O koncu Zahoda in začetku nečesa velikega 

Vir: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Ob spremljanju vsakodnevnih novic in družbenega dogajanja si ne morem pomagati, da se mi pogosto ne bi zdelo, da se nam je na Zahodu kolektivno zmešalo. Primerjave z dekadenco poznega rimskega cesarstva so pogoste. Se nam bliža konec? Morda, a ne v smislu, kot to pogosto dojemamo. 

Menim, da trenutna zahodna civilizacija predstavlja določen višek, prelomno točko razvoja človeške družbe. Predvsem v materialnem smislu. Živimo v času izobilja. Nekatere najbolj aktualne družbene problematike so posledica ravno tega. Imamo toliko dostopne hrane, da problem ni več lakota, temveč debelost. Ker je avtomobil postal povprečnemu človeku povsem dostopen in splošno razširjen, imamo probleme z onesnaževanjem.  

Enako velja za naravo in turizem; ker povprečen človek ne gara več cele dneve na polju za golo preživetje, ampak ima čas in sredstva za turizem in obiskovanje narave, sedaj ogroža tako naravno kot kulturno dediščino. Skratka, kot civilizacija smo dosegli takšno stopnjo uspeha in blagostanja, da smo postali grožnja lastnemu okolju. 

Poleg materialnega blagostanja kot družba še nikoli nismo bili tako izobraženi, razgledani in povezani. Odgovore na skoraj vsako vprašanje imamo na dosegu roke. Še nikoli ni bilo enostavneje najti podobno misleče ljudi, se z njimi povezati ter iskati rešitve. 

Prihodnost ni to, kar je bila 


A nič od naštetega ni prineslo posledic, ki bi jih morda pričakovali. Namesto navdušenja (morda ponosa?) nad stopnjo razvoja, ki smo jo dosegli, se med seboj borimo zaradi posledic, ki jih je naš razvoj prinesel, ter iščemo vedno nove probleme in točke spora. 

Delamo nepredstavljivo manj ter v boljših pogojih kot naši predniki, a smo izgoreli. Izobraženi in pismeni smo kot nikoli v zgodovini, a smo hkrati tudi neverjetno ignorantski. Kljub materialni blaginji smo nezadovoljni in ne glede na količino prostega časa ter nepreglednih možnosti razvedrila smo depresivni. Kljub vedno večji medsebojni povezanosti smo vedno bolj osamljeni. 
Delamo nepredstavljivo manj ter v boljših pogojih kot naši predniki, a smo izgoreli. Izobraženi in pismeni smo kot nikoli v zgodovini, a smo hkrati tudi neverjetno ignorantski.

Medtem ko so naši predniki na otroke gledali kot na božji dar ali pa morda vsaj kot na investicijo v prihodnost, nas mora dandanes država podkupovati, da bi se sploh želeli razmnoževati. Kljub vsemu omenjenemu blagostanju vedno bolj potrebujemo “kemično pomoč” za prebijanje skozi naš vsakdan, vedno bolj sprejemljiva je pravica končati lastno življenje, torej umakniti se tegobam življenja. 

Videti je, da smo kot družba izgubili smisel, samozavest in zagon. Tega nam je nekoč morda nudila religija, a tudi ta je v razvitem svetu, predvsem v Evropi, v zatonu. Tu moram sicer priznati, da sem sam zagrizen ateist. Kljub temu pa se mi vedno bolj zdi, da človek za svojo dobrobit preprosto potrebuje religijo. A Boga smo ubili in s tem morda pohabili tudi sami sebe. 

Od tu naprej samo še navzdol 


Ob vsem omenjenem se ne morem izogniti občutku, da smo kot vrsta dosegli svoj višek. Premagali skoraj vse naravne ovire, dosegli stanje, o kakršnem so naši predniki lahko le sanjali. Ter očitno trčili ob problem, ki ga nismo niti predvideli. Kaj storiti sedaj, ko smo udomačili naravo in dosegli stopnjo tehnološkega razvoja, ki nam daje sposobnosti, kakršne smo nekoč pripisovali Bogu oziroma bogovom? 

Smo namreč na stopnji, ko ustvarjamo novo obliko inteligence. Morda malce prevzetno, ko ustvarjamo novo obliko življenja. Moč, ki smo jo nekoč pripisovali nadnaravnim silam, je sedaj v naših rokah. Smo s tem izpolnili svoje poslanstvo, tako da se lahko samo še priklonimo in umaknemo z odra? 
Ob vsemu omenjenemu se ne morem izogniti občutku, da smo kot vrsta dosegli svoj višek.

Seveda nam umetna inteligenca po svojih sposobnostih še dolgo ne bo blizu. A glede na eksponenten razvoj na tem področju, glede na opozorila strokovnjakov ni težko verjeti, da je le vprašanje časa, kdaj nas bo dosegla ter tudi presegla. Elon Musk, eden vidnejših posameznikov na tem področju, je že opozoril, da se bomo v prihodnosti morali združiti z umetno inteligenco, če bomo želeli preživeti. 

In čeprav tu že prehajamo na področje znanstvene fantastike, bi se na takšen pogled vseeno navezal ter podal nekaj (morda heretičnih) misli. Človeška inteligenca je namreč le ena izmed neštevilnih prilagoditev življenja na izzive okolja. Če pustimo ob strani religiozne razlage, sama po sebi nima smisla. Tega ji dajemo sami, skozi svoje pripovedi in delovanje. 

Morda pa je vedno bil smisel, namen našega obstoja stvaritev Inteligence, ustvarjene po naši podobi, a ločene od nas. Nove oblike obstoja, ki ni mogla nastati po naravni poti, a svojega stvarnika kmalu ne bo več potrebovala. Česar se (podzavestno) očitno nekako zavedamo. 

Dodatek


Zavedam se, da je pričujoči komentar za Domovino morda malce nenavaden. Mnogi naši bralci se morda sprašujejo, zakaj morajo tu brati takšno brezbožno znanstveno fantastiko.

A vseeno sem prepričan, da gre za pomembne in vedno bolj aktualne teme. Pomanjkanje smisla in vrednot v naši družbi je akuten problem. Z razvojem novih tehnologij se bo samo še poglabljal in odpiral vedno nova vprašanja. Vprašanja, na katera bomo kot družba morali znati odgovoriti.

Kaj je inteligenca, kaj je življenje? Smo od narave ločeni ali njen del? Kaj je naš cilj kot vrsta? Blagostanje, razumevanje, obvladovanje ali samo nadaljnji obstoj?

Se igramo boga ter kakšne posledice bo to prineslo?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki