NSi zaustavlja Levico, ki z zvišanjem davkov želi “napasti slovensko podeželje”

vir: Twitter

Po tem, ko je Levica pred dnevi predstavila novo progresivno obdavčitev za nepremečinine, ki jo je vložila v parlamentarni postopek, je danes pred medije stopila tudi NSi in pojasnila svoj predlog za razpis posvetovalnega referenduma o predlogu zakona o davku na prazne in velike nepremičnine.

Pritisk je kot kaže bil dovolj, da je Levica danes v parlamentarno proceduro že vložila spremenjen predlog zakona.  

Levica: Prihodki davkov na nepremičnine so sramotno nizki

Prihodki iz naslova davkov na nepremičnine in drugo premoženje so v Sloveniji po mnenju Levice “sramotno nizki”, saj država z davki na premoženje zbere le 1,8 odstotka vseh davčnih prihodkov, medtem ko povprečje v državah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj znaša 5,7 odstotka. Na ravni države naj bi imeli po nekaterih ocenah, ki jih povzema Levica, 175.000 praznih stanovanj, na drugi strani pa primanjkuje 30.000 javnih najemnih stanovanj.

Zato so v stranki v DZ postopek vložili zakon, ki bi obdavčil stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže, prostore za počitek oz. rekreacijo ter poslovne prostore, zavezanci pa bi bile fizične osebe, ki so lastniki naštetih nepremičnin. Davka ne bi smeli prevaliti na najemnike oz. druge uporabnike nepremičnine, če tega ne bi spoštovali, pa bi bila predvidena globa v višini od 2000 do 20.000 evrov.

Osnova za davek bi bila vrednost nepremičnine, ugotovljena s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin, ki bi se znižala za znesek, ustrezen vrednosti 120 kvadratnih metrov uporabne stanovanjske površine, a le pod pogojem, da lastnik ali njegovi ožji družinski člani stalno bivajo v stanovanjskem prostoru. Lastniki stanovanj z uporabno kvadraturo pod 120 kvadratnih metrov, ki so namenjena njihovemu bivanju oz. bivanju njihove ožje družine, davka tako ne bi plačali.

Nepremičnine v najemu s 50 % višjim davkom, tiste, ki mirujejo pa s 150 % višjim davkom

Predlagane davčne stopnje so progresivne in se razlikujejo glede na vrsto ter vrednost nepremičnine. Za stavbe, med katerimi so stanovanja, naj bi znašale od 0,1 do 1,5 %. Za stanovanja, ki jih lastnik oddaja v najem, bi se povečale za 50 odstotkov, za stanovanja, ki jih lastnik niti ne oddaja niti jih ne uporablja, pa za 150 odstotkov. 

Za popravljene in obnovljene stanovanjske hiše oz. stanovanja in garaže bi se stopnje davka pod pogojem, da se je zaradi popravila ali obnove njihova vrednost povečala za več kot 50 odstotkov, za obdobje treh let znižale za 50 odstotkov; zavezancu z več kot tremi družinskimi člani, s katerimi je v letu pred letom, za katero se odmerja davek, stalno prebival v lastni stanovanjski hiši ali stanovanju, pa bi se odmerjeni davek znižal za 10 odstotkov za četrtega in vsakega nadaljnjega družinskega člana. 

Davčne stopnje za prostore za počitek in rekreacijo po predlogu znašajo od 0,2 do 4,55 %, davčne stopnje za poslovne prostore pa od 0,15 do 3,35 %. Za poslovne prostore, ki jih lastnik ne uporablja ali jih oddaja za opravljanje dejavnosti, bi se stopnje davka na poslovne prostore povečale za 50 odstotkov.

V NSi prepričani v uspeh referendumske pobude

Najbolj predlogu Levice nasprotujejo v NSi. V parlamentarni postopek so zato vložili predlog za razpis posvetovalnega referenduma. Kot je danes na novinarski konferenci v Ljubljani povedal vodja poslanske skupine NSi Jožef Horvat, je podpora predlogu praktično zagotovljena.

Po njegovem mnenju gre za temeljno vprašanje, kako bomo v Sloveniji živeli. “Ali želimo višje davke in močno državo, ki zbrana sredstva prerazporeja, kar zagovarja Levica, ali želimo nižje davke, da ljudem od njihovega dela ostane več, kar zagovarja NSi. In o tem naj ljudje odločijo na referendumu,” je dejal.

Po njegovih besedah bi predlagani davek “na novo in dodatno povečal obdavčitev nepremičnin, tudi tistih, ki jih ljudje uporabljajo zase oz. v njih živijo s svojimi družinami, in so večje od 120 kvadratnih metrov”. Zakon torej sili ljudi k temu, da bi zaradi visokih davkov, ki bi jih plačevali, morali nepremičnine prodati. “Vsi vemo, kako težko in s koliko odrekanja so ljudje v Sloveniji prišli do svojih hiš in stanovanj. Namen zakona je jasen: Z visokimi davki Levica želi ljudi prisiliti, da bi te nepremičnine morali prodati,” je poudaril Horvat.

Proti zakonu je tudi stroka. Direktor Zbornice za poslovanje z nepremičninami Boštjan Udovič je že pred nekaj dnevi v izjavi za Finance dejal, da so cilji poslanske skupine Levice lahko dobronamerni, vendar zakon o davku na prazne in velike nepremičnine ne more odpraviti težav, ki jih navajajo v Levici.

Stroka pri nastajanju predloga zakona ni sodelovala, kar je pri tako pomembnih in zahtevnih rešitvah pomembno. “Po mojem mnenju gre bolj za politični marketing kot za resen namen ureditve vprašanja obdavčitve nepremičnin,” je poudaril Boštjan Udovič.

Pritisk je zalegel, Levica že spremenila zakon

Poslanci Levice so praktično kakšno uro po Horvatovi izjavi za javnost v postopek DZ vložili spremenjen predlog omenjenega zakona, v katerem so mejo za velikost rezidenčne nepremičnine, ki ne bi bila dodatno obdavčena, zvišali s 120 na 160 kvadratnih metrov.

Pritisk NSi je tudi tokrat podobno kot pri zakonu o dohodnini uspel, Levica je storila korak nazaj, kar pa bo najverjetneje premalo, da ne bi v DZ glasovali tudi o NSi-jevem predlogu za referendum. To zagotovo pomeni, da bo o zakonu odločala šele naslednja vlada.

38 komentarjev

  1. A ima ta volilni folk kaj mozganov? Napovedo mu kako mu bodo obdavcili vse zivo, zmanjsali place…pa bo volil svoje rablje!? Kje se tak nor folk? Poglejte kaj nabija TTX Rtv !! Samo levicarske puhlice in nabijanja , LAZI toliko kot stavkov ! A ni Pirko direktor MMC ? A ne pogleda TTX sabotaze, ves cas !!

  2. Levica bi rada čim več denarja za državo in njeno koruptno klientelo. Saj je res, da imajo Slovenci prevelike hiše, v katerih bivata dva starčka ali pa celo samo eden. Toda ti starčki imajo povprečno slovensko pokojnino, kmetje še to ne, in ne morejo polniti nenasitnih goltancev raznoraznih klientov države.

    Veliko boljša rešitev bi bila, če bi država s subvencijami in davčnimi oljašavami omogočila, da bi se velike hiše predelale v večstanovanjske hiše, v katerih bi lahko dobile svoj dom številne mlade družine.

    • …putin,
      večje prazne hiše podedujejo dediči itd.
      Po socialistično razmišljaš.
      A ti boš svoje stanovanje zapustil politiki, državi, pred tvojo smrtjo?
      Aja, računaš, da boš večno živel? Ali kaj?
      L.r.
      Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan.

      • Janez Kepic, te prazne hiše so prazne zato, ker so otroci, dediči, odšli od doma in si uredili svoja stanovanja.
        Tudi v več stanovanj preurejene hiše bi postale njihova last. Od njih bi imeli vsaj kako korist, ker bi v njih imeli najemnike.

        Podedovati ogromno prazno hišo, ki je ne rabiš, pomeni, dobiti jo na grbo. Samo sprehodi se po slovenskih vaseh in boš videl vsepovsod prazne, razpadajoče hiše, ki so jih podedovali nezainteresirani dediči.
        Komentiraš stvari, o katerih nimaš najmanjšega pojma, a imaš žal premalo soli za soljenje pameti drugim.

      • …putin,
        ja
        in kdo bi plača tvoje politino komunistično-socialistično preurejanje tujih huiš.
        A boš plačal iz svojega žepa ? Janez KK
        p.s.
        ljudje v vaseh se že sami zmenijo, brez vas levih”pametnjakovičev”

  3. Levica kot na Kubi kaj pa golob? Vam je on kaj drugacen, enako cudaske finte ima. Zdaj tozi RZV ker si obeta plus , ker so zurnalisti zatirano zaradi pirkovica…!?!? In tak ki ga vodijo po slusalkal, naj bi imel vpliv v drzavi. In vodil celo vlado, a zivimo v norisnici ali kaj?

  4. Nova Slovenija, “Krščanski demokrati” – MODRO deluje in se z Levico res ne more strinjati.
    Zato pa je prav, da se razpiše referendum z prašanjem:
    “Ali bi dovolili, da vas Levica OROPA”?

    Levico lahko volijo le Lenuhi, ki si sami nič ne ustvarijo, potem, pa bi KRADLI tistim, ki so celo življenje DELALI in garali.

  5. rasputin
    29. marca 2022 ob 21:40 at 21:40 :
    “Janez Kepic, te prazne hiše so prazne zato, ker so otroci, dediči, odšli od doma in si uredili svoja stanovanja.
    Tudi v več stanovanj preurejene hiše bi postale njihova last. Od njih bi imeli vsaj kako korist, ker bi v njih imeli najemnike.”

    Nobeno preurejanje hiš ni potrebno, le pamet je treba vpreči in popraviti zakonodajo, ki pretirano ščiti najemnika, da se ga lastnik ne more rešiti, ko stanovanje enkrat zasede.

    To je še eden od trdovratnih reliktov socializma, podobno kot “javno zdravstvo” in “javno šolstvo”. Z njim je poskrbljeno, da “tovarišem” ni treba skrbeti za lastno stanovanje – zanje skrbi država, zakoni, ki de facto razlaščajo lastnika oziroma njegovo lastnino, da z njo ne more razpolagati.

    Dokler je zakonodaja taka, je za lastnika bolje, da ostane stanovanje ali hiša prazna, kot da bi si z oddajo v najem nakopal težave. Ljudje ki so lastniki, niso neumni in jih ni treba učiti pameti, ko gre za lastne koristi – neumna je v neko propadlo ideološko manipulacijo zagledana zakonodaja.

    • Kdorkoli, socialistična zakonodaja, ki ščiti predvsem najemnika, znatno manj pa najemodajalca, je seveda tudi anomalija, ki bi jo bilo treba odpraviti. Zdaj je na oblasti desna vlada, naredila pa ni nič v tem pogledu, kolikor je meni znano.

      Preureditev velikih stanovanjskih hiš v večstanovanjske hiše, ki bi jih lastniki lahko oddali mladim družinam, pa je druga zadeva. Država bi lahko pomagala zainteresiranim lastnikom velikih hiš s subvencijami ali vsaj s financiranjem potrebnih arhitekturnih projektov. Vsekakor bi to bilo veliko cenejše kot gradnja javnih najemnih stanovanj.
      Razumi, če moreš.

    • kdorkoli
      Imate prav. najemnik je z dosedanjim zakonom – mnogo bolje zaščiten, kot lastnik.

      Lastnik je v stanovanje vložil prihranke in če najemnik ne plačuje najemnine, niti elektrike in vode, mora vse to poravnati LASTNIK.

      In ker najemniki zakonodajo izkoriščajo, tudi ne plačujejo stroškov in ne škode, ki jo v stanovanju naredijo.
      Prav zato je za lastnika bolje, da je stanovanje prazno in se ga hrani za vnuke, če ga že otroci ne rabijo.

  6. KOLIKO NEPREMIČNIN IMA VSAK POSLANEC V PARMALENTU IN POLITIKI, KI KANDIDIRAJO ZA POSLANCE LETOS? Domovina, prosim, da objavite tudi te podatke. Ker vsak človek lahko živi le v enem stanovanju/hiši naenkrat, kajne.? Izbrskajte vse, tudi koliko stanovanj imajo sodniki, zdravniki, vsi na visokih položajih, poslovneži, župani itd.

    Tukaj se ne bom sploh opredeljevala do predloga Levice ali pa do komentarja g. Horvata. Poslanci, ki ne živijo v Ljubljani, imajo boniteto, da živijo v najemniških stanovanjih v Ljubljani, in to po sramotno nizkih najemninah – prosim Domovino, da tudi to preveri, kakšne so najemnine.
    Pa da ne bo pomote, in me boste tukaj zmerjali z levičarko itd. Nikoli nisem volila levih ali sredinskih strank, vedno sem bila tradicionalno usmerjena, za družino, bila krščansko vzgojena.

    Vendar sedaj vprašam vse, ki oddajate v najem ljudem, koliko ste krščanski? Je to krščansko, da oddajate ljudem stanovanja po oderuških najemninah? Je to krščansko, da imate več stanovanj, s tem služite
    Je to krščansko, da so župnišča prazna in še nobeni mladi družini niste dali priložnosti, da bi prišla do stanovanja in zraven tudi pomagala župniku in prispevala k dobremu življenju v lokalni skupnosti? NSI, povejte.
    Ne zamerim levičarjem, ker niso bili vzgojeni v krščanskem duhu. Zamerim vsem desnim politikom, ki imajo tako polna usta krščanskih vrednot, da mi je kar slabo.

    Ne gre se za to, da nekateri nikoli ne bomo prišli do svojih stanovanj, ne gre se za to, saj nekateri smo sprejeli, da ne bomo mogli priti do svojih stanovanj, ne gre se za to, da nekateri imajo lastna stanovanja, in da so se v življenju veliko stvarem odrekli, da so zgradili hišo, stanovanje. Gre se za to, da nekateri živijo na račun drugih ljudi. Nekateri odrekajo drugim pravico do stanovanja, do strehe nad glavo, do doma. In to krščanski ljudje, ki vsako nedeljo sedijo v prvi vrsti v cerkvi, hodijo k obhajilu, se dobrikajo cerkvenim dostojanstvenikom.
    To je sramotno.
    Vsi politiki, ki že 30 let tlačijo slovenski parlament, so se kalili v prejšnjem režimu, zato so si tudi ob osamosvojitvi prilagodili zakone, da lahko počnejo, kar želijo, kradejo, manipulirajo, lažejo, skrbijo zase in za svoje bližnje, za ljudi jim ni kaj dosti mar. Ali pa nam delijo drobtinice.
    Tako kot je p. Gržan rekel v nekem intervjuju. Politiki naredijo tako, da se navadni ljudje borijo vsak mesec za preživetje, vrtijo se v začaranem krogu, zato potem ne morejo o čem drugem razmišljati. In tako ljudi držijo v šahu. In ti naivni ljudje že 30 let volijo ene in iste politike.

    Podeželje propada, veliko je zapuščenih kmetij, zgradb, hiš, tudi v mestih je tako. Sem delala s starejšo populacijo na terenu. Veste, nikjer na svetu ni takšne navezanosti na materialno in lastnino, kot je v bivših komunističnih državah ali postkomunističnih državah, kakor pač si razlagate. Nikjer na svetu ni tako veliko lastniških stanovanj, kot ravno v teh državah. In ljudje še kar jamrajo. Večina starejše populacije ima svoja stanovanja, ja garali so, se odrekali. AMpak zaradi tega niso imeli življenja, niso posvetili zadosti časa svojim otrokom, govorim iz svojih izkušenj, zato so mladi odšli po svoje. In prav je tako. Kako so zagrenjeni starejši, kako jezni na cel svet, itd. Pogrešajo svoje otroke, ki se ne vračajo domov. Seveda se ne vračajo domov, saj so gledali svoje starše, kako gradijo, kako delajo, časa za otroke pa ni bilo. Otroci potrebujejo ljubezen, čas, varnost, toplino, nenasilje. Zato dajem prav mladim, da se osamosvojijo in na tak način potem lahko lažje komunicirajo s svojimi starši. Starši vedno nabijajo svojim otrokom občutek krivde, češ kaj vse sem si prikrajšal, ko so bili otroci mali. A res? Zakaj pa imajo starši otroke?

    Tako, zdaj pa še moja osebna zgodba. Da me ne bo kdo imel za levičarko, za lenuhinjo itd. ker pri svoji 43.letih nimam svojega stanovanja:

    Izhajam iz kmečke družine, bilo nas je 5 otrok, nikogar od nas sedaj, ko smo odrasli, ni doma. Ker nočemo biti doma. Oče je samo delal od jutra do večera (podedodoval kmetijo od svojega očeta), bil fizično in psihično nasilen do nas, mama je bila njegova žrtev, nihče od nas ni bil sposoben zanj, nikoli se ni znal z nami pogovarjati, nikoli ni bilo čustev v naši družini, objemov, poljubov. Kljub temu da sta bila starša cele dneve doma, sta večino časa bila v hlevu, na njivi itd. Za očeta mi nismo nikoli bili dovolj dobri. In še zdaj nismo. Jaz staršema ne zamerim, ker sem skozi psihoterapijo ugotovila, da nista imela drugih možnosti, jaz pa jo imam. Jaz ne delam od jutra do večera, meni je prioriteta družina in skrb za sina. Imam službo, v katero rada hodim. Torej ko sem začela študirati, sem se preselila v Ljubljano, saj je bil faks le tu, sem se marsičemu odrekla, da bi prišla do kruha. Ko sem doštudirala, v svojem poklicu nisem našla službe. Dolgo časa sem iskala pripravništvo, delala službe za določen čas, za minimalno plačo, čeprav sem visoko izobražena. Ker sem želela biti samostojna in neodvisna, sem se potrudila, nikoli jamrala, veliko sem se selila. 15 let sem menjavala porodniške in dolgotrajne bolniške, ko sem pri 40.dobila prvič službo za nedoločen čas, so mi odkrili še raka ščitnice.

    Zdaj mi pa vi, ki pogosto komentirate na Domovini, povejte, kako naj vzamem kredit pri svojih 43. letih, če bo banka vedela, da sem zbolela za rakom ščitnice v preteklosti, in kljub temu, da sem zdrava, mi ne bodo dali kredita.? Pri 30. letu bi si upala vzeti kredit za 30 let, vendar takrat sem imela službo za določen čas in nisem mogla priti do kredita.
    Ne rabim svojega stanovanja, nisem navezana na lastnino, življenje mi pomeni več kot materialnost, družina mi pomeni največ, samo želim pa si, da bi prišla do stanovanja po dostojni najemnini, pa da bi v tem stanovanja živela do konca življenja, ne da bi se mogla non stop seliti?
    Povejte mi, če je to pravično in če sem enakovredna z nekom, ki doma živi, ki mu ni potrebno plačevati najemnine, in mu tudi nekaj denarja ostane za zapravljanje, jaz pa tega denarja nimam, ker gre za najemnino.? Ni pravično.
    Ker sem se v preteklosti večkrat selila, si tudi stalnega prebivališča v Ljubljani nisem mogla tudi kar tako urediti, tudi lastniki ne marajo, da se prijaviš za stalno.
    Letos sem lahko prvič dala vlogo za razpis JSS Mol za tržno najemnino, ne za neprofitno najemnino. Ko sem pogledala kakšne najemnine so za stanovanja v Ljubljani NOvo Brdo, me je bilo kar sram, da živim v SLoveniji.
    MOž ima minimalno plačo, jaz malo nad njo in ko sem dala vlogo za subvencijo tržne najemnine, so mi zavrnili. A bi mogla biti brez službe, na minimalcu, da bi mi pripadala subvencija tržne najemnine. Saj glede na to, da imam malo večjo plačo, tudi več vplačujem v vse blagajne, kajne? Nikomur nič nočem, le dostojno življenje zase, za moža in sina. Ne moji ne njegovi ne morejo pomagati finančno in tudi tega nočeva. Imava, kolikor zasluživa, nimava kreditov itd. Avto imava eden in še to star, pa še to ga uporabljava samo med vikendi. Povsod gledamo da ne zapravljamo. Medtem ko tistim, ki živijo doma, ostane kar veliko denarja, mi tisti denar damo za najemnino, nekateri odplačujejo kredit. Torej kaj pravite na to?
    Veste kolikokrat sem se obrnila na znance, v službi na sodelavce, v sinovi šoli, na netu in spraševala, če kdo pozna koga, ki oddaja po solidni najemnini stanovanje.? Nihče nikogar ne pozna, zelo zanimivo.

    Potem so mi ljudje rekli, preseli se na deželo, tam je ceneje. Ko gre človek na internetne strani za nepremičnine, lahko vidi, da so hiše in stanovanja tudi na podeželju zelo draga. Pa saj vam pravim, da itak ne morem priti do lastnega stanovanja, ker sem že toliko stara.
    Zakaj bi se selila na deželo, če pa bi zaradi tega potem cel dan zapravila za vožnjo v Ljubljano in nazaj in bi toliko manj časa bila s svojo družino? Ne, moja prioriteta je čas s sinom. Ja na deželi so najemnine nižje, je pa zato potem tisti denar potreben za to, da bi vsak dan se vozila v Ljubljano in nazaj, kajne?

    Ko sem dobila zavrnjeno vlogo za subvencijo, sem se pritožila, še vedno nisem dobila odgovora od Ministrstva, ki ga upravlja NSi. Pa še to povem, svojo pritožbo sem naslovila na vse parlamentarne in na nekatere neparlamentarne stranke (pirati, Gibanje Svoboda, Gibanje Resnica, Naša dežela, Povežimo SLovenijo itd.), pa vam povem odgovor.

    NITI ENA STRANKA DO ZDAJ MI NI ODGOVORILA NA VPRAŠANJA, KI SEM JIH V PRITOŽBI ZASTAVILA. In take stranke naj volim?

    • Gospa Barbara, vaša zgodba je vsekakor trpka, predvsem zaradi nekakšnega občutja brezizhodnosti, ki veje iz nje.

      Prvo vprašanje, ki se mi je porodilo ob vaši pripovedi, je tole: zakaj, pri Bogu, glede na to, da vaša primarna družina sploh ne izhaja od tam, vztrajate v slovenski prestolnici? Ali vas je v prestolnici morda zadržala ljubezen, ker je vaš mož Ljubljančan?

      Za marsikoga iz moje generacije je bilo bivanje v Ljubljani, kamor smo se Neljubljančani bili primorani preseliti v času študija, recept za permanentno depresijo!
      Najbolj depresivni so bili konci tedna, ko smo zaradi priprav na izpite ostajali v Ljubljani – čez vikend je mesto, izpraznjeno od študentarije in srednješolcev, običajno popolnoma zamrlo, premožnejši prebivalci so se spokali na izlete ali na svoje vikende izven prestolnice, nižji sloji pa v soboto dopoldne na centralno tržnico in bolšjaka, popoldne pa pred televizorje. Če je bilo vreme oblačno in megleno (kar je največkrat tudi bilo), je bila situacija še depresivnejša.

      Po zaključku študija so le redki Neljubljančani iz moje generacije ostali v Ljubljani, si tam našli zaposlitev, ustvarili družino in oblikovali trajno življenje. Običajno so ostali tisti, ki so v Ljubljani že med študijem našli trajnejšo zaposlitev, ali pa so imeli trajno rešen stanovanjski problem (lastniška stanovanja po starših ali drugih sorodnikih).
      Tisti, ki nismo izpolnjevali nobenega od teh dveh pogojev, smo se skoraj vsi, in to z velikim olajšanjem, izselili iz Ljubljane ter poiskali svoje življenjske priložnosti v domačem okolju ali drugje po Sloveniji.
      Enako je tudi našim potomcem Ljubljana predstavljala zgolj nujno vmesno postajo na življenjski poti. Imamo tudi kar nekaj znancev, rojenih Ljubljančanov, ki so dejansko pobegnili iz prestolnice in si življenje ustvarili drugje v Sloveniji.

      Dovolj mladi ste še in če vas nič posebnega in izrednega ne veže na Ljubljano (ne vem, kakšna je vaša izobrazba, verjamem pa, da vam stalna zaposlitev ogromno pomeni, a stalne zaposlitve se ponujajo po vsej Sloveniji) vam vsekakor priporočam, da razmišljanje o preselitvi in večji življenjski spremembi vključite v svoje načrtovanje prihodnosti.
      No, razen če vam konec koncev kar ustreza, tako kot stvari stojijo in ste raje “suženj” svoje stalne zaposlitve, ali pač nečesa drugega, kar prestolnica nudi, ostala Slovenija pa ne. A zavedajte se vsaj tega, da ste se potemtakem sami obsodili na obstoječe razmere.
      Vsekakor pa bi za veliko življenjsko spremembo nujno potrebovali soglasje, skupno načrtovanje in sodelovanje vašega življenjskega sopotnika oziroma družine.

      Pregovor pravi, da kdor ničesar ne tvega tudi v ničemer ne bo profitiral… ali približno tako.

      • Tudi jaz tako mislim.
        Sami se odločimo, ali bomo SVOBODNI in REVNI, ali pa manj svobodni in bolj premožni.

        Če bi živela pri svojih straših, ne bi plačevala najemnine, bi pa imela manj svobode in manj prostega časa, ker bi bilo potrebno staršem kaj pomagati.

        Z možem sva po končanem 8-urnem delu, vedno pomagala staršem na kmetiji. In tudi sedaj, kot penzionista veliko časa preživiva na njivah.
        Gmotno smo dobro preskrbljeni, prostega časa pa SKORAJ NIMAMO.
        Vsakemu nekaj MANJKA. Enemumanjka prosti čas, drugim zaslužek.

        Nekje sem brala, da ko je cesarica Marija Terezja, 1754 uvedla OBVEZNO ŠOLSTVO, so po vaseh ZIDALI šole.
        Vsak je moral DENARNO prispevati.
        Če pa kdo ni imel denarja je imel pa veliko prostega časa, je pač pomagal brezplačno ZIDATI in si tako odslužiti delež.

        Pač tako je, da če nikomur nič ne pomagamo, ali imamo pravico ZAHTEVATI pomoč drugih?

      • Madison,pa kaj ste vi sploh prebrali,kaj sem jaz napisala.? Očitno ne.

        Lepo vam je razloženo vse. V Ljubljani sem si ustvarila življenje,družino,imam službo,delam kot socialna delavka in to zelo uspešna. Sem tudi prostovoljka, vpeta v veliko aktivnosti.
        In se ne delam žrtev,samo opozarjam na krivice,ki se dogajajo nam najemnikom,tisti ki smo dolgo časa imeli sluzbd za določen cas.
        Vi pa meni da sem suženj razmer in da sem se sama odločila za to.

        Ne razumete in ne razumete da država že 30 let ne naredi ničesar za izboljšanje stanovanjskih pogojev za nekoga,ki ima dolgo let službo za določen čas,ki mogoče zboli.
        In vi bi njemu,da si je za to sam kriv.

        Pa zaboga a ste prebrali,da doma ne morem biti,v Zg. Savinjski dolini ni službe zaenkrat zame. In da kjerkoli bi bila v Sloveniji sedaj,so nepremičnine zelo drage.
        Pa mi govorite,naj tvegam. Tvegala sem v življenju že veliko.
        In ne mi govorit da se oklepam stalnosti službe. Saj sem pri 40.letu dobila prvič službo za nedoločen čas in jo res obožujem,z vsem srcem opravljam svoje delo.
        Zakaj bi jo potem menjala,saj smo redki taki,ki smo lahko srečni,da z veseljem opravljamo svoj poklic.

      • Obstaja funkcija trga in obstaja socialna funkcija drzave.
        Trg doloca cene nepremicnin in najemnin. Kdor se s svojimi dohodki ne more najti na trgu, je zunaj. Drzava mora nekako „ujeti“ tiste, ki ne morejo konkurirati na trgu. Sicer so pod mostom. Ne mores kar nekomu ukazati naj gre v „Prekmurje“, ker so tam stanovanja na pol zastonj, ce pa tam ni sluzbe zanj.
        Dejstvo je, da ce si „spodaj“, najbrz ne bos imel svoje strehe nad glavo in se potomcem ne bos nicesar zapustil. To je povsod tako. Ni mozno „zahtevati“ nizjih, znosnih cen in najemnin.
        Ce mora torej vskociti drzava s svojo socialno politiko, se je treba pa prilagoditi velikosti malhe. Ne poznam niti ene drzave, tudi bogatih ne, ki bi imela dovolj denarja, da bi placala toliko sociale, da bi bili vsi zadovoljni. Ena SLO se sploh ne. Ampak to ne pomeni, da je treba pac toliko vzeti tistim, ki imajo in dati tistim, ki nimajo. Namrec, po takem, Mesecevem kljucu potem zelo hitro vecina nima, namesto da bi vsi imeli.
        Enostavne formule ni. Ceprav vse resitve rabijo gospodarsko prosperiteto, visji BNP. Ce je globalno vec denarja, je tudi lazje deliti. Ampak tega ravno Levica ne zna narediti. Pa se precej drugih tudi ne.

      • Spoštovana gospa Barbara, prebrali smo točno to, kar ste napisali: da v Ljubljani ne morete priti do poceni stanovanja, na glede na to, ali ga želite najeti ali kupiti.

        Pri tem država nima veliko opraviti, na cene stanovanj in najemnin pač vplivata ponudba in povpraševanje na trgu z nepremičninami.

        Če se vam zdi, da imate v Ljubljani premalo občinskih najemniških stanovanj, bi bil pravšnji naslovnik vašega vprašanja, zakaj takih stanovanj v Ljubljani ni v obilju, vsekakor vaš županković.

        Če pa si želite živeti v socialistični uravnilovki, kjer bi bilo stanovanj sicer na razpolago kar precej, a zato ne bi bilo marsičega drugega, kar bi danes težko pogrešali, ste se pač malce prepozno rodili.

      • Niti meni oziroma naši družini in otrokom ni bilo nič podarjeno, pa čeprav ne živimo v slovenski prestolnici.

        Za to, da danes naša družina poseduje skupno streho nad glavo, je bilo potrebnih petnajst let doslednega odrekanja marsičemu ter veliko fizičnih naporov odraslih članov družine.
        Pred tem smo živeli v podnajemniških stanovanjih.
        Enako kot vam je bilo tudi nam škoda plačevati najemnino zasebniku v žep, ko bi v enaki višini raje vplačevali obroke kredita, s katerim bi kupili nekaj svojega. Enako kot vam, niti nam občina ni odobrila najema občinskega stanovanja. Naše prošnje za dodelitev stanovanja niso hoteli niti sprejeti v obravnavo!
        Odgovor referentke ob zavrnitvi vloge je bil, da pred njeno pisarno vsak dan čakajo ženske, begunke iz bivše Jugoslavije z otroki (to se je namreč dogajalo med vojno na Balkanu), ki nimajo strehe nad glavo, mi pa da se bomo gotovo nekako znašli, ker da smo domačini in naj se naslonimo na širšo družino.

        In smo se znašli, ker smo bili pač primorani znajti se.
        V nekem trenutku sva se starša odločila, da podnajemništvo in selitve niso prava rešitev za najine otroke.
        Po mnogo preračunavanja in po sprejeti odločitvi, da tvegamo najem kredita za nakup nebivalne ruševine (do toliko smo pač lahko segli), se je začelo obdobje odrekanja zaradi stroškov obnove hiše in odplačevanja kredita. Nekateri pravijo, da je ceneje sezidati hišo na novo… seveda, če imaš pred tem že v lasti zazidalno parcelo, česar mi nismo imeli.
        Z voljo, vztrajnostjo in delom nam je v treh letih hišo uspelo obnoviti do bivalnega stanja, nato pa še par let, da smo jo do konca opremili. Cenimo to, kar nam je uspelo doseči.

        Življenja v prestolnici si niti danes ne bi mogli privoščiti in si ga niti ne želimo.

        Večina slovenskih državljanov nas ni bogatašev, zato večinoma vsi vemo, da če hočeš na enem koncu nekaj finančno ali lastniško pridobiti, se moraš na drugi strani nečemu drugemu odpovedati – tako je vedno bilo in vedno bo.

        Ne morete živeti v prestolnici in pričakovati usmiljenje od ljudi na način, da vam bodo poceni oddajali svoje lastniško stanovanje, medtem ko jim je nekdo drug pripravljen plačati več kot vi. Pa čeprav trkate na “krščansko dušo” stanodajalcev, takega usmiljenja pač ni.
        Vsi, ki smo morali plačevati visoke najemnine za študentske sobice v Ljubljani, vemo, da takega usmiljenja v Ljubljani pač ni.
        To ni nikakršna krivica, zgolj vaše zmotno prepričanje, da se vam godi krivica.

      • Je kar težko brati, gospa Barbara, koliko zagrenjenosti je v vas, kljub terapijam, o katerih pravite, da ste jih dali skozi.
        Pa saj na kmetijah je bilo povsod tako. Trdo delo od jutra do večera. Tudi mojo pokojno mamo bi lahko označila za sužnjo. Pa jo imam za junakinjo. Res ni imela 5 otrok, ampak ob trdem delu in možu alkoholiku ji ni bilo lahko. Nikoli me ni objela ali poljubila ali se kako drugače ukvarjala z menoj, tudi oče ne. Tako je bilo v navadi takrat. Ampak! Kozarec je lahko na pol prazen ali na pol poln. Spominjam se – ko sem kot osnovnošolka zjutraj vstala za šolo, je moja mama že prišla iz hleva. In mi postregla s sveže namolženim mlekom in domačim kruhom. In več kot 10 let kasneje – ko sem se pozno zvečer vračala od izpitov v Ljubljani (študij ob delu v tovarni, za kmečke takrat ni bilo štipendij) v svojo vas – peš seveda – sem že od daleč videla na hribu majhno lučko. Mama je bedela, pletla in me čakala.
        In koliko je znala! Včasih se njeni potomci pogovarjamo, kako je brez hladilnika in skrinje znala poskrbeti za ozimnico! Kako je praktično “iz nič” skuhala kosilo! Do kolen ji ne sežem. In predvsem – njen pogum in optimizem, ki je nikdar ni zapustil, kljub težkim dnem. S svojim zgledom nas je učila živeti. Tudi oče v svojih redkih treznih trenutkih. Pogosto je bilo težko, a z ljubeznijo se ju spominjam in molim zanju vsak večer.
        Gospa Barbara, jaz mislim, da je težko živeti s toliko grenkobe in zamer v srcu, kot jih je čutiti iz vašega pisanja. Ko se sprijazniš s svojo vlogo v življenju, kot je to znala moja mama, je vse lažje. Nihče nič s seboj ne nese na oni svet, zato je tudi nevoščljivost neproduktivno čustvo.
        Seveda, jaz imam svojo streho nad glavo. Podedovano. Nisem odšla s kmetije. Nisem hodila na dopuste. Treba se je bilo znajti, uskladiti službo, delo na kmetiji, skrb za ostarele starše. Pač zgolj vzdržujemo kmetijske površine v funkciji – nikoli ne veš… Tudi to vzame čas. A zdaj že mladi pomagajo. Lepo jih je videti. Tudi v njih živi duh in energija moje pokojne mame.

  7. Star kitajski pregovor pravi – lahko imaš 100 sob, spiš pa samo v eni.

    V trenutku lahko ugotovimo, koliko nepremičnin ima kdo v lasti. Razen, če bi ugotavljali viške ponovno samo pri nekaterih in bi kar povprek obdavčevali tiste, ki so ostareli in živijo v prevelikih hišah, ki so bile zgrajene pred več desetletji. Ob nizkih pokojninah bi jim levičarji pobrali še domove.

    Tisti, ki imajo po zagotavljanju Levice v lasti od 3 do 100 stanovanj, naj za začetek dokazujejo izvor premoženja. Če je seveda interes. Primer – nekdo je lastnik več stanovanj, živi na sociali, vozi pregrešno drage avtomobile, dopustuje na rajskih plažah – naj dokaže izvor premoženja.

    Pri 170.000 praznih stanovanjskih enotah v Sloveniji je nujno pravno urediti skrajšanje postopkov, da tisti, ki enote oddajajo in neplačnikov ne morejo izseliti, ne čakajo vrsto let.
    Če bi bili ti postopki krajši – primer: v ZDA pri neplačnikih pride šerif, nalepi nalog za izselitev na vrata in sodeluje pri izvršitvi izselitve. Pri nas je postopek ravno obraten in se lahko vleče kar nekaj let – v prid najemniku.

    Res pa je, da bi vsi radi živeli v večjih mestih in visoke najemnine so realna posledica. Naj gredo na podeželje.

  8. Dragi sodržavljani,
    Prosim razumite bolečine in težave čez katere gremo mladi, ki se kljub trdemu delu ne moremo odseliti od staršev. V srcu me stisne in boli ko pomislim na moje prijatelje, kolege in sorodnike ki kljub polnemu delavniku dolga leta životarijo v otroških sobah. Predlog levice je pomemben ker obdavči tiste ki imajo v lasti prazne nepremičnine, to pomeni da se bodo te nepremičnine ali prodale ali oddale. Ker bo na trgu več ponudbe bodo cene nižje. Mladi to krvavo potrebujemo, dajmo za spremembo slovenci skupiti skupaj in narediti nekaj dobrega za vse nas.

  9. Draga helena_3, me res zanima, kje ste vi videli, da sem zagrenjena. Ali to, da se izpovem, napišem svojo življenjsko izkušnjo, pomeni, da sem zagrenjena? Pa jaz sem srečen človek, obožujem življenje, obožujem moža in sina, naš čas skupaj, obožujem svojo službo.
    In kje je tukaj zagrenjenost, če sem opisala mojo pot.
    Vedno sem pa opozarjala na krivice, ki se dogajajo zaradi sistema in politikov, ki so pohlepni, hinavski in vzdržujejo pri ljudeh samo borbo po preživetju.
    Saj vas poznam, kaj vse ste pisali v času korone, ko sem napisala da se ne bom cepila itd. Pa sem vseeno bila odgovorna in še vedno sem.
    Da je vaša izkušnja prava in da je moja izkušnja prava. To si želim. Dostojanstvo vsakega človeka je na prvem mestu. In govoriti, da sem zagrenjena ker sem opisala svojo življenjsko zgodbo.
    A vas moti, ker sem napisala, da se na mojo pritožbo nobena stranka ni odzvala? Vas to boli? Mene boli, da se nekateri delate tako krščanske, pa nimate nikakršnega spoštovanja do drugače mislečih.
    Jaz se nikogar ne bojim, za razliko od nekaterih, ki tukaj komentirate po različnimi nadimki in vzdevki.

    Pa še to: če je vaša mama trpela ob alkoholiku in bila sužnja, nam v današnjem času ženskam ni potrebno trpeti nasilja, alkoholizma itd. Oprostite, ampak jaz sem osvobojena preteklosti. In nikoli ne bom objokovala preteklosti. Ker kar sem, sem si sama izborila, sama sem prišla do izobrazbe, do službe, imam čudovito družino. In sem svobodna.
    Sej ste verjetno prebrali vse knjige od Milene Miklavčič, še vedno aktualno v današnjih razmerah glede na vaše razmišljanje.
    Ja, čustva so zame na prvem mestu, ne zgaranost, ne pijančevanje in izogibanje problemov, ne suženjstvo, da se ženska da na deset kosov. Malo poštudirajte, če je to, kar ste napisali, dobra popotnica za otroke v današnjem času.

    In ne, nisem volilka župankovića, tako kot se nekdo nesramno izraža.

  10. Joj, kako gre zasebna lastnina v nos levičarskim ekstremistom Levice.
    A smo to že kje srečali? Kdo so že bili KULAKI? Pazite se neomarksistov Levice! Problem je, ker liberalci nimajo nobene varovalke pred ekstremnimi levičarskimi idejami Levice. To so stare pogubne ideje v novi preobleki.
    Države same so v prejšnjem stoletju naredile največji zločin nad človeštvom, lastnim prebivalstvom, kakršnega v zgodovini prej ne poznamo – to je KOMUNIZEM = NACIZEM = FAŠIZEM. In to naj se še enkrat zgodi??

    .

Komentiraj