Novo vodstvo državnega Siola s spleta umaknilo nekatere tekste prejšnjega urednika Jančiča. Cenzura ali uredniška odgovornost?

Pred dnevi se je začel zaplet med novonastavljenim urednikom medija Siol.net Mihaela Šuštaršiča in zamenjanim nekdanjim urednikom Petrom Jančičem. Slednji je namreč opazil, da so na portalu, ki ga je do nedavnega vodil, določene njegove kolumne umaknjene v “arhiv”, kar pomeni, da na spletu niso dostopne.

Odločitev, ki je za marsikoga precedenčna v slovenski medijski krajini, Jančič razume kot cenzuro, saj naj bi bile vsebine lahko trn v peti sedanji oblasti. Odzval se je tudi aktualni urednik Šuštaršič.

Cenzura in dostopnost

“Informacijam, da so na Siolu cenzurirali moje kolumne in zapise o možnem konfliktu interesov z Robertom Golobom povezanih novinarjev, najprej nisem verjel. Zdelo se mi je povsem noro. Stari teksti nimajo resnega vpliva, umik vsebine člankov ali celotnih komentarjev brez soglasja avtorja pa je poseg, ki je za našo državo povsem neobičajen. Cenzura. A kot kaže, se je zgodilo točno to,” je na svojem Spletnem časopisu zapisal Peter Jančič.

Omejitev dostopnosti oziroma “arhiviranje”, kot je to poimenoval, je potrdil tudi sedanji urednik Mihael Šuštaršič, ko je v pisnem odgovoru Jančiču potrdil, da je to storil za dva članka: Le prijateljstvo novinarja RTVS z vladnim funkcionarjem ali prikrit konflikt interesov? #video (24. 8.), ter Posilstva in droge afere radiator (28. 8.).

Glede vsebine prispevkov, ki naj bi botrovala k umiku besedil je novi urednik Siola Šuštaršič Jančiču zapisal naslednje: “Omenjena sporna članka sta primera sramotenja osebe (obrekovanja) na podlagi povsem nepreverjenih informacij, kar navajate celo v članku samem (da ste preverjali »neuradne informacije«, in čeprav niste dobili ne potrditve ne zanikanja, ste se vseeno odločili za objavo), pri tem da javnega interesa za objavo teh informacij ni oz. je zelo zelo nizek.

Po moji presoji sta članka z očitnim namigovanjem na spolno usmerjenost oseb, o katerih ste pisali, na meji kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije, ki pravi, da so ‘v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino’, predvsem pa predstavljata nepotrebno tveganje za portal Siol.net in izdajatelja TSmedia v primeru zasebne ali celo kazenske tožbe zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime (18. poglavje Kazenskega zakonika).

Ker sem bil na to pri omenjenih člankih opozorjen in ker kot odgovorna oseba ne mislim zaradi vaših dejanj plačevati kazni ali celo iti v zapor, sem se odločil, da to tveganje odstranim in članka arhiviram. Še posebej, ker v njih niste jasno dokazali javnega interesa za objavo informacije o domnevni spolni usmeritvi osebe in povezave tega z domnevnim konfliktom interesom.”

Celotno dopisovanje med urednikoma si lahko preberete tukaj. 

Jančič sicer kolumno o TV voditelju Saši Kranjcu pojasnjuje, da so v tem članku opozorili na, kot pravi prejšnji urednik Siola, javnosti prikrito osebno povezavo Kranjca z vršilcem dolžnosti generalnega sekretarja ministrstva za kulturo Tonijem Tovornikom, ki je sicer tudi nekdanji novinar RTVS. To bi bilo, če je res, pomembno, ker bi lahko bil upor novinarjev proti vodstvu RTVS v tem primeru le del politike vlade Roberta Goloba, da bi odstavili vrh RTV Slovenija, o čemer v nedeljo odločamo na referendumu. Protesti Kranjca pa le propagandna igra za vladajoče, s katerimi je osebno povezan, je še zapisal Jančič.

Kršitev novinarskega kodeksa in častno razsodišče

Peter Jančič se je odločil, da bo pravico iskal na novinarskem častnem razsodišču, saj je bil po njegovem mnenju zaradi spremembe članka in umika komentarja brez soglasja avtorja kršen 29. člen kodeksa in zaradi posegov v tekste, ker je novi urednik umaknil tudi navajanje in povezave do virov, s čemer je kršil še 6. člen kodeksa, in to v povezavi s 25. členom kodeksa etike, ki prepoveduje združevanje oglasnih in novinarskih besedil.

V svoji obrazložitvi Jančič zapiše tudi naslednje: “Spor sprožam tudi, da bi odpravili dilemo, ali sme po predčasnih političnih menjavah na vrhu uredništev medijev v državni in paradržavni lasti urednik za nazaj spremeniti uredniško politiko in po tihem, brez obveščanja avtorjev, umakniti tekste, ki niso všeč trenutni oblasti.

Sam sem kot urednik prav s sklicevanjem na kodeks etike, ki prepoveduje posege uredniku v tekste brez soglasja avtorjev (ti so tudi kazensko odgovorni za vsebino), zavrnil, da bi na podoben način umaknil besedila o Roku Snežiču, ki so jih za Siol.net pisali Primož Cirman, Vesna Vuković in Tomaž Modic. Enako sem zavrnil tudi vse druge posege mimo avtorjev. Če je do sprememb prišlo, je bilo to storjeno v dogovoru z avtorji (novinarji) in pogosto tudi z objavo pojasnila, zakaj so bili posamezni podatki (denimo o otrocih v družinskih sporih) po dogovoru z odvetniki pritožnikov umaknjeni.

Razsodba v primeru ravnanja Mihaela Šuštaršiča, da je kršitev kodeksa pomensko spreminjanje, umik ali predelava prispevkov brez soglasja avtorjev po prevzemu uredniške funkcije za obdobje pred vodenjem uredništva, bo pomembna tudi, ker lahko dodatno zavaruje urednike pred pritiski oblasti in vplivnih posameznikov v prihodnje, da bi morali po tihem izvajati cenzuro za obdobje, ko sploh niso vodili uredništva.”

Celotno obrazložitev si lahko preberete tukaj.

Na Siolu težko najti tudi Tomaža Štiha

Peter Jančič pa ni edini, ki je zadnji mesec lahko sklepal, da pod novo uredniško politiko njegova razmišljanja morda niso najbolj zaželena. S seznama kolumnistov je izginil tudi Tomaž Štih, z njim pa povezave do njegovih tekstov za Siol.

Štih je sicer javno zapisal, da se iz Siola sam umika zaradi “brutalnega političnega prevzema SIOL-a s strani socialističnega režima Roberta Goloba in politične čistke, ki je čez noč odnesla uredništvo”, ter tako “Golobove rablje in hijene oropam priložnosti, da bi me odslovili”. 

Kot je še dodal nekaj tvitov kasneje, za nobeno kolumno nikoli ni vzel niti evra. “Zdelo se mi je pomembno, da se v Sloveniji berejo tudi drugačna mnenja od ‘uradne režimske resnice'”.

S ciljnim iskanjem na Siolu ter tudi na Googlu se avtorsko stran in seznam kolumn Tomaža Štiha sicer še vedno najde. Kot kaže, je odgovorni urednik po opozorilu Štiha vrnil na nekatere pozicije:

Ni pa to uporabniku najbolj prijazna in priročna oblika dostopa do vsebin rednih ali bivših avtorjev. Med avtorji denimo ostaja naveden bivši kolumnist Miha Mazzini, s tem pa tudi enostavno dostopni njegovi teksti za ta (para)državni portal. Razen če se bo Mazzini kljub maja objavljenemu poslovilnemu zapisu ob uredniški spremembi vrnil na Siol.

Smrdi po skrbi za brisanje morebitnih sledi političnih botrov

Poseganje v objave izpred obdobja lastnega urednikovanja je razmeroma unikaten in predvsem izredno nenavaden poseg. Obrazložitev o tem, da bi bil sedanji urednik lahko kazensko odgovoren za tekste v času prejšnjega urednika, nekako ne pije vode. Takšen historistični pogled na zadevo bi naenkrat bil zelo problematičen za marsikateri slovenski časnik. Samo če pogledamo, kaj so objavljali kakšni dnevniki pred časom 1991. Pa močno dvomim, da se kdo izmed aktualnih urednikov čuti za to odgovornega in bo začel omejevati dostop do arhiva.

Obenem pa se ne da izpustiti političnih konotacij celotne zgodbe. Vladi naklonjen urednik v mediju v državni lasti umika prispevke, ki aktualni politiki niso všeč zaradi morebitne odgovornosti zaradi dela prejšnjega urednika? Malo preveč naključij. Siol.net je v zadnjih mesecih objavljal tudi druge zgodbe, ki bi lahko bile ne povšeči aktualni vladi, kot so denimo zgodbe o domnevnem prikritem paradržavnem financiranju novinarke in piarovke Gibanja Svobode Vesne Vuković ter o Golobovih plačah in visokih nagradah pri vodenju državnega podjetja. Bodo tudi ti članki “umaknjeni v arhiv”?

Če je Jančič s temi objavami kršil novinarski kodeks, naj to ugotovi častno razsodišče, tako kot bo ugotovilo, ali je Šuštaršičevo početje cenzura. V vsakem primeru – narod naš dokaze hrani.

15 komentarjev

  1. Novo vodstvo državnega Siola s spleta umaknilo nekatere tekste prejšnjega urednika Jančiča. Cenzura ali uredniška odgovornost?
    ***
    Ne, čiščenje fašističnih elementov. Ali ni Gholob obljubil nekaj takega, še preden je bil izvoljen? Njegovi kadri zdaj izvajajo partijske direktive in partijske čistke.

  2. Prav gotovo nehote, je Odgovorni urednik Siola Mihael Šuštaršič obudil spomin na že davno pozabljeno peticijo 571 novinarjev, s katero so podpisniki grobo žalili Janeza Janšo pred prevzemom prvega predsedovanja EU in z lažnimi navedbami blatili tudi našo domovino Slovenijo. Podpisnike je lahko sram, za takšno početje, ki je značilno za narodne izdajalce. Vsi s seznama so za večno zaznamovani kot gnoj. In tak gnoj, ki je bil politično postavljen za odgovorenega urednika je pokazal, svojo svinjsko nrav. Kdor je pokvarjen , je pokvarjen, ne glede na to kje je, povsod svinja. In aktualni Odgovorni urednik Mihalel Šuštaršič svinja tudi na novem delovnem mestu in dokazuje dvoje: da je pokvarjen in da je sluzavec, brez hrbtenice, ker služi lakajsko svojim gospdarjem, ki so enako pokvarjeni, kot je on sam.
    Saj vemo: gliha vkup štriha!

  3. Miha Mazzini je bil meni všeč komentator. Bičal je splošne človeške napake! Iz meni neznanega razloga je na koncu vedno dodal kako pikro na račun desnih. Ni mi jasno; morda je hotel, da se poboljšamo, ali zato, da se je prikupil levim. Od njega pričakujem pojasnilo! Njegove kolumne bi bile aktualne tudi zdaj, le kakšno ime bi moral zamenjati.

    • Sam pozicije Mihe Mazzinija tudi nisem razumel. Kot si napisal, je znal zelo dobro, pikro in natančno osvetliti določene slabe osebnostne lastnosti Slovencev (podobno kot “Domovinina” Milena Miklavčič). Pri nas smo ga veliko in z veseljem redno brali na Siolu.
      Po drugi strani pa se strinjam, da je pogosto po nepotrebnosti vedno vključil politično prilagajanje levemu narativu. Ne vem iz česa to izhaja, morda iz njegove osebne zgodbe, iz tega da preprosto ne more izven svojega ideološkega miselnega vzorca – to zadnje bi bilo sicer čudno, ker bi to verjetno zmogel, če je tako prodorno razmišljal o Slovencih kot le malokdo.
      Po drugi strani pa bo mogoče nekoč dokončno bil sposoben zavzeti bolj kritično držo tudi do politično levih stališč v slovenskem prostoru.

  4. Vsi se ucijo od Kitajcev in Rusov.
    Kitajci so npr. s cisto navadnimi medijskimi ukrepi uspeli popolnoma izbrisati tisti dogodek na Trgu Nebeskega miru. Cel se zivec kitajski narod prakticno ne ve, da se je tam kaj zgodilo, ceprav je bilo na tisoce mrtvih. To je enostavno superlativ v medijski manipulaciji.
    Putin je v Rusiji medijsko uspel prepricati ogromno vecino Rusov, da je Ukrajina napadla Rusijo. To je najmanj srebrna medalja v medijski manipulaciji.
    Svetovna javnost pa gleda – in se uci. Vse medalje se niso podeljene.

  5. Ponavljam,
    izkušeni novinar – gospod Peter Jančič – si seveda zasluži – delo v njemu primernem , kvalitetnem – vseslovenskem mediju.
    Moj predlog za obnovitev – tradcionalnih vseslovenskih medijev – časopisov, e-mediji, vseslovenska – domoljubna, ne-komunistčna TV
    je čisto resen.
    Čutenje, mišljenje, društvo, politična stranka , NAROD,
    KI NIMA
    SVOJEGA AVTENTIČNEGA GLASILA
    JE PODOBEN – KUHINJI, KI NIMA – OGNJIŠČA, ŠTEDLNIKA.
    Vse zoraj navedeno je tudi – brez lastnega medja – podobno STANOVANJU,
    KI NIMA LASTNEGA GRETJA IN PREZRAČEVNJA, NITI SPALNICE.
    Klasična, v svojem času uspešna vseslovenska glasila
    . SLOVENEC, DOMOLJUB – katoliška ter libealna
    – SLOVENSKI NAROD, JUTRO itd.
    se vsa
    zlahka dobijo od doma na internetu preko
    DIGITALNE KNJIŽNICE – NUK (NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA).
    Vsi letniki teh slovenskih zgodovinskih časopisov se dobio na NUK D LIB.
    Ti časopisi so imeli enostavne, a funkconalne, pri bralcih dobro sprejete koncepte vsebin,
    ki so jih spremljali – vsemu prebivalstvu Slovenije:
    NPR. SLOVENEC bolj temeljno o novem v svetu in doma,
    – DOMOLJUB – pa bolj poljubno in pratično – O NOVEM V sLOVENIJI IN V VEH OKOLJIH slovenije – S POUDARKOM NA AKRUALNE, NA PRAKTIČČNE, TRGOVSKE, TEHNIČNE IN GOSPODARSKE VSEBINE.
    Sedanja glasila se mi zdijo še veno nekoliko preveč – ideološka in premalo približana realnim potrebam in zanimanjem na Slovencev: vseh izobrazbenih slojev in iz vseh okolij Slovenije.
    Vsi navedeni tradicionalni, uspešni asopisi so bili
    leta 1945 – oblastno STALINISTIČNO PREPOVEDANI IN UKINJENI.
    Čas
    bi bil, da se jih posodobljeno – obnovi. Mar ne ?
    Mediji – seveda – so pomembni.
    Prvi pomembnejši naš, slovenski medij so bile Bleiweisove KMETIJSKE IN ROKODELSKE NOVICE, ki so začele izhajati 1843. leta – se mi zdi.
    Onega od možnih odnosov med oblastniki in med mediji je opisal Cankar – v satirični igri ZA NARODOV BLAGOR – tisto o ZAVEZOVANJU RAZVEZANEGA ČEVLJA političnemu prvaku – s strani novinarja Ščuke – saj veste.
    Ena od oznak a pomen medija – so pa besede odlične naše slovenske učiteljice
    Minke Žirovnik, iz Vižmarij PREDSEDNICE- “ORLICE”,
    KI JE S SESTRO dr. J. E. Kreka, Z GOSPO Cilko Krek – SOUSTANOVILA ODLIČNO REVIJO Orlic
    – “Vigred” in ob tem rekla, zapisala:
    “DRUŠTVO BREZ LASTNE REVIJE – JE KOT KUHINJA – brez štedilnika.
    TA “DEFINICIJA” odlične učiteljice Minke Ž. – katoliške ORLICE – velja seveda – tudi za politične stranke.
    Politična stranka brez lastne RREVIJE-MEDIJA
    JE PODOBNA – KUHINJI BREZ ŠTEDILNIKA.. Mar ne ?
    L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan: ne želim replik in ne odgovarjam na replike t.i. proputinistov, zagovornikov komunsocializma, sovražnikov slo RKC vere in Cerkve itd
    p.s.
    revije predvojnih zelo OK katoliških društev – dobite na internetu,
    v Google okence vtipkate “NUK D LIB” in pritisnete ENTER.
    – dobite “DIGITALNO KNJIŽNICO – NUK”,
    greste na PERIODIKO – kar so periodično izhajajoč časopisi, revije,
    nato kliknete na ZGODOVINSKI ČASOPISI, kjer so starejši časopisi in revije
    ter najdete
    – MLADOST (1908-1929) revijo Orlov,
    – VIGRED (1922-1943) revijo Orlic in katoliške zveze deklet ZDK – TER
    – KRES (1930-1941) – glasilo ZFO – slovenskih fantov.
    Vse to so zelo OK zgodovinsko-poučna glasila.

  6. Ali je tako početje na siolu sploh zakonito? Kaj pa avtorske pravice in spoštovanje po 19. členu zakona o avtorskih pravicah. ne vem kako je urejen materialni del avtorskih pravic, ampak verjetno ne predvideva uničenja “intelektualne lastnine”, ki je v EU zaščiten za obdobje 70 let po smrti. Po drugi stani sem seznanjena, da je siol napovedal (realiziral?) tudi izbris blogerske sfere, BLOGOS siol.net, ki je bila dolgo vodilna v Sloveniji, potem pa je usahnila. A je ostala živa. Sicer so bili avtorji obveščeni in so verjetno imeli možnost izvoziti podatke, a je vseeno čuden postopek.
    Res bi me zanimalo, če bi kdo kaj resnega, pravno utemeljenega napisal na to temo. Ker v gornjem primeru za moje pojkme ne gre zgolj za cenzuro pač pa tudi napad na intelektualno lastnino. Pa še retrokativno poseganje v uredniško politiko, ki je bila odgovornost nekoga drugega… Res mi je vse skupaj nepojmljivo in res spominja na delovanje Putina in zadeve v Severni Koreji, kjer vsi ploskajo kot roboti…

Komentiraj