Novi sovražnik številka ena: Borut Pahor

Ob koncu njegovega drugega in zadnjega predsedniškega mandata se mnogi Slovenci sprašujejo o politični prihodnosti Boruta Pahorja. Politik, ki je dosegel vse najvišje državne položaje in ki je v desetih letih svojega predsedovanja Sloveniji dominiral na javnomnenjskih lestvicah, ima ogromen politični kapital. A Pahor je v svojem skromnem slogu nakazal interes samo za pomoč pri grajenju položaja Slovenije v mednarodni javnosti. Kljub njegovi izjemni politični karieri in znanju je trenutna vlada dokaj vzvišeno pustila Pahorja na cedilu in mu celo onemogočila, da bi pomagal pri iskanju podpore kandidaturi Slovenije za nestalni sedež v Varnostnem svetu na prihajajočih volitvah Generalne skupščine OZN.

Ta absurdna odločitev nam nehote zastavlja vprašanje, kdo pravzaprav nasprotuje Pahorjevemu imenovanju za posebnega odposlanca za iskanje podpore za slovenski sedež v Varnostnem svetu OZN. Po informacijah N1Slovenija naj bi to bili predvsem višji uradniki v ministrstvu za zunanje zadeve, čeprav je Pahor v svoji zadnji izjavi sam povedal, da mu je to ponudbo predstavila ministrica Tanja Fajon. Neuradno naj ne bi niti premier Robert Golob niti njegov krog bližnjih svetovalcev nasprotovala temu imenovanju, a celotna situacija nakazuje, da je odločitev prišla iz višjih krogov in verjetno ne s strani ministrice. Vsaj tako misli tudi Požareport, ki gre tako daleč, da vidi Milana Kučana kot avtorja te kontroverzne odločitve.

Ne glede na to, kdo stoji v ozadju te odločitve, je simbolika očitna –  gre za maščevanje Pahorju.

Maščevanje, ki škodi Sloveniji

Ne glede na to, kdo stoji v ozadju te odločitve, je simbolika očitna –  gre za maščevanje Pahorju. Deset let povezovalne in državniške politike, ki jo je vodil Pahor, je mnogim na levi povzročala zamere in sive lase. Ključni trenutek je bila seveda tretja Janševa vlada, ko je Pahor ostal sam med obema ognjema in se ni angažiral v juriših na Janševo vlado. Od takrat naprej je naš nekdanji predsednik dokončno postal persona non grata slovenske levice. Glavni pokazatelj te spremembe je bil najprej plaz kritik levosredinskih kandidatov na letošnjih predsedniških volitvah, kateremu so sledili komentarji vodilnih medijev, ki so očrnili delo Pahorja in označili njegova povezovalna načela kot »pahorjanska«.

A če za trenutek preskočimo te domače politične bitke in se osredotočimo na Pahorja in na njegove izkušnje, lahko hitro ugotovimo, da po nepisani tradiciji slovenske politike domače zamere vedno škodijo slovenskemu položaju v tujini. V zadnjem desetletju, ko so se slovenski predsedniki vlade večkrat zaporedoma zamenjali in so bili tuji državniki priče novim obrazom vsakih nekaj let, je Pahor praktično edini predstavljal slovensko politično kontinuiteto. Na vsakem ključnem mednarodnem dogodku v Sloveniji ali v tujini je sodeloval tudi Pahor. Karkoli se je dogajalo v domači politiki, so tuji državniki vedno vedeli, da je Pahor tam. Stalen položaj, ki si ga je Pahor pridobil, mu je tako omogočil njegove in posledično naše diplomatske uspehe v Italiji in v Avstriji, zlasti vrnitev Narodnega doma v Trstu Slovencem in vrnitev slovenske pesmi in besede v prostore celovške deželne vlade.

Karizmatičnost, redni stiki s tujino, državniška izkušenost in znanje tujih jezikov je spremenilo Pahorja v več kot majhnega pokrajinskega politika, kot smo jih bili pred njim navajeni v Sloveniji. Preprosto povedano, je Pahor skoraj preveč usposobljen za posebnega odposlanca, a so mu na naši levi sredini celo to funkcijo odrekli. Posredna in neposredna posledica tega je seveda škoda Sloveniji in slovenskim interesom v tujini.

Konec koncev je maščevanje s strani trenutne oblasti tudi popolnoma ne-umno tudi z zgolj političnega zornega kota: poslati Pahorja v tujino, oziroma mu pustiti in celo pomagati pri grajenju njegove post-predsedniške mednarodne kariere bi hkrati onemogočilo njegovo vrnitev v domačo politiko in bi hkrati pripomoglo k večji učinkovitosti naše diplomacije.

Pahor je skoraj preveč usposobljen za posebnega odposlanca, a so mu na naši levi sredini celo to funkcijo odrekli. Posredna in neposredna posledica tega je seveda škoda Sloveniji in slovenskim interesom v tujini.

Zakaj jim je Borut Pahor nevaren

V resnici ne gre zgolj za maščevanje, ampak tudi za strah. Če se spomnimo, je še pred kratkim novica, da se bo Pahor ponovno aktiviral v njegovi matični stranki SD, razburila ves levosredinski in skrajno levi politični pol in to z dobrim razlogom. Politiki, ki so uspeli preživeti na slovenskem političnem odru toliko časa kot Pahor in obenem uživajo naklonjenost širše javnosti, hkrati pa imajo konkreten politični kapital, so pri nas zelo redki.

Kot smo že omenili, je priljubljenost Pahorja njegov adut, saj si jo je zgradil sam in to brez pomoči levih in desnih medijev. Še bolj pomembna je sama politika, ki jo Pahor predstavlja: evropska socialna demokracija. Slovenska sredina in leva sredina sedaj že več kot desetletje živita na račun intelektualno dokaj praznega in preprostega populizma in sta zasidrani v ideološki puščavi. Posledica tega je bil vzpon Levice, ki predstavlja edino resno ideološko silo na levi sredini. A odkar se je Levica pridružila KUL in nato Golobovi vladi, je bila ta izrazito ideološka narava te stranke žrtvovana na račun dostopa do vladanja.

V tem političnem kontekstu Pahor predstavlja nevarnost celotnem levo sredinskemu (in mogoče celo desno sredinskemu) političnemu polu. Kot zadnji resni levo sredinski politik Pahor predstavlja resnično alternativo obema poloma in preporod slovenske leve sredine. Zato je sedaj glavni mot d'ordre (ukaz) slovenske leve sredine popolno onemogočanje kakršnekoli poteze s strani Pahorja. Na obzorju leve politične garniture obstaja strah slovenske ponovitve scenarija Maria Draghija, nekdanjega italijanskega premiera, ki se je po uspešni evropski politični karieri triumfalno vrnil v italijansko politiko.

A tudi ti strahovi se zdijo neupravičeni. Govorice, ki jih slišimo s strani desnosredinskih medijev o Pahorjevi in Logarjevi ustanovitvi nove stranke, so le sanje komentatorjev. Pahor je sam večkrat potrdil, da je z domačo politiko končal. Tukaj se tudi skriva izvir Pahorjeve priljubljenosti v njegovi iskreni načelnosti, zato lahko dvomimo, da bi sedaj požrl svojo besedo.