Nova Slovenija in nje skušnjave

Vir foto: NSi.si
Obdobje med junijem in avgustom je v Sloveniji vedno tradicionalno bilo obdobje t.i. kislih kumaric.  To je obdobje, ko se poslanke in poslanci Državnega zbora pripravljajo in nato odpravijo na zaslužene dopuste ter obdobje, ko politični prvaki skupaj z najožjimi strankarskimi sodelavci kujejo prve poteze za september v obliki interpelacij, vloženih zakonov. Celo notranje-politične redakcije slovenskih medijev se v tem času umirijo ter prednost dajejo drugim udarnim novicam, kot so nevarnost vročinskih valov, kače pločevine na slovenskem avtocestnem križu itd.

Lansko leto je bilo zaradi predčasnih volitev v DZ nekakšna izjema. Prav tako se nekateri še spominjajo pestrega poletja leta 2000, ko je v DZ potekala cela drama, ki je odstavila predsednika Drnovška ter ustoličila Bajukovo vlado. Letos nam je junij sicer razgibal Karel Erjavec , ki je preko uspešno prestale interpelacije znova dokazal, da je politični mačkon s tisočerimi življenji.

Sedaj, ko smo v obdobje kislih kumaric dokončno zakorakali, pa je političnim vse znalcem malce gradiva za premlevanje nepričakovano podal predsednik NSi, Matej Tonin. Njegova izjava: »V Novi Sloveniji smo pripravljeni prevzeti vlogo nadkoalicijske stranke«, je v tek takoj zagnala medijske mline.  Morebiten dokončen razhod s socialistično-jugofilsko Levico, je Marjana Šarca potisnil v situacijo, ko za ohranitev svojega položaja medijskega ljubljenčka nujno potrebuje »zmernega« sredinskega partnerja za obranitev Vlade. No, medijski mlini bodo mleli vse do avgusta, mi pa se poigrajmo z mislijo, kaj bi NSi-jev 'da' Marjanu Šarcu pomenil.

NSi se že dolgo časa bori za svoj prostor pod soncem. In čeprav se je na Domovini pisalo o tem, da je bil strankin simbolični obstanek nad 10% na zadnjih evropskih volitvah soliden, pravega preboja še ni. Preboj pa bi po mnenju splošne javnosti lahko opisali kot vse, kar se nahaja na najmanj 15% in/ali vsaj 100.000 volilnih glasovih. In NSI je kljub poizkusom z liberalnimi programi, ki sproža odzive iz ene in druge strani ter različnimi neposrečenimi medijskimi spini, daleč od svojega cilja.

Matej Tonin je sedaj pred skušnjavo. Želi potrditi svoj voditeljski mandat na čelu stranke ter narediti tako potrebni preboj in osvojiti vsaj del pragmatične sredine. Ta del je ključ do njegovih prebojnih odstotkov oz. volilnih glasov. Ker ima za to isto sredino konkurente tako v populističnem Marjanu Šarcu, Janezu Janši, pa navsezadnje tudi v »reaktiviranem« Marjanu Podobniku  ter v morebitnih novih desnih obrazih, je pod pritiskom. Če ne povleče poteze, tvega, da bo sredino nagovoril nekdo drug, NSi pa bo obstala na istih ravneh kot zadnjih nekaj mandatov.

Po drugi strani NSi sicer lahko nadaljuje s strategijo organske in počasne rasti, za katero pa se zdi, da v slovenski politični realnosti stranki ne pušča dovolj časa in prostora. Vprašanje je, ali bi v divji politični areni, NSi tako dokončno razvila globoke korenine med elektoratom ter pognala jasne in razpoznavne programske 'popke' oz. 'cvetove'.

Preden se NSi odloči glede resnosti dvorjenja Marjanu Šarcu, bi si vodstvo stranke nemara lahko v spomin priklicalo spomine na svojo predhodnico - SKD. SKD je na prvih demokratičnih volitvah z svojimi 140.000 glasovi ter 13% nepričakovano prevzela primat znotraj tabora demokratične opozicije. Po razpadu DEMOS-a je z vstopom v 3. Drnovškovo vlado želela nadaljevati  z demokratičnimi procesi ter se uveljaviti kot velika demokrščanska stranka, ki bi bila prvi naravni Drnovškov sogovornik.

A nato sta prišla afera Depala vas ter medijski linč Lojzeta Peterleta. Stranka je »držala kurz« oz. »držala štango« Drnovšku. Končalo se je tako, da je znotraj slovenske pomladi obveljala za 'izdajalko' in kot piše Aleš Maver je po letu 1994 šlo vse navzdol. Od takrat naprej je SKD/NSi v senci Janševe SDS in te bolečine njeni voditelji niso nikoli preboleli. In vsakič, ko je rezultat NSi-ja zopet prekratek glede na 'mitski' rezultat SKD-ja, je to dodatna sol na rane krščanskih demokratov.

Glede na zgoraj zapisane ugotovitve, lahko Toninova strategija uspe samo, če se poklopi specifična kombinacija slovenskih političnih spremenljivk. Prvič: odločitev ne sme biti povod za poslabšanje odnosov z Janševo SDS. Partnerstvo s Šarcem, ki bi nad NSi priklicalo medijsko artilerijo Demokracije in Nove24 nima smisla. To ne bi vplivalo samo na NSi, temveč bi dejansko zmanjšalo možnosti za prihodnje formiranje desno-sredinske vlade. Za kaj takega so volilni odstotki Nove Slovenije vedno nepogrešljivi.  Tu morata politični vodstvi obeh strank preprosto najti skupen jezik, kot to pragmatično vedno storijo vodstva levih strank.

Drugič: NSi mora za takšno odločitev postaviti jasne reformne pogoje ter pri njihovem izpolnjevanju dosledno vztrajati. Slednje bi ji še bolj, kot nedavno kandidatura Žige Turka, prineslo zaupanje sredinskega dela volilnega telesa, kar bi lahko prineslo solidno podporo na naslednjih volitvah.

Pametno odigrana politična partija bi NSi-ju lahko prinesla veliko. Politično zaupanje širše sredine pred novimi volitvami, strankarsko pomiritev na desnici ter jasno zasedbo volilnega telesa. Vse to bi v končni fazi olajšalo delo tako SDS-u kot SLS-u pri iskanju nove zmage desne sredine po letu 2004. Od izvedbe pa je odvisno ali bo NSi ter z njo desna sredina bližje letu 2004 ali pa si bomo zopet pošiljali 'pozdrave iz leta 1994'.

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30