O Martinovem nekoliko več kot zgolj o vinu in goseh

0
Uredništvo

Martinovo je praznik, ki ga v Sloveniji danes večinoma povezujemo z vinom in obilnim kosilom.

Vendar je ta dan v preteklosti pri nas in v drugih evropskih državah naznanjal tudi konec agrarnega leta ter s tem dela na polju, zaključek pobiranja pridelkov ter žetve, napoved prvega snega ter zakol čez leto rejenih živali ter priprava njihovega mesa na zimo.

Sveti Martin in goske

Sv. Martin se je rodil leta 316 v Panoniji, natančneje v Savariji, današnjem Sombotelu na Madžarskem. Izhajal je iz poganske družine, njegov oče je bil cesarski častnik. Tudi Martin je  pri svojih 15. letih postal vojak, legende pa pravijo, da se je od drugih razlikoval po svoji skromnosti in ponižnosti. Znan je tudi po svojem dobrem dejanju, ko je v Franciji pred mestnimi vrati v Amiensu premraženemu beraču podaril polovico svojega plašča.

Že zelo zgodaj se je približal krščanski veri – pri desetih letih je želel postati puščavnik. Kasneje se je dal proti volji svojih staršev krstiti, nato pa se je umaknil iz vojaškega življenja in se odločil za duhovniški poklic.

Leta 371 je postal škof v Toursu, vendar se je te časti branil in se je pred imenovanjem poskušal skrit, vendar so ga pri skrivanju izdale gosi s svojim gaganjem. Tudi po imenovanju za škofa je ohranil svojo skromnost. Povsod kjer je hodil, se je okrog njega zbralo veliko ljudi, naredil je mnogo čudežev, svoje imetje pa je razdajal revežem, zato ni nenavadno, da je bil takoj po smrti leta 397 proglašen za svetnika.

Pri nas so sv. Martina začeli častiti med 7. in 10. stoletjem, ko so bili naši kraji pod frankovskim vplivom.  Po njem nosi ime veliko slovenskih vasi, posvečeno pa mu je tudi veliko cerkva.

Zavetnik vinogradnikov in kmetov

Sveti Martin je bil nekoč bolj znan kot prijatelj otrok in zavetnik revežev, danes pa velja za zavetnika vinogradnikov in kmetov, zato je predvsem v deželah z velikim vinorodnim okolišem in staro vinsko tradicijo zelo občuten praznik, med drugim tudi v Sloveniji.

Drugače praznovanje njegovega godu izhaja iz Francije, iz tam pa se je razširilo na področje današnjega Beneluksa, po Britanskem otočju, v Nemčijo, po Skandinaviji ter  v vzhodno Evropo.

Francoski škof Perpetuus iz Toursa je že konec petega stoletja naročil postenje od godu svetega Martina do praznika Svetih treh kraljev, kasneje pa se je obdobje skrajšalo in se izoblikovalo v čas cerkvenega leta, ki ga praznujemo še danes – advent.

Martinovo se v večini evropskih kultur povezuje z začetkom naravne zime oziroma z zaključkom jeseni in tudi običaji na ta dan so večinoma povezani s pripravo na zimo ter s praznovanjem ob koncu spravljanja pridelkov, sovpada pa tudi s časom priprave vina.

S pripravami na zimo je povezan tudi zakol živali – pa ne samo gosk, ki so pri nas simbol martinovanja. Stari angleški rek, povezan z Martinovim  “His Martinmas will come as it does to every hog,”je povezan z zakolom prašičev – tako kot vsaka svinja dočaka Martinovo, tako bo tudi vsak človek dočakal, kar si zasluži. Podobno tradicijo zakola prašičev poznajo tudi v Španiji.

V večini evropskih držav, zlasti pa v Nemčiji ter okoliških državah, je ena izmed tradicionalnih jedi ravno pečena gos, saj je le-ta simbol zavetnika, hkrati pa so ravno v tem času te bile dovolj rejene za zakol. Vendar so že zelo kmalu predvsem revnejši sloji gos zamenjali za račje ali piščančje meso, ki si ga je bilo lažje privoščiti.

Ker je Martinovo ravno v obdobju med praznikom Vseh svetih ter pred Adventom, ki je nekoč bolj kot za čas lučk veljal za čas posta, je v nekaterih kulturah postal čas majhnih karnevalov, ki vključuje tudi prižiganje kresov, otroci pa na ta dan z lampijončki hodijo naokoli po hišah ter pojejo in na tak način zbirajo sladkarije (podobno kot na Halloween ali pri nas za pusta). Kresovanje je predvsem značilno za nekatere predele Nemčije,  otroci pa z lampijončki hodijo naokoli tudi na Nizozemskem ter v sosednji Avstriji.

Na Češkem in Slovaškem je Martinovo povezano tudi s prvim snegom, saj velja pregovor, da če sveti Martin pride na belem konju – torej če na ta dan sneži – potem bo tudi božič bel, če pa pride na črnem konju, tudi za božič ne bo snega.

Na Malti otroci za Martinovo tradicionalno dobijo vrečko z oreščki in sezonskim sadjem – podoben običaj, kot ga pri nas poznamo za god svetega Miklavža.

Koliko vina popijemo Slovenci?

Statistični urad je za Martinovo pripravil pregled statistike popitega vina v državah, ki Slovenijo uvršča na sam vrh v Evropi.

“Vino je med Slovenci zelo priljubljena pijača vse leto, ne le za martinovo. V Sloveniji smo ga v letu 2015 porabili povprečno 43 litrov na prebivalca, od tega več kot 68 % belega.

S to količino smo se uvrstili na tretje mesto v Evropski uniji; pred nami so bili Portugalci z 48 litri ter Luksemburžani z nekaj več kot 50 litri na prebivalca. Najmanj so ga popili Poljaki, in sicer dobra 2 litra na prebivalca. V celotni Evropski uniji se ga je popilo povprečno 23,9 litra na prebivalca.”

Print Friendly, PDF & Email
DELI

Komentiraj