O »dekolonizaciji« univerz: se Zahodna misel smatra za "univerzalno" in "nadrejeno"?

Dekolonizacija je pomemben aspekt sodobnih progresivnih družbenih teorij in ideologij, prisotnih predvsem v akademskih krogih. Zadnjih nekaj let se dekolonizacija kot načelo, ki podpira enakost, raznolikost in vključenost, poskuša implementirati v univerzitetnih kurikulumih.

Šolstvo na Zahodu – načini spoznavanja in raziskovanja, predmetniki, literatura – naj bi bili prežeti s kolonialno in »evro-centrično« vsebino ter strukturo, ki jo je potrebno izničiti.

Nedavno je The Spectator pisal o uvajanju načrtov za »dekolonizacijo« kurikuluma na britanski univerzi Aberdeen. Univerza naj bi po lastnih besedah stremela k »progresivnemu /.../ programu antirasistične reforme kurikuluma«.

Predmetnik na univerzi naj bi tako v naslednjih treh letih »dekolonizirali« – lotili pa naj bi se tudi knjižnice, ki, kot pravijo, bo uporabila že pripravljen sistem za očiščenje »problematičnega jezika« in proizvedla »vodič za dekolonizacijo bralnih seznamov«, ki bo objavljen naslednje študijsko leto.

Univerza Aberdeen ni osamljeni primer. V Združenem kraljestvu se »dekolonizacija« univerz poskuša doseči že več let s številnimi rasnimi delavnicami in strategijami za boj proti »pristranskosti« v okviru Oxforda. Podobne projekte poznajo tudi v ZDA in v nekaterih drugih zahodnih državah, kot so Kanada, Švedska, Nizozemska in Belgija.

https://twitter.com/EUI_History/status/1599772296096681985?s=20

Kaj se dogaja v Združenem kraljestvu?

Aberdeen ugotavlja, da so »vse britanske univerze, vse poučevane in raziskovane discipline deležne zgodovinskega vpliva evro-centričnega kolonializma in kulturnega pojma rase,« zaradi česar se »posamične perspektive, vrednote in ideologije« smatra za »univerzalne, nadrejene, dominantne in celovite«.

Ta način mišljenja naj bi prikril »zgodovinsko in sedanjo vlogo« ljudi nebelih ras. Za boj proti tovrstnemu mišljenju naj bi v središče postavili »študente in zaposlene z življenjsko izkušnjo in zgodovinskim ozadjem« žrtev kolonializma.

Izpostavili so nekaj domnevno problematičnih primerov v sedanji »kolonialni« univerzi: evro-centrizem, empirizem, »pretežno bele, srednje-razredne metode poučevanja«. Bolj konkretno naj bi bila na primer francoska revolucija za afriške študente »nezanimiva«.

https://twitter.com/LornaMCampbell/status/1103267880718815232?s=20

Guardian je že leta 2019 pisal, da je potrebno britanske univerze dekolonizirati. Pobudo za spremembe naj bi dali tudi študenti sami, in sicer da bi bilo potrebno v literaturo vključiti več avtorjev etničnih manjšin. Ena od pobud, ki ji je nasprotovalo tedanje ministrstvo, je bila uperjena tudi na Univerzo v Exeterju. Že takrat je tamkajšnji predavatelj Doug Stokes predloge kritiziral.

Kasneje je komentiral, da aktivisti pod pretvezo bolj raznolike literature in materialov na predmetih sodelujejo s pogosto podložnim univerzitetnim vodstvom ter poskušajo vsiliti radikalne spremembe v višje šolstvo. »Ker so te spremembe tako iliberalne kot avtoritarne, moramo razglasitve vlade videti kot tisto, kar tudi so: obramba ključnih akademskih vrednot,« torej primarnosti empiričnosti, racionalizma in akademske svobode.

Aktivistično izgubljanje časa

Nekdanja britanska ministrica za izobraževanje Andrea Marie Jenkins je lanskega oktobra izjavila, da univerze z omenjenimi projekti zapravljajo čas, ki bi ga lahko namenile pomembnejšim stvarem – zaradi česar je vzbudila zgražanje aktivističnih študentov.

Aktivisti opozarjajo na etnično neuravnoteženo sestavo britanskih predavateljev, nasprotno pa Stokes izpostavlja, da je razlika med deležem belih in ostalih profesorjev na univerzah le 1,5 odstotnih točk. Prav tako naj bi bila etnična sestava britanskih študentov izrazito »raznolika«.

Stokes ocenjuje, da so nekateri predlogi novih vsebin poučevanja izrazito posplošeni in neustrezni ter da že obstoječa literatura izključuje zgodovinske primere »nebelega« kolonializma, rasizma in suženjstva:

Ironično /.../ grozi z izbrisom nezahodnih kolonialnih projektov, kultur in civilizacij iz zgodovine, namesto da bi jih prikazala kot voljne agente, ki so intimno povezani s svetovno zgodovino in sestavo modernega sveta.

Leta 2020 je Guardian poročal, da se je v Združenem kraljestvu »zgolj« petina univerz lotila dekolonizacije. Po navedbah Daily Mail se ideološko načelo v Združenem kraljestvu še naprej širi pod pritiskom študentov, predvsem kot odgovor na gibanje Black Lives Matter. Podporo dekolonizaciji kurikuluma je izrazila tudi poslanka Škotske nacionalne stranke (SNP), Anum Qaisar.

»Dekolonizacija« in temeljna akademska načela

Teoretiki in zagovorniki projekta dekolonizacije v zahodni filozofiji in znanosti identificirajo problem, kjer se znanje ločuje od subjektove spolne, rasne, etnične in razredne identitete. Je to res težavna in zahodna kolonialna dediščina ali pa gre za temeljno načelo znanstvenega raziskovanja?

Kanadska predavateljica Frances Widdowson si je v zadnjih letih nakopala proteste, cenzuro in izgubo službe zaradi nasprotovanja posebnemu kanadskemu projektu »dekolonizacije« – vpeljave »staroselskih načinov spoznavanja«.

Widdowsonova ocenjuje, da kanadska oblika »dekolonizacije« nasprotuje temeljnim akademskim načelom, kot so akademska svoboda, odprta diskusija ter dokazljivost in preverljivost trditev.

 

 

 

 

 

 

Vancouverska fakulteta ima na primer široko strategijo za zamenjavo zahodnih načinov mišljenja z indigenimi (staroselskimi) v sklopu t. i. »indigenizacije kurikuluma«.

Oliver Traldi za Quillette ugotavlja, kaj je značilno za projekt dekolonizacije kot tudi za celoten nabor ostalih prebujenskih idej: prepričanje, da je naš um občutljiv za zlohotne politične sile – jezik pa kot orodje uporablja nas in povzroča naše (diskriminatorno) vedenje, namesto da bi mi vodili njega.

Prebujenost univerz in ostalih družbenih skupnosti gre z roko v roki z različnimi poskusi spreminjanja in cenzure jezika, kot so jo pred kratkim doživela dela pisatelja Roalda Dahla.

Projekti dekolonizacije so v resnici »šik« kritična rasna teorija, ki kliče po refleksiji o tem, »kako identiteta, položaj žrtve in /…/ postmodernizem dominirajo progresivni svetovni nazor,« zaključuje The Spectator.

Je torej ustrezno, da bi bila zahodna univerza očiščena temeljnih načel sodobne znanosti ter vsebin, ki so za zahodno civilizacijo pomembne? Ali progresivni vodje, ki sestavljajo takšne strategije, ne postavljajo tudi sami lastne ideologije za »univerzalno, nadrejeno, dominantno in celovito«?

https://twitter.com/Igor_Luksic/status/1627357177991122945?s=20