Nove podobe Slovencev v karanteni

Milena Miklavčič
9

Situacija, v kateri smo se znašli, je – hočemo ali ne – razgalila tudi osebno, zelo intimno življenje Slovencev. Pritisnjeni ob zid smo pokazali, kakšni smo v resnici. Je nova podoba, ki jo kažemo, všečna ali ne, je stvar osebne presoje.

Ne mine dan, da se ne bi vsaj za trenutek ustavila na FB pri Valeriji Čarman. Z možem Ivom sta že vrsto let tesno povezana s pediatrično kliniko, kjer se zdravijo otroci, ki so zboleli za rakom. Srečujeta se z malimi bolniki in njihovimi starši, jim pomagata. Te dni je med drugim zapisala: »Koliko enega stokanja je zaradi omejitev – takih in drugačnih! Moji Junaki, ko so na terapijah, so v izolaciji tedne in tedne. A pomislite: kadarkoli poklepetam z njimi, me razveselijo s smehom in risbico. Kako naj omenim mamici Vesni, da sem včasih tudi sama naveličana karantene, ko pa vem, da bo njena Nasti prihodnjih trideset dni v bolnišnici, za šipo? Ali Ireni, ki z Leo bije bitko štiriindvajset ur na dan in to že mesece? Anže se z mamico vsak torek, že deset let vozi na pediatrično kliniko, kjer mu več ur zapored teče v žile zdravilo, zaradi katerega se upočasnijo vsi procesi, ki ga potiskajo proti prezgodnji smrti. Ko pomislim na te otroke, se zavem, da bi storila največji greh, če bi bila nestrpna, nepotrpežljiva, če bi sitnarila! Za zdravje gre, za preživetje s čim manj smrti!«

Ko bi bilo med nami še več takšnih, kot je Valerija Čarman, bi bilo marsikaj drugače. S svojo odkrito, bodrilno, a tudi odločno in neposredno besedo nam da vedeti, naj bomo srečni, dokler smo zdravi. Je res tako hudo malo potrpeti, se začasno odpovedati ”pravicam” in ugodnostim?

Drži, da smo v karanteno padli čisto nepripravljeni. Znašli smo se v podobni situaciji, kot bi nas vrgli sredi morja s krova ladje, ne da bi nas vprašali, ali znamo plavati ali ne.

Kadar zaidem med komentarje na družabnih omrežjih, sem žalostna. Mnogi dajejo vtis, da jim je za sočloveka bolj malo mar. Najraje bi videli, da se odpro lokali in trgovine, potem pa bo kar bo. Briga jih!

Kadar zaidem med komentarje na družabnih omrežjih, sem žalostna. Mnogi dajejo vtis, da jim je za sočloveka bolj malo mar. Najraje bi videli, da se odpro lokali in trgovine, potem pa bo kar bo. Briga jih!

Valerija bi verjetno rekla, da ne znamo niti malo potrpeti, da vidimo le sebe. V ljudeh se kopičita jeza in bes in ubogi tisti, ki bodo takšnim prišli pod roke, ko jim bo enkrat odneslo pokrovko.

»Ko bo počlo, policaji raje ostanite doma, ker nas nič ne bo zaustavilo,« je na družbenem omrežju Facebook zapisal Sanjin Jašar, ki se ga spomnimo iz časov, ko so v Mariboru potekale nasilne demonstracije. Kar streslo me je od groze. Kaj še bo?

Trudim se, da bi razumela vsakega, ki se ne znajde, ki ima težave, ki ga je strah osamljenosti, samote med štirimi stenami. Pomagam, kolikor se le da. S tistimi, ki nimajo nikogar za pogovor, se slišimo že zarana.

Odkrito priznam, da sem presrečna, da živim na kmetih. Imamo dovolj prostora, da se nadihamo tudi svežega zraka. Že zarana se s polj slišijo traktorji, v gozdu poje motorka, vrtovi okoli hiš so že nekaj časa urejeni. Delo je tisto, s katerim se zamotimo, da dan hitreje mine.

Tegobe za štirimi stenami

Povsem drugače pa je v mestih, kjer so štiri utesnjene stene v desetem nadstropju videti kot zapori in ne prijazni, osrečujoči domovi.

Zoričina garsonjera leži na severni strani prastarega bloka nekje na Viču. Nekaj malega sonca lahko ujame zjutraj, pa še to le čez poletje. Družbo ji dela Evripida, muca z mehko rjavo dlako. Že pred leti se je sprla s svojo snaho, zato je ne obiskuje niti sin, kaj šele vnuki. Pa jih ne pogreša, pravi, ker se ji krvni tlak nevarno dvigne že, če pomisli, da bi morala s snaho dihati isti zrak. Raje sedi pred televizijo in se pogovarja z Evripido, kot da bi požrla zamero in poklicala sina.

Lidijina družina si deli hodnik s štirimi starejšimi pari. Otroci, ki le redkokdaj gredo ven, na zrak, so polni neizkoriščene energije in ne mine dan, da ne bi ušpičili nove neumnosti. “Samo čakam, kdaj nas bo kdo prijavil policiji zaradi motenja miru,” je potarnala, ko sva se pred nekaj urami pogovarjali po Skypu.

Karantena, v kateri smo se znašli, zelo slabo vpliva tudi na tiste, ki so se pred njo hodili sprehajat v trgovske centre. Takole je zapisala ena od “zasvojenk” z nakupovanji: “Ko sem dobila v roke bančni izpisek, in ugotovila, koliko sem prihranila, nisem mogla verjeti! Sem res zapravila za drobnarije pa za kavice polovico plače?”

Srce me boli, ko slišim, koliko je zakoncev, ki jim je prisilno druženje postalo ena sama muka. Zaradi bližine, ki je niso navajeni, si gredo na jetra. Kratko potegnejo zlasti otroci, ki morajo poslušati nenehno kričanje in zmerjanje. “Zalotila sem se, da bi pamže najraje pustila možu in izginila neznanokam vsaj za leto dni! je pokomentirala Brigita.

Namesto da bi nas težave, v katerih smo se znašli, povezovale med seboj, se vezi med bližnjimi še bolj rahljajo.

Jeza, naveličanost, neučakanost, pomanjkanje denarja, nasilje – mentalno in fizično, so zadnje tedne redni spremljevalci v marsikateri družini. Žal prihaja do nekontroliranih izbruhov nakopičenega sovraštva in prezira tudi pri starejših zakoncih. “Niti videti ga ne morem več!” je Marjanca potarnala po telefonu patronažni sestri. Ko je ta prihitela na pomoč, je našla gospoda na tleh. Zvijal se je v bolečinah. Namesto da bi mu žena zamenjala plenico, ga je natepla z metlo.

Tjaša in Jani prisegata na življenje brez elektronike. Zato doma nimata ne televizije ne računalnika. A dva šoloobvezna otroka bi zaradi šole na daljavo računalnik nujno potrebovala. “Pojma nimate, koliko sivih las sem dobila, preden sem starša pregovorila v nakup računalnika!” je povedala učiteljica.

Življenje vsak dan piše drobne, povsem vsakdanje zgodbe. Veliko dobrega bomo storili, če nam bo malo bolj mar za bližnjega. Pa ni pomembno, je to sorodnik ali sosed. Če opazimo, da so v finančni stiski, jim pomagajmo. Če potrebujejo pogovor, jih kdaj pa kdaj pokličimo po telefonu. Če so žrtve nasilja, se obrnimo na ustrezne institucije, da jih spravijo na varno.

Bodimo Človek, pisan z veliko začetnico, časi so takšni, da ne gre drugače!

9 KOMENTARJI

  1. Rand Paul, Ron Paul, Jair Bolsonaro, Lindsey Graham itd bodo končali kot je končal Draža. Gre za velike gospode, ki znajo misliti s svojimi glavami in so Veliki Ljudje. Veliki ljudje so jim pa hude ovire na poti, do njihovih zlih ciljev.
    “veliki je Srbin bio ubili su zato Dražu vjeruj djete svom djedi komunisti sve nas lazu”
    Dobro si zapomnite to.
    https://www.worldometers.info/coronavirus/country/iceland/
    https://www.marketwatch.com/story/iceland-finds-that-half-its-citizens-with-coronavirus-have-shown-no-symptoms-2020-04-10
    https://reason.com/2020/04/17/covid-19-lethality-not-much-different-than-flu-says-new-study/
    https://www.youtube.com/watch?v=Gmalvvvve5E
    Zapomnite si, komunisti (Bill Gates, Ši Džinping, Al Gore, Clintonka, Barack Obama, Greta…) vsi lažejo. Stres bo ubil več ljudi kot ta virus. Delavci, ki so pod stresom imajo večjo stopnjo fluktuacije zaradi bolezni.Stres uničuje imunski sistem.

  2. Čudno. Le kje je taka mentaliteta, ki jo Milena opisuje? V mojih krajih že ne, od tule vsi desni omladinci silijo v mesta in ne znajo še motorke vžgat… Bajte prazne, mati in oče se sklanjata po njivicah, mladina pa po FDV v Ljubljani…

  3. »Koliko enega stokanja je zaradi omejitev – takih in drugačnih! Moji Junaki, ko so na terapijah, so v izolaciji tedne in tedne. ”

    Da, to so junaki,

    ne pa razvajene babnice, ki bi, kot same pravijo, pamže najraje pustile možu, same pa izginile neznano kam. Res je hudo skuhati eno mineštro in se ob polnem hladilniku svaljkati po bajti, obenem pa zaslužiti še plačo.
    Kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod!

  4. »Ko bo počlo, policaji raje ostanite doma, ker nas nič ne bo zaustavilo,« je na družbenem omrežju Facebook zapisal Sanjin Jašar, ki se ga spomnimo iz časov, ko so v Mariboru potekale nasilne demonstracije.”
    Spomnimo se, da so v času skrbno organizirane in brutalno nasilne “mariborske vstaje” samooklicani “vstajniki”, med katerimi se je glasno junačil tudi poznejši (po Kanglerju) oz. prejšnji (pred Arsenovićem) župan Maribora, nasilno in protizakonito nadlegovali ljudi po ulicah, življenjsko ogrožali policiste, družbeno in zasebno premoženje ter nadlegovali celo nekatere mestne svetnike na zasebnih naslovih, nekatere svoje najbolj osovražene “politične tarče” pa so kot lutke zloslutno in v svarilo obesili z enega od mariborskih mostov.
    Nikoli nismo slišali ali brali, da bi kdo od teh samooklicanih vstajnikov za to odkrito verbalno nasilje in brutalno izkazovanje sovražnosti zoper nekatere znane osebe kdaj odgovarjal.
    Podobno se je pred medijskimi kamerami in vpričo uniformiranih policistov dogajalo nezaslišano nasilje s sovražnimi pozivi na smrt tedanjega predsednika SDS in kandidata za mandatarja Vlade RS med zadnjimi “ljubljanskimi uličnimi demonstracijami nevladnih organizacij in njih aktivistov proti nasilju”. Protagonist sovražnega ščuvanja z nedvoumnimi besedami “Ubi Janšu!” ne le da ni bil prekrškovno ali kazensko sankcioniran s strani navzočih kriminalistov in uniformiranih policistov, ampak je bil opazno pospremljen z nasmehi in vzkliki odobravanja od ostalih udeležencev uličnega zborovanja. Nekaj dni pozneje pa je pred kamero in mikrofonom poročevalca Reporterja svojo smrtno grožnjo proti prvaku največje parlamentarne stranke SDS ter legalno in legitimno izvoljenemu predsedniku Vlade RS ne le ponovil, ampak tudi brutalno slikovito še dodatno ilustriral in konkretiziral.
    Tudi tokrat nismo nič slišali brali o tem, da bi omenjeni verbalni nasilnež za svoje jasno in nedvoumno pozivanje k nasilju oz. celo k atentatu nad politično osebnostjo odgovarjal, kaj šele, da bi organi pregona in sodne veje oblasti nedvomni sovražni delikt raziskali in sankcionirali v skladu z veljavno ustavo in zakonodajo.
    Če bi Policija, Državno tožilstvo RS in sodna veja oblasti ne glede na politično, ideološko ali interesno pripadnost posameznih operativcev in funkcionarjev, ampak le na osnovi veljavne zakonodaje, Ustave RS in osebne profesionalne vesti in etike ažurno in dosledno opravljali svoje poslanstvo in izvrševali svoje pristojnosti, se nam ne bi bilo treba tako zelo bati samopašnih in očitno nedotakljivih levih in anarhističnih provokatorjev ter potencialnih nasilnežev, za kakršnega se v svojih hujskaških sporočilih predstavlja med drugimi tudi zloglasni glasnik nove “vstaje” in hujskač novega vstajniškega nasilja – Sanjin Jašar.

    • Take mojstre se da zelo hitro ukrotiti , samo za tak podvig je treba imeti j,,,ca , niti oblast niti
      mevžasti narod jih nimata , na žalost ! Res je tudi , da je tudi med tistimi , ki zanikajo levico veliko hujskačev , ki se skrivajo med množico ! Nekaj kar je zavoženo že več kot pol stoletja
      je treba z velikimi napori postaviti nazaj na pravo mesto ! Vse več je kriminala , izničevanja
      spolov in vedno manj zaupanja v samega vase ! Tudi strah in moralna šibkost naredita svoje !
      Zadevo se da urediti tudi brez fizičnega nasilja ! ZAKONODAJA IN MORALNA MERILA, SO
      PADLA NA DNO , PRAVI RAZLOG ZA NASTALO STANJE JE INDOKTRINACIJA NESPOSOBNIH
      IN NEPOŠTENIH POLITIKOV, KI SE ZANIMAJO PREDVSEM ZA BONITETE IN LJUBI KRUHEK
      ČESAR NE ZNA NIHČE USTAVITI , ALI PA NOČE KER MU V RESNICI TAKO STANJE ODGOVARJA , ČETUDI NOSI KRINKO POŠTENJAKA , KI MU LAHKO ZAUPAŠ ????

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime