Novi Evropejci, kakršnih si želijo pri National Geographicu

vir: naslovnica National Geographica
Vzporedno s koronavirusno se Evropa ta čas sooča še z eno krizo - migrantsko. V prejšnjem tednu so tisoči migrantov pritiskali na grško mejo, zadnje dni pa se je pritisk vendarle nekoliko umiril. Ključno razliko je naredila menjava oblasti v Grčiji. Za razliko od levičarske Sirize, ki ji je bilo za varovanje meje malo mar, so se konservativci iz desnosredinske Nove demokracije odločili varovati zunanjo mejo EU za vsako ceno.

Tudi Evropska unija zdaj deluje bolj odločena, da Grkom pri tem pomaga. A v sebi ima trojanskega konja, ki že dlje časa Evropo pripravlja na velike spremembe. Na »Novo Evropo« z »novimi Evropejci«.



Podcast komentarja Petra Meršeta je na voljo na koncu prispevka.



V liberalnih evropskih medijih lahko že dolgo spremljamo jasno narativo o srce-parajočih begunskih zgodbah ter vse manj prikrito željo o drugačni, novi Evropi. Takšni, ki  homogene nacionalne države smatra kot nekaj zastarelega in preživetega, celo homofobno-nacističnega.

Migracije so bile znotraj Evrope skozi vso zgodovino nekaj normalnega. Toda te so običajno potekale med kulturami, ki so si bile med seboj v temelju kompatibilne, saj so bile utemeljene na dediščini rimsko-judovsko-krščanske tradicije, ki je bila temelj za svobodo. Ta je Evropi prinesla kulturo, ki je vodila v duhovno in materialno blagostanje, v katerem je prednjačila večino zgodovine in v veliki meri prednjači še danes.

Duhovno in kulturno blagostanje, ki ga uživamo pripadniki Zahodne kulture, ni posledica kolonializma, kot zmotno mislijo nekateri razsvetljeni levičarji, ampak svobode. Svobode govora, veroizpovedi, svetovnega nazora in osebne lastnine.

Svoboda pa je običajno za vladajoče elite škodljiva, saj predvideva, da vladajoči narodu služijo, ne pa uživajo na njegov račun. Vladajoče elite zato iščejo načine, kako bi svobodo omejile, da bi ostale na oblasti in to oblast tudi izkoriščale. Svoboden narod se takšnih oblastnikov prej ali slej znebi.
Duhovno in kulturno blagostanje, ki ga uživamo pripadniki Zahodne kulture, ni posledica kolonializma, temveč svobode govora, veroizpovedi, svetovnega nazora in osebne lastnine.

Nekompatibilni nadomestki za lastno (ne)rodnost


Narativ »Nove Evrope« tako spada v del strategije trajnega ohranjanja oblasti. Nizka rodnost, h kateri tudi sami izdatno prispevajo s promocijo LGBT kulture, splava in »brezskrbnega življenjskega sloga« brez otrok, je tako kot naročena.

Vsaka družba potrebuje potomstvo. Če nima svojega lastnega, pride od zunaj. Prek medijev promotorji »Nove Evrope« načrtno ustvarjajo občutek, da imamo Evropejci le dve možnosti, ali da smo nacisti, ali pa da odprtih rok sprejmemo (predvsem) muslimanske migrante.

Posamezne uspešne zgodbe integracije marljivih in delavnih posameznikov, ki spoštujejo tradicijo evropskih domačinov in so v Evropo prišli tudi zato, ker se zavedajo, da je življenje v njihovi domovini bedno predvsem zaradi kulture, ki tam vlada, tako ustvarjajo izkrivljeno sliko, kaj migracije v resnici pomenijo.

Pomagajo, da pozabimo na dejstva, da je vsaj 15 % migrantov, ki prihajajo v Evropo nepismenih, da jih je po petih letih izobraževanja po prihodu v Evropo več kot 50 % še vedno brezposelnih in da jih je četrtina takih tudi po 12-tih letih. Da je 30 % muslimanov radikalnih ortodoksnih muslimanov, katerih kultura z Evropsko kulturo in našim načinom življenja enostavno ni združljiva. In to so podatki National Geographica, ki tudi vodi kampanjo »Nove Evrope«.

Migracije so že desetletja način, kako Evropa zapolnjuje svojo demografsko praznino in dejstvo je, da bo demografsko praznino vselej nekdo zapolnil, če govorimo o krajih, ki so za življenje ugodni.
Ljudem je treba pomagati doma, ne pa ustvarjati sveta tujcev, kjer se divje mešajo kulture in zato hkrati nobena prava kultura več ne obstaja.

(Ne)varnost močnih družin


Za levičarske elite je samoobnova naroda prek lastne rodnosti neugodna. Zadostna lastna rodnost je pogojena z močnimi družinami. Močne družine pa so ustvarjalci avtonomnih posameznikov s hrbtenico in identiteto, lastnostmi, ki ju levičarji prezirajo. Še več, tak posameznik je tudi bistveno bolj svoboden, saj mu močna družina predstavlja jedro in oporo, na katero se bo v primeru stiske lahko najprej obrnil.

Posameznik brez tega jedra se je prisiljen obrniti na oblast. V stiski je od nje odvisen. Tudi zato zaznavamo takšno promocijo praks, ki uničujejo družino. Od indoktrinacije otrok z LGBT vsebinami, uvajanja mladostnikov v spolno promiskuiteto, razpihovanje dvoma celo v lastno spolno identiteto, do promocije splava, ločitev, samskega načina življenja brez odgovornosti in dela, ki ni naklonjeno ustvarjanju družine. Vse to ustvarja ranjene posameznike brez trdne družine, ki so odvisni od oblasti.

Družba takšnih posameznikov ne ustvari dovolj potomstva, zato je potreben uvoz od zunaj, od koder prihajajo ljudje, ki imajo nezdružljivo kulturo z Zahodnimi svoboščinami. Trk obojih pa še dodatno ruši identiteto in ustvarja negotovost, malodušje, obup in izgubo kulture naroda.

V končni fazi imamo nekompatibilno družbo posameznikov, ki jih skupaj lahko drži le avtokratski režim. »Refugees welcome« elita v tem verjetno vidi priložnost zase. Države, od koder prihajajo migranti, so avtokratske in če so poskusile demokracijo, se je običajno končalo slabo, saj njihova kultura za to ni bila pripravljena.

Posamezniki, ki so na demokracijo pripravljeni, v Evropo pridejo legalno, saj se zavedajo pomena spoštovanja pravne države, zakonov in ustvarjanja občutka varnosti. Tisti, ki rušijo ograjo, ki pred tem, od česar bežijo, ščiti demokratični svet, tega verjetno ne razumejo.

Hkrati je jasno, da samo z uvažanjem migrantov ne delamo usluge nikomur, ne sebi, še najmanj pa državam, od koder bežijo. Gre za lažno humanitarnost. Ljudem je namreč treba pomagati doma, ne pa ustvarjati sveta tujcev, kjer se divje mešajo kulture in hkrati ni nobene prave kulture več.

Alternativa ni nujno nacizem. Alternativa je zavedanje lastne identitete in kulture, ki z veseljem do življenja zagotavlja, da ima naša Zahodna, svobodna kultura dovolj potomcev, ki to dediščino ponesejo naprej. In kot taka pomaga pri razvoju drugim okrog nas, da se lahko razvijejo tako gospodarsko kot kulturno.

To je kultura močnih družin, z jasno narodno identiteto, odprto za življenje, ki medse zna sprejeti posameznike, ki v domačem okolju niso mogli razviti svojega potenciala in so se pripravljeni integrirati v našo družbo ter vanjo tudi prispevati. Ta kultura z drugimi kulturami sodeluje in izmenjuje dobre prakse, se od njih uči in tudi uči njih, ne vsiljuje pa svojega prepričanja in interesa za vsako ceno.

To je stara Evropa, če hočete. To ni nacizem, ampak tradicionalna krščanska Zahodna kultura. Borimo se za njo, dokler jo še imamo.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta
Novi Evropejci, kakršnih si želijo pri National Geographicu (podcast: Peter Merše)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike