Nosečnice na migrantski poti: je za lepši svet vredno tvegati svoje in otrokovo življenje?

Lucija Čakš
6

Konec prejšnjega tedna so v Slovenijo v večjem številu začeli prihajati begunci. Človek ne more, da ne bi opazil, v kakšnem stanju so ti ubogi ljudje – umazani, prezebli, lačni, izčrpani … Mediji pa z izpostavljanjem le najbolj groznih primerov iz vsega skupaj napravijo še večjo senzacijo.

Na večernih poročilih ene izmed televizij so tako poročali o 15-letni materi z deset dni starim dojenčkom – rodila je s carskim rezom, pa že nadaljuje pot. Še huje je, da dojenček ni kazal znakov življenja, in ga je slovenska zdravniška ekipa morala oživljati. Na srečo uspešno!

Tovrstnih primerov v teh dneh ne zmanjka. In vse skupaj komentira karajoč novinarkin glas.

Kaj žene visoko noseče matere na nevarno pot v Evropo?

A res ni potrebno še dodatno zbujati slabe vesti – vsakdo se ob takšni novici počuti grozno. Sploh matere, ki smo rodile in vemo, da je za žensko 10 dni po porodu že pot od spalnice do kuhinje lahko velik napor. Hoja po dežju in mrazu, v tuji deželi, brez toplih obrokov in brez gotovosti, kje bo zvečer lahko spala, pa povsem nečloveška. Še toliko bolj po carskem rezu, ki je zahtevna operacija in potrebuje dolgotrajno, počasno okrevanje. Vsak sočustvuje in želi pomagati.

A hkrati človek skoraj ne more mimo vprašanja, kaj ženske sili, da se visoko noseče in tik pred porodom podajo na tako naporno in nevarno pot. Seveda – begunke so, bežijo pred vojno.

Ampak pred vojnim nasiljem so varne že kakih 1000 kilometrov preden rojevajo na poljih Rigoncev ali v brežiškem sprejemnem centru. Počakale bi lahko v begunskih kampih Bližnjega vzhoda ali Turčije, če ne, kjerkoli na poti zaprosile za azil, nato pa v topli, suhi porodnišnici še več dni po porodu dobivale polno oskrbo, si nabrale novih moči in se vsaj začasno ustalile v državi, kjer so rodile. Tako one kot pravkar rojeni otroci bi bila preskrbljene in na varnem. V takšnem stanju je nihče ne bi metal iz porodnišnice ali azilnega doma.

Neodgovorno tveganje

Iz lastnih izkušenj vem, da ženska instinktivno ravna v zaščito novorojenčka. Gnezdi, poišče varno zavetje zase in otroka, v katerem bo lahko prebila prve dni po porodu, v katerih sta tako ona kot otrok najbolj ranljiva.

Pri številnih visoko nosečih begunkah, ki jih kažejo po televiziji, in tistih, ki potujejo z resnično majhnimi otroki, tega ni opaziti.  Nadaljevati pot v takšnih pogojih se preprosto zdi neodgovorno. Sploh, ker naj bi bila večina migrantov izobraženih in torej vedo, kakšnim tveganjem so nosečnice, ženske po porodu in novorojenčki izpostavljeni.

Begunci se zgražajo, da države, ki jih prečkajo, ravnajo z njimi kot z živalmi, kar v slovenskem primeru gotovo ni res. Policija, Civilna zaščita, zdravstveno osebje, prostovoljci, vsi se trudijo po najboljših močeh, delajo po 12 in več ur na dan, vsak dan, da bi zagotovili vsakemu prišleku človeka vredne razmere. In če bi zaprosili za azil, bi jim v najkrajšem možnem času uredili prostor za bivališče.

Mirovni inštitut pa ob tem piše apel vladi, naj brž zgradi begunsko naselje na primerni lokaciji, da bomo tisoče beguncev, ki še prihajajo, lahko nastanili čez zimo. Ne vem, kako ne opazijo, da v Sloveniji nihče ne želi ostati. Niti čez zimo ne. Niti bolni, niti nosečnice, niti matere z novorojenčki, deset dni po carskem rezu. Samo čim prej želijo naprej, do naslednje meje.

»Bežijo pred vojno, treba jim je pomagati, ker nimajo izbire,« mi trkajo ljudje na vest zadnje dni. Seveda jim je treba pomagati, mnogi so res v ubogem stanju. A izbiro vendarle zagotovo imajo. Čeprav so begunci, ki bežijo pred vojno, jim res, ampak RES ne bi bilo treba ravno v Nemčijo.

6 KOMENTARJI

  1. Mogoče pa vedo, kakšne težave dejansko imajo prosilci za azil v Sloveniji – preverite, koliko jih Slovenija izda na leto, koliko prosilcev je in kako dolgo čakajo. Zanimivo bo prebrati članek o tem.

  2. @Lucija Čakš

    “Ampak pred vojnim nasiljem so varne že kakih 1000 kilometrov preden rojevajo na poljih Rigoncev ali v brežiškem sprejemnem centru. Počakale bi lahko v begunskih kampih Bližnjega vzhoda ali Turčije, če ne, kjerkoli na poti zaprosile za azil, nato pa v topli, suhi porodnišnici še več dni po porodu dobivale polno oskrbo, si nabrale novih moči in se vsaj začasno ustalile v državi, kjer so rodile. ”

    Od kje vam ideja, da so v Turčiji, kjer je sirskih beguncev nekaj manj kot 2 milijona, Sirkam na voljo ‘tople in suhe’ porodnišnice?

    Zakaj ne zaprosijo za azil na Hrvaškem, v Makedoniji, Albaniji? Ker jih do Nemčiji in neprimerno bolj varne prihodnosti loči nekaj sto kilometrov.

  3. Da v turških begunskih kampih ni tako slabo, kot se sliši na prvo žogo, se da kje videti, če se ne motim, je o tem pred časom bil članek tudi na Domovini.

    Prvi korak na poti – Grčija – je, splošno gledano (morda je v krizi kaj slabše, a bistveno ne), urejena evropska demokracija z višjim standardom od denimo Slovenije. Povsem človeku, sploh pa beguncu, dostojne razmere so tudi v bivših jugoslovanskih republikah.

    Mit o Nemčiji in “bolj varni prihodnosti tam” bo za mnoge zgolj ostal mit, kar bo jasno že v nekaj mesecih.
    Sploh pa “nekaj sto kilometrov” za visoko nosečo peško ni neke nedeljski popoldanski sprehod.

    Kdo ali kaj jih torej sili na dolgo in nevarno pot? Zakaj ne počakajo v eni od predhodnih držav miru, mirno rodijo, da dojenček v miru preživi vsaj kak mesec, dva, tri na tem svetu, in potem krenejo za svojo srečo, če že morejo?

    Sprašujem se, če je to res prostovoljna odločitev teh žensk, ali niso zadaj morda kakšni patriarhalni vzorci …

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime