Novomašnikov je čedalje manj. Toda ali je ukinitev celibata rešitev?

17
Uredništvo
(foto: nadskofija-ljubljana.si)

Število novomašnikov v Sloveniji vse od srede 70. let prejšnjega stoletja, ko se doseglo svoj povojni vrhunec, upada. Danes, na praznik svetih apostolov Petra in Pavla, bodo v slovenski cerkvi posvečeni štirje duhovniki, kar je le slaba desetina novomašnikov iz omenjenega obdobja.

Upadanje števila novomašnikov v Sloveniji

Upadanje števila novomašnikov po drugi svetovni vojni je razvidno iz spodnjega grafa. Prikazani so podatki za leta 1945 – 2003. Leta 1978 mašniškega posvečenja ni bilo, saj se je takrat preneslo s 5. na 6. letnik teološke fakultete.

povojni
Gibanje število novomašnikov med koncem druge svetovne vojne in letom 2003 (vir: Brigita Perše in Peter Kvaternik: Duhovniki in redovnice v Cerkvi na Slovenskem, v: Dekanijski pastoralni dan 2004).

Trend upadanja se je nadaljeval tudi po letu 2000. Spodaj so prikazani podatki za leta 2005-2015, tudi v razmerju do umrlih duhovnikov. Negativni “naravni prirast” je očiten.

Screen Shot 2017-06-29 at 09.11.21
Gibanje števila novomašnikov glede na število umrlih duhovnikov 2005-2015 (vir: Letno poročilo Katoliške Cerkve v Sloveniji 2016).

Upad števila duhovnikov večji kot upad števila vernikov

S številom duhovnikov upada tudi število vernikov in obratno. Kljub temu je upadanje števila duhovnikov bolj strmo.

To nam dokazuje primerjava števila katoličanov na enega duhovnika. Medtem, ko je bilo takoj po osamosvojitvi, leta 1991 v Sloveniji okoli 1.000 katoličanov na enega duhovnika, se število v zadnjih letih giblje okoli 1.450 (evropsko povprečje je okoli 1.550).

Čeprav sta vernost in duhovništvo v zahodnem svetu v upadu, pa je pri nas še vedno precej manj katoličanov na enega duhovnika kot izven Evrope: Severna Amerika 1800, Azija 2200, Afrika 4.900, Južna Amerika 7.000. Svetovno povprečje je okoli 3.000.

Duhovniki, ki bodo letos posvečeni:

  • Iz Škofije Koper bo v baziliki na Sveti Gori posvečen Gabriel Kavčič iz župnije Ledine v četrtek, 29. junija 2017, ob 17. uri.
  • Iz Nadškofije Ljubljana bo prejel mašniško posvečenje Tine Povirk iz župnije Ihan v ljubljanski stolnici v četrtek, 29. junija 2017, ob 9. uri.
  • Iz redovne skupnosti kapucinov bo kapucin br. Luka Modic iz župnije Bloke posvečen v ljubljanski stolnici v četrtek, 29. junija 2017, ob 9. uri.
  • Iz redovne skupnosti salezijancev bo Matild Domić iz župnije Ig pri Ljubljani posvečen v duhovnika v župnijski cerkvi sv. Martina na Igu v soboto, 29. julija 2017, ob 11.00.

Je rešitev opustitev celibata?

Upad in pomanjkanje duhovnikov vedno znova odpira vprašanje celibata.

Papež Frančišek je zato že večkrat omenil možnost, da bi že poročenim moškim z urejenim zakonskim in družinskim življenjem iz pastoralnih razlogov podelili duhovništvo (t.i. “viri probati”), zadnjič marca letos v intervjuju za nemški Die Zeit.

Vendar je bila to za papeža zadnja papeževa rešitev, vsekakor pa ne bi pomenila opustitve celibata. Njegova zadržanost do splošnega duhovništva brez celibata je v skladu z njegovima predhodnikoma, Janezom Pavlom II. in Benediktom XVI., kot tudi dolgo tradicijo Katoliške cerkve.

Jezus – prvi duhovnik, ki se je držal celibata

Govor o celibatu, ki je zreduciran na pragmatično raven, zanemarja bogate teološke temelje celibata.

Eden izmed glavnih razlogov te dvetisočletne tradicije izhaja iz Jezusa Kristusa, ki se je tudi sam držal celibata. Njegovo življenje in polna predanost oznanjevanju evangelija ne bila združljiva z zakonom, tudi sam je od apostolov pričakoval, da zapustijo vse zaradi njegovega imena.

Tudi sicer omenja Jezus v Novi zavezi celibat, ko govori, da so se nekateri za življenje brez spolnosti odločili sami, zaradi nebeškega kraljestva (prim. Mt 19,11-12).

Celibat je za uveljavitev potreboval nekaj časa

Celibat pa je kljub temu v zgodnji Cerkvi potreboval nekaj časa, da se je uveljavil.

Jezus je na svet prišel v judovskem okolju, kjer je sta bila rodovitnost in potomstvo znamenje blagoslova, biti neporočen oziroma neploden pa je bilo pogosto interpretirano kot znamenje pomanjkanje Božje naklonjenosti ali celo prekletstva.

Tudi prvi apostol, Peter, je bil poročen. Za Janeza Evangelista nekateri menijo meni, da je bil edini izmed dvanajstih apostolov, ki ni bil poročen.

Tudi duhovniki v prvi Cerkvi so bili pogosto (ne pa vedno) poročeni. Raziskovalci so našli tudi dokaze, ki pričajo o tem, da se je od duhovnikov po posvetitvi lahko zahtevela tudi vzdržnost, torej življenje v celibatu.

Že v zgodnji Cerkvi pa se je škofe izbiralo samo izmed tistih duhovnikov, ki so prakticirali celibat: še danes v pravoslavnih Cerkvah, kjer sicer celibat ne velja, škofe izbirajo na takšni podlagi.

Celibat je ščasoma tako postal norma in poročeni moški so morali za posvetitev pridobiti posebno dovoljenje papeža. V 11. stoletju pa je papež Gregor VII. izdal dekret, v katerem je od vseh duhovnikov zahteval, naj se držijo celibata.

Znak prihajajočega kraljestva

Papež Benedikt XVI. je nekoč dejal, da katoliški duhovniki s prakticiranjem celibata zbujajo v svetu toliko negodovanja tudi zaradi tega, ker je “znak prihajajočega kraljestva”.

Pri tem je imel v mislih resničnost, ki jo bomo živeli po smrti oziroma vstajenju, ko nihče ne bo več poročen, ampak bomo vsi živeli z vsemi – v odprtih, globoko  intimnih odnosih med seboj in z Bogom.

Obširno je to, eshatološko dimenzijo celibata, utemeljeval tudi Janez Pavel II. v svoji teologije telesa.

Celibat tako ni le praktična, pragmatična rešitev za lažje in bolj učinovito pastoralno delovanje, ampak ima globljo razsežnost – prek njega in tistih, ki se odločijo zanj, na tem sveti že zdaj živimo košček tega, kar bomo v polnosti po vstajenju.

Kakšna je potem rešitev za pomanjkanje poklicev?

Če bi lahko bila možnost “viri probati” izredna rešitev, pa papež Frančišek v že omenjenem intervjuju priporoča tri rešitve, ki lahko veljajo za vso Cerkev.

Njegov prvi predlog je predvsem – več molitve. Njegov drugi predlog je povečanje rodnosti, še posebno v zahodnem svetu. “Če ni mladih moških, ne more biti duhovnikov,” je jasen papež. Kot tretji predlog pa navaja pogovor z mladimi o poklicih v Cerkvi. Veliko duhovnikov se je za svoj poklic odločilo na pobudo osebnega povabila in na podlagi dobrega delovanja nekega duhovnika.

zahvala_domovinaDrage bralke in bralci,

v ponedeljek, 26. junija, smo uradno zaključili letošnjo pomladno donacijsko akcijo. Do tega datuma smo zbrali 21.409 EUR, nakazila pa še prihajajo.

Ker ste nekateri rekli, da nas boste v dneh po izteku akcije še podprli, bo števec donacij ostal še nekaj dni viden na naši prvi strani. Če nas še želite podpreti, lahko to storite tukaj.

Hvala vsem, ki ste nas podprli! Vaša podpora ostaja osrednji steber delovanja Domovine v prihajajočem letu (julij 2017 – junij 2018).

Veseli bomo vsake vaše spodbude in kritike, kako Domovino narediti še boljšo.

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 17

  1. No, lahko pa si pri tem vprašanju pomagamo z primerjavo stalnega diakonata v katoliški cerkvi, kjer poročeni možje opravljajo vse delo duhovnika razen spovedi in daritve svete maše. Ni videti kakšnega posebnega navala ali navdušenja za to.
    Zakoni demografije so neizprosni: Standard gor, rodnost, požrtvovalnost, vera dol.

    • “Standard gor, rodnost, požrtvovalnost, vera dol”

      predvsem gre izobrazba gor.. izobraženi ljudje dojamejo, da je religija samo finančna natega.. danes za šarlatanske duhovnike nabirka vsak teden… Nebesa.. nagrada pa po smrti.. sigurno.. zakaj? ker smo mi tako rekli, nam boste pa ja verjeli, saj se oblačimo v taka in taka oblačila.. pa javno vsak teden moraliziramo..

      tako odmira religija.. ne more prepričat več s starimi retoričnimi nategami..

  2. Zakoni demografije so neizprosni: Standard gor, rodnost, požrtvovalnost, vera dol. Nadaljujejo se pa takole: standard dol, priseljevanje, rodnost, druga vera gor.

  3. Dvomim, da je ukinitev celibata rešitev. Od česa pa bi živela potem duhovnikova družina, še posebej, če bi imel več otrok? Morda bi bila rešitev v tem, da bi bili duhovniki zaposleni in bi delo duhovnika opravljali zraven. Toda to spet ne bi bila rešitev, ob svoji službi in družini bi lahko imel zgolj nedeljsko mašo, kaj pa vse druge stvari: krsti, obhajila, birme, pogrebi, poroke, obiskovanje bolnikov in še vse druge zadolžitve?
    Cerkvi se je zadnje čase močno zmanjšal ugled: pedofilski škandali, pometanje pod preprogo, finančne malverzacije…. Ne glede na to, da je v cerkvi ogromno dobrih ljudi, ki se trudijo delati dobro in delati po Kristusovih naukih.
    Še v času trdega socializma, je bilo več novomašnikov, skoraj vsi otroci so bili krščeni, skoraj vsi otroci so hodili h verouku in prejeli vse zakramente, z izjemo otrok učiteljev in miličnikov, danes je slika žal popolnoma drugačna.

  4. Res kdo hoče popolno odpravo celibata? Kaj pa če bi poizkusili z odravo zapovedi celibata za škofijske duhovnike? In bi pač imeli nekatere duhovnike z lastnimi družinami. A je to hudo, a je imeti lastno družino kaj nespodobnega za kristjana?

    Ne vem če se ljudje zavedajo, kaj pomenijo 4 novomašniki za 2 milijonski narod. Ne vem, če se bralci tule zavedajo, če se zavedajo tisti, ki so oddali komentarje…

    Bomo pripravljeni na spremembe šele, ko bo voda že tekla v grlo, ko bo en duhovnik imel na skrbi 30 sedanjih župnij, ko bojo duhovniki množično mladi pregorevali, končali ali v psihiatričnih ustanovah ali na britofih še pred Abrahamom?

  5. Lahko bi tudi znižali zahteve po izobrazbi. A je res potrebno za opravljanje Sv.maš in ostalih obredov toliko študija? Narediti šolo bolj prijazno kandidatom. Tisti, ki se odloči za duhovniški poklic mora stanovati v semenišču in bogoslovju. Zakaj nebi bila šola podobna ostalim šolam. Npr: kdor bi imel možnost bi se lahko vozil domov, za vikende bi lahko odhajali domov, popoldne v prostem času izhodi v mesto iz internata,… Tako pa že 15letnega otroka praktično iztrgajo iz domače družine in mora živet v neki zaprti ustanovi s skoraj vojaškim sistemom. Dovolj bi bila srednja šola in še dve leti faksa. V začetnem obdobju Cerkve ni bilo takih zahtev po izobrazbi.

  6. Poglejmo protestantske pastorje, ki ne živijo celibata, ker ga Jezus ni nikjer zapovedal. Jezus omeni prostovoljne evnuhe, Pavel pa reče, da si želi, da bi bili vsi kakor on, ki je bil celibater. Da pa je sicer boljše poročiti se, kot pa goreti od poželenja. Najdite navedene reference sami LOL

  7. Celibat ja ali ne sploh ni vprašanje. To fantaziranje slovenske levice o protestantizmu je passe, ker protestantizem umira še hitreje kot katolištvo. Ne vem zakaj nekateri katoliški mediji sploh povzemajo takšne razprave. Sploh uveljavljene protestantske cerkve, ki so bile pogosto državne (anglikanska v Angliji, kalvinistična v Švici, na Nizozemskem, luteranska v Nemčiji ter v Skandinaviji) ali pa, ki so igrale pomembno vlogo v državi (episkopalna v ZDA, ameriški metodisti itd.). Vzroki so pri protestantizmu seveda še drugi (nezakramentalna vera, modernizem in sprejemanje vseh novotarij – LGBT duhovniki, LGBT-prijazne dogme, socialna pravičnost namesto Evangelija) toda, če bi bil celibat KLJUČEN, potem bi protestantske krščanske cerkve z poročenimi duhovniki in duhovnicami cvetele. Pa ne.
    In da slovenski katoliki padajo na te cenene fore je sploh žalostno. Danes pritegne AVTENTIČNOST in PREDANOST v krščanskem življenju. Spoštovanje ZAPOVEDI, njihovo sledenje. STALNOST v življenju.

    Od rastočih krščanskih skupin so edina moderna, ki trenutno raste – ker so zelo hip in popularni – binkoštniki. Drugje rastejo konservativne, tradicionalistične veje katolištva. Konservativne protestantske cerkve – denimo baptisti. Zelo relevantno je pravoslavje. Med rastoče krščanske skupine lahko (pogojno) štejemo Mormone.

    Torej: RESNOST in DOSLEDNOST. Molitev, zakramenti, spoved. Več se ne rabi. To troje te samo prisili k poglobitvi in spoznavanju Vere.

    To bo privlačilo mlade. Če pa so župniki neki happy-clappy zabavljači, ki se ne zavzamejo za nič konkretnega – hja kaj ni čudno, da to ne prepriča!?! Slovenska katoliška tradicija ima veliko bogatih izročil, duhovne kilometrine. Samo odkriti jih je treba nazaj. Na žalost tudi katoliški mediji (Družina, Ognjišče) promovirajo neko flower-power katolištvo in fantazirajo o nekih modernih pristopih. Človek je kar razočaran ko bere članke o ‘novi evangelizaciji’ na že ne vem kateri moderen in nov hip način. To “ne pali”. Ampak slovenski kler ali ‘ne šteka’ ali se pa mogoče boji in ne zmore biti iskren.

    • Imas prav. Ampak zato med laiki vera dobiva nove razseznosti. Veliko je mladih druzin, ki so se zavestno odlocile, da bodo/bomo ziveli in vzgajali otroke v veri in zakramentih. Tukaj potem pride v postev doslednost in vztrajnost in seveda dober vzgled. Otroci bodo/so to pobrali in ziveli naprej. To je edini nacin. Drugega ni.

      • Se strinjam. Kulturno katolištvo z izročili je seveda bogato, toda če je to samo tančica, zgleda pa ni. Na žalost so imele veliko zgleda starejše generacije, zadnja predvojna generacija. teh ni več ali pa hitro usihajo….

  8. Tako je Rokc. Duhovniki pa se vzgajajo v vernih druzinah, z vzgledom in molitvijo. Za naso generacijo je zal prepozno, a mi sedaj vzgajamo naslednjo generacijo. Se je upanje☺

Komentiraj