Foto: Twitter

V torek sta se v Ankari s predsednikom Erdoganom sestala predsednik Evropskega sveta Charles Michel in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Pogovori, predvsem o gospodarstvu in migracijah, naj bi izboljšali v zadnjih letih izrazito napete odnose med Turčijo in Unijo, a jih je zasenčil »kavč škandal«, ko so gostitelji »pozabili« pripraviti stol za predsednico komisije.

V igri je veliko odprtih vprašanj, ki jih ni mogoče rešiti z enim srečanjem. Medtem ko lahko pozdravimo vtis otoplitve odnosov, pa je Erdogan vendarle poslal jasno sporočilo. Evropska unija je že drugič v letošnjem letu grobo ponižana na diplomatskem parketu, še ugotavljamo v komentarju uredništva.

Po srečanju je predsednik Evropskega sveta Charles Michel zatrdil, da so bili pogovori odkriti, predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je omenila nov zagon v evropsko-turških odnosih. Ti so komplicirani že dalj časa, še posebej od migrantske krize leta 2015, do vrhunca napetosti pa je prišlo lani, ko je Turčija začela z iskanjem zemeljskega plina v Sredozemskem morju, ki si ga lastita tako Grčija in Ciper kot Turčija.

Osrednja tema pogovorov sta ključni karti, s katerima lahko igrata obe strani. Na evropski strani gospodarstvo, na turški migracije.

Gospodarstvo: Lahko zacveti, če bo zunanja politika Turčije »pridna«

Evropska unija je največji trgovinski partner Turčije. Turško gospodarstvo, ki že pred epidemijo ni bilo v najboljši kondiciji, je močno prizadel covid-19. Turčija zato potrebuje dobre gospodarske odnose z Evropo. Slednja ima v rokah tako možnost okrepitve gospodarskega sodelovanja kot tudi uvedbo sankcij, za upravičenost katerih je v Turčiji mogoče najti več kot dovolj razlogov. Od omejevanja svobode medijev in omejevanja političnih nasprotnikov do podpiranja terorizma, vmešavanja v konflikte na okoliških kriznih žariščih in vdiranja v morska območja držav članic EU.

Evropa je večino turških problemov pripravljena spregledati, saj je trgovanje tudi v njenem interesu. Sodeč po izplenu torkovih pogovorov bo tako Turčija lahko okrepila gospodarsko sodelovanje z EU, če bo na zunanje-političnem področju “pridna”, v notranje probleme Turčije pa se Evropa bistveno ne namerava vtikati, razen s kakšno kritično izjavo.

Tako so že napovedani prvi pogovori z Grčijo po letu 2016, prav tako urejanje ciprskega vprašanja prek OZN. Turčija je tudi umaknila svoje bojne ladje v vzhodnem Sredozemlju in tamkajšnji konflikt zamrznila. Evropska unija na drugi strani napoveduje reformo carinske unije, ki sta jo EU in Turčija sklenili leta 1995, Turčija pa že dalj časa želi sprememb na tem področju.

Migracije – denar za vzdrževanje migrantov in hkrati demoklejev meč nad Evropo

Ključna karta, na katero igra Turčija v pogovorih z Evropo, so migracije. Turčija po ocenah vlade gosti 6 milijonov beguncev, od tega 4 milijone iz Sirije. V skladu z dogovorom z EU jih zadržuje na svojem ozemlju, v zameno za denar iz Evrope.

A tega začenja zmanjkovati, zato so tudi tukaj potrebna nova pogajanja. Zaenkrat Evropa obljublja dodaten denar, namenjen za podporo beguncem, medtem ko se Turčija zavezuje, da jih bo še naprej zadrževala na njihovi poti proti Evropi. Erdogan se hkrati zaveda, da ima pri roki vselej priročno orožje, ki ga lahko uporabi, če bi želel izsiljevati Evropo. Se pa želi Ankara, kot je povedal Erdogan, premakniti s pozitivnega govorjenja k konkretnim akcijam. EU je v dogovoru leta 2015 Turčiji obljubila tudi olajšanje pridobivanja viz, kar pa se ni zgodilo.

Ko umanjka stol za predsednico Evropske komisije

Samo vsebino pogajanj je precej zasenčil incident s stoli. Po skupnem fotografiranju so voditelji vstopili v sobo za pogovor, kjer pa sta bila pripravljena le dva stola, ki sta ju zasedla Michel in Erdogan, Von der Leyenova pa je ostala brez. Gostitelji so jo nato posedli na kavč nasproti turškega zunanjega ministra, čeprav je predsednica Evropske komisije po statusu izenačena s predsednikom Evropskega sveta in predsednikom Turčije na omenjenem srečanju.

Foto: Twitter

Medtem ko so nekateri v gesti videli izraz šovinizma, češ, da je Turčija načrtno ponižala Von der Leyenovo, ker je ženska, se Turčija zagovarja, da je bil sedežni red dogovorjen z Brusljem. Kot je povedal uradni govorec Evropske komisije Eric Mamer, je bila predsednica presenečena, saj je pričakovala enak sedež kot preostala dva sogovornika, a je dala prednost vsebini pred obliko protokola. Za Evropsko unijo je to že druga diplomatska blamaža, po izgonu evropskih diplomatov iz Rusije v času obiska evropskega visokega predstavnika za zunanjo politiko v Moskvi.

Vonderleyenova je sicer dodala, da se je z Erdoganom pogovorila tudi o ženskih pravicah, a tudi na tem področju je Turčija daleč od zgleda, za dodatno provokacijo Evropske unije pa so pretekli teden odstopili tudi od Carigrajske konvencije.

Turška ekspanzivna politika

Čeprav je Turčija že 22 let kandidatka za vstop v Evropsko unijo, pa se v zadnjih letih od članstva aktivno oddaljuje. Še posebej z zniževanjem demokratičnih standardov, povečanjem moči predsednika Erdogana ter preganjanjem političnih nasprotnikov in novinarjev. Nekaj tednov pred obiskom je Turčija ukinila tretjo največjo politično stranko v državi. Turki si napredovanje pogajanj želijo še letos, kar je sicer malo verjetno.

Turčija je aktivno udeležena v več sporov v regiji. Turška vojska posreduje v Siriji in Libiji, aktivno so podprli Azerbajdžan v vojni z Armenijo, odkrite spore pa imajo tudi s sosedami v Sredozemlju, predvsem Grčijo in Ciprom, severni del katerega Turčija okupira že 47 let. Izključne ekonomske cone omenjenih držav se namreč prekrivajo, Turčija pa v spornih vodah išče tudi zemeljski plin.

Nov performans šibke evropske zunanje politike brez identitete

Znova smo lahko videli šibkost neenotne Evrope na zunanjepolitičnem področju. Čeprav je z gospodarskimi dogovori in začasno deeskalacijo nekaj pridobila tudi Evropa, je jasno, da je bil Erdogan tisti, ki je diktiral pogovor. Že diplomatski eksces s stoli lahko daje jasno simbolno sporočilo, da je Evropa tista, ki se bo prilagajala Turčiji in ne obratno.

Simbolno je Evropo udaril prav na področjih, ki so zanjo simbolno pomembni: demokracija, svoboda tiska in govora ter pravice žensk. Čeprav je Carigrajska konvencija v resnici sporna, ker skozi zadnja vrata prinaša ideologijo spola, je za obe strani simbolnega pomena.

Evropa je tako zamižala na vseh področjih, za katere tako trdi, da so ji svete, še posebej ko gre za konservativnejše članice s krščanskim predznakom, hkrati pa zadržala predvsem status quo, ki ga Turčija, ko si gospodarsko opomore lahko kadarkoli prekine.

Če Turčija potrebuje predvsem evropski denar in trg, kar je na dolgi rok možno dobiti tudi drugje, je Turčija za Evropo in NATO protiutež proti Rusiji in Iranu, ključna točka za ustavljanje migracij in strateški partner ali nasprotnik v regiji. Tega pa Evropa ne more dobiti drugje. V kolikor pa se že omenja kakšna simbolna vprašanja na evropski strani, pa je v prvi vrsti Carigrajska konvencija, ki je za Evropo v očeh Turkov po svoje posmeh.

Evropa tako favorizira teorijo spola nad ključnimi vrednotami kot so verska svoboda, svoboda govora, demokracija in dejanska zaščita žensk. A od razklane Evrope, ki zanemarja svojo identiteto, drugega niti ni pričakovati.

11 KOMENTARJI

  1. To je tipičen pristop mohamedancev do žensk. Lahko je srečna, da je sploh dobila kavč. Najraje bi jo Erdogan zaprl v omaro za metle, tako kot svojo ženo.

    Toliko o tem, koliko Turčija spada v EU. Nemčija pa se lahko zamisli nad migranti, ki jih je spustila v EU in še tistih, ki v tem času od leta 2015 niso dobili azila, ne more izgnati. Takih je kar 350.000. Zakaj? Ker jih matične domovine nočejo. Že vedo, zakaj! Samo nam, oziroma tistim, ki so jih vabili v EU, še vedno ni jasno, zakaj.

    • Jaz pa mislim, da če bi prišla tudi Turčija v EU, bi mogoče služila, kot ravnovesje. Kajti danes se v EU marsikaj prevrača na glavo, kamor spada tudi teorija spola.

      Ženske v EU se čudijo in žugajo Turčiji, da imajo tam ženske premalo pravic.
      Toda, ko bo v Evropi prišlo do VEČINE PREBIVALSTVA z MUSLIMANSKO vero, bodo morale tudi v Bruslju utihniti Fajonove, Joveva, Violete……
      Muslimani bodo vse položaje dali le moškim. Mi že nimamo vpliva na njihove navade.

  2. Kje in kako kdo od udeležencev sestanka sedi ni povsem vseeno, a veliko pomembnejše so druge zadeve. To pa so odnosi med EU in Turčijo. EU je nekoč namreč obljubila Turčiji sprejem v EU, kar je bila huda napaka. Turčija se ima zaradi te obljube za nekakšno žrtev. Vendar je dejstvo, da Turčija že geografsko ni evropska država, le okrog 5 % njene površine je na evropski celini. Kulturno in civilizacijsko je Turčija daleč od tradicionalnih evropskih vrednot. Res je, da je med vsemi ostalimi islamskimi državami najmanj islamistična. Sprejemanje Turčije v EU bi odprlo vprašanje, čemu ne še stabilna monarhija Maroko in še katera druga država. To pa potem ni več EU temveč euroazijsko in euroafriška sredozemska združba za katero je ne tako dolgo nazaj zavzemal Sarkozy. Danes je na srečo prav Francija pomemben nasprotnik vključevanja Turčije v EU.
    Dobri odnosi in trgovinski sporazumi s Turčijo so obojestransko koristni. Vsakršno razpravljanje o Turčiji v EU je treba ustaviti. Evropa mora ostati evropska.

  3. Ah, upam, da so si končno skapirali s kom imajo opravka. Ali bo to prineslo tudi kaj manj tolerance do takšnih izpadov pa dvomim. Je preveč denarja na kocki….

  4. Erdogan je mračnjak, nazadnjak, skratka v preteklost obrnjeni diktator, ki se je rodil vsaj 100 let prepozno, da bi se v Evropi v dobi razcveta diktatorjev tipa Stalin, Hitler, Musolini in Tito lahko z njimi primerjal kdo lahko likvidira več ljudi. Jaz mu predlagam, da v Turčijo uvozi vodilne člane LMŠ, še posebno pa malega firerja Serpentinška, da mu bo dal kakšen pameten nasvet kako zavladati Evropi.

  5. Takšna Turčija ‘Sultana’ Erdogana nima kaj iskati v Evropi, sploh pa ne kot /pridružena/ članica EU! Tu gre dejansko za Spopad civilizacacij /THE CLASH OF CIVILIZATIONS!/.
    Zadnje skrajno ponižanje predsednice Evropske komisije, kjer ni dobila niti enakovredna stola pri razgovorih – pri tem skrajno prostaškem Sultanu Erdoganu, pa je samo vrh ledene gore kako ta(k) prostak ” prezirljivo gleda na EVROPO”!

    Ko je že pred leti takratni Papež Benedikt XVI. v svojem zelo odmevnem govoru, kjer je citaral sam Koran in druge muslimanske sv. spise izrazil mnenje, da Islam sam po sebi še ni neka miroljubna vera in /ali politika, je tedaj zavreščalo in zavrelo po vsem muslimanskem svetu!

    Dandanašnji pa lahko cela Evropa ne samo vidi, temveč tudi osebno preživlja razne strašne trenutke s terorističnimi napadi, obglavljanja ljudi, požige številnih krščanskih cerkva, se morda pa le kdo spomni ta takratne besede zelo intelektualno lucidnega, kar preroškega papeža Benedikta XVI.

    Res pa je, da takšna samodestruktivna, suicidalna Evropa, ki ostaja spodrezana od judovsko-krščanskih korenin, grške filozofije in Rimskega prava; in ki postavlja na piedestal ali kar obužuje abortus in evtanazijo, kar predstavlja t.i. “Kulturo smrti / by sv. Janez Pavel II., s svojo vse bolj radikalno noro sekularizacijo, ki so jo predvsem ali zlasti Francozi priterali “Ad absurdum”, kar posledično predstavlja radikalno etično in moralno praznino ali etično-moralni vakuum, ki pa ga sedaj izjemno hitro osvaja ali zaseda skrajni islamizem in đihadizem / ker človek ali človeštvo pač ne more živeti samo od kruha!,ampak od…./ in v družbi povzdiguje neke psihično iztirjene “LGTBQ-jevske skupnosti in že skoraj sedaj vsa Evropa že glasno zahteva posvojitive majhnih otrok raznim homoseksualnim parom, kar je že od pamtiveka jasno, da otrok potrebuje za svoj naravno-telesno-duševni razvoj tako mamo kot očeta, kar zadnje čase to dejstvo vse bolj potrjuje tudi sodobna globinska, klinična psihologija.

    O, ko bi se Evropejci in predvsem evropski (skrajni)l evičarji zavedali, kako globoko jih prezirajo prav mohamedanci in islamisti, ker njihova vera pač preprosto ne prenese neke LGTB-jevske zveze. Sicer za sedaj – dokler mohamedaci ne postanejo družbena večina in še ne pridejo na oblast v raznih evropskih državah, uporabljajo in kujejo neke zveze s temi radikalnimi levičarji in te skrajne levičarje potrebujejo kot trojanske konje za infiltriranje v politiko / Prim. samo Francijo ! /, ko pa bodo in to že kar kmalu – postali družbena in politična večina, ker je tam visoka rodnost nekaj povsem normalnega, kar tudi – roko na srce – dejansko tudi je, pa bodo taiste levičarje “zmasakrirali”, ker bodo sodili po širiatskem pravu, kjer ni niti sledu o kakih človekovih pravicah ali kakšni LGTB-jevsko “prijazni družbi”! Ti LGTB-jevci bodo “prijazno začeli letiti” z visokih stolpnic itd., itn.

    • To je res.
      Nimamo kaj hoditi kritizirati Erdogana v Turčijo.
      Poskrbeti bi morali, da Erdoganova IDEOLOGIJA ne zavlada tudi pri nas. Kot zgleda, pa se temu ne bo dalo izogniti.

      Evropa ne daje družine na prvo mesto in če kdo kritizira agende LGBT in “Teorijo spola”, ga v Bruslju pretresajo, tako, kot Orbana.
      Sedaj bi radi delali to tudi z Erdoganom. To pa je nemogoče niti misliti, kaj šele storiti.

      Sama mislim, da je Ursula naredila napako, ko je hotela tam predavati o pravici žensk. Erdogan je le pokazal, da je v Turčiji gospodar on, tako, kot v Bruslju Ursula.

  6. Se strinjam, a s pridržkom. Ursula namreč ni prava gospodarica niti v Bruslju. Vsi vodilni politiki v EU so šibke, medle osebe, pripravljene za t i človekove pravice popuščati tistim, ki si pravic sploh ne zaslužijo. Pravice morajo biti v tesni povezavi z dolžnostmi. Besede dolžnost pa se šibki, medli politiki ne upajo več niti izreči.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime