O krščanski umetnosti in umetnosti kristjanov

Milan Knep
1
Vir foto: pixabay

Včeraj smo obhajali Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. Vsaj od daleč smo spremljali tudi podelitev Prešernovih nagrad. Ob utemeljitvah nagrad smo se nehote spraševali, ali je vse nagrajeno res umetnost. Kaj je sploh to, kar imajo danes nekateri za umetnost? Kako naj razlikujemo umetniško delo od neumetniškega; ali obstajajo kakršnikoli navadnemu Zemljanu spoznatni kriteriji za razločevanje lepega od nelepega? Kako to, da se nekaj umešča v sfero umetnosti, ko pa je, vsaj na prvi pogled, vse drugo, samo umetnost ne. In nazadnje, ali je v vsej tej poplavi umetniške produkcije še kaj krščanskega?

Kako je mogoče, da se je kultura, ki je bila nekoč sopomenka za krščanstvo, od tega duhovnega vira tako močno oddaljila? Ali je povratek k izviru verjeten, je potreben, ga kdo pogreša, kaj se pravzaprav dogaja? Ali kristjani v Jezusovih besedah apostolom v današnjem evangeliju – vi ste sol zemlje; vi ste luč sveta – prepoznamo kakšno nalogo, ki bi jo morali opraviti v kulturi?

Na vsa ta vprašanja v teh nekaj minutah ne bomo mogli odgovoriti; in tudi ne bi bilo smiselno, ker bi vsak odgovor sprožil plaz podvprašanj in kritik. A je vendarle prav, da o odnosu med vero in umetnostjo spregovorimo tudi v cerkvi, ker to vprašanje zadeva vsakogar izmed nas, saj sta religija in kultura od nekdaj nerazdružljivo povezani.

Kako je mogoče, da se je kultura, ki je bila nekoč sopomenka za krščanstvo, od tega duhovnega vira tako močno oddaljila?

Vsi imamo doma najrazličnejše artefakte. Ni vseeno, kako slike, križe, kipe in druge nabožne predmete vrednotimo, in kakšna je njihova umetniška vrednost. Dobro se spominjam dogodka iz Luke na Dugem otoku, kjer sem kot mladinski kaplan ljubljanske nadškofije prirejal poletne tedne za mlade. To so bili neponovljivi časi. V posameznih skupini je bilo v najboljših letih med 60 in 70 mladih, in to skozi celo poletje. Nekega dne, julija 1988, so z menoj za mizo pri kosilu sedeli še don Tito, župnik iz Salija, neki domačin, ki je živel v Ameriki, a je bil sredi poletja v rodni Luki na počitnicah, in Matej Metlikovič, akademski slikar. Don Tito je potožil, da so papirnate slike križevega pota v farni cerkvi v Luki dotrajane, nekatere celo natrgane, zato ima namen, da jih bo ob prvi priliki zamenjal. Šel bo v Zagreb, je nadaljeval, in za majhen denar kupil nove, tiskane na nekoliko trši papir.

Američan iz Luke se je takoj javil za plačnika. Župnikovo veselje je za hip zmotil g. Metlikovič s pripombo, da papirnat križev pot ne spada v cerkev, da pa ga lahko on kot poklicni slikar sam naslika. Župnik in ameriški Lučan sta bila takoj za stvar; niti približno pa jima ni bilo jasno, koliko bi lahko stal projekt štirinajstih avtorskih platen. Glede cene je bil v zadregi tudi slikar, a ker so bili vsi sončne volje, so se dogovorili za znesek, ki se je tudi dalmatinskemu Američanu zdel sprejemljiv. G. Metlikovič se je po vrnitvi v Slovenijo lotil dela. Obračali so se meseci, tudi polni umetniško-ustvarjalne teme, a platna so vendarle nastajala. Nekaj sva jih naslednjo pomlad odpeljala k zadarskemu nadškofu Oblaku. Nadškof je platna dobro ocenil, tako da je lahko slikar delo dokončal. 5. avgusta 1989, ko so v Luki slavili farno žegnanje, je sledila slovesna nadškofova blagoslovitev. Tako Metlikovičev križev pot že več kot trideset let krasi to nepozabno cerkvico ob morju.

Akad. slikar g. Metlikovič, ki je skupaj s svojo družino sodeloval v programu za mlade na Dugem otoku, je kristjan. Ali je njegov križev pot krščanska umetnost ali umetnost kristjana. Razlika je namreč bistvena. Ali je križev pot pokojnega kiparja Franceta Goršeta (1897–1986) v naši stolnici krščanska umetnost ali umetnost kristjana?

Kako je torej s krščansko umetnostjo?

V sekularnem okolju je navzoče prepričanje, da ne moremo govoriti ne o krščanski umetnosti ne o krščanski filozofiji, temveč kvečjemu o umetnosti in filozofiji kristjanov. Po tem naziranju je stvaritev umetniška, če jo naredi umetnik po merilih, ki so umetnosti imanentna, pri čemer je nepomembno ali je religiozen ali ne. Saj se tudi kakovost znanstvenega dognanja ne meri glede na svetovni nazor znanstvenika, marveč po tem, ali pri vsaki ponovitvi po isti metodi in pod enakimi pogoji dobimo enak rezultat.

Razmislek oteži dejstvo, da imamo v naši državi Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, iz česar bi utegnili sklepati, da je odnos med vero in umetnostjo simetričen odnosu med vero in znanostjo. Ali drugače: kot na znanstvenika pri izvajanju eksperimentov vera nima neposrednega vpliva, naj bi tudi na umetnika, ki v ateljeju slika ali oblikuje kip, vera neposredno ne vplivala. Uspešno izveden eksperiment in estetsko dovršen artefakt naj bi bila potemtakem uspešna in estetska ne oziraje na vero znanstvenika oziroma umetnika.

Trditev je točna, ko gre za naravoslovno znanost, saj vera in znanost nista istega reda, kajti  znanost ima od vere neodvisne zakonitosti delovanja. Tako nas uči 2. vatikanski koncil v govoru o avtonomiji zemeljskih stvarnosti. Toda tega, kar smo rekli o odnosu med vero in znanostjo, ne moremo v celoti preslikati na odnos med vero in umetnostjo. Ko govorimo o umetnosti kristjanov, je povsem enako, kot če govorimo o znanosti kristjanov. Toda nas danes zanima nekaj drugega, ali lahko govorimo o krščanski umetnosti in o krščanski filozofiji. Vnaprej izključimo možnost, da bi mogli govoriti o krščanski znanosti. Znanost je vedno samo znanost, ne more biti znanost socialističnega realizma ali marksistična znanost, kot so nas učili pred desetletji, v dobi scientizma.

Odgovor na vprašanje, ali obstaja krščanska umetnost, bomo izpeljali iz predhodne utemeljitve obstoja krščanske filozofije. Eden prvih krščanskih filozofov je bil Klemen Aleksandrijski (150–215), ravnatelj katehetske šole v Aleksandriji in učitelj slovitega Origena. Sprva je bil poganski filozof, po spreobrnjenju pa je grško filozofijo povezal s krščansko teologijo. O tem, kaj je krščanska filozofija, je zapisal: »Ko apostol govori o ‘Božji modrosti’ (1 Kor 1,21), govori o takšnem nauku, ki je v skladu z Gospodom, da bi tako pokazal, kako je resnična filozofija tista, ki je posredovana po Sinu.«[1]

Klemen, ki je bil vrhunski poznavalec grške filozofije, je potem, ko je prepotoval mnoge dežele Mediterana, uvidel, da resnična modrost ne izhaja iz človeka, kot je mislila večina Grkov, temveč iz večne Modrosti oziroma Logosa, ki pa ni kak abstraktni duhovni sistem, temveč je utelešen v Božjem Sinu Jezusu Kristusu. Ali drugače: do najglobljih spoznanj o svetu in človeku lahko pridemo le, če smo v zaupnem duhovnem odnosu z Božjim Sinom. Kajti vsa modrost je v Njem, in če smo na Njem kot mladika na trti, potem smo deležni vsebine, ki je v trti. Spomnimo se na stavek iz Sirahove knjige, ki smo ga prebrali na 2. nedeljo po božiču: »Izšla sem (Modrost) iz ust Najvišjega in kakor megla prekrila zemljo« (prim. Sir 24). In ta Modrost, smo brali isto nedeljo v evangeliju, »je postala meso in se naselila med nami« (prim. Jn 1).

Do najglobljih spoznanj o svetu in človeku lahko pridemo le, če smo v zaupnem duhovnem odnosu z Božjim Sinom.

Klemen vse vedenje o temeljnih resnicah življenja odkriva v Kristusu v kontemplativni molitvi. Nasprotno pa Rene Descartes (1596–1650), francoski filozof, matematik in fizik, metodični dvom premaga s svojim razumom. Descartes je kristjan, ki filozofira, a ni krščanski filozof, kajti prvega gradnika svojega filozofskega sistema – Cogito, ergo sum; Mislim, torej sem – ne najde v večni Modrosti, temveč v sebi, v svojem razumu. Je oče moderne filozofije in utemeljitelj racionalizma, eden prvih, ki je prelomil s tisočletnim izročilom krščanske filozofije. Izhajajoč iz te miselnosti štiristo let pozneje Martin Heidegger (1889–1976), nekdanji študent teologije, izreče zaničljive besede: … krščanska filozofija je »leseno železo in nesporazum.«[2]

Obraten duhovni proces kot pri Heideggerju zasledimo pri Nikolaju A. Berdjajevu (1874–1948), ki ga je zaradi privrženosti marksizmu, materializmu in komunizmu preganjala carska Rusija; po spreobrnjenju, pa ga je kot krščanskega filozofa leta 1922 komunistična oblast izgnala iz Sovjetske zveze. Duhovnost, iz katere izhaja, Berdjajev opiše z besedami: »Resničnost duhovnega sveta in resničnost Boga ne ustreza nobeni resničnosti duševnih doživljajev in misli… Ni se mogoče spraševati o tem, ali izkustvu velikih svetnikov in mistikov …. ustreza kakšna resničnost. To je duševno, naturalistično, naivno naturalistično, ne pa duhovno vprašanje… Nič na svetu mi ne more dokazati, da ni mojega duhovnega življenja. Svet morda ne obstaja, moje duhovno življenje pa obstaja.«[3]

Vse te misli dolgujem Gorazdu Kocijančiču, slovenskemu krščanskemu filozofu, ki v svoji knjigi Posredovanja govori o tem, da se človekova iskateljska misel usklaja z izmikajočo se resničnostjo, ki se v molitvi kot neizgovorljivo Imenovani podarja človekovi misli, seveda kot radikalno Nemisljivo in nad-smiselno Osmisljujoče.[4]

Ker se mi čas, namenjen temu razmisleku, izteka, naj za sklep duhovno spoznanje Klemena Aleksandrijskega, Nikolaja Berdjajeva in Gorazda Kocijančiča naobrnem na umetnost. Pri krščanskem filozofu in pri krščanskem umetniku gre za podoben duhovni proces, le da se pri filozofu večna Modrost podarja njegovi misli, pri, denimo, slikarju, pa se večna Lepota, ki je eden od vidikov Modrosti, v molitvi podarja njegovemu naravnemu občutku za lepo. Nekakšen vzorec te umetnosti predstavlja ruski slikar Andrej Rubljov (1360/70–1427/30), menih, avtor slovite Svete Trojice.

Ali je kakšno delo, naj si bo vernega ali nevernega umetnika, umetnost, ocenjuje umetnostna kritika po svojih umetnostnih merilih. Nas pa posebej zanima, kdo lahko presoja, ali je nekaj krščanska umetnost, ali zgolj umetnost kristjana. Posebej moramo poudariti, da za to presojo ne obstaja noben objektivni kriterij, pač pa kako stvaritev bodisi filozofsko bodisi umetniško za krščansko prepozna samo tisti, ki se v veri v Sinovo Modrost tako odpre neskončni Resnici in Lepoti, da se mu ta lahko podarja; sicer skrivnostno, nemisljivo in neduševno, vendar neizpodbitno živo in resnično.

[1] Navaja Gorazd Kocijančič, v: Posredovanja, Mohorjeva družba Celje 1996, str. 7

[2] Prav tam, str. 7

[3] Prav tam, str. 9

[4] Prim. prav tam, str. 8 
Eseji o križu

Eseji o križu je naslov knjige Milana Knepa, ki je izšla pri založni KUD Logos.Urednik: dr. David MovrinPredgovor: dr. Kozma Ahačič

Knjigo (10 €) lahko naročite na enega od spodnjih kontaktov:

1 komentar

  1. ZELO OBŠIRNA RAZLAGA O UMETNOSTI, ki nam jo je podal gospo Knep.
    Vse spoštovanje si zaslužijo veliki umetniki.
    Eden takih je tudi Slovenec – pater Rupnik. Lahko smo na njega ponosni.

    Toda v zadnjem času se veliko packarij razglasi za umetnost.
    Pravi UMETNIKI pa večkrat umrejo kot reveži, ker ljudje ne zaznajo njihovih stvaritev.

    Kultura in umetnost je za vsak narod zelo pomembna.
    Žalosti pa me, ker se današnja kultura spreobrača v NE-KULTURO.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime