O "izkoriščanju ubogega naroda, ki je gradil vse te cerkve"

Fiti: visitsmarje.si
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred dobrim letom je med protesti v Zahodni Evropi in ZDA nasrkal marsikateri spomenik. Huliganski revolucionarji so se znašali nad vsem, kar naj bi predstavljalo belsko nadvlado in zatiranje temnopoltih.

Dogajanje naj bi bilo – po razumevanju protestnikov – višek kulture in nova stopnja naše civilizacije, ker naj bi ob tem, ko »obračunamo« z našo zgodovino, postali tudi bolj humani in bolj napredni.

Čeprav je razmislek o naši zgodovini seveda na mestu, le-ta ne more biti revolucionarnega kova, kot smo mu bili takrat priča. Zato je govorjenje o humanosti in naprednosti neprimerno: šlo je (in še danes gre) le za kup vandalov, ki jim je zgodovinski trenutek odprl možnost izživljanja nasilja.

V Sloveniji je bilo teh teženj manj. Le zakaj? Ker je za izbris zgodovine ena revolucija že »dosegla večjo humanost« in so bili »napačni« spomeniki in stavbe že porušeni. Tako lahko danes gledamo spomenike zadnjih desetletij, ki, zanimivo, ne motijo nikogar, pa čeprav bi bilo z vidika nadvlade in zatiranja treba dvakrat premisliti o primernosti obstoja kakega izmed njih.

Kakorkoli, spomenikov morda res ne podiramo, a v Sloveniji se revolucionarni vandalizem vseeno dogaja na kulturnem področju. Najnovejši primer tega je bil ta teden članek v Dnevniku z naslovom »Gospodarstva tranzicijskih držav. So nas ujeli? Morajo biti naš zgled?«.

V njem znani ekonomist Maks Tajnikar razmišlja o gospodarstvu nekdanjih komunističnih držav na poti tranzicije. Z zaključki njegovega razmišljanja se bo moral ubadati kakšen gospodarstvenik. V članku pa se najde tudi en lep primer zgoraj omenjenega kulturnega boja.

Ker smo doma v Sloveniji, so orožja tega boja vnaprej jasna: članek je gospodarske narave, torej bo treba udariti po kapitalizmu; da pa bo zadeva bolj začinjena, bo treba nekam vtakniti še kaj proti Katoliški cerkvi. Sploh ni pomembno, če vsebina ustreza, važno je, da se prvotni problem primerno okrasi in napihne.

In res, avtor ne razočara. Predvidljivo zapiše, da se »včasih hvalimo, koliko cerkvic imamo po slovenskih gričkih. Si predstavljate, kakšno koncentracijo kapitala in izkoriščanje ubogega naroda – še posebej od srednjega veka dalje – imajo za sabo te cerkvice?«

Kakor obljubljeno: en stavek, v njem pa vse osnove marksizma: udarec po kapitalizmu, razredni boj, namig na ubogi narod, zgodovinski revizionizem v obliki omalovaževanja srednjega veka, za vse skupaj pa je kriva Katoliška cerkev.
Članek je gospodarske narave, torej bo treba udariti po kapitalizmu; da pa bo zadeva bolj začinjena, bo treba nekam vtakniti še kaj proti Katoliški cerkvi

Cerkve kulturna središča in varno zavetje


Ko razumemo ozadje tega boja, se zaključki nizajo sami od sebe.

Prvič, tu imamo težavo zgodovinske razgledanosti: naše cerkve in cerkvice so (bile) kulturna središča našega naroda, gojile so našo kulturo in jezik. Katoliško bogoslužje je z govorjeno besedo ohranjalo jezik ves čas, protestanti pa so to besedo prestavili še v knjige. Cerkvice so med drugim simbol našega boja proti Turkom, bile so zatočišče in varno zavetje mnogim generacijam. Naštevamo lahko v nedogled, a glavna misel je jasna: če bi bila ta svetišča simbol »izkoriščanja naroda«, bi se ta isti narod verjetno vanje ne zatekal, še manj pa bi jih gradil.

Ko pa jih je gradil – če že hočemo iskati »gnili kapitalizem« tudi v tej zgodbi – so tudi te cerkvice bile del takratnega gospodarskega sistema, gradbeništva in družbenega ustroja.

Drugič, gre za nizkotno marksistično reinterpretacijo zgodovine, ki poniža slovensko kulturno dediščino na raven izkoriščanja in razrednega boja.

In zato me je ta zapis spomnil na dogajanje izpred dveh let: tudi takrat so vandali podirali spomenike lastnim državnikom in na druge načine poskušali reinterpretirati zgodovino. Zakaj? Morda najpomembnejši razlog je nesposobnost razumevanja konteksta časa, kaj šele prepoznavanja dobrega in zla v njem. Za to je potrebnega nekaj miselnega truda, razgledanosti in duhovne globine.

Tretjič, gre za trditev, ki je v nasprotju z realnostjo tisočletne zgodovine. Kaj pa občudujemo pri drugih narodih? Stonehenge, piramide, rimski Panteon: v glavnem občudujemo tisto, kar so predniki drugih narodov gradili v imenu presežnega, v imenu svojih idealov in najglobljih prepričanj.
kaj in v imenu katerih idealov pa živimo in gradimo mi? In kaj bomo imeli pokazati potomcem?

Kaj bomo pa mi pustili zanamcem?


To opažanje pa sproži bistveno vprašanje: kaj in v imenu katerih idealov pa živimo in gradimo mi? In kaj bomo imeli pokazati potomcem? Kup železa in betona, vključno s cerkvami zadnjih desetletij? Nekaj srhljivih spomenikov z zvezdico? Ob naslednji priložnosti se, na primer, v Žužemberku ozrite na vzpetino Cvibelj (kjer je pred požigom stala cerkev), potem pa na nasprotni grič, kjer namesto žalostnih ostankov požgane žužemberške cerkve danes stoji prava lepotica, in so odločite, na kaj od tega bodo zanamci bolj ponosni.

Čeprav bi bilo treba pustiti, da Dnevnikov članek pač odide v anale zgodovine kot še en (samo)uničujoč prispevek zatohle slovenske medijske krajine, in mu tile razmisleki delajo nepotrebno reklamo, nas lahko provokacija tudi utrdi v narodni zavesti in odločitvi, da se je temu treba upreti. Ne smemo namreč dopuščati blatenja naše kulture in pristati na moderno brezciljno tavanje brez kulture in brez identitete, pa naj gre za spol ali narod.

Najboljši odgovor je sicer prišel ravno ta teden, ko so bila izbrana dela mojstra Plečnika, vključno z delom njegovega sakralnega opusa, vpisana na seznam svetovne dediščine UNESCO. Vsaj nekaj, kar bomo imeli pokazati iz preteklega stoletja.

Marksistična reinterpretacija zgodovine, ki je sekala korenine narodu, do danes ni uspela. V njenem imenu so sicer, kakor zgoraj omenjena Žužemberška, gorele mnoge cerkvice. A mnoge so, Bogu hvala, tudi ostale.

Le-te se poskušajo danes kuriti na drugačne, 21. stoletju bolj primerne načine, revolucionarni vandalizem pa je v svojem bistvu isti.

Prav je, da ob takih medijskih incidentih zastrižemo z ušesi in si priznamo: naši predniki so gradili v imenu presežnega, v imenu svojih idealov in najglobljih prepričanj. Vse to je bilo globoko prepredeno z bogočastjem.

Tega danes ni, moderni človek tava v brezciljnosti in najdlje gre do samega sebe. Tej brezciljnosti, pomanjkanju ideje o presežnem, o veličini naroda in človeka … pa gredo v nos nekdanji ideali, ki so bili dejansko sposobni oplajati misel naših prednikov.

Pozaba, omalovaževanje in reinterpretacija naše kulturne dediščine pa vodi v narodovo sterilnost: ne samo na področju natalitete, ampak tudi na področju naše zgodovine in narodne zavesti.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023
Vlada potrjevanje zakona o obnovi zaradi »nejasnih zadev« prestavlja na četrtek
  • 22. 11. 2023
Kmetijsko ministrstvo odpravilo odločbo o odvzemu goveda pri Krškem
  • 28. 12. 2023

Prihajajoči dogodki

Ogled koledarja