Nostalgija in upor

dr. Andrej Fink
28

V zadnjem tednu se je med nami močneje ponovno pojavilo svojevrstno bolestno stanje, kot da nimamo že dovolj dela s pandemijo. Gre za nostalgijo, ki je do neke mere razumljiva za starejše. Tudi tukaj je ta starostna plast družbe lahko najbolj prizadeta. To je zazrtost v preteklost in pretirano poveličevanje vsega kar je bilo, ker je bilo nekdaj menda vse dobro in gotovo boljše od vsega sedanjega.

Nostalgija je trpljenje (algos), ki ga povzroča neizpolnjena želja po vrnitvi (nostos). To bolestno čustveno stanje nenehno obžaluje vse izgubljeno. Ljudje, ki so podvrženi temu stanju, živijo sedanjost tako, da se nikoli ne ločijo od preteklosti. Preteklost je zanje sedanjost, če ni, pa mora biti. Ti in taki ne morejo ali ne marajo videti stvarnosti, ki je danes drugačna, kot je bila nekdaj. Ni več fikcij iz dolgih in težkih desetletij, ko je socializem delil revščino. Če se je ta pokazala kot prevelika, je takoj bilo treba zaprositi kako kapitalistično svetovno ustanovo in državo za nov kredit. Čustveno stanje prizadetosti nostalgikom onemogoča trezno gledanje na današnji trenutek. Kot rečeno, pri starejših je do neke mere, a samo do neke mere, to razumljivo. Da pa temu nezdravemu stanju zapadajo mlajši, je zaskrbljujoče. Iz preteklosti res vsi izhajamo in je zato za vse odskočna deska v sedanjost in prihodnost, a če se preteklost spremeni v udoben kavč, na katerem bi uživali ob pogledu nazaj, je to nezdravo.

Posnetek komentarja dr. Andreja Finka je na voljo na koncu prispevka.

A verjetno bomo zaman čakali, da se bodo današnji kolesarji v tolikšni meri uprli, da bi se prelevili v nekdanje delovne brigade.

Edino, kar nam to zazrtost v preteklost za starejše in mlajše razloži, je to, da gre še vedno za udobno denarno zofo, na kateri postrevolucionarji sedijo, ker jim omogoča stare privilegije in dobro počutje na račun davkoplačevalcev. Te zofe se krčevito držijo.

Te ljudi preveva nezdrava in preživela revolucionarna romantika. Radi bi se danes identificirali z nekom ali nečim, pa ne vedo niti s kom niti s čim, vsaj tega ne povedo. Imen “velikih ideologov” in voditeljev ne omenjajo. Tudi jaz jih ne bom, pa ne samo zato, da ne umažem tega razmišljanja z njimi, temveč zato, ker ne vem, s katerim bi se lahko oni poistovetili. Od njih bi morala priti imena. Morda si pa današnji mladi nostalgiki ne upajo nikogar omenjati, ker vedo, da so za naš čas prej cokla kot pa svetal zgled, ki naj bi mu sledile nove generacije.

Tako nimajo nobene pozitivne ideje, če jo pa izrazijo, se ta takoj izkaže kot nerealna, saj ne odgovarja dejanskemu stanju. Denimo: protestirajo proti pomanjkanju svobode, ob tem se pa nikomur med protestniki ne skrivi las, kot bi se mu pred več kot tridesetimi leti pri nas v nekem drugem sistemu. Trobijo “proti kapitalu”, istočasno pa z denarjem v žepu zagovarjajo “svobodo medijev” in s tem svobodo medijskih podjetij, ki lahko uspevajo le v kapitalizmu. Danes spet kričijo z vzpostavljanjem nekega frontaštva, neke nove Osvobodilne fronte, a za razliko od one pred osemdesetimi leti, kjer so vsaj domnevno bila omenjena neka gibanja ali frakcije strank, danes ni omenjene nobene skupine, ki bi sestavljala takšno fronto.

Izkušnja s socializmom je nič drugega kot mitologija, v najboljšem primeru pa svojevrsten konzervativizem. Pravi konzervativizem je oprt na klasičnih vrednotah, ki se, podanašnjene, projicirajo v prihodnost. Ta socialistična mitologija, ki se nam danes na novo ponuja, je pa obrnjenost na preteklost in učinkuje kot tragičen pesimizem brez prihodnosti. Za primer nam služijo njihovi simboli. Rdeča zvezda, “bandiera rossa”… toda, ali ni špasno? Nacistična zastava je bila tudi rdeča, s kljukastim križem na sredi. Kot da bi bil rdeči nacifašizem, ki se je leta 1941 (po nacistično-sovjetskem prijateljskem paktu 1939) znesel nad nami, danes spet na pohodu.

Pred nekako dvajsetimi leti je Antony Giddens na London School of Economics govoril o neki “tretji poti”, ker on, laburist, torej britanski socialist, že nikjer ni več videl levičarskih idealov. Tudi to se kot poskus ni prijelo, niti pod vlado Tonyja Blaira ne, za katerega se pa tudi že ni več vedelo, kaj je, saj je kot laburist-socialist učinkoval kot svoje nasprotje.

Skratka, če še tako poskušamo, nobeno frontaštvo ali narodnoosvobodilno nostalgično razpoloženje ne more vnesti nikakršne življenjske sile današnjemu slovenskemu trenutku. To lahko doseže le trezno poslovanje na podlagi (kmečke) zdrave pameti.

Zdaj se je nekdo spomnil še enega nostalgičnega pojma: Upor. Naplavina iz preteklosti je nekomu predočila pesem Mateja Bora iz leta 1941:/”Razpnite čez ves svet vešala,/naš bog so rop, požig, umor!/Divjajte! Kri je zakričala!/Glavo je dvignil v nas upor!”/ A verjetno bomo zaman čakali, da se bodo današnji kolesarji v tolikšni meri uprli, da bi se prelevili v nekdanje delovne brigade. Zaman bomo čakali, da bodo postali “… četa, vihrava razgreta”, ki “lopate bo vzela, na delo hitela”. Iz udobnega kavča, z močno finančno podporo, je po eni strani lahko, po drugi pa za zdravega človeka zelo težko in kontradiktorno za danes propagirati progresizem iz devetnajstega stoletja.

Upor, torej, a upor proti komu ali čemu? Najbrž proti samim sebi in proti zdravemu razumu.

28 KOMENTARJI

  1. ODLIČEN ČLANEK!

    SOCIALIZEM SE NEHA, KO ZMANJKA T U J E G A DENARJA!

    Marx je bil začetnik komunizma, vendar če mu ne bi kapitalist Engels plačeval računov, ne bi mogel igrati revolucionarja do smrti.

  2. Avtorju predlagam, da prebere program Levice iz leta 2021 in potem bo kmalu spoznal zakaj so njegovi starši šli v drug svet, ki zagotavlja normalnost.
    primer: Kapitalizem ni samo sistem razrednega izkoriščanja in zapostavljanja, ampak tudi izkoriščanja in zapostavljanja na podlagi spola, etničnosti, narodnosti in drugih osebnih
    okoliščin.
    Levica se takemu izkoriščanju upora. Ona dela izkoriščanje na prefinjen način tako, da vsakemu ki ne želi delati predlaga, da se gre revolucijo. To pa več kot 90% lenuhom zagotavlja brezplačen dostop do hrane.
    KO se bo tehtnica še malo nagnila pa bodo začeli pobijati kot zvesti potomci klavcev. Ali želite spisek, ki jih je treba čimprej pobiti:
    – vsi obrtniki, ki imajo več kot tri zaposlene,
    – vsi lastniki, ki imajo več kot 100.000 EUR v bankah
    – vsi idejni vodje strank, ki ne razumejo Levico
    – vsi kmetje ki imajo večje kmetije razen ohišnic
    – vsi lastniki stanovanj ali hiš ki imajo več kot 150 m2 površine
    – nasploh vsi ki imajo vpliv ali večje premoženje po vaseh………
    to je revidirani program VOS po krvoločki Zdenki Kidrič………

  3. Najraje vidimo besedo UPOR, ki je v mivki zapisana iz rajskih plaž, ko nas je večina sedela doma.
    No, to pa so revolucionarji staro-novega kova. Njihov moto je – MI LAHKO! Zakaj? Ker so že naši predniki LAHKO marsikaj.

    Tudi fojb, 750 jam-grobišč, so LAHKO napolnili. Tudi sedaj bi jih, če ne bi bilo demokracije. Zato pa jim gre tako na živce naša aktualna vlada. Ostali so samo “kaviar komunisti”.

      • Mi vemo, kaj so takrat počeli komunisti. Pobijali lastne brate in sestre, nasilno prevzemali lastnino kmetom in podjetnikom ter vzpostavili partisjo diktaturo. Z JJ bi verjetno imeli težave z njim tudi takrat ampak kaj bi bilo, če bi …. Zgodovinskih dejstven vas ne reši niti stalno zaletavanje v JJ.

      • Igor, ne nehaš in ne nehaš. Nimam se kaj spraševat, kaj bi delal JJ leta 1945, ker vem, kaj SO DELALI tvoji. Tega ne morete skriti.

        Tako kot pravi Slovencsm, samo zaletavanje v JJ ne zmanjšuje zločinov, ki SO BILI STORJENI LASTNEMU NARODU!

      • ŠTAJERKA
        Piše dzi nu nje…, če ne znaš brati! Ni večjega zločina, kot bratiti se s tujci proti svojemu narodu! To vedo povsod po svetu, le janševikom je to neznano! Pa mi Štajerci dobro vemo, kaj so tujci! Grški Efialt ni prišel do vaše pameti!

  4. Če se bodo politkolesarji uprli, se lahko uprejo le proti tajkunom, ki jih sedaj financirajo pri uprizarjanju abotne farse. Od 100 tajkunov je morda eden desni, vsi ostali tajkuni pa so se pojavili iz komunističnega gnezda, saj so bili Kučanovi direktorji F21 tudi v bivšem režimu SFRJ bogataši in prevaranti, ki so uvedli delavsko samoupravljanje za bedake, ki so verjeli, da soupravljajo, pri tem početju pa so komunističnim direktorjem pomagali komunistični sindikati, ki so z veliko vnemo zabijali žeblje v krste izropanih podjetij, delavce pa s prikritim veseljem in veliko demagogije brcali na cesto. Kdor leta 2021 plačuje sindikalno članarino je ali absolutni analfabet ali pa norec.

  5. Dober čanek, dr. Fink, a realnost je več kot neprijetna. Tudi če predstavljajo protestniki manjišino državljanov, je njihovo početje nevarno. Zgodovina se lahko ponovi, ker je narod tudi poln slabičev, ki ne razmišljajo in le čustveno reagirajo na uporniške parole. Propaganda je nevarna reč! Podprta z MSM ima izredno moč. Kaj storim lahko kot posameznik? Oznanjam mir in pozivam k zdravi pameti! En sosed, levičar po provenienci, obsoja protestnike. Kapljica v morje, pa vendar, upanje, da bomo z demokracijo uspeli!

  6. Spoštovani dr. Andrej Fink, podali ste nam pravilno razmišljanje: “Kaj pomeni Nova Revolucija” ?

    Ko smo gledali množico na Prešercu 27.4.2021, se je meni zdelo, da hočejo Slovenijo spet priključiti Jugoslaviji, toda kateri.

    Kakšno je bilo življenje v Jugoslaviji pa ti protestniki sploh ne vedo, ker so potomci PRIVILIGIRANCEV in so imeli vedno polne žepe.
    Medtem, ko je brezpravni DELAVEC moral le delati. Kajti takrat so bile stavke prepovedane. Enako javni shodi.

    Taki protestniki, ki danes vihrajo z rdečo zvezdo, bi bili v Titovih časih pregnani iz središča Ljubljane in bili za tem strpani v zapor, ali pa prepeljani na GOLI OTOK.

    Tem ANARJISTOM vsekakor primankuje ZDRAVE KMEČKE PAMETI in delovnih navad.

    Ko ste že omenili DELOVNE brigade, bi bile res danes za marsikoga koristne, da bi vsaj spoznali kako se v ROKI dejansko – vrti orodje, lopata, kramp, kosa. Mogoče bi jih delo tudi prisililo misliti na to, da si mora vsak kruh tudi zaslužiti…..

    Včasih je bila ENA in edina stranka:
    ZKP – Zveza Komunistične partije.

    Danes pa predlagam NOVO – stranko:
    ZKP – ZDRAVA KMEČKA PAMET

  7. Odlična klumna, le tisto krvavo zastavo mi je malo težko gledati. Avtor ima seveda prav. Pri sedanjih mladih generacijah ne gre za nostalgijo, temveč za koritniške koristi in manipulacijo. In kot je opozoril že APMMB2, je ena najhujših manipulacij, da gre za razkol med “fašizmom” in antifašizmov, pri čemer smo kot fašisti seveda mišljeni mi, kot nezmotljivi antifašistični nadrazred pa oni. V resnici pa gre za razkol med demokracijo (mi) in totalitarizmov (častilci komunizma in socializma). Dobro je, da se o tem čimveč piše. Da se je Pahor še enkrat uklonil hudi manipulaciji pa mu ni v čast. Še sploh, ker se manipulacije zaveda. Je spet želel biti všečen, da bi vsaj malo omehčal kritike, ki nanj kot za stavo letijo iz terorizem spodbujevalne organizacije NOB?

  8. Tako je to z nostalgijo.

    Nismo imeli kaj obleči ter obuti in če nismo sami pridelali hrane, smo tudi nekoliko stradali, pa nam je bilo lepo, ker smo bili rosno mladi.

    V človeški naravi je, da ljudje slabe strani življenja poazabljajo in se spominjajo le lepih dni. Teh pa, dokler nam je vladala partija, ni bilo veliko, če si jih nismo sami ustvarili.

    • Kremeniti, to seveda drži, a pameten človek zaradi tega nostalgičnega pogleda nazaj ne bo skušal znova vzpostavljati obupen družbeni red, v karerem smo bili včasih malo lačni, v vrstah čakaki na črnobeli kruh, ter skromno oblečeni in bosi brodili po blatu. To je norost, kot tudi sami večkrat izpostavljate. “Norci so zunaj” , je svoj čas v verzih pisal Ciril Zlobec. In so, le da ti nikoli niso bili ne lačni ne bosi, in jim gre zgolj za obujanje privilegijev, ki so jih imeli njihove babice in dedki. Ti privilwgiji pa so pomenilu, da je zanje vsako razkošje dostopno in je – in tu je bistvo – zastojn, “jer sve će to narod da pozlati” – tisti napol lačen, reven, brezpraven in s sklonjeno glavo ter večnim strahom pred gulagi, zasliševanji, ječo, prisilno migracijo ali izginotjem čez noč, z nekaj grami železa v telesu… Lepo je biti mlad. Še lepše pa je biti sit, varen in svoboden.

    • Jim daš kruh in mast, kramp, srp in kladivo ter polja, ki jih je treba požeti, in ceste, ki je treba izkopati. Saj zato pa so zdraharji, ker nikoli v življenju niso nič delali. Me prav zanima, koliko delavstva, modrih ovratnikov, je bili na njihovih prvomajskih veselicah. Si jih z minimalci sploh lahko privoščijo? Nekoliko dvomim.

      • Res je, današnji revolucionarji pojejo le: “E viva Comunismo….”
        Nikoli pa ne pojejo pesmi, kot so jih brigadirji: “Mi gradime ceste, pruge, postavljamo moste duge., omladinski snaga, Titova brigada…..”

      • Ga. Kraševka, res je, delavstva v njihovih himnah sploh ni! Sicer pa drži, da v današnji Sloveniji delavskega razreda v marksističnem smislu te besede ni več…. Imamo družbene sloje, kakršni pač so, govoričenje o delavskem razredu pa je ozključno v funkciji teh, ki bi radi restavrirali Novi razred (po Ðilasu). Imamo pa delavski sloj in v njem niso le modri ovratniki, temveč tudi kmetje in drugi. Tega sloja levičarji sploh ne nagovarjajo. Nagovarjajo bogataške razvajence, LGBT, kulturnike, bogato založene z davkoplačevalskim denarjem, skratka, višji srednji sloj, kateremu tudi sami pripadajo. Prav ste opazili in naravnost hecno je, kako petje bandierre rosse razkrije njihovo pravo naravo, o delu pa nič. Delo in delavci jim pač niso “intimna opcija”, slabo izobražene reveže na socialnem robu celo odkrito prezirajo, saj ne kupujejo eko hrane, če malo parodiram, a ne. In nimajo za po 2000 EUR vredna kolesa, fansy počitnice v Zanzibarju in tako naprej. Revni niso fensi. Ti levičarjem smrdijo. Kakšen delavski razred neki… In tudi vsakoletno veseljačenje na Rožniku je namenjeno njim samim in promociji tranzicijskih tajkunov, ki so jih polna usta delavstva, tistega, ki so ga z ropanjem podjetij pognali v revščino.

  9. Uporniki so skregani z resnico o pozitivnem stanju demokracije, domoljubja, socialnega čuta in standarda v Sloveniji.

    Svoj upor temeljijo na laži in protidemokratičnem nečlovekoljubnem nasilju.

  10. Večina kritikov permanentno medijsko spodbujevane nostalgije po diktaturi partije v FLRJ/SFRJ spregleduje pomembno razliko med komunizmom v nekdanji SFRJ ter komunizmom v vojaško podjarmljenih “satelitih” ZSSR v okviru Varšavskega pakta.

    V Jugoslaviji so komunistično oblast z NOB, revolucijo in državljansko vojno samostojno osvojili in za daljše obdobje z ne-demokratično in ne-pluralno ustavno ureditvijo ter državnim terorjem zagotovili nesporno domači komunisti, čeravno z delno podporo enot sovjetske Rdeče armade in z obilno vojaško, materialno ter diplomatsko podporo zahodnih zavezniških velesil.

    V vse ostale države nekdanjega sovjetskega socialističnega bloka, Varšavskega pakta, so oblast domačim komunistom z bajoneti in tanki Rdeče armade vsilili komunistični imperialisti iz sovjetskega Kremlja in Kominterne.
    Zaradi česar je po razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta tako rekoč v trenutku sledila šokantna osvoboditev v državah “sovjetskega bloka”. Domači partijci, ki so bili ves povojni čas med večino prebivalstva upravičeno osovraženi kot kolaboranti s tujo partijo in tujo velesilo ter kot nedotakljivi paraziti, so morali v trenutku zapustiti svoje privilegirane položaje prvo-razrednih. T. i. lustracija je bila tako rekoč naravna posledica najglobljega človeškega nezaupanja in sovraštva večine prebivalstva do teh kolaborantov s tujo KP SZ, teh ovaduhov in parazitov, ki so evidentno v prvi vrsti zvesto služili interesom tuje partije in tuje velesile.

    Pri nas je bila komunistična oblast razmeroma avtonomna in avtohtona celo v razmerju do KP SZ oz. Kominterne, kar se je zlasti ostro zgodovinsko izrisalo po prelomni resoluciji Inform-biroja in po domačih znotraj-partijskih obračunih s kulminacijo “tovariškega” nasilja na Golem otoku in v drugih “prevzgojnih” taboriščih Titove partije.
    Ker so naši komunisti prišli bistveno drugače na oblast od komunistov v “satelitskih” državah SZ, je tudi po osvoboditvi izpod komunistične diktature ZKJ ter osamosvojitvi od SFRJ razvoj pri nas stekel bistveno drugače.
    Odločne in ostre diskontinuitete s prejšnjim režimom in prejšnjimi nosilci oblasti pri nas tako rekoč ni bilo. Izognili smo se nasilju med borci za demokracijo in privilegiranci iz prejšnjega ne-demokratičnega režima, a s tem omogočili prikrito kontinuiteto, pragmatično in oportunistično mešanje nasprotujočih si ideologij, političnih strategij in taktik, dopustili smo konglomerat demokratičnih in ne-demokratičnih prepričanj, metod političnega boja ter razmeroma spontanega nastajanja prevladujočega nazadnjaškega večinskega proti-reformnega gibanja oz. nazadnjaškega večinskega gibanja privržencev “statusa quo”.

    Privrženci demokracije, ustavno zagotovljenega političnega večstrankarskega pluralizma, doslednega spoštovanja in izvrševanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter vladavine prava (za vse državljane v enaki meri) seveda ne moremo ne verjeti in ne delovati tako, da bi hoteli eliminirati, izključiti politične nasprotnike, ki so pripravljeni in sposobni spoštovati in uresničevati veljavno ustavno ureditev v RS. A kadar s svojimi besedami in dejanji prestopijo meje veljavne ustavne ureditve, veljavnega večstrankarskega parlamentarizma, veljavnega pravnega reda in veljavnih civilizacijskih demokratičnih kriterijev in vrednot, moramo glasno protestirati in postaviti njihove besede in dejanja v ostro luč demokratičnih in civilizacijskih kriterijev in meril ter zavarovati temelje demokracije tudi pred domačo in mednarodno sodno vejo oblasti.
    Deklarativni “anti-fašizem” in/ali “anti-nacizem” z vsemi verbalnimi različicami, ki ga je polno slišati in brati med samo-oklicanimi vstajniki in njihovimi medijskimi popularizatorji, še zdaleč ne zagotavljata njihove iskrene in dejavne privrženosti odprti, sproščeni, svobodni politični demokraciji, pluralizmu, spoštovanju in uresničevanju temeljnih človekovih svoboščin in pravic, ne obeta sam po sebi spoštovanja primarnega človekovega dostojanstva ter doslednega upoštevanja in spoštovanja vladavine prava (za vse državljane in vse pravne osebe – brez izjem).

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime