Domov Novice Stran 3

Namesto da bi Slovenci ponotranjili odgovornost, smo ponotranjili histerijo

32

V slovensko koronsko medijsko krajino sta nedavno zarezali dve sporočili. V prvem je dr. Andraž Zorko iz javnomnenjske agencije Valicon prikazal vpliv slovenskih ”influencerjev” na naš medijski prostor. Influencerska ”zdravstvena internistična ekipa” v sestavi Tanja Ribič, Zlatan Čordić – Zlatko, Marko Potrč in Werner Brozović naj bi tako po zaupanju prekašala predstavnike zdravstvene stroke ter vlade. V drugem sporočilu pa je direktor UKC Ljubljana v javnem pismu vse prebivalce Slovenije dobesedno moledoval in prosil za odgovornost ter skrb za sočloveka.

Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.

Svetovna zdravstvena kriza je celoten svet spravila v šok. V relativno kratkem časovnem intervalu se je življenje ljudi povsem nepričakovano postavilo dobesedno na glavo. Ker pa je ta zdravstvena kriza (v nasprotju z npr. izbruhom SARS-a v letu 2002) globalna, so izvorno enako zdravstveno ogrožene ter prizadete vse države. A vendarle se sedaj po 8 mesecih boja s pandemijo kažejo razlike glede na odziv javnosti. In tu Slovenija izrazito negativno izstopa. Da pa bi razumeli slovensko histerijo, moramo pogledati v ozadje dogajanja.

Prvič: Vsak kolikor toliko razgledan državljan je lahko že pred samo zaznavo epidemije v Evropi ugotovil, da se v Aziji nekaj ”kuha”. Do te ugotovitve je lahko prišel preko spremljanja domačih medijev, ki ne sodijo v orbito mainstreama, spletnih forumov, oz. je to ob povprečnem znanju angleščine lahko zasledil iz objav tujih spletnih medijskih hiš.

Tisti, ki s(m)o to počeli ter nis(m)o polagali upanja niti v premierja Šarca, takratnega ministra Šabedra, niti v takratno vodstvo NIJZ, s(m)o upravičeno pričakovali, da se približuje zdravstvena kriza. Slovenska histerija tako deloma izhaja že iz informacijskega vakuuma, v katerem živijo številni slovenski državljani, ki se od volitev do volitev zanašajo na navodila drugih, koga naj volijo.

Drugič: V Sloveniji je izbruh pandemije skoraj dobesedno sovpadal z menjavo vlade, ki jo je povzročil bivši premier, ko je ugotovil, da zaostreni situaciji ne bo kos. Naj še enkrat spomnimo, da so histerični protesti izbruhnili še pred začetkom koalicijskih pogajanj. Slovenski mediji so, kljub takrat že poznanemu hitremu poslabševanju situacije, vlado sprejeli na nož ter v zaostreni situaciji sejali in potencirali nezaupanje. Sedaj lahko vidimo, kam je sejanje mentalitete ”samo-da-ni-Janša” ter posledično hiper-politizacije javnega prostora pripeljalo dobršen del slovenske javnosti.

Tretjič: Izhajajoč iz zgornjih predpostavk nadalje vidimo, da je slovenska medijska krajina državo pripeljala v situacijo, ko povprečen državljan iz zdravstvenega vprašanja naredi politično histerijo. Povprečen potrošnik slovenske medijske scene je tako nenošenje mask povezal z uporom proti premierju Janši. Za vsako malenkost potrebuje pravilo ter se v primeru neukrepanja preprosto izgovarja na odsotnost ali nerazumljivost le-tega.

Lahko si čestitamo. Povprečnega Slovenca smo degradirali na nivo triletnega otroka, ki za lažje razumevanje poleg besednih potrebuje še dodatna slikovna navodila; če mu kaj ni všeč in naleti na meje, pa se preprosto meče po tleh ter cepeta z nogami, ker razvajenec hoče liziko.

Zakaj Slovenci dejansko potrebujemo nov Bergamo, da doživimo katarzo v stilu Sofoklejeve Antigone?

Četrtič: O osredotočanju na posamezna drevesa anti-koronske propagande pogosto spregledamo velike dele gozda. Vprašajmo se, kdo ti influencerji sploh so? Kakšen je njihov interes? So v ozadju osebni, morda finančni interesi, kot je na to netaktno namignil g. Čordić? Toda za finančno-ekonomsko stanje posameznikov ni odgovoren premier, pa naj bo to Janša, Šarec ali nek nov nesojeni “tehnični Mesija”. Ko je človek polnoleten, naj bi prevzemal odgovornost za svoja dejanja.

Zelo sumljivo je tudi dejstvo, da je znana politična osebnost pred časom določene zasebnike z bajoneti gnala v morje, obenem pa se zdi, da se v ozadju slovenskega proračuna že zadnjih 10 let pretakajo ogromni zneski malce drugačnim zasebnikom. In ti so seveda sedaj na robu živcev.

In tako smo prišli do zadnje, pete točke: Trenutna kriza je na prav neusmiljen način razgalila nekakšno agresivno introvertiranost naroda oz. celo samomorilskost. Zakaj Slovenci dejansko potrebujemo nov Bergamo, da doživimo katarzo v stilu Sofoklejeve Antigone? Že dolgo je znano, da Slovenci svojo agresivnost “uspešno” izživljamo z divjanjem po naših cestah. Letošnja kriza pa je v povprečnem Slovencu očitno sprostila nov ventil, in s tem posredno odprla še eno novo pot za prikaz izraza tragike, skorajda mazohizma naroda.

Za svoj prav preko trupel

V vsej situaciji je žalostno, da so vsi omenjeni deležniki, od mainstream medijev, raznih “zaslužnih” ter “upravičenih” posameznikov ter do ljudi, ki vladnim podpornikom očitajo čredni nagon, a so sami zadnjih 10 let kot ovčice poslušno živeli v staji tranzicijskih veljakov, zato da dosežejo svoje, pripravljeni iti dobesedno čez trupla. Trenutna kriza, ki spominja na vojno stanje, je pri teh posameznikih sprožila odziv, ki kaže na pomanjkanje empatije, vesti, neke vrste moralnega Nadjaza.

Navsezadnje čas preizkušnje kot je trenutni, lahko rodi svetnike oz. dobre ljudi, ali pa pospeši porast zla. V Sloveniji slednje na žalost pogosto prekrije množico dobrega in plemenitega, ki se na skrivaj in v odsotnosti burnega medijskega dogajanja odvija skrito za bolniškimi zidovi, v domovih za ostarele ipd.

Zrelost neke družbe se namreč vedno kaže v odnosu do najšibkejših. Eno je starost določene politične tvorbe oz. države, drugo pa je zrelost naroda, ki se vedno kaže v najtežjih trenutkih. In kot kaže trenutni razvoj dogodkov, nam odziv določenih sodržavljanov med nami ne mora biti v ponos.

Predsednik vlade Janez Janša se je danes obrnil na državljane z govorom o situaciji pandemije koronavirusa. Ogledate si ga lahko tukaj.

Premier Janša v nagovoru državljanom: Najprej so življenja, potem ekonomija. Vse ostalo bo moralo počakati

3

Predsednik vlade Janez Janša je v nagovoru državljanov dejal, da se stanje pri nas in po svetu nevarno zaostruje. Potrebni bodo ukrepi, ki bodo v prvi vrsti varovali življenja, nato gospodarstvo, vse ostalo pa bo moralo nekaj časa počakati.

Poudaril je, da je Slovenija po neposrednih posledicah drugega vala epidemije še vedno med relativno manj prizadetimi, vendar se stanje nevarno zaostruje. Zato smo prisiljeni sprejemati ukrepe za obvladovanje širjenja novega koronavirusa.

Po njegovih besedah so na Evropskem svetu dosegli soglasje o hierarhiji vrednot pri spopadanju z virusom. “Najprej so življenja, potem je zdravje in nato je ekonomija oziroma gospodarstvo, še posebej življenjsko pomembne dejavnosti. Vse ostalo, od zabave do številnih drugih aktivnosti, pa tudi nekaterih svoboščin, bo moralo nekaj časa počakati.”

Bolj bomo sposobni spoštovati to lestvico in ukrepe, ki iz nje izhajajo, prej se bomo lahko vrnili v normalno življenje, je dodal.

Celoten nagovor predsednika vlade si lahko pogledate spodaj:

Stara garda si je po 30 letih vendarle zaželela demokratičnega preporoda

37

Potem, ko so februarja Slovence javno svarili pred “grozečo avtoritarno oblastjo”, se je skupina levih profesorjev, večinoma iz tako imenovane “stare garde” ponovno podpisala pod skupnim dokumentom.

Odgovorne in demokratične politične sile namreč pozivajo k “opredelitvi skupnih vrednot in temeljnih izhodišč za nujni demokratični preporod ter k povezovanju za uresničitev skupnih ciljev v dobro državljank in državljanov Slovenije”. V ta namen so ustanovili Forum za demokracijo, o izhodiščih “zavezništva za demokratično Slovenijo” pa razmišlja delovna skupina v sestavi Keber, Bohinc, Rizman, Splichal, Toš, Strajn, Mencinger, Pejovnik, Svetlik in V. Turk. 

Čeprav je prišlo na njihova stara leta, pa smo nad spoznanjem podpisanih članov družbene elite prejšnjega nedemokratičnega sistema, da je zavračanje avtoritarizma ter demokratični preporod za Slovence zgodovinsko nujna odločitev, lahko navdušeni, pišemo v komentarju uredništva.

Slovenija še trideset let po osamosvojitvi nima jasne vizije, kakšna država želi biti in kaj želi doseči, ugotavlja 137 podpisnikov leve prominence.

“Kaotični, neusklajeni poskusi vseh dosedanjih vlad pod vplivom tujega in nastajajočega domačega kapitala so v skupnem učinkovanju privedli do usmeritve države v neoliberalni kapitalizem in erozijo demokracije in pravne države,” ugotavljajo ter dodajajo, da se Slovenija iz najuspešnejše članice pristopnic k EU v 30 letih po vrsti kazalcev uvršča na dno vseh članic.

Staroste nekdanjega komunističnega režima nadalje opažajo, da se v zadnjem času še krepijo avtoritarne tendence in obnavljajo zgodovinsko preseženi državljanski spori, obenem pa naj bi zastali domala vsi nacionalno pomembni projekti.

Podpisniki: “Da bi spodbudili odgovorne in demokratične politične sile k opredelitvi skupnih vrednot in temeljnih izhodišč za nujni demokratični preporod ter k povezovanju za uresničitev skupnih ciljev v dobro državljank in državljanov Slovenije smo predstavniki podpisanih civilnih združenj Slovenije pripravili skupna izhodišča za program zavezništva za demokratično Slovenijo.”

Cilji: prenova demokracije, ustvarjanje družbenih in političnih sprememb, sprememba ekonomskega sistema

Kot prvi cilj združenja navajajo “boj za obnovo in prenovo načete demokracije in nasprotovanje avtoritarnemu načinu vladanja, ki se kaže v zmanjševanju državljanskih svoboščin, kršenju človekovih pravic, populizmu, revanšizmu, politični zlorabi sprave, zgodovinskih revizionizmih, izključevalnosti, demagogiji, nepotizmu in korupciji kot metodami brezobzirne borbe za prisvojitev nekdanje družbene lastnine.”

Drugi cilj je ustvarjanje družbenih in političnih sprememb kot alternative eroziji in privatizaciji družbenih dejavnosti in premoženja, poglabljanju razlik v bogastvu in družbeni moči med politično-kapitalsko elito in večino prebivalcev, begu možganov, odrivanju ljudi od neposrednega upravljanja, razgrajevanju socialne države, oženju prostora za kulturo in umetnost, krčenju družbene solidarnosti, izčrpavanju naravnih virov, okoljski in klimatski krizi ter migracijah.

Po njihovem prepričanju tudi obstoječi volilni sistem zmanjšuje legitimnost predstavniške demokracije, češ da demokracijo pretvarja v strankokracijo. Povezuje pa jih tudi spoznanje, da “sedanji ekonomski model ni ekosistemsko in socialno vzdržen”.

Kot pravijo, so njihove temeljne vrednote človekovo dostojanstvo, svoboda, enakost, solidarnost, pravičnost, ustavnost in zakonitost ter družbena in okoljska odgovornost. “Odločno nasprotujemo reviziji vrednot, na katerih je utemeljena sodobna Evropa, reviziji zgodovine, obujanja fašizma, nacionalizmov in razpihovanju sovraštva,” dodajajo.

Prepričani so, da sedanja oblast niti v razmerah nevarnosti za zdravje in življenja ljudi, pretečih socialnih stiskah in gospodarski krizi ni sposobna povezati vseh potencialov naše družbe. Zato po njihovem prepričanju nastale razmere terjajo “povezovalno koalicijo, ki bo zaustavila demokratični razkroj in zastavila gospodarsko in socialno obnovo na skupaj sprejetih vrednotah in izhodiščih.”

Med načelom, ki so jim zavezani, pa naštevajo: spoštovanje človekovih pravic in svoboščin, država kot servis državljanom, javno dobro in enake možnosti za vse, svobodna gospodarska pobuda, spoštovanje načela delitve oblasti in demokratičnega odločanja, utrjevanje javne lastnine, znanje kot temelj razvoja družbe in posameznika, kultura in umetnost kot stebra narodnostne identitete.

V nadaljevanju navajajo še izhodišča za program demokratičnega preporoda Slovenije, kjer govorijo o demokratizaciji družbe, varovanju in krepitvi socialnih pravic, večji družbeni veljavi dela in delitvi ustvarjene vrednosti, zagonu gospodarske dejavnosti za blaginjo vseh, pravičnost sodišč, prepoznavnost Slovenije, okoljsko vzdržen razvoj, avtonomija medijev ter univerzalna dostopnost do informacijskih virov in zaščita zasebnosti in pa globalno sodelovanje kot alternativa tekmovanju.

Od partije preko Foruma21 do Foruma za demokracijo
Da smo nad miselno, oziroma nazorsko preobrazbo nekdaj trdih partijcev med glavnimi podpisniki izhodišč foruma za demokracijo navdušeni, čeprav je prišla vsaj nekaj desetletij po tem, ko bi takšen manifest s svojo aktualnostjo res ujel najboljši mogoč zgodovinski trenutek, smo napisali že v uvodu članka.

Večino tega, kar so pod svoje vrednote navedli v “Izhodiščih zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo,” ki, mimogrede, delujejo kot kak posplošen program politične stranke, lahko nemudoma podpiše vsak resnični demokrat. Kaj šele tisti, ki svoja družbeno-politična prepričanja črpa iz vrednot slovenske pomladi! Nazadnje smo se pred 30 leti prav za to borili! In nedvomno je, da v tridesetletju samostojnosti marsičesa od navedenega še nismo uresničili.

Ampak navdušeni smo seveda lahko le, če je njihovo spoznanje iskreno in bodo v prihodnje storili vse, da Slovenija resnično postane neobremenjena z usedlinami avtoritarnega družbenega sistema, ki se mu po tridesetih letih vendarle odpovedujejo.

Da bodo pripomogli k razbitju zakulisnih kapitalskih monopolov, ki se vlečejo iz komunističnega režima in so preko divjih privatizacij olastninili nekdanje družbeno premoženje, iz katerega zdaj svojo moč črpajo mreže “tovarišijskega kapitalizma”. Ali pa medijskih monopolov, ki so zadnja desetletja zapirali pluralnost in raznovrstnost domače medijske krajine ter na plano omogočali le eni “pravi” resnici. Da bodo Sloveniji pomagali, ali pa vsaj ne ovirali, razvojno pot na način, kot je to uspevalo državam, ki so se otresle socialistične miselnosti (Češki, Estoniji …), ki so nas v teh letih po kazalnikih, ki jih omenjajo, razvojno prehitele.

In seveda, da bodo z naklonjenostjo pozdravili menjavo oblasti kot višek izraza delujoče demokracije, še posebej, če se zgodi tako poredko, kot je to praksa v teh odraščajočih letih samostojne demokratične Slovenije.

Zavzemanje za vse to bo izkazalo njihovo iskreno preobrazbo ter vnemo, da vendarle pripomorejo k drugačni, bolj demokratično zreli Sloveniji, torej povsem drugačni kot je bila v času, ko so bili sami na vrhuncu svoje karierne in življenjske moči.

In zato bo razočaranje toliko večje, če bomo na koncu vendarle ugotovili, da je njihovo spoznanje in preobrazba od zagovornikov avtoritarizma do resničnih demokratov zgolj “fake news”, meglica v službi zaščite statusa quo, ki se ta trenutek zdi prekinjen. V službi zaščite interesnih ozadij in monopolov, ki to državo v svojem krčevitem grabežu za vrat držijo že več kot pol stoletja.

 Po njih delih jih bomo spoznali, po njih delih jih bomo sodili.

Direktor UKC Ljubljana: šli bomo skozi nekaj, na kar nas nihče ni mogel pripraviti

0

Ob skokovitem naraščanju okužb s koronavirusom se je na FB oglasil direktor UKC Ljubljana Janez Poklukar. Zapisal je:

“V naslednjih tednih bomo šli skozi naši generaciji nikoli videno in skozi nekaj, na kar nas ni mogel nihče pripraviti. Čez dva do tri tedne bomo živeli obdobje, ki bo polno nemogočih preprek. Čeprav si želim, da se motim, je statistika v primeru epidemije žal navadno nezmotljiva.” Opozoril je, da bodo še danes samoumevni posegi lahko postali stežka dosegljivi, saj bo vse osebje osredotočeno na reševanje življenj v epidemiji.

“Nekega dne bomo lahko ponovno množično spodbujali naše orle v Planici, dočakali novo leto v gneči mestnih ulic ter skupinsko vrtičkali za domom. Smučanje, izleti na morje ali obiski koncerta in gledališča bodo ponovno samoumevni. Maske bodo spet postale le šega pustnih karnevalov. Do tam nas ne bodo pripeljala velika dejanja velikih posameznikov, temveč ravno nasprotno – mala odrekanja vsakega od nas.

Solidarni v borbi, odločnosti in upanju bomo uspeli. Tudi v teh težkih razmerah se rojeva novo življenje – prvi nasmeh, ki ga novorojenček vidi skozi skafander, ni nič manj iskren.”

Njegov celoten zapis lahko preberete spodaj

Drage sodelavke in sodelavci, spoštovane prebivalke in prebivalci Slovenije,v naslednjih tednih bomo šli skozi naši…

Objavil/a UKC Ljubljana dne Sobota, 17. oktober 2020

 

Slovenski verniki premaknili goro; škofje popustili glede maš po spletu

18

Potem, ko so množice najprej razburili ukrepi vlade, se je vihar nad enim samim cerkvenim navodilom vnel še med vernimi. »Duhovniki naj ne prenašajo svetih maš po spletu,« je stavek, ki je razburil mnoge. Od objave dalje so škofje začeli prejemati številna elektronska sporočila s pozivi, naj navodilo prekličejo. »Ne vzemite nam še svetih maš,« je na Facebook med mnogimi, ki so negodovali nad navodilom, zapisala neka gospa, ki je po mojem mnenju dobro ubesedila čutenje vernikov ob odločitvi njihovih škofov.

In škofje so si premislili in svoje navodilo včeraj zvečer dopolnili ter tako prenos svetih maš dovolili pod pogoji, ki med drugim določajo, da mora biti prenos iz cerkva in javnih kapel neposreden,  da mora duhovnik vernike na začetku opozoriti, da spremljanje prenosa svete maše po spletu še ne pomeni popolne uresničitve zapovedi obhajanja nedeljskega ali prazničnega bogoslužja in da ne gre za občestveno in zakramentalno obhajanje svete evharistije. Vsak duhovnik bo moral na koncu meseca o prenosih maš, njihovem spremljanju in pastoralnih koristih prenosa škofom oddati poročilo.

Ne pomnim tako množičnega odziva vernih na neko škofovsko odločitev, pa tudi ne, da bi si škofje pod vplivom vernikov in duhovnikov premislili v enem samem dnevu.

Mene je vse to dogajanje na nek način navdušilo in me navdalo z upanjem za slovensko Cerkev. Ljudje si želijo svetih maš!

Ljudem so svete maše pomembne, ključne!

Mene je vse to dogajanje na nek način navdušilo in me navdalo z upanjem za slovensko Cerkev. Ljudje si želijo svetih maš! Doživljajo jih kot ključni del njihovega življenja, pomembne so jim, želijo jim prisostvovati, pa četudi jim ostaja le spremljanje maš preko spleta! S kakšnim veseljem bi nas vse skupaj moralo navdati to dejstvo, škofe pa še posebej!

Vsekakor je nenevadno, da se več kot pol leta se vidik možnosti razvrednotenja svete maše nikomur ni zdel zadosten argument za prepoved prenosov ali vsaj številčna opozorila vernikov na to. Pa bi, če je bil to problem, na to morali opozarjati, kot sedaj na nošenje mask. Težko si je predstavljati, da so škofje na to pomislili šele ob pismu kardinala Saraha.

Varuhi reda

A pomemben del odgovora na vprašanje »Zakaj?« se gotovo skriva prav v kardinalu Robertu Sarahu, na katerega se je na novinarski konferenci ob razlagi navodila skliceval nadškof  Zore.

Sarah v pismu opozarja na to, da so škofje v tem času poklicani za zagovornike liturgije, liturgična praznovanja pa ne smejo vključevati »improviziranih ritualnih poskusov«. Kot svari Sarah, »navidezne maše« prinašajo tveganje, da nas bodo oddaljile od »osebnega in intimnega srečanja z utelešenim Bogom«. Poudarja, da je ta fizični stik z Gospodom ključnega pomena, nepogrešljiv in nenadomestljiv. Kristjan namreč če more biti brez krščanske skupnosti, brez Gospodovega dne, brez Gospodove hiše, besede, evharistije in daritve.

Argumenti so močni. A če tej logiki iskreno sledimo, bi ji morali v polnosti. In verjetno bi se morali bolj potruditi, da bi vsaj obhajilo lahko prejeli tudi tisti v samoizolaciji, karanteni, tisti najbolj ranljivi, osamljeni, oboleli s koronavirusom …

Škofje vernikom odločitve niso jasno pojasnili, s čimer so naredili podobno napako kot državne oblasti ob mnogih pomanjkljivo pojasnjenih ukrepih. Pomembno je tudi, da je šlo za pismo, ki je sledilo sproščanju ukrepov, vračanju vernih k prejemanju sv. obhajila, ne za pismo ob ponovnem zaostrovanju ukrepov, zapiranju cerkva in prepovedovanju svetih maš.

Gotovo ni nepomembno tudi dejstvo, da Sarah kot varuh cerkvene dediščine, tradicije in reda na področju zakramentov in liturgije pravzaprav mora spregovoriti, če se zdi, da nek zakrament ali obred drsi v razvrednotenje. A dejstvo je, da je to posledica povsem spremenjenih okoliščin življenja, ki nikakor ne ustrezajo »normalnemu« življenju cerkvenih občestev. In prav ta vidik izjemnih okoliščin je tukaj ključen.

Argument Nadškofa Zoreta, da maše bolj množično spremljajo tisti, ki so v cerkvi sicer izjemno redko, je zelo nenavaden. Zakaj bi bil to problem?

Kaj bi storil Jezus?

Z argumentom, da njihovo obnašanje razvrednoti obred maše, bi iz cerkva vedno znova lahko nagnali vse majhne otroke. Pa jih ne, ampak jih ob zavedanju, da so Božji otroci vzgajamo v veri, da postanejo žive mladike in kristjani z močno osebno vero.

Argument Nadškofa Zoreta, da maše bolj množično spremljajo tisti, ki so v cerkvi sicer izjemno redko, je zelo nenavaden. Zakaj bi bil to problem? Je Jezus nevernike in grešnike pošiljal iz hiš, ko je govoril ali lomil kruh? Ni. Za njimi je hodil, jih iskal, jim dajal »živega kruha«, jih ozdravljal, jim govoril v prilikah, ko ga niso razumeli, jih poskušal opogumljati … Gotovo bo pandemija kot velika stiska k Bogu na poseben način vodila še več doslej nevernih. In vrata bi jim morala biti široko odprta.

Vrh slovenske Cerkve daje vtis birokratskosti

Bilo je pač res nerazumljivo, da so bili sporni prenosi duhovnikov preko socialnih omrežij in spletnih strani, ne pa tisti, ki so jih škofje »požegnali«. Kot da je medij garant za svetost maše in ljudje mašo na televiziji in radiju spremljajo bolj pobožno, zbrano, pozorno, v tišini … kot prenose maš preko spletnih strani in socialnih omrežij?

Nisem našla študije, ankete ali kakšne druge podlage, ki bi to podpirala. Nenazadnje smo bili pri prepovedi prenosa svetih maš preko spleta in družabnih omrežij unikum. Drugod po Evropi, kolikor sem države pregledovala, takšnega ukrepa niso sprejeli. Monopolizacija prenosov svetih maš se je tako zdela popolnoma nesmiselna in je dajala predvsem vtis birokratskosti in farizejstva v vrhu slovenske Cerkve.

A vsekakor bomo nekakšno analizo z novo obveznostjo spremljanja vseh statistik in parametrov spremljanja prenosov svetih maš sedaj dobili. Upam, da bodo štetje všečkov pustili ob strani in bi imela analiza tudi kakšne praktične koristi. Pri čemer je seveda dobro vprašanje, kaj bodo s podatki, če jim ti pravzaprav ne bodo povedali, koliko ljudi maše res spremlja (ker družina lahko spremlja le eno mašo), koliko so stari, kako »blizu« so Cerkvi, so šli potem tudi k obhajilu … Ali kar pač škofe že zanima.

Prav lahko bi na Teološki fakulteti kdo na to temo diplomiral ali magistriral, če bi seveda šlo za znanstveno uporabne podatke. Je kdo opazil, da se bodo poročila oddajala le za prenose svetih maš, ne pa tudi za prenose molitev, nagovorov, besednega bogoslužja, vlogov …? Nisem za še bolj obširno birokratsko obremenjevanje duhovnikov, ki so že sedaj pogosto v veliki meri tajnice, ampak če se že gremo …

Bog nas ni in nas ne bo zapustil

Vsekakor je pa dobro, da bodo imeli duhovniki sedaj vsaj možnost »ob isti mizi« obhajati daritev, kolikor se pač da »skupaj« z zaupanimi jim verniki, ki jih bodo vabili tudi k obhajilu. Na ta način bomo bližje idealu skupnosti, kot poprej. V resnici namreč sploh ni nujno res, da občestvo vedno umanjka. Družine so vsekakor »mala Cerkev«, kjer je Bog prisoten. Prav tako župnijske skupnosti, ki sveto mašo sooblikujejo preko Zooma.

Že hkratna povezanost ob isti uri z domačim župnikom nekakšno skupnost, ki ostaja povezana med seboj, vendarle ustvarja. Verjetno ob večjem občutku varnosti celo večjo, kot v cerkvi, kjer se trenutno ljudje drug drugega v strahu pred okužbo najbolj možno izogibajo.

To je trenutno edina alternativa, ki jo imamo. Boljše nam sv. Duh (še) ni pokazal. Ker je večji del države »rdeč« sploh ni težko preračunati, da bo po novem komaj mogoče prisostvovati maši v živo. K obhajilu pa vsi starejši, bolni, samoizolirani, karantenizirani in v rizičnih stikih tudi ne morejo – in teh je ta trenutek res veliko. Pa še blizu razglasitve epidemije smo. Izjemno daleč od ideala Cerkve, ki je vedno z ljudstvom in vedno z zakramenti.

Morda se bomo odslej bolj zavedali, da je sveta maša dar, ne pravica. In da kot verniki lahko tudi iz včeraj na danes pripomoremo k spremembi v Cerkvi.

Za konec pa še toliko: Morda se bomo odslej bolj zavedali, da je sveta maša dar, ne pravica. In da kot verniki lahko tudi iz včeraj na danes pripomoremo k spremembi v Cerkvi. Gotovo pa je tudi nekaj resnice v tem, da maše preko spleta del populacije enači z mašami v živo in prejemu živega Boga – na to skušnjavo so nas škofje sedaj nadvse jasno opozorili.

Želim vam, da bi ob novem, mnogo hujšem valu koronavirusa še posebej čutili bližino Boga. Še vedno smo v mesecu rožnega venca in tudi vsak od nas lahko organizira molitve preko spleta, za konec pandemije, za rajne, za svoje bližnje, za družine, za vse bolne …, lahko prebiramo Sveto pismo, delamo dobro, se postimo, pokličemo svoje sožupljane in duhovnike ter stojimo z ramo ob rami – pa četudi telefonsko, preko spleta in družabnih omrežij.

Naj si mi ali naši škofje to še tako želimo, trenutno ne moremo biti občestvo v živo. A Bog nas ni in nas ne bo zapustil, pa karkoli se že dogaja.

Sodelujte v naši anonimni anketi o spletnih prenosih verskih obredov v času pandemije COVID-19

Create your own user feedback survey

Rezultati ankete bodo na Domovini objavljeni tekom naslednjega tedna.

Preberite še:

Cesarju, kar je cesarjevega, Bogu, kar je Božjega

0

V današnjem razmišljanju o Božji besedi se bomo najprej ustavili ob drugem berilu, iz prvega pisma apostola Pavla Tesaloničanom. Iz tega pisma bomo brali odlomke še naslednje štiri tedne, tako da se splača seznaniti z njim.

Zakaj to poudarjam? Da se lahko malo globlje pripravimo na Božjo besedo, mogoče vzamemo v roke celotno besedilo in ga preberemo. Ne ustrašite se preveč, teh nekaj minut res ne bo stran vržen čas.

Ustavimo se najprej ob avtorju tega pisma. Sveti Pavel je bil neposredno od Boga poklican, da oznani evangelij – dobro novico različnim, predvsem nejudovskim narodom in ljudstvom. Bil je prvi veliki misijonar Cerkve, ki si je zadal razširjati Kristusovo besedo do konca sveta.

Na enem od svojih misijonskih potovanj je prišel v pristaniško mesto Tesaloniki v Grčiji (ali po slovensko Solun) in začel pridigati. V tem je bil zelo uspešen, tako da se je veliko nagovorjenih ljudi odloči za novo vero. V Solunu je tudi ustanovil prvo krščansko Cerkev. S tem je pri nekaterih ostalih meščanih zbudil zavist. Začele so se sovražnosti in preganjanja novih kristjanov, Pavel pa je moral po hitrem postopku zapustiti mesto. Grozili so mu s smrtjo.

Zapustil je mesto, še vedno pa je ostal duhovno močno povezan in celo navezan na skupnost, ki jo je ustanovil tam. Veliko je razmišljal o solunskih kristjanih in jim po nekaj časa poslal v spodbudo svojega prijatelja Timoteja.

Ko se je Timotej vrnil, je Pavlu prinesel zelo spodbudno poročilo. Ljudje niso popustili pod pritiski meščanov in kljubujejo vsem mogočim nevšečnostim! Pavel je navdušen nad tem in prvi del pisma je praktično v celoti namenjen izražanju njegovega navdušenja, da so kljub vsemu ostali zvesti evangeliju, Božji besedi, ki jo je oznanjal Jezus Kristus.

Kaj je oznanjal Jezus Kristus? Poglejmo v današnji evangelij.

Farizeji in herodovci so skupaj prišli do Jezusa, da bi ga preizkušali. Če bi to partnerstvo poskušali prenesti v današnji čas, bi bilo približno tako, kot če bi stranka s skrajnega levega pola politike začela sodelovati s stranko s skrajnega desnega pola politike. Farizeji in herodovci sta skupini, ki nikakor nista mogli sodelovati.

Jezusa začnejo spraševati, ali smejo plačevati davke cesarju ali ne? Jezus vzame kovanec in jih vpraša, čigava je podoba in napis na kovancu. Cesarjeva. Torej dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.

Če je kovanec pripadal cesarju, ker je bila na njem njegova podoba in napis, se nam lahko gotovo postavi vprašanje, kje pa je potem tisto kar pripada Bogu? Kje najdemo njegovo podobo in njegov napis?

Za to moramo iti nazaj v Sveto pismo, na začetek stare zaveze, v prvo Mojzesovo knjigo, na njen začetek. Opis, kako Bog ustvarja nebo in zemljo, vode in kopno, vsa živa bitja in na koncu kot krono stvarstva moškega in žensko po svoji lastni podobi. Moža in ženo po lastni podobi.

Kje torej najdemo podobo Boga? Najdemo jo v vsakem od nas. Če torej dajemo cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je božjega, to pomeni, da moramo Bogu dati sebe samega. Jaz sam pripadam Bogu. Ti pripadaš Bogu. On pripada Bogu. Vse, kar imamo in kar smo, je Božje, od Boga. Zato mu moramo tudi mi kaj dati nazaj.

Poglejmo še enkrat v drugo berilo, v Pavlovo pismo Solunčanom. Kaj hitro nam lahko postane jasno, zakaj je lahko apostol Pavel tako zelo ponosen nanje. Ker vedo, da popolnoma pripadajo Bogu in to zelo očitno kažejo. Pavel vidi, kako seme, ki ga je vsadil v dobro zemljo, daje bogate rezultate. Vse to ga navdaja z veseljem in spodbudo, da se splača s tem nadaljevati.

Naslednjo nedeljo bomo v božji besedi poslušali, kako Pavel hvali Solunčane, da so zgled dobrih kristjanov za celotno okolico. Še danes je zelo navdihujoče videti kristjane, ki si res močno, kljub vsem oviram, prizadevajo za čimbolj pristno sledenje evangeliju.

Poglejmo še enkrat današnji evangelij. Cesar bo davke pobral, pa ne glede na to, ali si to želimo ali ne. Pri Bogu pa je drugače. Pri njem ni davkov. V nič nismo prisiljeni. Sledimo mu, če sami tako želimo. Vedno nas vabi. Ko nekdo želi dati Bogu tisto, kar si On zasluži, je to vedno na prostovoljni osnovi.

To nas osvobaja! Nas dela resnično svobodne in to svobodo je apostol Pavel videl pri Solunčanih in to svobodo vidim pri nekaterih kristjanih današnjega časa. Pri tistih, ki si prizadevajo in del svojega časa dajejo nazaj Bogu. Mladi kot animatorji in voditelji posameznih skupin, malo manj mladi kot člani različnih pevskih zborov, sodelavci Karitas in še in še različnih skupin, ki se redno ali malo manj redno zbirajo po naši širni deželi in pričujejo, kako je Bog dober, kako velike reči je naredil in jih še dela za nas vse. To je navdihujoče, to je tisto pravo bratstvo, ki bi moralo krasiti življenje vsakega kristjana! Da bi podobno, kot je Pavel postavljal za zgled Solunčane, tudi mi bili za zgled ostalim. Ne glede na vero in prepričanje.

Predragi bratje in sestre. Poglejmo v svoja življenja in poiščimo, kje lahko mi prispevamo k poslanstvu Cerkve. Kaj lahko jaz naredim za Cerkev in ne, kaj bo Cerkev naredila zame. Danes, jutri, pojutrišnjem. In ne čakajmo na zadnje trenutke, ko bo prepozno. Pridite in poglejte, čakamo Vas.

Lepo in predvsem zdravo življenje brez korone.                                 

V ujetništvu Zlatoroga (3. del)

1

V okviru Zavoda Iskreni je ob koncu avgusta izšla knjiga Antona Tomažiča z naslovom Zlom. Gre za zbirko kratkih zgodb, ki ponujajo “insajderski pogled” in prikazujejo realno vzdušje v bivši državi. Za vas smo izbrali eno izmed njih, ki bo v nadaljevanjih vsako nedeljo zjutraj objavljena na našem portalu.

1. del zgodbe v Ujetništvu Zlatoroga najdete na tej povezavi, 2 del pa tule.


1973

Tam, kjer so včasih sestankovali politiki in se je oblikovala prva slovenska narodna vlada, v Deželnem dvorcu, je zdaj manjša univerzitetna dvorana.

Na sestanku v zakajenem prostoru je navzočih približno 40 ljudi, precej več profesorjev kot študentov. Spredaj delovno predsedstvo miri prisotne.

Toda Andrej se ne da: »S takšnimi postopki se ne strinjam!«

Ko predsedujočemu le uspe nekoliko utišati hrup, nadaljuje: »Profesor Glavar je med študenti izredno priljubljen. Njegova predavanja so vedno najbolje obiskana. Edini je, pri čigar predavanju smo enkrat celo zaploskali.

Veste, kaj to pomeni? To pomeni, da je vzpostavil tisti pravi stik s študenti, da ga ne poslušamo le zaradi izpita, temveč zato, ker nas uči pravilno misliti. Misliti s svojo glavo.«

A ga predsedujoči prekine: »To je demagogija! Profesor Glavar si pridobiva popularnost s cenenimi frazami zahodne meščanske demokracije. To pa je, kot veste, formalna demokracija, ki se ne da niti primerjati z našo samoupravno socialistično demokracijo.«

Večina mu prikima, zato še povzdigne svoj glas: »Naj se spet vrnemo v čas predvojne Jugoslavije, ko so se številne stranke izživljale v medsebojnih obračunavanjih pod krinko parlamentarne demokracije, medtem ko so kapitalisti mirno izkoriščali delavski razred in si meli roke?«

»Pa saj profesor Glavar ne zagovarja kapitalizma! Uči nas socializem, ampak tak pametni, realni socializem,« ugovarja Andrej.

»Aha, realen?« ga prekine mladi ambiciozni študent Kocijančič, tudi član predsedstva. Andrej pa se dopolni: »Oprostite, zareklo se mi je. Pravo nasprotje od realnega socializma, kakršnega smo že preizkusili in kakršnega še niso preboleli na vzhodu! On uči humani socializem, če hočete, predvsem pa …« to zelo poudari, »… znanstveno utemeljen socializem, ne pa tak, ki je sad političnih parol in blefov

Predsedujoči se spet oglasi: »Te stvari smo že večkrat premlevali. Menim, da s primerom profesorja Glavarja dvigamo več prahu, kot ga zasluži. Dejstvo je, da so bile osnovne razprave že zaključene, da je podal svoje mnenje univerzitetni komite zveze komunistov in da …«

Tokrat ga prekine Andrej, ki je že zelo razburjen: »Kakšne razprave? Kje? Med študenti? Nikakor ne! Med profesorji na fakulteti? Dvomim.«

Po šepetajočem prigovarjanju drugih članov predsedujoči skuša zadevo pospešiti: »Sicer vas pa opozarjam, da je tole sestanek osnovne organizacije zveze komunistov na fakulteti in da si ne morete prilastiti, pa čeprav kot predsednik izvršilnega odbora študentske organizacije, pravice, da bi debatirali le vi. Menim, da je dokaz demokratičnosti že to, da smo vas povabili na sejo, saj kolikor mi je znano, niti niste član ZK. Sicer pa ta forum ne odloča o odstavitvi profesorja Glavarja. To bodo, če bodo, storili samoupravni organi fakultete. Popolnoma samostojno! Mi bomo le podali družbenopolitično oceno.«

»Seveda že vemo kakšno! Ta ocena je bila že zdavnaj izrečena. Kaj vem, kje tam zgoraj! Profesorja Glavarja pa na vse te debate, ki so se do zdaj odvijale, niti enkrat ni nihče povabil, čeprav se je razpravljalo o njem! Hvala lepa za tako materialno demokracijo! Imam pa že raje formalno, samo da je je vsaj nekaj,« izgublja živce Andrej.

Predsedujoči pa tolče po mizi: »Prosim vas, mladi mož! Vzel sem vam besedo in naslednji ukrep bo odstranitev iz dvorane!«

V tišini, ki zavlada, se oglasi, sprva bolj tiho in bojazljivo, nato pa vse bolj odločno, mlada študentka Alenka: »Tovariš sekretar! Če on ni član zveze komunistov, sem pa jaz in kljub temu ali pa ravno zato, bi rada dokončala njegovo misel.«

Člani predsedstva se nezadovoljno spogledujejo, vendar Alenka nadaljuje: »Menim, da je moj predhodnik želel povedati, da ima večina študentov profesorja Glavarja rada in da so vsi ogorčeni ob govoricah, da ne bo več predaval. Čeprav še nisem v četrtem letniku, sem že nekajkrat obiskala njegova predavanja. Študentje najbolje vedo, da profesor ne govori nič proti socializmu. Nasprotno, izredno konstruktivno skuša prispevati k njegovi realizaciji. In če predava tudi zahodne sociološke in organizacijske teorije, jih zato, ker so že dolgo časa v svetu znanstveno potrjene in uveljavljene. Mi bi v njih lahko našli veliko koristnega, predvsem pa bi se lahko izognili številnim dragim napakam in prenehali negovati geslo na napakah se učimo

Ker vidi, da je dosegla pozornost, še mirneje nadaljuje: »Če profesor Glavar, ki je velik znanstvenik, pri naših načrtovanih ukrepih, tudi zdaj, ob sprejemanju nove ustave, že vnaprej predvidi določene pomanjkljivosti in nanje opozarja, mu je verjetno pametno prisluhniti in ga upoštevati ter se s tem izogniti napakam, ali pa z argumenti zavreči njegove argumente. Prav tega pa zdaj ni! Mislim, da bi morali tovariši z univerzitetnega komiteja, ki so pobudniki te akcije proti profesorju Glavarju, kdaj priti na njegova predavanja in jim prisluhniti. Toliko!«

»No, da ne bomo slišali le ene strani, pa poslušajmo, kaj o tem mislijo drugi študenti. Besedo ima tovariš Rudi!« spregovori predsedujoči.

V prvi vrsti vstane študent, ki ima svoj prispevek že napisan in ga precej suhoparno prebere: »Študentje se pridružujemo oceni, ki jo je izdelal univerzitetni komite ZK o dejavnosti profesorja Glavarja. Študentje, ki se aktivno vključujemo v družbenopolitična dogajanja, predvsem v sedanjem zgodovinskem trenutku sprejemanja nove ustave, menimo, da bi nas morali naši predavatelji navduševati za novo ustavo, ne pa da že zdaj, ob samem začetku, govorijo o njenih napakah. Kako naj z vsemi silami jutri kot vodilni kadri delovnemu ljudstvu pomagamo uporabiti delegatski sistem, to najvišjo obliko neposredne demokracije v vsej zgodovini človeštva, če bomo že danes, vnaprej, do tega sistema kritični? Kako naj čim bolj pospešujemo razvoj svobodne menjave dela, če že danes skeptično govorimo o brezpogojnem orodju za dosego tega cilja, o samoupravnih interesnih skupnostih?« Obriše si potno čelo in nadaljuje: »Pripombe profesorja Glavarja o preteklem delu mejijo že na cinizem!«

Med njegovim govorom se Andrej in Alenka spogledata. Andrej nenadoma vstane, da bi zapustil dvorano. Ko se med vrstami približa Alenki, pa ji zašepeta, namigujoč proti Rudiju: »Rit!«

Alenka se odobravajoče namuzne in nenadoma odloči, da gre tudi ona iz dvorane. Rudi pa med tem še vedno govori, no, bere.

Ko zapustita dvorano, se za ovinkom predstavita, rokujeta: »Jaz sem Andrej.«

Alenka pa zardi: »Vem. Tebe vendar vsi poznamo. Jaz sem pa Alenka.«

»Me veseli, me veseli!« si jo dopadljivo ogleduje Andrej.

(konec 3. dela)

Knjigo ZLOM – Zgodbe iz Jugoslavije​, ki je skoraj postala film pod taktirko nekoč najboljšega slovenskega režiserja, lahko naročite s klikom na spodnjo povezavo.

Škofje so si premislili: prenos maš po spletu zdaj dovoljen, a precej reguliran

4

Po pritisku ljudi zaradi prepovedi prenašanja maš po internetu so si slovenski škofje glede spornega navodila očitno premislili. Danes so izdali nova navodila, ki dovoljujejo prenose, a za to postavljajo določene zahteve. Da so hitro ukrepali, so sklicali dopisno sejo Stalnega sveta SŠK.

Škofje se v novih navodilih sklicujejo na papeža Frančiška, ki je v svoji homiliji 17. aprila 2020 opozoril, da vera preko medijev ni Cerkev. Ljudje, ki spremljajo sveto mašo preko spleta, so po Frančiškovih besedah brez zakramentov in brez občestva. So sicer »povezani« preko digitalnih medijev, vendar niso Cerkev. To je Cerkev v težki situaciji, ki jo Gospod dovoli, toda ideal Cerkve je vedno z ljudstvom in zakramenti. Vedno.

Zato tudi škofje poudarjajo, da spremljanje prenosa svete maše po spletu ali drugem mediju ne pomeni občestvenega in zakramentalnega obhajanja svete evharistije.

Škofje tako od danes, 17. oktobra, dovoljujejo duhovnikom, da po lastni presoji prenašajo maše po spletu, pri čemer morajo zadostiti šestim pogojem.

  1. Da duhovnik mašo obhaja v cerkvi ali javni kapeli, medtem ko iz drugih prostorov npr. iz veroučne učilnice ali župnijske pisarne prenos sv. maše po spletu ni dovoljen.
  2. Da gre za neposreden prenos svete maše po spletu in ne predvajanje že prej posnete svete maše.
  3. Da na začetku vernike opozori, da spremljanje prenosa svete maše po spletu še ne pomeni popolne uresničitve zapovedi obhajanja nedeljskega ali prazničnega bogoslužja, saj ne gre za občestveno in zakramentalno obhajanje svete evharistije.
  4. Da ob koncu svete maše duhovnik skupaj z verniki zmoli molitev za zdravje in povabi vernike, da lahko ob določeni uri oz. urah pridejo v cerkev in prejmejo zakramentalno obhajilo.
  5. Da duhovnik, poleg splošnih določil, dosledno upošteva vsa določila NIJZ in Slovenske škofovske konference v zvezi s preprečevanjem okužbe Covid 19.
  6. Da ob koncu meseca pošlje po e-pošti statistično poročilo o predvajanju svetih maš preko spleta, radia oz. TV, na SŠK (e-naslov: [email protected]), v katerem navede, kdaj in koliko udeležencev je spremljalo prenos ter kakšne so bile pastoralne koristi takšnih prenosov.

Vir: katoliska-cerkev.si.

Sodelujte v naši anonimni anketi o spletnih prenosih verskih obredov v času pandemije COVID-19

Create your own user feedback survey

Rezultati ankete bodo na Domovini objavljeni tekom naslednjega tedna

 

Anketa: volivci leve opozicije bolj brezskrbni glede okužb, ukrepe upoštevajo manj

11

Ameriška agencija za raziskovanje javnega mnenja Gallup je septembra izvedla raziskavo, v kateri je ugotavljala razlike v odnosu do epidemije Covid-19 med volivci republikancev in demokratov.

Ugotovila je domala neverjetne razlike. Izkazalo se je namreč, da se okužbe s koronavirusom boji 77 % volivcev in 80 % volivk demokratov, a le 20 % volivcev  in 29 % volivk republikancev. Razlika torej kar okoli 50 odstotnih točk!

Odnos do koronavirusa se torej razlikuje po politični ločnici levo / desno. Zato smo v preteklem tednu tudi na Domovini naše bralce povprašali, kakšen je njihov odnos do koronavirusa in zaščitnih ukrepov v zvezi z njim, obenem pa jih prosili, da navedejo tudi svoje politične reference.

Kakor smo predvidevali, se je tudi v Sloveniji izkazala ločnica med volivci desnosredinske koalicije in leve opozicije. A nasprotno kot v ZDA so v Sloveniji bolj zaskrbljeni glede koronavirusa volivci desnice oziroma desnosredinske koalicije.

V nadaljevanju vam podrobneje predstavljamo rezultate ankete, v uredniškem komentarju pa ugotavljamo, kako politika vpliva na odnos volivcev do koronavirusa.

Največja razlika – pri strahu pred okužbo in uporabi aplikacije

Odgovore v naši anketi smo razvrstili v dve skupini (upoštevali smo samo tiste, ki so izrazili svojo politično preferenco na morebitnih volitvah):

  1. Na volivce vladnih strank (med njimi največ volivcev SDS, približno pol manj volivcev NSi, pa tudi manjši delež volivcev SMC in DeSUSa – med bralci, ki so izpolnili anketo, so torej zastopani volivci vseh koalicijskih strank).
  2. Na volivce leve opozicije (med njimi je slaba polovica volivcev SD, približno četrtina volivcev Levice, približno četrtina volivcev LMŠ ter le majhen del volivcev SAB – ni pa v anketi sodeloval noben volivec SNS, tako da v celoti gre za volivce leve opcije).

Pri vprašanjih 3 do 7 smo bralce spraševali po upoštevanju preventivnih ukrepov v časovno omejenem obdobju zadnjih 14 dni.

Ugotovitve:

  • Volivci vladnih strank so bolj zaskrbljeni, da se bodo okužili s koronavirusom – razlika 20 odstotnih točk. Manjša je razlika pri zaskrbljenostjo zaradi morebitne okužbe na delovnem mestu – 10 odstotnih točk.
  • Največja razlika je pri uporabi aplikacije #OstaniZdrav – uporablja jo kar 37 odstotnih točk manj volivcev leve opozicije.
  • Zaščitne ukrepe upošteva nekaj več volivcev koalicije, a je na tem področju razlika manjša (večinoma manj kot 10 odstotnih točk). Najbliže sta si obe skupini pri nošnji mask v zaprtih javnih prostorih – maske redno nosi več kot 95 % obeh skupin volivcev.

* Obveza nošnje mask zunaj je bila sprejeta šele v času, ko je naša anketa že potekala.

Zaupanje vladi – tudi pri petini volivcev leve opozicije

Anketirane smo povprašali tudi, koliko zaupajo vladi pri soočanju z epidemijo. Razlika je tu seveda pričakovana. Je pa med volivci vladnih strank le 7 % takih, ki vladi pri soočanju z epidemijo ne zaupajo, medtem ko vladi zaupa (bolj ali zelo) kar 21 % tistih, ki izražajo namero, da bi volili stranke leve opozicije.

Volivci desnosredinske koalicije:

Volivci leve opozicije:

Razlika je seveda tudi pri oceni primernosti vladnih ukrepov. Če vladnemu soočanju z epidemijo ne zaupa 7 % anketirancev iz vrst njenih volivcev vladne koalicije, pa jih njene nove ukrepe kot prestroge ocenjuje nekaj več: 11 %.

Zanimiv pa je rezultat pri tem vprašanju med volivci leve opozicije. Le polovici volivcev leve opozicije se zdijo ukrepi prestrogi, medtem ko ostali polovici pravšnji ali celo premalo strogi.

Volivci desnosredinske koalicije:

Volivci leve opozicije:

Našo anketo smo izvajali od torka, 13., do petka, 16. oktobra v njej je sodelovalo 1.753 ljudi. Ravno v teh dneh je prišlo do največje zaostritve epidemiološke situacije v drugem valu. Zato smo pri spremljanju odgovorov tekom ankete opazili zanimiv trend – pri določenih odgovorih se je razlika med volivci koalicije in volivci leve opozicije vsak dan manjšala.

Najbolj opazno je bilo to pri vprašanju ocene ukrepov (več volivcev leve koalicije je na začetku anketnega obdobja ocenjevalo ukrepe vlade kot prestroge) in pa pri izražanju strahu pred okužbo (ta se je med volivci leve koalicije tekom anketnega obdobja hitreje povečeval in razlika z volivci koalicije posledično manjšala). Zato lahko upravičeno sklepamo, da bi bila pri določenih vprašanjih večja razlika med volivci desnosredinske koalicije in leve opozicije, če bi anketo zaključili pred zaostritvijo drugega vala.

Ni vseeno, kako kdo voli - in kdo kaj reče

Politične preference vplivajo na odnos volivcev do koronavirasa, to je dejstvo. A daleč od tega, da bi lahko preprosto dejali, da so volivci levice glede njega praviloma manj zaskrbljeni in manj disciplinirani pri zaščitnih ukrepih, kot smo v naslovu tega članka ugotovili za Slovenijo.

Na to, kako ta ločnica poteka v posamezni državi, vpliva več dejavnikov. Velikega pomena  je, kdo je na oblasti in izvaja ukrepe (ta bo deležen nasprotovanja, najsi bo lev ali desen), nemajhen vpliv pa ima tudi kulturne specifike (v ZDA so denimo konservativci veliko bolj občutljivi na varovanje osebne svobode kot slovenska desnica).

Zelo velik vpliv imajo politični vodje. Tako veliko razliko med demokrati in republikanci v ZDA (poleg že navedenih kulturnih razlik) lahko pripišemo prav osebnosti predsednika Trumpa, ki je s svojim konstantnim “nasprotovanjem” virusu odločilno pripomogel, da se je v republikanskem volilnem telesu tako jasno izrazila brezskrbnost glede virusa in neupoštevanje ukrepov. (Pri ZDA je potrebno omeniti še to, da je ločnica oblast / opozicija kar zadeva ukrepe proti koronavirusu bolj kompleksna, saj veliko ukrepov na tem področju vodijo lokalne oblaste, ki so tudi demokratske).

Tudi v Sloveniji je opazna vrzel med volivci desnice / levice (vladne opozicije / koalicije), čeprav v primeru naše ankete več kot pol manjša kot v ZDA. V naši anketi se je največja vrzel pokazala pri uporabi aplikacije. Vzrok je v tem, da jo ljudje dojemajo kot izrazito vladni projekt, obenem pa se je s pomočjo mainstream medijev in opozicije tudi konstantno sejal strah pred vdori v zasebnost. Opazna razlika tudi v splošni zaskrbljenosti glede koronavirusa, ki je pri volivcih koalicije večja kar za 20 odstotnih točk.

Ko pa pridemo do spoštovanja ukrepov, pa je razlika sicer opazna, a ne tako velika, kot bi morda pričakovali. Morda je treba pri tem vzeti v ozir, da so lahko levo usmerjeno volivci, ki so odgovarjali na našo anketo, manj radikalno. Na to bi lahko sklepali tudi iz njihove dokaj prizanesljive ocene strogosti vladnih ukrepov – raziskava na širši populaciji bi lahko dala drugačne rezultate. Morda pa vendarle kažejo rezultati na to, da pri Slovencih tudi nasprotniki vlade začnejo resneje upoštevati ukrepe, ko gre zares (na kar je pokazal zlasti trend premika tekom ankete).

Gotovo na odnos tako levega kot pretežno desnega volilnega telesa v Sloveniji vplivajo tudi politični liderji. A podatki iz naše ankete kažejo na to, da moč “koalicije nasprotnikov” ni tako velika kot denimo v ZDA. Resda veslači opozicijskega četverca brez krmarja konstantno kritizirajo vladno soočanje z epidemijo, pri ukrepih pa se glede na epidemiološko sliko obračajo po vetru oziroma po načelu “maske dol, maske gor”. Pri liderstvu “koalicije nasprotnikov” pa imajo kar močno konkurenco tudi v raznih “infuenserjih”. O tem se lahko plastično prepričate iz spodaj navedenega tvitov Andraža Zorka iz agencije Valicon.

Slovenija je sicer po številu dnevnih okužb na milijon prebivalcev skočila v svetovni vrh:

Gorski Karabah novo žarišče preganjanja kristjanov? Armenski nadškof Turčijo obtožuje “tretjega genocida”

2

Po nedavnih spopadih v Gorskem Karabahu v muslimanskem Azerbajdžanu (ki pa je poseljen pretežno z Armenci, ki so kristjani) ostaja armensko-azerbajdžanski konflikt novo tleče žarišče preganjanja kristjanov.

Na to je nedavno opozoril tudi armenski nadškof Pargev Martyrosyan, ki je obtožil Turčijo, da izrablja Azerbajdžan oziroma obstoječi konflikt, da bi izvedla “tretji armenski genocid”.

Zadnji večji spopadi so se na območju Gorskega Karabaha razplamteli 27. septembra. 8. oktobra je azerbajdžanska raketa zadela katedralo Svetega Odrešenika v mestu Šuša. 10. oktobra je bilo ob posredovanju Rusije sklenjene premirje, ki pa je bilo že večkrat kršeno.

Tleči konflikt med sprtima stranema, ki je v zadnjem mesecu znova izbruhnil v oborožen spopad ob prilivanju olja na ogenj s strani regionalnih sil postaja krizno žarišče, ki ga kot proksi vojno uporabljajo tudi za testiranje novih orožij, kot smo nedavno pisali v članku Tehnologija velikih igralcev, ki jo preizkušajo v “proksi vojni” med Armenijo in Azerbajdžanom.

Ozemlje tako Armenije kot Azerbajdžana je bilo do začetka 20. stoletja del Otomanskega cesarstva, prebivalci obeh narodov (tako Azeri kot Armenci) pa so na spornih območjih živeli precej mešano. S prvo svetovno vojno se za območje začnejo turbulentni časi. Otomanski imperij je zaradi sovraštva do Armencev kot kristjanov in njihovega sodelovanja z Ruskim cesarstvom nad njimi izvedel genocid, v katerem je po ocenah umrlo do 1,5 milijona Armencev.

Armenija, Gruzija in Azerbajdžan so nato skupaj ustanovili državo, ki pa je kmalu razpadla in njene entitete, predvsem Armenija in Azerbajdžan sta se začela bojevati med seboj za ozemlja, na katerih so živeli pripadniki obeh narodov (tudi pokrajina Gorski Karabah), dokler ni celotnega območja leta 1922 dokončno zasedla Rdeča armada in ozemlje priključila Sovjetski zvezi. Sovjetska zveza je ozemlje razdelila na socialistični republiki Armenijo in Azerbajdžan, znotraj republike Azerbajdžan pa ustanovila še avtonomno pokrajino Gorski Karabah na območju, kjer je večinsko prebivalstvo armensko.

Ob razpadu Sovjetske zveze so se na območju znova začele pojavljati napetosti. Armenija in Azerbajdžan sta razglasila neodvisnost, neodvisnost od Azerbajdžana pa je razglasil tudi Gorski Karabah, ki je izrazil namero priključitve k Armeniji. Napetosti so leta 1992 privedle do vojne med državama, ki se je s premirjem končala maja 1994, zahtevala pa je okoli 30.000 žrtev.

Po premirju Armenci nadzorujejo večino Gorskega Karabaha in območja med Armenijo in Gorskim Karabahom. Prebivalci pa na tem področju razglasili neodvisno Arkaško republiko pod pokroviteljstvom Armenije, ki pa ni mednarodno priznana.

Stanje po premirju 1994, Foto: Wikipedia

Od premirja leta 1994 na območju okoli razmejitvene stika enot skoraj na letni ravni prihaja do manjših konfliktov, ki pa do sedaj običajno niso preraščali v večje spopade. 

Okrepljeni Azerbajdžan namerava znova zasesti ozemlja, ki mu uradno pripadajo

Medtem ko je armenski strani stanje po premirju načeloma ustrezalo, je imel Azerbajdžan težnje pridobiti nazaj ozemlja, ki so v Sovjetski zvezi pripadala Azerbajdžanski republiki in so formalno še vedno del Azerbajdžana.

Tako so okrepljeni s pomočjo Turčije konec septembra porinili arkaške in armenske sile z razmejitvenih linij, obe državi, Azerbajdžan in Armenija pa sta razglasili splošno mobilizacijo in vojno stanje.

Aktualno stanje na območju Gorskega Karabaha, Foto Wikipedia

Z nafto bogati Azerbajdžan si je v zadnjih letih pridobil močnega zaveznika v Turčiji. Od premirja leta 1994 se je tudi bistveno bolj vojaško okrepil kot Armenija in samo za vojsko nameni toliko kolikor znaša celoten armenski proračun. Armenija pa ima zaveznika v Rusiji in Iranu (čeprav obe državi prodajata orožje tako Armeniji kot Azerbajdžanu). Prav Rusija je bila skozi celoten konflikt tudi tista, ki je kot mediator med obema stranema zagotavljala relativno stabilnost med državama.

Turčija, ki pod Erdoganom znova krepi svoje imperialne težnje, vidi v krščanskih Armencih enega večjih sovražnikov, s katerim so pred dobrimi sto leti skušali opraviti z genocidom, ki ga sicer tudi danes ne priznajo. S pomočjo Azerbajdžanu pa se verjetno nadejajo dostopa tudi do bogatih zalog nafte, ki jih ima ta država. Prav Turčija naj bi bila tudi glavna pobudnica zadnjih napetosti.

Po poročanju Demokracije naj bi po zadnjih skupnih vojaških vajah Turčije in Azerbajdžana na ozemlju slednjega ostalo okrog 600 turških vojaških uslužbencev ter veliko vojaške opreme. V Azerbajdžan naj bi napotili tudi že okrog 1.300 plačancev iz Sirije in 150 plačancev iz Libije.

Največja žrtev – armenski prebivalci in krščanska tradicija območja

Žrtev tega lokalnega in regionalnega konflikta pa so seveda prebivalci območja, armenski kristjani.

Armenski nadškof Pargev Martyrosyan, primas armenske apostolske cerkve škofije Arkaške republike, je ob konfliktu zlasti po obstreljevanju katedrale v Šuši za več zahodnih medijev opozarjal, da je v ozadju spopada namera Turčije, da dokončno zaključi genocid na Armenci, armensko-azerbajdžanski konflikt pa uporabi kot izgovor.

Martyrosan tudi opozarja, da se Armenci ne borijo prosti muslimanom ali mošejam. Izvir konflikta je po njegovem v obrambi temeljnih človekovih pravic do lastne kulture, zgodovine in vere, ki jim kot Armencem pripadajo, pa jih že v nekdanji sovjetski avtonomni pokrajini Gorski Karabah niso mogli uresničevati, saj so vladajoči Azeri takrat zaprli vse armenske cerkve.

Napad na cerkev v Suši in obstreljevanje drugih cerkva je označil kot teoristično dejanje, namenjeno rušenju simbolov armenske vere in kulture in tudi zbijanju morale armenskega prebivalstva.

Izrazito kritičen je do Turčije in opozarja, da je v ozadju sedanje vojne ekspanzionistična politika turškega predsednika Erdogana, ki želi pod svoj vpliv dobiti nekdanja ruska ozemlja, pri čemer sta mu trn v peti Armenija in armensko področje Gorskega Karabaha v Azerbajdžanu.

Martyrosan izreka celo dramatične besede, da gre za tretji armenski genocid. Poleg prvega med in po prvi svetovni vojni so Armenci doživeli drugega leta 1988, v zgodnjem obodbju nacionalnega gibanja Armencev v tedaj še sovjetskem Gorskem Karabahu, ko je bilo v mestu Sumgait, nadškofovem rojstnem mestu, pobitih okoli 200 Armencev.

Med stranema je sicer trenutno vzpostavljeno krhko premirje. V kolikor pa ne bo kmalu vzpostavljen trajen mir in se bodo spopadi ob vmešavanju Turčije znova razrasli, utegne Gorski Karabah, območje ene najstarejših krščanskih skupnosti, postati vojno žarišče, ki utegne izbrisati bogato kulturno dediščino in prebivalce, ki na tem območju živijo.

Zadnje objave

Izbor urednika