Odvetnik Edwarda Snowdna je sporočil, da so Snowdnu ruske oblasti izdale dovoljenje za stalno prebivanje, kar je korak na poti do državljanstva. Snowden je azil v Rusiji dobil po tem, ko je tja ušel iz ZDA, kjer je leta 2013 razkril tajne dokumente o sledenju državljanom s strani Nacionalne varnostne agencije (NSA).
Dr. Matej Tušak: “Epidemija nam kaže, da smo skrenili s poti in vzgajamo egoistične ter narcisistične ljudi”
Prof. dr. Matej Tušak na Fakulteti za šport in Filozofski fakulteti predava psihologijo športa in psihologijo. Predava tudi na tujih univerzah. Aktivno sodeluje v procesu psihične priprave športnikov na tekmovanja. Je tudi vodja psihološkega dela mednarodnega projekta @life, ki skrbi za preventivo na področju soočanja s stresom in zdravega načina življenja, avtor več knjig in znanstvenih člankov s področja psihologije.
V prvem delu intervjuja smo se z dr. Tuškom pogovarjali o psihologiji ljudi v času epidemije in o ozadju ukrepov za njeno omejevanje. V drugem delu intervjuja, ki bo na Domovini objavljen jutri, se bomo dotaknili fenomena uspešnega slovenskega športa in načinov, ki lahko pomagajo vsakomur, da postane boljši.
Smo v času epidemije covid 19, očitno največje zdravstvene krize te generacije. V kolikšni meri smo prebivalci zahodnih družb blagostanja psihološko zreli za tovrstne družbene izzive?
Ob poslušanju komentarjev se zdi, da sploh nismo zreli. Da smo na stopnji neandertalca, da so se pred 2000 leti ljudje, kljub temu, da so imeli manj znanja, obnašali bolj racionalno. Ampak v resnici pa je stanje verjetno zelo podobno, kot bi bilo kadarkoli prej.
Ljudje različno reagirajo na stresne trenutke. Nekateri reagirajo preudarno, umirjeno, iščejo rešitve. Drugi reagirajo slabo, iščejo predvsem krivce, ker niso sposobni sprejeti tega, da tudi sami prispevajo k situaciji. Redkokdaj je en človek kriv za to, da se nekaj zgodi.
To je v veliki meri odvisno od osebnostne lastnosti, ki jim rečemo anksioznost. Definiramo jo v dveh oblikah. Ena nam pove, kako tesnobno reagiramo na stresne situacije, druga pa nam pove, kako se v nekem trenutku stanje anksioznosti pri nas poveča. Tisti, ki so bolj anksiozni, se na stres običajno odzovejo s povišanjem stanja anksioznosti.
V športu recimo bolj anksiozni v težkih trenutkih pogosteje delajo napake, imajo večjo tremo. Anksioznost je v majhni meri podedovana, potem pa vzgoja v družinskem krogu potencial usmeri navzgor ali navzdol. Nekateri majhni otroci se ničesar ne bojijo in ga morajo starši opozarjati, nekaterim, ki so pa zelo preplašeni, lahko z ustreznim vzpodbujanjem to višjo anksioznost znižamo.
Anksioznost kot osebnostna lastnost je prisotna torej že »od nekdaj«. Kako pa se odraža v družbi?
Osebnostne lastnosti so med ljudmi razporejene nekako po Gaussovi krivulji. Delež ljudi, ki imajo zelo visoko anksioznost je načeloma ves čas podoben. So pa drugi procesi, ki lahko stvari zelo spremenijo. Psihologija množic je povsem drugačna kot ko govorimo o posameznikih ali majhnih skupinah.
V majhnih skupinah (do 6 ljudi) ostalih pet ljudi enega velikega negativca preglasi, pripravi do tega, da se prilagodi ali izloči iz skupine. Potem imamo velike skupine (velika podjetja, šole, …), kjer se ljudje na videz poznajo, ne vedo pa nič drug o drugem, in množice.
Množica nastane takrat, ko se zaradi nekega dogodka ali razloga skušaj srečajo ljudje, ki se ne poznajo in nimajo ničesar skupnega. V tej množici se zgodijo procesi, na katere ljudje odreagirajo »kot ovce«.
Primer iz šole. Ko en bolj vpliven učenec predlaga, da gredo špricat pouk, se mu pridruži še kakšnih sedem drugih in kmalu se jim pridruži večina. Ostali potem ne morejo ostati v razredu, ker če bi ostali, izgubijo kredibilnost med sošolci.
V majhni skupini to ne pride do izraza. V masi ljudi pa se hitro pojavi nekaj takih, ki z nekimi stereotipnimi razmišljanji prepričajo tudi del populacije, ki je bolj anksiozen in zgodi se neko vedenje, ki mu drugi ljudje sledijo zaradi procesa konformiranja. In ko se to zgodi, se tega praktično ne da ustaviti.
Take stvari se pogosto kažejo na nogometnih tekmah. Pride 100.000 ljudi, ki se med seboj ne poznajo in imajo za povrh še razgreta čustva. Zgodi se majhna provokacija, ki bi bila v majhni družbi zavržena. Na stadionu pa se morda 20 od 100.000 ljudi te provokacije prime. Gre za zelo majhen odstotek. Ampak nastane agresivnost in ljudje, ki nikoli ne bi dvignili roke nad drugega, se tam borijo. To je masovni proces, ki se zgodi pri psihologiji množic.
Če so ljudje umirjeni in je vse pod kontrolo, se to ne dogaja. Zdaj pa imamo epidemijo in ljudje niso mirni in ni občutka, da je vse pod kontrolo.
Je to morda fenomen današnjega časa, ali pa je bilo od nekdaj tako (recimo v časih Španske gripe in drugih kužih bolezni v zgodovini), kakšna je vloga socialnih omrežij?
Mi danes v glavnem delujemo v majhnih skupinah. Med desetimi ljudmi se to ne zgodi. Ampak internet danes deluje tako, da prek njega postajamo ena velika skupina. K sreči sicer prek interneta le razmišljamo in govorimo, vedemo se pa ne.
Če bi se v virtualni resničnosti ljudje tudi vedli, bi se skozi internet lahko začele vojne. K sreči zaenkrat tega še nimamo, ker ko pa bi moral človek čustvo spremeniti v realno vedenje, se večina tega zaustavi. Dlje kot gremo, večjo vlogo ima na vsakdanje vedenje. Ravno provokacije z neupoštevanjem ukrepov so že znak tega. Tega pred 2.000 leti ni bilo.
Danes imamo polno ljudi, ki egocentrične faze občutka, da je cel svet narejen da izpolnjuje njegove potrebe, v kateri je otrok pri treh ali štirih letih, niso prerasli.
V raziskavi Valicona so ugotovili, da kar 18 % Slovencev ne zaupa niti eni zdravstveni avtoriteti, ki je javno komunicirala v zvezi s koronavirusom. Kako si to razlagati?
Ena izmed lastnosti, ki definira, kako se ljudje v tovrstnih situacijah obnašajo, je lokus nadzora. To je dojemanje, kdo je odgovoren za to, kar se meni dogaja. Uspešni ljudje imajo notranji lokus nadzora, kar pomeni, da se zavedajo, da so sami odgovorni za to, kar se z njimi dogaja. Manj uspešni ljudje imajo zunanji lokus kontrole, kar pomeni, da prelagajo odgovornost za to, kar se jim dogaja na nekoga drugega. Lahko je to bog, predsednik države, vlada, strici iz ozadja, kdorkoli, samo ne jaz.
To ni fenomen Slovenije, ampak gre za svetovni pojav. Trenutno je recimo virus odgovoren za to, kar se nam dogaja. Ta virus predstavlja strahove, zarote in zdaj verjamejo, da se vse to dogaja zaradi drugih ljudi z nekim namenom. To je odraz nezrelosti, neznanja in zunanjega lokusa nadzora.
Nezrelost pa se kaže v egoizmu. Majhen otrok vse razume egocentrično – zakaj sonce sije? Da bo meni toplo. Danes imamo polno ljudi, ki te egocentrične faze občutka, da je cel svet narejen da izpolnjuje njegove potrebe, v kateri je otrok pri treh ali štirih letih, niso prerasli.
Tukaj smo kot zahodna družba padli, ker smo izrazito egoistično vzgojeni. To je posledica tega, da nam gre precej bolje, kot nam je šlo včasih, v vzgojnem vidiku pa nismo naredili dovolj, da bi otroke naučili, da bi to cenili in ni samo po sebi umevno.
Če strnem, gre za nezrele ljudi z visoko anksioznostjo, zunanjim lokusom nadzora. 18 % je tako velika številka, da brez sistematičnih ukrepov negativnih vplivov te skupine ljudi ne bomo mogli preprečiti. Njihove reakcije pa bodo škodljive za vse.
Imajo te reakcije kaj skupnega s politično pripadnostjo. Je kakšna razlika med podporniki opozicije in koalicije.
Bojim se, da če vzpodbujamo neupoštevanja strokovnih ukrepov, vzpodbujamo katastrofo. Proti ukrepom pogosto nastopajo pripadniki nasprotne politične opcije. To pa je huda nevarnost.
Opozicija vedno skuša prepričati volivce, da vlada dela slabo, da bi na naslednjih volitvah oni prišli na oblast. To je naravno stanje, ampak prav je, da se opozarja na stvari, ki so v resnici problematične. Ta trenutek pa opozicija izkorišča (ne samo v Sloveniji) hude razmere, da ščuva svoje ljudi proti ukrepom.
Pogrešam, da bi ključni politiki, tudi opozicijski rekli: »Situacija je huda, težka, nevarna. Moramo upoštevati ukrepe, ker so nujno potrebni za preživetje.« Velik del ljudi, ki podpira opozicijo, bi se angažiral v pravi smeri. Če pa nekdo za vsak ukrep vladi očita diktaturo ali kaj podobnega, s tem zanikajo pomen ukrepov.
Ampak ukrepov ne narekuje vlada, temveč strokovne skupine. Strokovnjaki bi sprejeli še strožje ukrepe, vlada pa potem lovi ravnotežje med različnimi interesi in sprejema kompromisne ukrepe. Vse državotvorne stranke bi morale jasno izraziti podporo ukrepom, ki jih predlagajo strokovnjaki s področja medicine. To bi povrnilo zaupanje v institucije.
Če imaš občutek, da si najlepši in najbolj pameten, poslušaš le tiste, ki ti pravijo, kako si lep in pameten. Vse druge zanikaš, običajno z diskreditacijo.
Kako je mogoče, da mnogo ljudi, ko gre za epidemijo, bolj zaupa nekemu fitness trenerju, tv-voditelju, igralki, raperju, kot pa strokovnjakom, ki so preučevanju bolezni namenili praktično celo življenje?
Del ljudi ne verjame v virus. Ti ljudje sprejemajo le tiste informacije, ki potrjujejo njihove teze. Temu se reče selektivna percepcija. Če imaš občutek, da si najlepši in najbolj pameten, poslušaš le tiste, ki ti pravijo, kako si lep in pameten. Vse druge zanikaš, običajno z diskreditacijo. Gre za obrambni mehanizem, ki ljudem omogoča, da vzdržujejo stabilno sliko o sebi, četudi je napačna.
Ti influencerji denimo najdejo mnenje enega zdravnika, ki meni nekaj nasprotnega. Ne preberejo pa 100.000 zgodb zdravnikov, ki potrjujejo drugačno zgodbo od njihove. In potem vso argumentacijo postavijo na tem enem zdravniku, ki po možnosti niti ni specialist omenjenega področja. Gre za selektivno percepcijo.
Veste, tudi med zdravniki najdemo kakšne psihične bolnike, recimo shizofrenike. Temu se ne moremo izogniti. Morda se te svoje duševne bolezni niti ne zavedajo. Tak doktor medicine nekaj napiše in del ljudi mu verjame, čeprav celotna stroka govori drugače. Bolj kot si realno izobražen, težje temu nasedaš.
Danes marsikdo misli, da je strokovnjak za virus. V resnici pa imamo v Sloveniji morda deset res vrhunskih strokovnjakov za epidemiologijo. Ljudje, ki so obdržali razum, jih poslušajo, drugi pa jih diskreditirajo. Če recimo dr. Ihan argumentirano, podkrepljeno s članki in raziskavami nekaj napiše, morajo ljudje s selektivno percepcijo diskreditirati njega, ker sicer ne morejo več živeti s svojo prejšnjo sliko, ki so si jo ustvarili. Za spreminjanje slike pa potrebuješ zelo veliko nasprotnih informacij, povedanih na razumljiv način.
Kaj žene influencerje, da ljudi odvračajo od spoštovanja ukrepov?
To so ljudje, ki so izrazito samozavestni, ki niti ne razumejo, da ničesar o temi ne vedo, hkrati pa imajo toliko nespoštovanja do znanja in stroke, da se upajo izpostaviti. Recimo Marko Potrč. Problem je, da je danes njihov domet večji kot nekoč, saj so socialna omrežja učinkovitejša od vpitja na glavnem trgu.
In kakšne posledice ima to na psiho ljudi ter na družbo kot celoto?
Bojim se, da bodo ljudje, ki spoštujejo ukrepe, pa bodo zaradi epidemije prizadeti, recimo s smrtmi bližnjih, iskali krivca, zakaj je nekdo od njihovih bližnjih umrl. In bodo krivca našli v nekom, ki danes provocira. Stvari bodo vzeli v svoje roke in takrat bomo v totalnem kaosu. Tega ne smemo dovoliti.
V vojni se zgodijo stvari, ki se v normalnem času ne zgodijo. In danes smo v vojnem stanju, v vojni z virusom. V takem času ljudje ne razmišljajo več racionalno. Lahko se začnejo maščevati.
Dokler ljudje vidijo, da vojska in policija zmoreta zaščititi njihova življenja, ne jemljejo stvari v svoje roke. Ker tega v resnici nočejo. Ampak ko nekdo čuti, da ga država ne more zaščititi, se pojavijo čustva, ki jih ne more več nadzorovati. To moramo preprečiti.
Kako to preprečiti? Kako relevantne informacije spraviti do vseh ljudi? Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi imeli pravi strokovnjaki večjo težo od influencerjev na socialnih omrežjih?
Ljudje, ki imajo vpliv, se morajo zavedati resnosti situacije in psihologije množic. Zakaj so na nogometnih tekmah do zob oboroženi policisti? Ker so v percepciji ljudi močnejši in jih zato ne provocirajo. Ljudje morajo imeti občutek, da so v tej deželi varni. Zdaj to še imamo.
Ko bodo bolnišnice začele zavračati ljudi, pa bo zavladala panika. Zato bi celotna politika morala opozarjati na spoštovanje ukrepov. To bi zmanjšalo število ljudi, ki delujejo negativno. Razni influenserji, ki s svojimi dejanji vzpodbujajo nespoštovanje ukrepov, bi morali biti kazensko odgovorni za svoja dejanja.
Politika denimo sprejme politično odgovornost, če izvede slabe ukrepe. Če ne prej, na volitvah. Influenserji pa bodo v trenutku hude krize pač poniknili, česar pa ne smemo dovoliti. Če nekdo s svojimi dejanji zavestno škodi zdravju prebivalstva, moramo kot družba sprejeti pravila, da ne bo mogel ravno vsak brez odgovornosti ustvarjati težav, ki imajo za posledico smrti ljudi.
Če nekdo s svojimi dejanji zavestno škodijo zdravju prebivalstva, moramo kot družba sprejeti pravila, da ne bo mogel ravno vsak brez odgovornosti ustvarjati težav, ki imajo za posledico smrti ljudi.
Vladi torej predlagate ustvarjanje občutka varnosti med ljudmi in zagotavljanje prevzemanja odgovornosti.
To, in pa izboljšanje strokovne komunikacije. Tukaj pa imajo veliko vlogo tudi mediji.
Kaj pa vloga tradicionalnih medijev, posebej javne RTV hiše. So se znali ustrezno odzvati na situacijo, ravnati konstruktivno, ali tudi pri novinarskem poročanju opažate zdrse, napake, napačne pristope do ljudi?
V zadnjih dneh so mediji začeli bolj konstruktivno delovati in obveščati ljudi. Pogrešam pa, da bi že pred mesecem dni strokovnjaki medicinske stroke v oddajah razlagali ljudem, kaj se dogaja. Zadnja Tarča na to problematiko je denimo gostila tri oporečnike med zdravniki, ki so razlagali, da epidemija ni nič hudega.
Na drugi strani pa sta bila Krek, ki ni epidemiolog, in ginekolog, ki je prebolel covid, ki s strokovnega področja tega tudi ne more dovolj dobro pokriti. Niso pa izbrali niti enega strokovnjaka znotraj stroke, ki bi znal kredibilno razložiti ljudem, za kaj gre.
Učinek te Tarče je bil, da virus ni nič hudega in to je katastrofalno sporočilo. Šele zadnje dni lahko gledamo dostojne oddaje. Potrebovali pa bi jih že pred enim mesecem. Mediji so konstruirali oddaje tako, da ustvarjajo odpor do oblasti, tudi stroko postavljajo ob bok vladi. Kdor ne podpira vlade, tako posledično tudi ne podpira stroke, kar je čista neumnost. Mediji pa so k temu nezaupanju v stroko prispevali. Morali pa bi izobraževati ljudi.
Čeprav zdaj delujejo bolj konstruktivno, pa se moramo zavedati, da zdaj ljudje že imajo svoja mnenja in jih predvsem utrjujejo. Zdaj je bistveno težje spreminjati mnenja ljudi.
Spoštovanje ukrepov je v različnih kulturah in narodih zelo različno. Kaj vpliva na to, da se bodo ukrepov po nekod ljudje bolj držali kot drugod? Nemško aplikacijo za sledenje stikov je naložilo 24 % Nemcev, Slovensko 7 %, Francosko pa 4 %. Od kod takšne razlike?
To je povezano z vrednotami v kulturah. Recimo v Aziji bistveno bolj spoštujejo avtoriteto, zahodni svet bolj temelji na svobodi. Bolj razumejo svobodo kot odgovornost. Zahodna družba je tudi bolj egoističo vzgojena in je manj pripravljena na odrekanja.
Pri aplikaciji je tako, da izgubi funkcijo, če se ljudi straši, da se jim prek aplikacije sledi. To se je pri nas dogajalo. Razlika je v medijskem poročanju, razlika je v tem, o čem ljudje govorijo. Če govorimo o sledenju namesto stanja v bolnišnicah, smo tam, kjer smo. Prikazovanje konkretnih obolelih ljudem pomaga pri razumevanju. Mediji imajo tukaj veliko vlogo.
Kakšna vzgoja vzgaja za solidarnega človeka, ki poleg sebe vidi tudi drugega, starejšega, človeka v rizični skupini? Kakšna je vzgoja za odgovornost? Kaj tukaj lahko naredijo starši, šola, mediji, organizacije, ki se ukvarjajo z mladino (skavti, taborniki, gasilci, …)?
Iz tega obdobja, čeprav je morda grozno, lahko potegnemo tudi kaj koristnega. Prinaša spremembe, iz katerih se lahko kaj naučimo. Recimo ugotovitev, da smo kot družba nezreli. Epidemija nam kaže, da smo skrenili s poti in vzgajamo egoistične in narcisistične ljudi.
To ugotovitev pa je treba zdaj implementirati v izobraževalni sistem, saj dolgoročno doseže vse ljudi. Veliko lahko naredimo tudi preko družine. Veliko lahko naredimo s svojim zgledom. Pogosto pa starši nimajo ustreznih mehanizmov, s katerimi bi to prenesli na otroke, zato morda otroci ne sprejmejo njihovega vrednostnega sistema.
Tukaj ključno vlogo igra izobraževalni sistem in pa izobraževanje staršev, da se jim pomaga učiti, kako vzgajati. Vzgajati je danes težje kot včasih, ker je več nevarnosti in drugih vplivov kot včasih. Včasih pa je problem že v starših, saj so že oni egoistični in narcisistični. Sistemsko lahko delujemo prek šolskega sistema in projektov, ki vključujejo celotne družine. Na tem področju nas je tudi korona nekaj naučila.
Vrnite se jutri za drugi del intervjuja z dr. Matejem Tuškom. Govorili bomo o psihologiji za velikimi slovenskimi športnimi uspehi.
Poročilo varuha človekovih pravic spodbudno, a opozarja na nesprejemljivo diskriminacijo učencev zasebnih OŠ
Državni zbor je na svoji redni seji obravnaval tudi poročilo varuha človekovih pravic za leto 2019. Poročilo, ki je nastajalo zadnjih nekaj mesecev, je na splošno pozitivno, saj ugotavlja “da je v Republiki Sloveniji standard spoštovanja človekovih pravic visok.”
Kot dodaja varuh, pa je potrebno storiti tudi korak naprej na področju preprečevanja revščine, ki je naraščala kljub gospodarski konjunkturi. Težava pa so tudi neuresničena priporočila, ki jih je iz preteklih let ostalo neuresničenih več kot 200. Varuh je sicer letos državnim institucijam predlagal 158 priporočil.
Med njimi tudi priporočilo vladi in DZ, da čim prej zagotovita enakopravni položaj vseh izvajalcev vzgoje in izobraževanja, kar z odpravo diskriminacije učencev v zasebnih osnovnih šolah z javno veljavnim programom v sedmih mesecih na oblasti ni storila niti desnosredinska vlada.
Varuhova priporočila pravno sicer niso zavezujoča, vendar so po njegovem mnenju pomemben pokazatelj, koliko se vlada dejansko zavzema za krepitev spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Sloveniji.
Urad je letos izdal poročilo v dveh oblikah, tako krajšo tiskano različico kot celotno poročilo lahko najdete na tej povezavi.
Zaradi situacije z novim koronavirusom, varuh človekovih pravic Peter Svetina je namreč v karanteni, je poročilo v Državnem zboru zagovarjal njegov namestnik Miha Horvat.
Standard spoštovanja človekovih pravic v Republiki Sloveniji je visok
Varuh človekovih pravic Peter Svetina v svojem prvem priporočilu ugotavlja, da je raven varstva človekovih pravic v Sloveniji visoka, čeprav je mogoče najti še veliko področij, kjer so določene družbene skupine izključene ali prikrajšane. Med njimi poročilo izpostavlja zlasti revščino, ki lahko prizadene tako zaposlene kot brezposelne, saj opaža “da se v družbi povečuje revščina, ki je raznovrstna in večplastna. Tudi v letu 2019 se je, in to kljub gospodarski konjunkturi, kar je še posebej skrb vzbujajoče”.
Opozarja pa tudi na položaj starejših, med katerimi so po mnenju varuha stiske čedalje pogostejše. Pri tem opozarja zlasti na problem osamljenosti in občutek, da so starostniki zgolj breme drugim. Prav tej skupini je varuh v letu 2019 namenil precejšnjo pozornost, napredek na tem področju pa je bil v nekaterih primerih izjemen.
Posebno kritiko varuh namenja tudi dejstvu, da državni organi ne spoštujejo ne le priporočil varuha, temveč tudi sodb Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice.
Pri tem je izpostavil tudi “nesprejemljivo stanje, da še vedno ni prišlo do ustreznega
odziva zakonodajalca na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije o javno veljavnih programih osnovnošolskega izobraževanja.” V zvezi s tem je ostalo nespoštovano varuhovo priporočilo vladi že iz leta 2017, naj čim prej pripravi, Državni zbor pa sprejme ustrezne zakonske spremembe za zagotovitev enakopravnega položaja vseh izvajalcev vzgoje in izobraževanja, kot do določa odločba ustavnega sodišča iz leta 2014. Ker ta diskriminacija otrok v zasebnih OŠ z javno veljavnim programom še ni odpravljena, je varuh izdal ponovno priporočilo glede tega vprašanja.
Urad varuha človekovih pravic je v letu 2019 sicer obravnaval kar 4.600 zadev ter ugotovil 305 nepravilnosti s strani 48 različnih organov. Pri kršitvah pa je najpogosteje šlo za kršitve načela dobrega upravljanja, otrokovih pravic ter pravne in socialne države.
Na nekaterih področjih ni sprememb
Namestnik varuha Miha Horvat pa je v zagovoru pred poslanci izpostavi zlasti dejstvo, da še vedno nismo sprejeli zakona o dolgotrajni oskrbi, zamude pri invalidskih odločbah ter nedostopnost šol za gibalno ovirane učence.
Izrazil je tudi željo, da bi boj proti prekariatu postal ena prednostnih nalog države.
Poročilo je v razpravi prejelo podporo vseh poslanskih skupin.
Osredotočiti se bo potrebno na najhujše sistemske kršitve
Poročilo varuha človekovih pravic zagotovo nima hvaležne naloge. V prvi vrsti mora namreč kritizirati, kar poročilo nedvomno argumentirano počne. Prav zato je bilo danes obravnavano poročilo deležno soglasne podpore s strani poslancev. Presenetljivo kulturna je bila tudi opozicija, vendar gre to bržkone pripisati preprostemu dejstvu, da je prišlo v začetku leta do zamenjave vlade, zaradi česar bi ta hitro pljuvala v lastno skledo. Poročilo se namreč v celoti nanaša na leto 2019.
Vsemu leporečenju navkljub pa je potrebno povedati, da zna postati prav isti državni zbor precej drugačen, ko se v njem prične govoriti o kakšni ideološko sporni temi, kot je na primer enakopravno financiranje zasebnih osnovnih šol, ki izvajajo javno veljavni program.
V prihodnje nas torej čaka sprejetje najmanj dveh boj ali manj neprijetnih dejstev. Urad varuha človekovih pravic bi se moral še bolj angažirati, da pomaga pri odpravi nekaterih najbolj vpijočih sistemskih krivic in morda zanemariti nekatere manj pomembne kršitve.
Politika pa končno spoznati, da z odlašanjem odločb tako Ustavnega sodišča kot Evropskega sodišča za človekove pravice zaradi obetov kratkoročnih koristi prav gotovo ne dela usluge ne sebi ne državljanom.
Kaj je papež resnično dejal o istospolnih partnerstvih in kako so ga ponovno vzeli iz konteksta
V dokumentarnem filmu, ki so ga včeraj premierno prikazali na filmskem festivalu v Rimu, papež Frančišek podpre pravico istospolno usmerjenih, da se jih z zakonom zaščiti, če živijo skupaj. S tem je zopet poskrbel za razburjenje v lastni Cerkvi in za precejšnje zanimanje zunaj nje.
Tudi v slovenskih medijih ni bilo nič drugače. Ko tole pišem, slovenski katoliški mediji še vedno previdno molčijo, kar pa ne velja za ostale. Eden najbolj rumenkastih si je dovolil celo tale naslov: »Stoletja je bil to [homoseksualnost] velik greh, papež Frančišek zdaj pravi drugače«. Mar res?
Pomembnost konteksta
Tole je papeževa izjava, kakor je bila prikazana v filmu:
Here is Pope Francis endorsing homosexual civil unions, in the new documentary 'Francesco' by Evgeny Afineevsky pic.twitter.com/Ptguo08iMX
— Catholic Sat (@CatholicSat) October 21, 2020
Zelo preprosto: ta posnetek je sestavljen iz treh (!) različnih izjav, ki so vzete iz treh različnih kontekstov. Vmes se pojavi prizor duhovnikov iz kapele svete Marte (za katerega ne vem, kaj tam dela, oziroma kaj hoče povedati), ob tem pa gledalec ne opazi, da se kader vmes zamenja in da so to tri različne izjave.
In s tem smo pol že povedali: ta intervju je na internetu dosegljiv že od 1. junija 2019. Zakaj pred več kot enim letom ni sprožil takega zanimanja? Zato, ker v skoraj uro in pol trajajočem intervjuju papeža nihče ni mogel vzeti iz konteksta. V novem dokumentarcu pa se je zgodilo prav to. Kdor temu ne verjame, naj se prepriča sam: pri 56:29 se začne, in v kontekstu zveni precej drugače. Najbolj paradoksalno je to, da se Sveti Oče dobro minuto pozneje (57:49) pritožuje ravno nad tem, kako se njegove izjave vedno znova jemljejo iz konteksta.
Takole pravi Sveti Oče: »Istospolne osebe imajo pravico do tega, da so del družine«. Papeževo izjavo so nekateri zlorabili tako, da so »ugotovili«, da govori o »istospolnih družinah«, kar ni res. Papež želi povedati, da naj družine svojega člana, ki je istospolno usmerjen, »ne vržejo ven« (»No se puede echar de la familia«), ker »imajo pravico do tega, da so del družine«.
Druga, bolj zanimiva izjava pa je tale: »Lo que tenemos que crear es una ley de convivencia civil. Tienen derecho a estar cubiertos legalmente«, »Kar moramo uveljaviti, je nek zakon o civilnem sobivanju. [Istospolni pari] Imajo pravico do pravnega varstva«. Ta izjava je bila iz originalnega pogovora izrezana. Verjetno z dobrim razlogom, ki ga bomo pojasnili pozneje. Pozoren gledalec bo v originalu zaznal, da se posnetek prereže (1:00:02). Skoraj gotovo je »problematična« papeževa izjava iztrgana na tem mestu.
Frančišek je jasen, ampak se ga ne posluša
Prvo stvar smo torej razjasnili: kontekst papeževe izjave ni nekakšna reklama za istospolne družine, ampak skrb za dostojanstvo istospolno usmerjenih. Tukaj ni nobenega govora o skupnem življenju istospolnih oseb. Ona izjava, ki je ni v originalnem intervjuju (pa tudi v uradnem prepisu intervjuja ne), pa govori o čisto drugi situaciji, namreč o sprejemanju zakona o istospolnih zvezah v času, ko je bil papež kot kardinal Bergoglio še nadškof v Buenos Airesu. Takrat »sem [kot vedno] zagovarjal doktrino … govoriti o homoseksualni poroki je neprimerno«. Tukaj, kot smo ravnokar ugotovili, se posnetek prereže.
Kakorkoli, naštejmo nekaj izjav »heretičnega papeža«: »govoriti o homoseksualni poroki je neprimerno« (v intervjuju); »ni podlage za izenačevanje ali vzpostavljanje analogij, niti oddaljenih, med homoseksualnimi skupnostmi in Božjim načrtom za poroko in družino« (Amoris Laetitia 251); »to [da naj se istospolnih ne izključuje iz družin] še zdaleč ne pomeni odobravati istospolna dejanja.« In tako naprej.
Papež Frančišek ni na tem področju spremenil ničesar. In ni on kriv, da rumeni mediji fantazirajo po svoje, kot sem že omenil zgoraj. Zato pa originalni intervju ni požel nobenega posebnega zanimanja. Kot sem že enkrat zatrdil, velja tudi tokrat: smeši se, kdor papeža Frančiška malo počez označuje za modernista in relativista. Tokrat se ga zmerja celo s »širjenjem LGBT ideologije«. Podlo.
Izjava je kljub vsemu velika sprememba, potrebna bo debata
Njegova tretja izjava pa – vsaj po mojem – ni bila brez razloga izrezana iz originalnega intervjuja. Toliko bolj zanimivo je torej, da se je znašla v tem dokumentarnem filmu, posebej, če je le-ta bil avtoriziran od Svetega Sedeža. Frančišek namreč izjavi, da bi morali »uveljaviti nek zakon o civilnem sobivanju [orig. convivencia civil]. Imajo pravico do pravnega varstva«. »Convivencia« ni nepomembna podrobnost. Večina (tudi katoliških) medijev je prevajala nekritično, kakor prevede dokumentarec sam: »civil union«, »unione civile«, »Lebenspartnerschaft« itn. Ampak papež ne uporabi bolj običajnega izraza »uniones civiles«, temveč »convivencia«, sobivanje. To že nekaj pove. Med »sobivanjem« in »zvezo« je precejšnja razlika.
Je pa ta njegova izjava – čeprav jo poskušajo nekateri zelo dobrohotno razlagati povsem v kontinuiteti s sedanjim učenjem – zanimiv korak stran od jasnosti Dokumenta, ki ga je prav na to temo leta 2003 izdala Kongregacija za nauk vere: »spoštovanje istospolno usmerjenih oseb nikakor ne more voditi k odobravanju istospolnih vedenj ali pravnega priznavanja istospolnih zvez«. (11) Kardinal Ratzinger v tem sicer kratkem dokumentu ne pusti odprtih nobenih vrat. Tudi katoličani v politiki bi morali vedno glasno nasprotovati vsakemu poskusu v smer kakršnegakoli priznavanja istospolnih zvez (10).
Papeževa izjava pa ustreza govoricam, da je že kot nadškof zagovarjal zakonski kompromis, da je bolje istospolnim priznati nekatere pravice, ki jih imajo sicer zakonci (dedovanje, skupne finance, pravica do zdravstvenega zavarovanja po partnerju in podobno), in s tem preprečiti mešanje takih zvez z družinami, posvajanjem otrok in dostopom do biomedicinske »pomoči« pri spočetju.
Mimogrede, takšno ureditev imamo trenutno tudi v Sloveniji: Zakon o partnerski zvezi (februar 2017) in Družinski zakonik (april 2019) sta istospolnim parom omogočila sklenitev partnerske (in ne zakonske) zveze izven uradnih prostorov, javno in svečano, s pripadajočimi pravicami, med katerimi pa ni posvojitve otrok in oploditve z biomedicinsko »pomočjo«. Medtem ko smo Slovenci dvakrat zavrnili družinski zakonik iz zgoraj naštetih razlogov, pa sedanji ureditvi, kolikor mi je znano, tudi Cerkev ni nasprotovala. Preden se torej kdo zgraža nad Svetim Očetom, bomo morali – če tako menimo – pomesti pred lastnim pragom, vsaj Slovenci.
Intervju sicer ne spreminja uradnega Cerkvenega stališča. Za kaj takega je potrebna debata, soglasje in teološka vzdržnost argumentov, na koncu pa tudi uradna sprememba. Sveti Sedež bo verjetno izdal dodatno razlago papeževe izjave. Treba je dodati tudi to, da je papežev predlog lahko nevaren v smislu »snežne krogle«, ki jo sprožiš, in postaja vedno večja, ko se kotali naprej. In tega bi se Sveti Oče moral bolj zavedati, razen če želi (na čuden način) spodbuditi javno debato ali pa se očitno ne zaveda izjemnega vpliva interpretacij, ki jih povzročijo delni citati.
Vprašanje, ki ostaja, je, ali je bil ta dokumentarec avtoriziran ali ne. Na dodatna pojasnila bomo morali še nekoliko počakati.
To enako priznanje in razlikovanje med poroko in civilno skupnostno Krščanski demokrati zastopamo že ves čas. Hvala Bogu za p. Frančiška in za njegovo razbijanje predsodkov o krščanskih demokratih na levi strani Slovenije. Nam nekako ne uspeva.
— Marko Dvornik (@markodvornik) October 21, 2020
LLP prehaja na počitniški vozni red
Avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa bodo od ponedeljka vozili po počitniškem voznem redu, nočne linije pa bodo do nadalnjega ukinjene. Za to potezo so se v LPP odločili zaradi velikega upada potnikov in nočne omejitve gibanja. Mestni avtobusi bodo tako imeli prve odhode z začetnih počivališč po 5.00 in bodo vozili do 22.30.
V Franciji slovo od obglavljenega učitelja
Francija se ne bo odpovedala karikaturam, je na včerajšnji žalni slovesnosti, ki je potekala na dvorišču pariške Sorbone, poudaril francoski predsednik Emanuel Macron. Ob tem je dodal, da so Samuela Patyja umorili strahopetci, ker je predstavljal demokratične vrednote francoske republike.
Učitelj je posthumno prejel tudi najvišje francosko državno odlikovanje legijo časti.
— Emmanuel Macron (@EmmanuelMacron) October 21, 2020
Dva katoličana, različna kot dan in noč. In še nekatoliški predsednik, ki je varuh katoliških vrednot
Vse kaže, da je bila Trumpova nominacija Amy Coney Barret za vrhovno sodnico zadetek v polno. Kandidatka z visoko stopnjo integritete, brezmadežno sodno zgodovino in s popolno zavezanostjo spoštovanju ameriške ustave, poleg vsega pa še žena in mama sedmim otrokom.
Zadnja raziskava kaže, da večina Američanov podpira Barretovo za vrhovno sodišče, a spomnimo, da sredi septembra še ni bilo tako. Srd in škripanje z zobmi prevladujočih medijev je prišel tudi do Slovenije, demokrati pa so grozili, da bodo uporabili vsa sredstva, da upočasnijo potrjevanje sodnice in ga prestavijo v čas po volitvah. Zadnja informacija iz ZDA je, da nameravajo glasovanje o njej v senatu bojkotirati.
Ker mediji v njeni sodni zgodovini niso naši niti kančka madeža, so se spravili na njeno katoliško vero.
»Ortodoksna katoličanka« na vrhovnem sodišču?
Da je »ortodoksna katoličanka« in da »ima dogma v njej veliko mesto, kar je zaskrbljujoče«, smo poslušali med njeno nominacijo na prejšnjo pozicijo zvezne sodnice. Mediji so jo slikali kot »versko ekstremistko«, secirali njeno članstvo v eni izmed katoliških organizacij in problematizirali njen podpis v podporo eni izmed pro-life organizacij, za povrh vsega pa so jo imenovali »beli kolonizator«, ker je posvojila dva temnopolta otroka iz Haitija.
Na zaslišanju je Barretova suvereno odgovarjala na vprašanja o splavu in pravicah LGBTQ oseb. Povedala je, da ni naloga sodnika, da oblikuje zakonodajo (to dela kongres), ampak da mora odločiti na podlagi zakona. Sodnik sodi po zakonu tudi takrat, ko mu zakon ni všeč.
To zagotovilo za marsikoga ni zadovoljivo, saj levičarski politiki razumejo vrhovno sodišče kot orodje za dosego ciljev (»varovanje pravic«), ki jih preko zakonodajne oblasti ne morejo. Zato jim zavedna katoličanka na sodišču predstavlja veliko grožnjo.
Is it OK to be religiously conservative?
Is it OK to be pro-life in your personal life?
I think the answer is resoundingly YES!
— Kayleigh McEnany (@kayleighmcenany) October 13, 2020
Šele drugi katoliški predsednik ZDA
Ena izmed senatork je enkrat sugerirala, da bi bilo prav, da se zaradi prepričanj nekaterim katoličanom prepreči opravljanje javnih funkcij. Ta senatorka je Kamala Harris, podpredsedniška kandidatka. Zato lahko sklepamo, da med »nekaterimi« ni Joe Bidna, ki se opredeljuje kot katoličan.
Joe Biden bi ob zmagi postal šele drugi predsednik, ki bi pripadal katoliški veri (za Kennedyem). Katoliški volivci so pogosto odločilna populacijska skupina za zmago na predsedniških volitvah (predstavljajo petino volivcev v ključnih državah – na Floridi, v Pensilvaniji, Ohiu …), polovica jih običajno voli demokrate, polovica republikance, zato v Bidnovi kampanji ne pozabljajo poudarjati njegovega »predanega katolištva«.
Zakaj ni, tako kot Barretova, tudi Biden v medijih predstavljen kot »ortodoksen«, »zaplankan«, »srednjeveški«?
Če je Biden prejšnjega tisočletja veljal za pro-life demokrata, sedaj zagovarja dostopen in zvezno financiran splav, tudi do rojstva. Če je še v prvem Obamovem mandatu nasprotoval porokam istospolnih parov, je sedaj njihov največji zagovornik. V enemu zadnjih javnih nastopov je celo izrazil podporo ukrepom, ki bi zagotovili osemletnim otrokom spremembo spola.
Zato ni nič čudnega, da mediji različno dojemajo Bidna in Barretovo, saj Biden odprto podpira progresivne vrednote ameriške liberalne družbe, ki jih ne skrivajo tudi novinarji večine medijskih hiš. Krščanstvo je za levico privlačno dokler, gre za nabiranje političnih glasov in zmago na volitvah, ne ozirajoč se na sprejemanje krščanskih vrednot in cerkvenega nauka. Katoličani so pogosto dobri le takrat, ko se strinjajo s progresivnimi idejami in zagovarjajo temu primerna stališča o splavu, LGBTQ osebah, istospolnih porokah ipd.
Katoličani, ki svojih katoliških vrednot v javnosti ne skrivajo, so za »napredne sile« nasprotniki, celo sovražniki. Ukoreninjenosti v veri in življenja po vrednotah ne razumejo in ju imajo za nazadnjaško in drugorazredno. Velikokrat so »nazadnjaki« tudi tisti, ki se strinjajo samo z nekaterimi liberalnimi idejami (npr. poroke istospolnih), se pa ne strinjajo z drugimi (npr. posvojitve v istospolne skupnosti).
Cerkveni družbeni nauk je glede zagovarjanja splava zelo jasen, ameriški kardinal Burke je povedal, da noben katoličan ne more javno zagovarjati splava in hkrati prejemati svetega obhajila.
Zakaj bo kljub temu veliko katoličanov volilo Bidna, čeprav zagovarja izrazito protikatoliška stališča?
Iz istega razloga, zaradi katerega tudi slovenski katoličani volimo bralce beril in bivše ministrante, ki po izvolitvi opdrto predlagajo protikatoliške politike (npr. oplojevanje zdravih samskih žensk). Volivci ne volimo z glavo, ampak s čustvi. Biden je razumevajoč, empatičen, spoštljiv, ljubeč, zna prisluhniti, na Twitterju ne bi nikoli nikogar užalil. Njegove osebnostne lastnosti pustijo vtis krščanskega človeka, volivec bo veliko raje izbral spoštljivega Bidna, kot pa njegovo antipatično alternativo.
My Dad used to say there's no greater sin than the abuse of power.
Whether it's an officer bloodying a peaceful protester or a President defending him with a conspiracy theory he saw on TV.
I'm a Catholic – just like Martin. Our faith says that we can't accept either.
— Joe Biden (@JoeBiden) June 9, 2020
Tokratna izbira na volitvah pri Američanih je še toliko težja, ker je Trumpovo obnašanje daleč od ravnanja zglednega kristjana. Njegovo dolgoletno promiskuitetno življenje, seksistični in šovinistični izpadi in izjave na Twitterju ne govorijo njemu v prid. Pa vendar bi težko našli predsednika, ki bi več naredil za katoličane. Američani imajo prvič izrazito pro-life predsednika, ki se “za življenje” aktivno bori z zakonodajo. Kljub temu, da je Trump v preteklosti zagovarjal splav, je priznal svojo zmoto in se kot prvi predsednik ZDA udeležil Pohoda za življenje.
Oba katoličana, pa tako različna
Barretova in Biden, dva zelo različna katoličana, samo potrjujeta, kako smo si katoličani različni. V cerkvi je vsak dobrodošel, »kdor je brez greha naj prvi vrže kamen« velja prav za vse. A stanovitnost katoličanov se pokaže zunaj cerkvenih zidov, takrat ko smo ranljivi na napade sodelavcev, sošolcev in vrstnikov.
Pri politikih se stanovitnost pokaže takrat, ko se pogaja o sprejemanju zakonodaje, predvsem pa pred krvi željnimi novinarji, ki le čakajo na besede, ki bi lahko napolnile naslovnice časopisov. Nekateri zmorejo. Nekateri ne. Naloga nas ostalih je, da to upoštevamo takrat, ko smo pred volilno skrinjico.
Nagrado Saharov letos v roke beloruske demokratične opozicije
Nagrado Saharov, ki jo izjemnim osebam, ki se borijo proti nestrpnosti, fanatizmu in zatiranju podeljuje Evropski parlament, letos prejme beloruska demokratična opozicija.
Ob tem je predsednik Evropskega parlamenta David Sassoli zapisal, da je resnica na strani beloruske opozicije, to pa je nekaj, česar »surova sila ne more uničiti«. Ob tem je nasprotnike beloruskega režima pozval, naj v svojem boju ne obupajo, in dodal, da jim Evropa »stoji ob strani«.
It is an honour to announce that the women and men of the democratic opposition in #Belarus are the 2020 #SakharovPrize laureates.
They have on their side something that brute force can never defeat: the truth.
Do not give up on your fight. We are by your side. pic.twitter.com/o6Xm4WYVKi
— David Sassoli (@EP_President) October 22, 2020
Vztrajno slabšanje razmer v slovenskih bolnišnicah
Število okužb z novim koronavirusom v Sloveniji postavlja nove rekorde. V sredo je bilo opravljenih 6215 testiranj in potrjenih 1663 okužb. V bolnišnicah po državi se zdravi 357 bolnikov s covid-19, 62 od njih na oddelkih za intenzivno nego. Virus je zahteval tudi devet smrtnih žrtev.
Trenutno situacijo zlasti zaostruje velik izpad zdravstvenih delavcev, z obsežnim vdorom virusa se tako srečujejo v jeseniški bolnišnici, kjer so zaradi pomanjkanja kadra morali ustaviti skoraj vse redne programe.
Trend obolelosti s koronavirusom v 🇸🇮 na dan 21. 10. 2020 (00:00-24:00):
– Št. testiranj: 6215
– Št. pozitivnih: 1663
– Št. hospitaliziranih: 357
– Št. oseb na intenzivni negi: 62
– Dnevno št. odpuščenih iz bolnišnice: 32
– Število umrlih: 9#OstaniZdrav@NIJZ_pr@MinZdravje pic.twitter.com/OWCstQBBsB— Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) October 22, 2020
Drago Nemec: Gospodarstvo kot kibernetski sistem in njegove značilnosti
O kibernetskih sistemih je v javnosti bolj malo slišati. Mediji o njih kaj dosti ali skoraj nič ne napišejo. Številni bralci ne vedo, kaj ti sistemi sploh so in kakšne so njihove značilnosti, čeprav živimo med njimi in v njih ter smo z njimi tudi v stalni odvisnosti. O kibernetskih sistemih smo slišali na predavanjih v glavnem študentje naravoslovja in biotehnologije in menim, da je tako še danes. A kot v prispevku pojasnjuje mag. Drago Nemec, kibernetski sistemi obstajajo tudi na številnih drugih področjih.
Eden od teh sistemov je gospodarstvo kot ekonomski sistem. Značilnost le-teh je med drugim ta, da imajo sposobnost prilagajanja. To je sposobnost, da ohranijo svoj obstoj in da preživijo tudi pri poslabšanih pogojih okolja oziroma motnjah. Da bi kibernetski sistemi preživeli v spremenjenih pogojih, morajo spremeniti svojo strukturo. Zdravi ekonomski sistemi ostajajo tudi pri različnih motnjah zaradi njihove visoke kompleksnosti relativno stabilni. V primeru, ko niso sposobni vzpostaviti ravnovesja v spremenjenih razmerah na homeostatski način, pride do gospodarske krize. Homeostatski način pa pomeni način, da ostane pri teh sistemih tudi pri spremenjenih zunanjih pogojih njihova notranja struktura relativno stalna. Motnje v gospodarstvu in financah, ki je bila nekaj let nazaj, je povzročila velike pretrese na svetovnih trgih in velike socioekonomske posledice. Pri nas je bil zaradi nastopa te krize leta 2012 sprejet Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), ki je bil izrazito varčevalno naravnan.
Pogosto slišimo, da se svet spreminja zelo hitro. Res se spreminja hitro in postaja vse bolj globalno ekonomsko soodvisen. Vendar se slovenska družba še zmeraj prepočasi prilagaja na spremenjeno ekonomsko okolje, za kar je več vzrokov. Na ekonomske sisteme vplivajo še zlasti: prekomerne zadolževanje in potrošnja, gospodarski kriminal, podnebne spremembe, vse večje pomanjkanje delavcev tako v gospodarstvu kot negospodarstvu, v tem letu koronakriza in še veliko drugih dejavnikov. Pandemija Covida-19 zagotovo predstavlja ogromno motnjo, ki že sedaj močno vpliva na naše in svetovno gospodarstvo. Da bo lahko preživelo, se je moralo na novo nastale razmere prilagoditi oziroma spremeniti notranjo strukturo. Nekatere prilagoditve so se na srečo pri nas in v svetu hitro uveljavile, ker so bile države prisiljene, če so hotele preživeti.
Vprašanje pa je, ali se bo uspelo slovensko gospodarstvo obdržati v optimalni kondiciji. Izgledi za to niso najboljši, saj se svetovno gospodarstvo, od katerega je slovensko močno
odvisno, ponovno ohlaja. K temu pa močno prispeva tudi pandemija navedenega virusa, ki je že močno znižala obseg proizvodnje in porabe.
Kibernetski sistemi so zapleteni in verjetnostni (stohastični), kar pomeni, da se njihovo prihodnje obnašanje ne da natančno predvidet. Določena motnja od zunaj namreč preoblikuje sistem v enega od možnih stanj, katerega posledica je tudi eden od možnih izhodov. Tudi človeška družba je tipičen kibernetski sistem, saj se težko predvidi, kako se bo obnašala pri različnih motnjah v prihodnosti. Zaradi trajno prisotnih negativnih vplivov iz okolja bomo tudi prisiljeni pri nas in po svetu močno spremeniti način življenja.
Različne motnje iz okolja vplivajo na gospodarstvo in ostale kibernetske sisteme vzajemno, kar privede do sinergijskega učinka (povečanega efekta). To pomeni, da je vzajemni učinek le-teh še toliko močnejši.
