Nobena norost ali ideološka privzdignjenost ne more izbrisati sledi Božjega delovanja

Preteklo nedeljo sem bil z eno od skupin odraslih na postnem romanju po Slovenski Istri. Najprej smo se ustavili v Koštaboni, na tipičnem istrskem pomolu, ki se na jugu strmo spušča v dolino Dragonje, na vzhodu in na zahodu pomola se pobočje zaključi v dragi s potočkom v sredini. Na severni strani vasi, v smeri proti Kopru, se pomol razširi v polja, vinograde, oljčne nasade in manjše gozdove. Že v predrimskih časih so prebivalci kraja svoje hiše postavili na konici pomola, steno ob steni, da jim je kar največ zemlje ostalo za obdelovanje. Med hišami, na razdalji kakih dvesto metrov, so si zgradili kar tri cerkve. V vsaki od njih smo zmolili nekaj postaj križevega pota. Naše doživljanje so intonirali verzi Alojza Kocjančiča, nekdanjega župnika v Koštaboni, istrskega pesnika, ki je opeval življenje Istranov, lepoto narave, oboje pa povezoval s krščansko vero. Sredi vasi, v bližini cerkvice sv. Elija, je rojstna hiša pevke Elde Viler.

Isto Sonce, ki je to popoldne razveseljevalo naše duše in znova priklicalo pomlad, da se je pokrajina odela v neštete odtenkov barv, je pred tisočletji puščalo povsem enake sledi v dušah davnih prednikov, katerih vere in etnične pripadnosti ne poznamo. Povsem tako je bilo tudi pozneje, ko so sem prišli rimski koloni in zgradili Castrum Bonae, utrdbo boginje Bonae, po kateri se naselje imenuje še danes. Na prostoru sedanje župnijske cerkve sv. Kozma in Damijana, ki sta kot zdravnika priprošnjika za zdravje, so si naši rimski predniki postavili tempelj, v katerem so častili Bono, zavetnico plodnosti, rodovitnosti in zdravja.

Nobena norost in ideološka privzdignjenost se ne naseli v duše ljudi tako globoko, da bi trajno zabrisala sledi Božjega delovanja.

Iz cerkve skladišče

Večtisočletno duhovno izročilo Koštabone – prazgodovinsko, rimsko in krščansko – je leta 1945 skušala nasilno prekiniti komunistična blaznost. Cerkev sv. Elija je bila primitivno desakralizirana, spremenjena v skladišče; namesto k bogoslužju so vaščani prihajali sem po umetna gnojila. Toda nobena norost in ideološka privzdignjenost se ne naseli v duše ljudi tako globoko, da bi trajno zabrisala sledi Božjega delovanja. O tem smo se to nedeljo znova prepričali. Srečali smo se z bivšim pravosodnim policistom koprskega zapora, ki je ne tako daleč nazaj tudi sam mislil, da se bo svet dokončno odvrtel v od Boga nasprotno smer. Odprl nam je vse tri cerkve in s takšnim žarom pripovedoval o detajlih cerkva, njihovi prenovi, verskem življenju v kraju, o svojih duhovnikih in o vsakoletnem peš romanju Koštaboncev v koprsko stolnico na grob sv. Elija, da smo Božjo bližino skoraj otipali.

Novo presenečenje nas je čakalo v Padni, kjer cerkev sv. Blaža pod kropilnikom hrani pleteno ornamentiko iz 9. stoletja. A še bolj kot lepota, vklesana v kamen, nas je pritegnil skrbnik cerkve. Padna nima svojega duhovnika, v vsem zahodnem delu Istre sta samo še dva; a svetišče, skrbno prenovljeno z deleži občine, države, predvsem pa prebivalcev Padne, ima predanega skrbnika, predanega apostola, ki tako kot sv. Frančišek obnavlja kamne, predvsem pa duše. »Sv. Blaž in Devica Marija sta izprosila, da smo skoraj čudežno izpeljali obnovo,« je dejal skrbnik in se veselil našega obiska.

Speljal bom pot skozi puščavo in reke skozi pustinjo ...

Boli nas, ker cerkve niso več tako polne kot nekoč, ko se zdi, da za Bog nima več mesta ne v srcih ljudi ne v družbi. A to je videz. Pod njim teče skrivnostni božji tok, ki vse dela novo, a tako in takrat, kot v svoji previdnosti hoče. Nekoč je bilo vere več, kažejo statistike, a pozabljamo, da statistike merijo le sociološka dejstva, psiha ljudi, še bolj pa njihova vera, je nekaj povsem nemerljivega, obstaja nad ali pod pragom merljivosti. Zato je glede vprašanja, kakšno je bilo versko stanje nekoč in kakšno je danes, na mestu beseda preroka Izaija iz današnjega prvega berila, kjer pravi: »Ne spominjate se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči.« Primerjava med duhovnostjo prednikov in našo vero ni možna, je izguba časa in vir nepotrebnega malodušja. Nedeljsko romanje po Istri nas je v tem znova potrdilo. Kajti, nadaljuje prerok Izaija: »Glejte, nekaj novega bom naredil, zdaj klije, mar ne opazite? Da, speljal bom pot skozi puščavo in reke skozi pustinjo. Slavile me bodo živali polja, šakali in noji, /…/ napojil bom vse ljudstvo, svoje izvoljeno ljudstvo« (Iz 43,20).

Boli nas, ker cerkve niso več tako polne kot nekoč, ko se zdi, da za Bog nima več mesta ne v srcih ljudi ne v družbi. A to je videz.

Te besede, čeprav govorijo o polju in živalih, oddajajo milostne žarke Božje bližine. Ko se jim prepustimo, skozi puščavo naše duše skrivnostno posije onstranska svetloba. Iz nje izhaja Sveti Duh, ki kot tihi potoček, povsem tak kot tisti pod Koštabono, skrit očem, teče skozi naše misli in čustva, jih očiščuje in jim vrača bistrino. Na zunaj je vse tako kot prej, v notranjosti pa klije nekaj novega, neubesedljivega, a močnega, da nas vleče naprej. Potem ni več toliko pomembno, kaj se zgodi okrog nas. Potrditve o spremembi ne pričakujemo več od te ali one analize ali javnega mnenja, kajti vse to se nanaša na stvari, ki so zunaj nas. Novo, ki ga naznanja Izaija, pa je notranja resničnost in ta daje vrednost zunanjemu svetu in ne obratno.

Če vse svoje sile usmerimo v varovanje in vzdrževanje zunanjega sveta, notranjost počasi presahne in se spremeni v puščavo. Vanjo sčasoma zgrmi vse, kar se zdi, da je dovolj dobro načrtovano, organizirano in sistematizirano. Trdnost sveta ni namreč nič materialnega in nič objektivnega, kar naivno mislimo, kajti stabilnost ni identična s pravno in socialno državo ter z dobro varnostno in fiskalno politiko. Tudi če stojimo sredi omrežja vidne trdnosti in se zdi, da nam nič ne manjka, nimamo nobene gotovosti, da se bo zunanja, sociološko merljiva gotovost preslikala v dušo. Da bomo zato, ker stojimo na trdnih tleh, trdni tudi v sebi. Ni zunanja trdnost tista, ki bi stabilizirala notranjost, temveč obratno.

Če vse svoje sile usmerimo v varovanje in vzdrževanje zunanjega sveta, notranjost počasi presahne in se spremeni v puščavo.

Svet lahko dobi trdnost in smisel le v moji duši, če skozi njo teče oživljajoči potok milosti. Zunaj nas ne obstaja nič, na kar bi se lahko trajno naslonili. Našega eksistencialnega strahu nas ne osvobajajo nobena varovala. Zunanji zidovi, kakršni so bili na primer Hadrijanov in Antonijev zid med Anglijo in Škotsko, Kitajski zid, ali Claustra Alpium Juliarum, t. i. alpske zapore od Trsata v Kvarnerju prek Notranjske do Alp, iz obdobja cesarjev Avrelijana in Diokleciana, so lahko le začasne obramba pred negativnimi zunanjimi vplivi. Bivanjski strah pa je nekaj notranjega. Mnogi tega ne razumejo, zato gradijo utrdbo od zunaj. In bolj kot jo gradijo, več je špranj, skozi katere vdira negotovost.

Sv. Pavel je ta začarani krog presekal. Vsem stvarem okoli sebe je dodelil status smeti, smo brali v današnjem drugem berilu iz pisma Filipljanom. Izhodiščna točka, vir življenja, središče sveta, je zanj po doživetju pred Damaskom postal Kristus. Odslej je bilo zanj najvažnejše, da bi »živel v Njem.« Vse, tako pravi, »sloni na veri v Kristusa« (prim. Flp 3,9). Ko je spoznal Kristusa, so se začele stvari, ki ga povezujejo z njim, iz smeti spreminjati v zlato. »Kajti njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu,« je zapisal v pismu Rimljanom (prim. Rim 8,28). In nasprotno, kdor na Boga pozabi, se mu sčasoma vse, na kar se zanaša, posuši ter spremeni v smeti.

 Mar ne opazite, kar delam?

Ob koncu se zopet vrnimo v slovensko Istro. Za Istrane, tiste, ki so tam prebivali že v pradavnini in tiste v času antičnega Rima, za mnoge pa tudi danes, trta, oljke in pridelki polja niso smeti, ampak znamenja, da Gospod, ki prebiva v njihovih cerkvah, vsako pomlad, zanje, ki jih ljubi, »naredi nekaj novega;« da v njihovi pokrajini po zimskem spanju zopet vse »klije«. Teh ljudi Gospod nekoč ni spraševal in jih ne sprašuje niti danes, »mar ne opazite«, kaj delam, kot je zapisal prerok Izaija.

Še kako so nekoč Istrani znali opaziti Gospodova dela. In tudi danes jih ni malo v Istri, ki naprej živijo to duhovno izročilo. Zaskrbljujoče pa je, da nekateri Istrani in milijoni po vsem svetu s pametnimi telefoni v rokah ne opazijo več, kaj dela Gospod, ne opazijo pa niti drug drugega. Kdo mu v zahvalo še piše pesmi kot župnik Kocjančič iz Koštabone, kdo mu še poje, kot mu je kot deklica pela Elda Viler?!?

Življenje v Istri, in ne samo tam, se je v zadnjih desetletjih glede bistvenih stvari spremenilo bolj kot prej v tisočletjih. Tako se zdi, to je naša sociološka ocena. A to je vendarle zgolj pogled farizejev iz današnjega evangelija, ki so daleč od Gospoda. Ti bistvenih stvari ne razumejo več, zato jih tudi zmotno presojajo. Gospodov pogled je bil drugačen od njihovega, zato je dejanje žene, ki naj bi jo farizeji zasačili v grehu, presojal drugače. Tudi nam gre za to, da bi imeli Njegov pogled, njegovo razumevanje, potem bi tudi v tem povsem norem svetu lahko videli, da Gospod še naprej dela nekaj novega, nekaj, kar je dobro za nas.