ker vahabiti, ki jih vaši bratje komunisti vlačijo iz Afrike vam jih ne bodo.

  15. Za nepoštenje je 99 izgovorov, za poštenje komaj kakšen. (Prosto po Cankarju)
    Za smrt je 99 razlogov, za življenje komaj kakšen.
    Alexa, kaj boste izbrali – smrt z izgovori ali življenje?

  16. Še vedno pa zagovarjam to, da imej otrok toliko, kot jih lahko vzdržuješ! Če jih ne moreš, jih vzdržujejo davkoplačevalci! To pa me moti. Nekje sem zasledil, da obstaja družina, ki ima cca 10 otrok in sta oba starša ostala doma, pustila službi, kakršnakoli je že bila, kar pomeni, da jih izključno vzdržuje država. Ocenila sta, da se v službo ne splača hoditi! Potem pa se čuditi, zakaj se nekateri ne odločajo za otroke? Razlika v ceni za vrtec, šolo in drugo mora nekdo pokriti! Tisti, ki imajo manj otrok!

    • Imamo pa tudi šesto tisoč penzjonistov.. Malo pomisli, teh deset bo delalo za tvojo penzijo in za penzijo še koga. Tako da nič jamranja in malo več hvaležnost do tistih, ki se odločajo za več otrok.

  17. Če ne bo dovolj otrok bo dolgoročno to pomenil res velik pritisk na penzije. Noben Erjavec ne bo mogel tem, ki so proti urejeni demografski politiki, takrat pomagati. Obenem zmanjševanje števila otrok pomeni že kratkoročni pritisk na število delazmožnih ljudi; avtomatizacija namreč ne pomeni, da bomo vsi čičali in prejemali UTD, ampak pomeni potrebo po novih zaposlenih, ki obvladujejo različen nabor tehnoloških znanj. Obenem se bo storitvene delavce, kmete še vedno potrebovalo; nekdo mora počistiti smeti, odnesti drek, zdravstveno-varstveno poskrbeti za starejše, pokositi travnike in preorati polja.
    Kratkoročno je potrebno ljudi “nagnati” delat: na ne-aktivnost iskanja dela vezati socialno. Omogočiti vsem, ki so dela zmožni dodaten zaslužek – tudi upokojencem, ki želijo opravljati nekaj let še dodatno delo za malce zaslužka.

  18. Problematicno je imeti otroka v svetu Iphonovih standardov, se posebej takrat, ko starsa nista sposobna ali pripravljena ustreci podobnim zeljam…Bolj enostavno je imeti kuza na povodcu z vsemi po materinjinimi nagnjenji, ki bo postal enakopravni clan majhne skupnosti in hisni ljubimcek….financno gledano se bolj splaca, manj je stresnih dogajanj in veliko srecnih trenutkov ob vohljanju pasjih kakcov…popolna idila!

  19. Tudi po mojih izkušnjah ti mož in otrok spremeni življenje NA BOLJE!!! Z otrokom in možem si zares vključen v življenje na polno!
    Pa sem bila do 30. leta feministka z vsemi povezanimi ideologijami, zdaj pa ne več. Bog, ki me je poklical v zakon, je imel zame pripravljeno mnogo boljšo pot, kot sem si jo lahko sama kadarkoli zamislila.

Dodaj odgovor za Teodor Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime