Na Hrvaškem se po par mesecih spet ponavlja identična politična zgodba. Predsednik najmočnejše desnosredinske HDZ trdi, da ima v parlamentu večino, dokazov pa ne predloži. Strankarski ljudje stvari ne komentirajo in ponavljajo za predsednikom, da imajo 76 glasov, kolikor znaša minimalna večina. Predstavljam si sicer, da znotraj stranke precej brbota, a na zunaj vsi trdno stojijo za svojim šefom.
Bahatost in ostrina – prvič
Tomislav Karamarko je bahato in vehementno napovedoval 76 glasov in slednjič na ta račun vso državo porinil v nove volitve. Zakockal je celo svojo politično usodo. In zrušil premierja, ki bi Hrvaško po mojem mnenju razvil v gospodarskega in političnega regionalnega tigra.
Njegov naslednik Andrej Plenković je v začetku kazal podobo umirjenega in bolj sredinskega politika. Na predčasnih volitvah je precej nepričakovano stranki prinesel še boljši rezultat. Čeprav sredinska stranka Most ni skrivala kritičnosti do napak HDZ, je Plenković vse to mirno požiral in ponavljal, da je Most njihov bodoči strateški zaveznik.
Svoj odmik od desnice je v nasprotju z voljo mnogih članov HDZ demonstriral tako, da je iz vlade vrgel ministra za kulturo Hasanbegovića in namesto njega postavil ministrico, ki je po volji levičarski kulturniški srenji.
Plenković v slogu neke stare HDZ lažje sodeluje s preračunljivim levičarjem kot s somišljenikom, ki mu več kot denar ali/in oblast pomenijo vrednote.
Bahatost in ostrina – drugič
Že nekaj tednov zatem, ko so vzpostavili trdno večino in reformno naravnano vlado, pa je Plenković pokazal svoj drugi obraz. Zelo podoben tistemu, ki ga je kazal Karamarko: oster, politično spreten, aroganten. In slednjič – hazarderski.
Na kocko je namreč postavil samo usodo vlade. Čeprav je bil manever, da je iz vlade vrgel ministre Mosta, dolgo načrtovan in dan prej prav neposredno napovedan, se je izkazalo, da gre za zelo tvegano potezo. Čeprav je zagotavljal, da ima 76 glasov, pa jih v resnici ni imel.
Plenković je stranko HDZ usmeril nazaj na dobro uhojeno pot Tudjmana in Sanaderja. Nacionalni interes, utišanje desničarjev in kristjanov, levičarska retorika in netransparentno kadrovanje. Demokrščanske vrednote so popolni senci iskanja koristi za stranko, njeno vodstvo, pa tudi osebne interese.
Na zunaj pa se to vidi, ker s stranko noče sodelovati prav nobena druga stranka, ne leve ne desna.
Pakt s hudičem
Edina možnost za preživetje aktualne vlade se kaže v paktu, ki naj bi ga po ocenah nekaterih analitikov Plenković sklenil že preden je tako nepričakovano razrešil ministre iz Mosta. Pakt s sovražnikom, levičarji, ki se bodo v zadnjem trenutku pokazali kot rešitelji politične stabilnosti in vstopili v sicer tako kritizirano vlado HDZ.
Malih levičarskih strank je v saboru več. Plenković pa v slogu neke stare HDZ lažje sodeluje s preračunljivim levičarjem kot s somišljenikom, ki mu več kot denar ali/in oblast pomenijo vrednote.
Pakt s hudičem se sicer lahko pokaže kot uspešen, posebej, če ga bo sklenil s kmečko stranko (HSS), ki je, kljub članstvu v Evropski ljudski stranki, del rdeče koalicije. Tako bo izgubljena ovčka nazaj v staji, hkrati pa mu nihče ne bo mogel oporekati, da paktira s hudičem.
V vladi Plenkoviću potem ne bo nihče več gledal pod prste in lahko se bo mirno zleknil v fotelj in zadremal do naslednjih volitev.
Kot vse kaže Plenkovič uspešno vodi hrvaško vlado. Uspehi so skoraj na vseh področjih. Konec je recesije, saj Hrvaška beleži že kar nekaj časa rast godpodarstva, brezposelnost se zmanjšuje, zadolženost države se zmanjšuje, Rejtingi rastejo.
Takšni uspehi seveda niso povšeči komunistom, ki so izgubili zadnjih dvoje parlamentarnih volitev in so pristali v opoziciji. Zato jih grabi bes in na vsak način želijo zrušiti vlado HDZ. Od prvega dne nagajajo Plenkoviču in mu rušijo ministre. Tako so se lotili ministra za finance, ki je očitno ključni minister za uspehe plenkovičeve vlade.
Komunisti so našli nekaj čenč, s katerimi so obremenili ministra Marića in mu pred vsem očitali, da brani tajkuna Todorića in Agrokor.
Parv tukaj je potrebno vedeti,da je Todorič figura iz znane grupaciej KOS ( kontraobveščevalna služba), ki je prevladovala JNA, ko je bila Jugoslavija še kovnica bratstva in enotnosti. V ta klub sodi še Mišković iz Srbije in sveda cevt slovenske ekoniomije Zoran Janković. Ni slučaj, da je bil Merkator prodan ravno Todoroviću.
Pa se vrnimo k politični krizi na Hrvaškem. Komunisti so pozvali k interpelaciji finančnega ministra Marića, ključnega ćloveka pri gospodarski sanaciji Hrvaške v vladi Andreja Plenkovića. Plenković ni naiven in je takoj spoznal, da bi rušitev Marića pomenila oslabitev njegove vlade in tega ni dopustiil. Triku komunistov pa so nasedli kalicisjki partnerji Mosta, pred vsem njihov vodja Petrov. Ta je premalo izkušen in sveda naseda intrigam, ki jih uganjajo nabriti komunisti na Hrvaškem. Tukaj naj opozorim: ali je kakšna razlika med hrvaškimi komunisti, in slovenskimi? Ni, le da so sedaj slovenski v vladi in ne delajo škandalov in intrig.
Plenkovič je zato potegnil odločno potezo. Postavil se je za Marića in postavil na kocko obstoj svoje vlade. Tej odločnosti Most ni sledil, saj ministi Mosta v plenkovičevi vladi niso podprlii Marića, zato jih je Plenković nemudoma razrešil in nastopila je kriza. Ta pa se odvija v prid Plenkovića. Vćeraj je HDZ obranil Marića.Odletel je Petrov in zapečatil svojo politično kariero, najverjetneje pa tudi usodo Mosta.
Sledila bo rekonstruirana vlade pod vodstvom HDZ in Plenkovića. Ta bo kot izkušen politik in briljantni taktik čakal na čas, ko bodo komunisti še nekoliko zdrknili na lestvici popularnosti in takrat razpisal predčasne volitve in komuniste dotolkel. Žal pa je slovenska javnost o tem napačno obveščena.
Slovenski in hrvaški komunisti so izrasli iz iste partije in imajo enako boljševistično podlago. Za njih je edina opcija zasesti oblast in vladati. Če valdajo slabo so zato krivi notranji in zunanji sovražniki. V Sloveniji je to Janez Janša in svetovni kapitalizem. Na Hrvaškem pa je to HDZ in sveda tudi svetovni kapitalizem. Nikoli pa ne bodo priznali,da komunizem ni uspel vladati niti 80 let. Če ne bi bilo zunanjega sovražnika, pa bi Jugoslaviija propadla s Titom na čelu že mnogo prej, saj je zunanji sovražnik zaposlil milijon Jugoslovanov in obilno investiral v Jugoslaviji, hkrati pa Jugolavijo kreditiral, tako da je lahko potratni diktator vodil neuvrščene in prodajal neuspešno delavsko samouoravljanje po svetu.
Kako zanjo valdati komunisti nam je demostriral komunist Pahor ki je s svojo vlado uspel Slovenijo zadolžiti za 20 milijard.
Hrvaška se je s Plenkovićem delno že otresla komunistov in je na pravi poti. Samo želimo si, da bi tudi Slovenija krenila po isti poti.
Like?