V letošnjem letu novo mašo pojejo štirje slovenski novomašniki, trije iz ljubljanske in eden iz novomeške škofije. Poleg tega, da se zanje in z njimi veselimo ter zahvalimo Boga, je to tudi priložnost za pogled nazaj in naprej: kako je bilo z novomašniki v preteklih letih in kaj nas čaka v prihodnosti.
Da število duhovnikov v Sloveniji upada, ni skrivnost. Tako letno poročilo o Katoliški cerkvi v Sloveniji kaže, da se je število škofijskih duhovnikov v desetletju 2010–2020 zmanjšalo za 17,55 %, in sicer najbolj v mariborski (–21,7 %), najmanj pa v murskosoboški škofiji ( –6 %).
Še večji upad se je v obdobju 2000–2019 med preučevanimi državami zgodil v Nemčiji, Avstriji in Italiji, nekoliko manjši na Češkem in Madžarskem, ne pa tudi na Hrvaškem, Poljskem in še posebej Slovaškem, kjer se je število duhovnikov v tem času precej povečalo (na Slovaškem denimo za 33,2 %).
Nekoliko drugačne so številke pri duhovnikih redovnikih; število teh se pri nas zmanjšuje počasneje (v zadnjih dvajsetih letih za 7,5 %), s tem pa se veča delež redovnikov med slovenskimi duhovniki. Če pogledamo redovnike in redovnice nasploh, ugotovimo, da se je njihovo število v zadnjih desetih letih zmanjšalo za dobrih 20 %. Največji upad članstva so doživele sestre svetega Križa, lazaristi, frančiškanke Brezmadežnega spočetja, sestre križniškega reda in družina Kristusa Odrešenika. Pozitivno rast pa po drugi strani pri nas beležijo jezuiti, skupnost Loyola in klarise.
Koliko novomašnikov pa smo imeli pri nas v zadnjih desetletjih? V pregledu od leta 1945 do 2020 lahko opazimo izrazit porast med letoma 1965 in 1977 (takoj po II. vatikanskem cerkvenem zboru). Številke so se v letih 1945–1965 gibale med 9 in 26, sledi že omenjeni bum, ko je bilo novomašnikov tudi do 56 (višek leta 1973), nato pa precej konstantno upadanje vse do letošnjega minimuma – lani je bilo posvečenih v duhovništvo 7, 2020 in 2019 po 6, letos pa, kot rečeno, štirje.
Vir: letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji 2021
Omenjene številke med drugim pomenijo, da bo odhod generacije, ki je bila posvečena v obdobju 1950–1970 (in predstavlja več kot polovico duhovnikov, posvečenih od leta 1945 do danes!), močno zaznamoval življenje Cerkve pri nas v naslednjih letih.
Po upadu števila novomašnikov smo pri nas precej nad evropskim povprečjem (–43,7 %, Slovenija – 62,5 % v obdobju 2000–2019), upad doživljajo tudi na Poljskem in Slovaškem, ne pa tudi v sosednji Republiki Hrvaški.
Spiritual Celestina: bolj kot število je pomembno, ali so zares srečali Jezusa
Kako na razmere gledajo odgovorni za vzgojo novih slovenskih duhovnikov? Z nekaj vprašanji smo se obrnili na Bogoslovno semenišče v Ljubljani, odgovoril nam je spiritual, g. Gregor Celestina.
Najprej nas je zanimal njihov komentar na trenutno število duhovnikov v semenišču in čase, ki so pred nami. G. Celestina je ob tem spomnil na odgovor škofa Jurija Bizjaka, ki je ob preštevanju vernikov po župnijah opozoril na nevarnost preštevanja in navedel primer kralja Davida, ki je bil zaradi štetja ljudstva kaznovan s kugo, torej s številčnim upadom ljudstva. "Podobno je s številom duhovnikov. V knjigi Sodnikov beremo, da je ljudstvo, ko se mu je godilo dobro, pozabilo na Boga. Posledično jih je zadela nesreča. V stiski so klicali h Gospodu in ta jim je spet poslal sodnika, ki je njihova srca obrnil nazaj k Bogu. Pred 2000 leti je 12 apostolov poneslo evangelij po vsem rimskem cesarstvu. Ne gre toliko za vprašanje števila, kot za vprašanje, koliko so ti novomašniki zares srečali Jezusa in doživeli, da je njihov Odrešenik, koliko so predani Kristusu in so zanj pripravljeni darovati svoje življenje v želji, da bi Kristusa srečali tudi drugi," odgovarja spiritual.
Ob pregledu spletne strani semenišča lahko zasledimo, da se trenutno tam vzgaja 15 bogoslovcev, s tem da v 3. in 4. letniku v preteklem letu ni bilo nikogar. A to ne pomeni, da dve leti ne bo novomašnika, odgovarjajo, saj "se dolžina oblikovanja prilagaja glede na razvoj posameznika. Težko je tudi reči, koliko jih bo drugo leto in koliko čez dve ali tri leta."
Kaj pa se počne, da bi se zaskrbljujoč trend upadanja novih duhovnih poklicev obrnil? S pastoralo poklicanosti se ukvarja Center za duhovne poklice, pravijo. Ta "združuje molivce in spodbuja kulturo poklicanosti, povezuje spremljevalce, ki pomagajo razločevati poklicanost, in pripravlja različne dogodke (adoracije, peš romanje na Ptujsko goro, molitveni dan za poklice ...), po škofijah imajo koordinatorje za delo za duhovne poklice – v Ljubljani je to Jure Ferlež," odgovarjajo v semenišču in dodajajo, da so koordinatorji pripravili tudi serijo video predstavitev poklicanih, pripravlja se posebna aplikacija. Poleg tega bogoslovci hodijo po župnijah, na Teološki fakulteti in v Bogoslovju pripravljajo dneve odprtih vrat, konference ...
"Tudi v semenišču ves čas iščemo, sprašujemo Gospoda in pretresamo dobre prakse drugih semenišč in delnih Cerkva (v Italiji, Avstriji, Poljski, na Hrvaškem …)" A vprašanje je širše in odgovornost je tudi na nas, pravi g. Celestina in izpostavi, da so posebej pomembna živa krščanska občestva in versko življenje v družinah.
Kako pa si razlagajo izstopajoče trende na Hrvaškem, Slovaškem in Poljskem? "Žal tudi v teh državah, ki imajo zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin res še vedno veliko poklicev, njihovo število v zadnjih letih upada. Poznavalci pa napovedujejo, da je največji upad šele pred njimi."
To so štirje letošnji Božji izbranci
Kljub pesimističnim številkam in vprašanjem, ki se ob njih porajajo, pa nanje v enem članku težko odgovorimo, se na koncu lahko veselimo štirih mladih, ki so odgovorili na klic in letos postali Kristusovi duhovniki.
Janez Pavel Šuštar in Rok Gregorčič, letošnja novomašnika Foto: Tadeja Kreč
Med njimi je Janez Pavel Šuštar iz župnije Homec pri Kamniku. Sam je, kot je povedal za Ognjišče, da bo duhovnik, vedel že od malih nog, končna odločitev pa je prišla v srednji šoli na duhovnih vajah. Zelo ga je nagovorilo, ko je bil v puščavi ves dan sam z božjo besedo, spodbudno pa je bilo tudi župnijsko in družinsko okolje (njegov stric je škof Franc Šuštar, njegova sestra je redovnica, druga sestra pa poslanka NSi v prejšnjem mandatu). Njegovo novomašniško geslo je "Ne boj se, samo veruj!" (Mr 5,36)
Naslednji novomašnik, Tadej Pagon, prihaja iz župnije Tržič - Bistrica. Zgled vere je imel v družini, aktiven je bil v župniji, Gospodov klic pa je bil, kot pravi, v njem že celo življenje, a ga je prepoznal šele v času fakultete. O tem je večkrat premišljeval med hojo na Brezje, posebej milosten čas zanj pa je bil tudi, ko je bil v Krakovu. Njegovo geslo je: "Življenje je več kot jed." (Lk 12,23)
Novomašnik Janez Maglen z novomeškim škofom dr. Andrejem Sajetom (vir foto: Facebook stran Bogoslovnega semenišča Ljubljana)
Tudi pri Janezu Meglenu, ki prihaja iz župnije Krka, se je klic oglasil že v rani mladosti, prepoznal pa ga je kasneje, ob pomoči domačega župnika in zavodskih kaplanov – obiskoval je Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. "Kakor jelen hrepeni po potokih voda, tako moja duša hrepeni po tebi, o Bog (Ps 42,2)", je njegovo novomašno geslo.
Domača župnija četrtega novomašnika, Roka Gregorčiča, je Ljubljana - Šiška. Kot pravi, sta ga skozi osnovno in srednjo šolo Bog in vera vedno bolj privlačila, tako da se je slednjič vpisal na teološko fakulteto in spoznal, da ga Bog kliče v duhovništvo. Po posvečenju po nadaljeval s študijem na doktorskem programu teologija, hkrati pa opravljal službo na župniji, kamor bo dodeljen. Njegovo geslo je: "Brezno kliče breznu, glasu tvojih slapov. Gregorčičeva mama, Monika Gregorčič, je bivša poslanka Stranke modernega centra. (Ps 42,8).
"Veliki problemi ali izzivi so na področju starostne slike duhovnikov in pomanjkanja duhovnih poklicev. A to je samo posledica. Seveda je glavni razlog sekularizacija. Lahko pa se tudi vprašamo, koliko je to posledica zdrsov v življenju uradne Cerkve v zadnjih letih. Število je namreč strmoglavilo v zadnjih nekaj letih. Na Teološki fakulteti sem imel pred petnajstimi leti v razredu po letnikih 25 ali 40 študentov, danes pa jih je pet."
Gre za odlomek iz daljšega intervjuja s celjskim škofom, namenjen bralcem in naročnikom tednika Domovina ter digitalnim naročnikom. Škof spregovori o tem, kaj so se pogovarjali s papežem Frančiškom, kako je ta s potezo sredi dogovora šokiral slovenske škofe, kako gleda na paradoks, da imamo bogato ljubljansko nadškofijo in revne celjsko, novomeško, murskosoboško, ali je rešitev v prodaji cerkvenih zemljišč in nepremičnin ter še, zakaj je dandanes težko dobiti kandidata za škofovsko palico.
Najprej cel žur in mlaji in vzhičenost in slovesnosti in ponovitev slovesnosti ... ko pa čez nekaj let odidejo s kelnarco iz sosednje gostilne ali imajo otroke z razočaranimi gospodinjami ali se utapljajo v debelosti, osamljenosti, alkoholu ... pa vse tiho je bilo.
Ko se bo občestvo enako veselilo vsakega mladoporočenca, kot se novomašnika, ko se bo vzvišena cerkvena elita spustila na realna tla, ko bo duhovni poklic postal poklic, bo tudi novomašnikov več. Še prej jih bo pa veliko, veliko manj.
Bog blagoslovi naše novomašnike! Vsak od njih je res, sploh v teh v vseh pogledih težkih časih, poslan od Boga! Naj bo njihovo delo blagoslovljeno in naj obrodi bogat sad! Absolutno pa se ne strinjam z osnovnim sporočilom, ki ga je podal spoštovani spiritual, g. Gregor Celestina in je povzeto že v samem naslovu. Še več, menim, da je takšno sporočilo, ki se sedaj valja v piar oddelkih slovenskih škofij že vsaj desetletje, če ne celo več, povsem napačno za današnji čas.
Seveda so že zaradi tega, ker dandanes odločitev za duhovništvo terja veliko odločenost ter navsezadnje res močno osebno vero, omenjeni novomašniki nedvomno, kot je v članku omenjeno 'pravi', toda logika 'kvaliteta pred kvantiteto' je v verskih zadevah na žalost povsem napačna.
Omenjena teza se namreč sliši podobno, kot, če bi dejali, da 'primanjkuje zdravnikov, ampak saj vas lahko pozdravi medicinska sestra'. Toda človeška duša potrebuje zdravnika in ta zdravnik je duhovnik, ki je 'In persona Christi'. Krščanske obnove brez duhovnikov ni in ne bo. In če gremo v zgodovino je tudi ob krizah vedno prišla preko svetnikov ter novih svetniških redov, ki jih je Bog dal svoji Cerkvi iz vernega ljudstva, ljudstvo čudežev ter obnove in prenove nikoli ni naredilo/doseglo samo.
Torej, ob tem, da se približuje kriza oskrbovanja slovenskih župnij ter vernikov z zakramenti, naši novomašniki ne morejo imeti vsega na svojih plečih, kar jim nehote tudi sporočamo z mislijo, da 'Ne gre za vprašanje števila'. Duhovna kriza bi kvečjemu morala biti vzrok da se podeseteri, postoteri, potisočeri molitev po slovenskih župnijah in družinah in da se vse napore usmeri v poživitev zakramentalno-molitvenega življenja in ne v nekakšno sinodalno psihologizirano grajenje odnosov.
Na žalost s takšnimi sporočili verni javnosti lahko nehote ali nevede naredimo veliko škode, saj takšno sporočilo hitro postane izgovor, da se ne naredi/spremeni nič ter zadev ne vzame resno. Rezultate tega v Sloveniji sedaj po nekaj izgubljenih desetletjih spremljamo danes, leta Gospodovega 2022.
Dejansko bi potrebovali ne 'sinodo o sinodalnosti' temveč slovensko 'sinodo o molitvi' oz. 'sinodo za molitveno in zakramentalno življenje'. In g. Celestina pravilno omeni, da so »pomembna živa krščanska občestva in versko življenje v družinah.«, toda občestvo se med drugim gradi in zbira ob sveti maši, zakramentih, molitvah (devetdnevnicah, litanijah) v lokalni cerkvi, saj cerkev je namenjena za zbiranje Cerkve ob molitvi ter Evharistiji. Mi pa občestvo prepogosto zbiramo le okoli ŽPS-jev ter oratorijev, ampak to je bistveno premalo. Prav tako je ključno versko življenje v družinah, a družine danes katolištva ne živimo več resno, časov 'starih bakic', ki bi ''pokrile'' verske zadeve ni več, od zakonskih skupin ki so seveda dragocene in potrebne, pa tudi ne moramo pričakovati, da se bo kar tam vse uredilo.
Zanimivo pa je tudi opažanje glede držav kot so Hrvaška, pa predvsem Češka, Madžarska, Poljska in še posebej Slovaška. Cerkev na Slovenskem je namreč preko duhovnih, organizacijskih, medijskih povezav sicer zelo navezana predvsem na Cerkev v Nemčiji in Avstriji, toda morda bi bilo počasi dobro, da bi naredili kakšno resno ekskurzijo na Slovaško in da se pogleda kaj in kako počnejo 'tam gori' 😊
Bi bilo pa za nas bralce Domovine tudi zelo zanimivo prebrati konkreten intervju z spritualom, g. Gregorjem Celestino, kjer bi bila mogoče lahko postavljena kakšna bolj konkretna vprašanja glede stanja, formacije itd.
Sonatine
08. 07. 2022 08:14:360
Rokc5, vse prav, venfar je problem, da nam je cerkev doslej kot alternativo ponujaja protestantizacijo naše vere, tu so še pozivi (v glavnem neverujočih in sovraźnikov Cerkve) po odpravi celibata, nič od tega pa ne bo rešilo problem praznih cerkva in pomanjkanja duhovnikov. Zato trdim, da je bolje, da imamo zdravo jedro, kot pa masovnost, polno gnilih jabolk. In zakaj slovenska Cerkev ni primerljiva z vsaj hrvaşko? Ključen problem je slovenski šolski sistem, ki proizvaja mladokomuniste, v primerjavi s hrvaškim, kjer je mladež tista, ki živi in ohranja vero ter jo aktivno plemeniti v vsakdanjem življenju. Na Hrvaškem imate na primer izjemno veliko zdravnikov, ki uveljavljajo ugovor vesti in posledično uresničujejo pravico, da ne opravljavljajo umorov nerojenih otrok, pri nas jih praktično ni. Problem ni v tem, da slovenska Cerkev ne bi znala kopirati slovaške ali hrvaške, problem je v tem, da naš šolski sistem sistematično proizvaja nasprotnike cerkve, tisti starši, ki ob večjih praznikih v Cerkev še pridejo, pa pravzaprav niti ne vedo več, zakaj so tam, ne znajo moliti, vere ne živijo, otroke krstijo po nekakšnem avtomatizmu, ker je to pač tradicija, sami ne vejo, zakaj. Ta tip v resnici neverujočega vernika dobro poznam, veliko jih je celo med mojimi prijatelji, na žalost, seytra, ko se je poročila, pa je morala sicer krščenega in birmanega moža nazaj vzgajati v vero, da je razumel, kaj je denimo krst in obhajila, zakaj so tako pomembni. In je bil hvaležen. Od staršev razen krsta in birme ni prejel ničesar, razen na žegne k maši niso hodili. In takšnih je na stotine. Pa to ni edini problem, problem je tudi nezaupanje, ki so ga negovali škofje sami z neukrepanjem in zakrivanjem ter ščitenjem spolnih prestopnikov v Cerkvi. In glede tega: v komunizmu in tudi po osamosvojitvi je prevladovala misel, da je vsakdo dobrodošel v duhovniški stan, samo, da je duhovnov čim več. Torej tudi gnilih jajc, samo da se gnezdo napolni. Posledice smo videli. Tudi zato sem raje za zdravo in manjše gnezdo, ki bo nosilec evangelizacije za naprej, kot pa za gnezdo, natlačeno z gnilimi jajci, od katerih smrdi.
Ko bomo slovenski šolski sistem uravnotežili in ga rešili uzurpacije s strani slovenskih komunistov in njih naslednikov, komunistične ideologije, ki odkrito podpira celo klanje lastnih civilov po vojni, žensk, otrok, razrednih "sovražnikov", torej podjetnikov, obrtnikov, gostincev, tovarnarjev, bomo imeli tudi večje zanimanje za duhovniške poklice in porast vernosti med ljudstvom. Za začetek bi morali verouk ponovno uvesti v šole kot izbirni predmet, vendar se bojim, da bi otroci, ki bi ta predmet izbrali, bili stigmatizirani in diskriminirani, v prvi vrsti od učiteljev, ki so tipičen produkt gabrovskega šolskega sistema. Tu je ves problem, in samo tu. Tu ni problem le za Cerkev, tu je problem za celotni razvoj države, kajti šolski sistem nam proizvaja sovražnike demokracije, podjetnikov, prostega trga itd.
Rokc5
08. 07. 2022 20:36:140
Sonatine, tokrat se ne strinjam s tabo. Se mi zdi, da je glavna težava tvojega stališča o t.i. ''gnilih jabolkih'' za nazaj v tem, da temelji na premisi, da je bila takratna ''množičnost'' duhovnikov slaba, ker so bili kandidati slabi. Tu se ne strinjam, ker:
prvič: t.i. post-koncilski ''boom'' je bil v Sloveniji plod srečnega naključja, da je II.VK sovpadal z otoplitvijo na relaciji Juga-Vatikan in je otoplitev v šestdesetih rezultirala v malce manjši represiji, kar je pognalo številke masovno navzgor (mladi so se končno brez strahu odločili za bogoslovje, mnogi so samo čakali na primeren trenutek).
drugič: Slovenija je ob tej post-koncilski eksploziji duhovnih poklicev imela res res izjemno srečo, ker so bili bogoslovci formirani v predkoncilskem verskem družinskem vzdušju in so kljub novostim ta odnos ohranili tudi po koncilu. Zato je ogromen vpis trajal vse do sedemdesetih, ko so novi liturgično-pastoralni pristopi to slovensko katoliško predkoncilsko ortodoksijo temelječo na predvojnem in povojnem obdobju že razrahljali. V ZDA in Zah. Evropi so trendi drugačni: oni imajo masovni novomašniški boom v obdobju 1945-1962 nato pa II. VK sproži totalen kolaps duhovnih poklicev (poglej grafe, so na netu), ki ga v SLO ni bilo (in tudi zato koncil dojemamo drugače – beri: malce bolj 'romantično').
tretjič: kar se tiče zlorab: Juga je homoseksualnost kriminalizirala, imela jo je za ''buržoazno'' razvado. Največji ''razcvet'' homoseksualnosti v ZDA in v zah. Evropi v Cerkvi je bil v obdobju 1962 do nastopa papeža Janeza Pavla II. L. 1978, pa še nato so rabili do konca osemdesetih, da se je uvedlo res efektivne ukrepe. Ampak zlorabe so večinsko iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V Sloveniji pa zaradi uradnega kot tudi družbeno negativnega odnosa do homoseksualnosti, ter odsotnosti LGBT gibanja, ni bilo osnove za zlorabe in smo se situaciji uspeli izogniti bolj ali manj uspešno (oz. vsaj nismo imeli takšne homoseksualne krize kot na Zahodu). Seveda, da se razumemo je pa vsaka žrtev odveč (in preveč!!!) in je do tega potrebna ničelna (!!!) toleranca.
Kar se tiče tvojega mnenja glede verouka in šolstva pa je dejstvo, da tudi v zahodni Evropi, kjer kobajagi imajo verouk v šolah, to dejansko ni katoliški verouk ampak je nekakšen pouk o verstvih. Le-ta pa v katoliškem kontekstu nima absolutno nobenega smisla. In kar sem jaz bral članke na to temo, je verouk začel kvalitativno padati na Zahodu že v sedemdesetih, tako v ZDA kot v zah. Evropi (Nemčija, Anglija, Belgija, Nizozemska itd.).
Menim, da je Cerkev na Slovenskem imela 'srečo v nesreči' da je zaradi represije bila prisiljena ohraniti verouk izven šol v zakristijah in župniščih, a zato popolnoma pod svojim okriljem. Verouk je tako bil katoliški in je to ostal, relativno dolgo časa smo tudi imeli duhovnike, ki so poučevanje verouka (poleg maševanja) imeli za eno izmed svojih ključnih nalog (to je trajalo vse v pozna devetdeseta).
Ravno zaradi tega razvoja dogodkov ne polagam nekega upanja na šolstvo in menim, da se bo vero ohranilo in prenovilo v družinah, kjer bodo velik del ortodoksne katoliške verske vzgoje opravile že družine same, preostanek pa duhovniki v župnijah preko kateheze in formacije ob liturgiji. Nisem pa prepričan v uspeh modela s katehistinjami v katerega je Cerkev investirala veliko organizacijskega napora ter sredstev.
Nekaj nekaj Scutum Fidei ... nekaj nekaj katoliška tradicija ... nekaj nekaj tradicionalna sveta maša ... nekaj nekaj prenehanje s poženščenostjo in otročjimi praksami v pastorali itd.
Saj bi objavil povezavo do katere od oddaj v katerih smo to že VEČKRAT pri nas izpostavljali. Ampak bi verjetno itak ne objavili komentarja, ker nas namerno po nareku klerikalistične nomenklature blokirate.
Ja, bo treba kako reformo narediti... najbolj preprosta bi bila odprava celibata. Mlad pob pa seksat ne sme, dajmo no...😆😉
Sonatine
07. 07. 2022 19:23:220
Brez zamere, debela berta, vi se raje ukvarjate z vašo koministično ideologijo ter troedinim marx-Engels-Soroshem, z našo Cerkvijo pa se bomo ukvarjali izključno verniki.
MEFISTO
07. 07. 2022 19:35:280
Dovoli mi indiskretno vprašanje?
Zakaj ti, ki smeš, ne seksaš več?
Dobrodošli, naši novomašniki, naš up in naš ponos, Bog vas blagoslovi!
Strinjam se z g. Celestino: ni važno, da jih je veliko, važno je, da so pravi, trdni v veri in poslanstvu. Bolje trdna in čista vera, kot destruktivna kvazivernost v masovnosti. Jezus je imel samo 12 apostolov, a je njegov nauk preživel tri tisočletja in jih bo vsaj še toliko.
11 komentarjev
Thor
Najprej cel žur in mlaji in vzhičenost in slovesnosti in ponovitev slovesnosti ... ko pa čez nekaj let odidejo s kelnarco iz sosednje gostilne ali imajo otroke z razočaranimi gospodinjami ali se utapljajo v debelosti, osamljenosti, alkoholu ... pa vse tiho je bilo.
Ko se bo občestvo enako veselilo vsakega mladoporočenca, kot se novomašnika, ko se bo vzvišena cerkvena elita spustila na realna tla, ko bo duhovni poklic postal poklic, bo tudi novomašnikov več. Še prej jih bo pa veliko, veliko manj.
Rokc5
Bog blagoslovi naše novomašnike! Vsak od njih je res, sploh v teh v vseh pogledih težkih časih, poslan od Boga! Naj bo njihovo delo blagoslovljeno in naj obrodi bogat sad! Absolutno pa se ne strinjam z osnovnim sporočilom, ki ga je podal spoštovani spiritual, g. Gregor Celestina in je povzeto že v samem naslovu. Še več, menim, da je takšno sporočilo, ki se sedaj valja v piar oddelkih slovenskih škofij že vsaj desetletje, če ne celo več, povsem napačno za današnji čas.
Seveda so že zaradi tega, ker dandanes odločitev za duhovništvo terja veliko odločenost ter navsezadnje res močno osebno vero, omenjeni novomašniki nedvomno, kot je v članku omenjeno 'pravi', toda logika 'kvaliteta pred kvantiteto' je v verskih zadevah na žalost povsem napačna.
Omenjena teza se namreč sliši podobno, kot, če bi dejali, da 'primanjkuje zdravnikov, ampak saj vas lahko pozdravi medicinska sestra'. Toda človeška duša potrebuje zdravnika in ta zdravnik je duhovnik, ki je 'In persona Christi'. Krščanske obnove brez duhovnikov ni in ne bo. In če gremo v zgodovino je tudi ob krizah vedno prišla preko svetnikov ter novih svetniških redov, ki jih je Bog dal svoji Cerkvi iz vernega ljudstva, ljudstvo čudežev ter obnove in prenove nikoli ni naredilo/doseglo samo.
Torej, ob tem, da se približuje kriza oskrbovanja slovenskih župnij ter vernikov z zakramenti, naši novomašniki ne morejo imeti vsega na svojih plečih, kar jim nehote tudi sporočamo z mislijo, da 'Ne gre za vprašanje števila'. Duhovna kriza bi kvečjemu morala biti vzrok da se podeseteri, postoteri, potisočeri molitev po slovenskih župnijah in družinah in da se vse napore usmeri v poživitev zakramentalno-molitvenega življenja in ne v nekakšno sinodalno psihologizirano grajenje odnosov.
Na žalost s takšnimi sporočili verni javnosti lahko nehote ali nevede naredimo veliko škode, saj takšno sporočilo hitro postane izgovor, da se ne naredi/spremeni nič ter zadev ne vzame resno. Rezultate tega v Sloveniji sedaj po nekaj izgubljenih desetletjih spremljamo danes, leta Gospodovega 2022.
Dejansko bi potrebovali ne 'sinodo o sinodalnosti' temveč slovensko 'sinodo o molitvi' oz. 'sinodo za molitveno in zakramentalno življenje'. In g. Celestina pravilno omeni, da so »pomembna živa krščanska občestva in versko življenje v družinah.«, toda občestvo se med drugim gradi in zbira ob sveti maši, zakramentih, molitvah (devetdnevnicah, litanijah) v lokalni cerkvi, saj cerkev je namenjena za zbiranje Cerkve ob molitvi ter Evharistiji. Mi pa občestvo prepogosto zbiramo le okoli ŽPS-jev ter oratorijev, ampak to je bistveno premalo. Prav tako je ključno versko življenje v družinah, a družine danes katolištva ne živimo več resno, časov 'starih bakic', ki bi ''pokrile'' verske zadeve ni več, od zakonskih skupin ki so seveda dragocene in potrebne, pa tudi ne moramo pričakovati, da se bo kar tam vse uredilo.
Zanimivo pa je tudi opažanje glede držav kot so Hrvaška, pa predvsem Češka, Madžarska, Poljska in še posebej Slovaška. Cerkev na Slovenskem je namreč preko duhovnih, organizacijskih, medijskih povezav sicer zelo navezana predvsem na Cerkev v Nemčiji in Avstriji, toda morda bi bilo počasi dobro, da bi naredili kakšno resno ekskurzijo na Slovaško in da se pogleda kaj in kako počnejo 'tam gori' 😊
Bi bilo pa za nas bralce Domovine tudi zelo zanimivo prebrati konkreten intervju z spritualom, g. Gregorjem Celestino, kjer bi bila mogoče lahko postavljena kakšna bolj konkretna vprašanja glede stanja, formacije itd.
Sonatine
Rokc5, vse prav, venfar je problem, da nam je cerkev doslej kot alternativo ponujaja protestantizacijo naše vere, tu so še pozivi (v glavnem neverujočih in sovraźnikov Cerkve) po odpravi celibata, nič od tega pa ne bo rešilo problem praznih cerkva in pomanjkanja duhovnikov. Zato trdim, da je bolje, da imamo zdravo jedro, kot pa masovnost, polno gnilih jabolk. In zakaj slovenska Cerkev ni primerljiva z vsaj hrvaşko? Ključen problem je slovenski šolski sistem, ki proizvaja mladokomuniste, v primerjavi s hrvaškim, kjer je mladež tista, ki živi in ohranja vero ter jo aktivno plemeniti v vsakdanjem življenju. Na Hrvaškem imate na primer izjemno veliko zdravnikov, ki uveljavljajo ugovor vesti in posledično uresničujejo pravico, da ne opravljavljajo umorov nerojenih otrok, pri nas jih praktično ni. Problem ni v tem, da slovenska Cerkev ne bi znala kopirati slovaške ali hrvaške, problem je v tem, da naš šolski sistem sistematično proizvaja nasprotnike cerkve, tisti starši, ki ob večjih praznikih v Cerkev še pridejo, pa pravzaprav niti ne vedo več, zakaj so tam, ne znajo moliti, vere ne živijo, otroke krstijo po nekakšnem avtomatizmu, ker je to pač tradicija, sami ne vejo, zakaj. Ta tip v resnici neverujočega vernika dobro poznam, veliko jih je celo med mojimi prijatelji, na žalost, seytra, ko se je poročila, pa je morala sicer krščenega in birmanega moža nazaj vzgajati v vero, da je razumel, kaj je denimo krst in obhajila, zakaj so tako pomembni. In je bil hvaležen. Od staršev razen krsta in birme ni prejel ničesar, razen na žegne k maši niso hodili. In takšnih je na stotine. Pa to ni edini problem, problem je tudi nezaupanje, ki so ga negovali škofje sami z neukrepanjem in zakrivanjem ter ščitenjem spolnih prestopnikov v Cerkvi. In glede tega: v komunizmu in tudi po osamosvojitvi je prevladovala misel, da je vsakdo dobrodošel v duhovniški stan, samo, da je duhovnov čim več. Torej tudi gnilih jajc, samo da se gnezdo napolni. Posledice smo videli. Tudi zato sem raje za zdravo in manjše gnezdo, ki bo nosilec evangelizacije za naprej, kot pa za gnezdo, natlačeno z gnilimi jajci, od katerih smrdi. Ko bomo slovenski šolski sistem uravnotežili in ga rešili uzurpacije s strani slovenskih komunistov in njih naslednikov, komunistične ideologije, ki odkrito podpira celo klanje lastnih civilov po vojni, žensk, otrok, razrednih "sovražnikov", torej podjetnikov, obrtnikov, gostincev, tovarnarjev, bomo imeli tudi večje zanimanje za duhovniške poklice in porast vernosti med ljudstvom. Za začetek bi morali verouk ponovno uvesti v šole kot izbirni predmet, vendar se bojim, da bi otroci, ki bi ta predmet izbrali, bili stigmatizirani in diskriminirani, v prvi vrsti od učiteljev, ki so tipičen produkt gabrovskega šolskega sistema. Tu je ves problem, in samo tu. Tu ni problem le za Cerkev, tu je problem za celotni razvoj države, kajti šolski sistem nam proizvaja sovražnike demokracije, podjetnikov, prostega trga itd.
Rokc5
Sonatine, tokrat se ne strinjam s tabo. Se mi zdi, da je glavna težava tvojega stališča o t.i. ''gnilih jabolkih'' za nazaj v tem, da temelji na premisi, da je bila takratna ''množičnost'' duhovnikov slaba, ker so bili kandidati slabi. Tu se ne strinjam, ker: prvič: t.i. post-koncilski ''boom'' je bil v Sloveniji plod srečnega naključja, da je II.VK sovpadal z otoplitvijo na relaciji Juga-Vatikan in je otoplitev v šestdesetih rezultirala v malce manjši represiji, kar je pognalo številke masovno navzgor (mladi so se končno brez strahu odločili za bogoslovje, mnogi so samo čakali na primeren trenutek). drugič: Slovenija je ob tej post-koncilski eksploziji duhovnih poklicev imela res res izjemno srečo, ker so bili bogoslovci formirani v predkoncilskem verskem družinskem vzdušju in so kljub novostim ta odnos ohranili tudi po koncilu. Zato je ogromen vpis trajal vse do sedemdesetih, ko so novi liturgično-pastoralni pristopi to slovensko katoliško predkoncilsko ortodoksijo temelječo na predvojnem in povojnem obdobju že razrahljali. V ZDA in Zah. Evropi so trendi drugačni: oni imajo masovni novomašniški boom v obdobju 1945-1962 nato pa II. VK sproži totalen kolaps duhovnih poklicev (poglej grafe, so na netu), ki ga v SLO ni bilo (in tudi zato koncil dojemamo drugače – beri: malce bolj 'romantično'). tretjič: kar se tiče zlorab: Juga je homoseksualnost kriminalizirala, imela jo je za ''buržoazno'' razvado. Največji ''razcvet'' homoseksualnosti v ZDA in v zah. Evropi v Cerkvi je bil v obdobju 1962 do nastopa papeža Janeza Pavla II. L. 1978, pa še nato so rabili do konca osemdesetih, da se je uvedlo res efektivne ukrepe. Ampak zlorabe so večinsko iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V Sloveniji pa zaradi uradnega kot tudi družbeno negativnega odnosa do homoseksualnosti, ter odsotnosti LGBT gibanja, ni bilo osnove za zlorabe in smo se situaciji uspeli izogniti bolj ali manj uspešno (oz. vsaj nismo imeli takšne homoseksualne krize kot na Zahodu). Seveda, da se razumemo je pa vsaka žrtev odveč (in preveč!!!) in je do tega potrebna ničelna (!!!) toleranca. Kar se tiče tvojega mnenja glede verouka in šolstva pa je dejstvo, da tudi v zahodni Evropi, kjer kobajagi imajo verouk v šolah, to dejansko ni katoliški verouk ampak je nekakšen pouk o verstvih. Le-ta pa v katoliškem kontekstu nima absolutno nobenega smisla. In kar sem jaz bral članke na to temo, je verouk začel kvalitativno padati na Zahodu že v sedemdesetih, tako v ZDA kot v zah. Evropi (Nemčija, Anglija, Belgija, Nizozemska itd.). Menim, da je Cerkev na Slovenskem imela 'srečo v nesreči' da je zaradi represije bila prisiljena ohraniti verouk izven šol v zakristijah in župniščih, a zato popolnoma pod svojim okriljem. Verouk je tako bil katoliški in je to ostal, relativno dolgo časa smo tudi imeli duhovnike, ki so poučevanje verouka (poleg maševanja) imeli za eno izmed svojih ključnih nalog (to je trajalo vse v pozna devetdeseta). Ravno zaradi tega razvoja dogodkov ne polagam nekega upanja na šolstvo in menim, da se bo vero ohranilo in prenovilo v družinah, kjer bodo velik del ortodoksne katoliške verske vzgoje opravile že družine same, preostanek pa duhovniki v župnijah preko kateheze in formacije ob liturgiji. Nisem pa prepričan v uspeh modela s katehistinjami v katerega je Cerkev investirala veliko organizacijskega napora ter sredstev.
Scutum Fidei
Nekaj nekaj Scutum Fidei ... nekaj nekaj katoliška tradicija ... nekaj nekaj tradicionalna sveta maša ... nekaj nekaj prenehanje s poženščenostjo in otročjimi praksami v pastorali itd.
Saj bi objavil povezavo do katere od oddaj v katerih smo to že VEČKRAT pri nas izpostavljali. Ampak bi verjetno itak ne objavili komentarja, ker nas namerno po nareku klerikalistične nomenklature blokirate.
debela_berta
Ja, bo treba kako reformo narediti... najbolj preprosta bi bila odprava celibata. Mlad pob pa seksat ne sme, dajmo no...😆😉
Sonatine
Brez zamere, debela berta, vi se raje ukvarjate z vašo koministično ideologijo ter troedinim marx-Engels-Soroshem, z našo Cerkvijo pa se bomo ukvarjali izključno verniki.
MEFISTO
Dovoli mi indiskretno vprašanje? Zakaj ti, ki smeš, ne seksaš več?
debela_berta
Haha jaz pa marxizem, od kod ti take ideje?
debela_berta
O, nimam težav s tem 😉
Sonatine
Dobrodošli, naši novomašniki, naš up in naš ponos, Bog vas blagoslovi!
Strinjam se z g. Celestino: ni važno, da jih je veliko, važno je, da so pravi, trdni v veri in poslanstvu. Bolje trdna in čista vera, kot destruktivna kvazivernost v masovnosti. Jezus je imel samo 12 apostolov, a je njegov nauk preživel tri tisočletja in jih bo vsaj še toliko.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.