NLB ima dve ceni: tista, za katero so jo prodali. In ceno, ki ste jo pri tem plačali vi.
POSLUŠAJ ČLANEK
Sprenevedanja, izmikanja, izgovarjanja in blefiranja je konec, privatizacija NLB se končno dogaja. Država je prodala prvih 59 odstotkov, z delnicami se v torek začne poslovati na ljubljanski in londonski borzi.
Seveda tudi zdaj za prodajo banke »ni pravi čas«. In v nekem smislu tokrat to celo drži. Seveda, če vprašate levo politiko, NLB sodi v kategorijo tistih državnih bank(omatov), za prodajo katerih »pravi čas« v sedanjosti nikoli ni obstajal, temveč vedno le v preteklosti ali prihodnosti: v preteklosti, ki je zamujena in prihodnosti, ki se nikoli ne zgodi.
Razumeti, zakaj za slovensko levičarsko elito in njena ozadja pravi čas za prodajo NLB nikoli ni napočil, ne zahteva zlatega priznanja iz logike. Priročno je imeti bankomat, na katerem vam je denar vedno na razpolago, četudi tam sploh nimate depozita. Brez večjih omejitev so vam na voljo naložena denarna sredstva drugih komitentov bankomata. In četudi izposojenega ne boste vrnili, bodo vaš račun iz proračuna pokrili davkoplačevalci, pri čemer sami ne boste odgovorni za ničesar. Kot da ste žrtev in ne storilec.
Za koristnike takšnega bankomata seveda za prodajo nikoli ne napoči pravi čas. Za davkoplačevalce, ki skozi leta pokrivajo izkopane luknje, pa je pravi čas vedno, tudi takrat, ko je de facto zamujen.
Mnogi zdaj, ko je iztržek znan, kričijo o kraji, s prsti kažejo na Bruselj ter našim pogajalcem očitajo, da so upognili hrbtenico. A resnica je, da Bruselj tukaj ni baraba, temveč slovenskim davkoplačevalcem največji zaveznik. Banko so v prodajo porinili tisti, ki so jo najprej do kosti obrali, nato pa s političnim mešetarjenjem njeno ceno zbili še za kakšnih kakšnih dvesto ali tristo milijonov evrov. Če bi še vnaprej ostala v njihovih rokah, mar res kdo meni, da je tudi v prihodnje ne bi ožemali do onemoglosti?
Kdo so torej ti fantomski preužitkarji? Nekaj je jasno, v zaporih jih boste našli le za vzorec – enega ali dva grešna kozla, ki so jih pospravili za pomiritev plebsa. Pravzaprav jih več kot za rešetkami najdemo med agitatorji, ki te dni po svojih kanalih v javnost lansirajo glasove ogorčenja o veliki krivici, ki se naj bi s prodajo NLB Slovencem zgodila. Seveda, pod parolo nacionalnega interesa (kompromitirane besedne zveze sicer več ne uporabljajo) ponovno prodajajo svojega lastnega. Že videno in nič novega torej.
A hkrati se ne morejo izogniti neprijetnega dejstva, da je bila državno banko prisiljena prodati prav leva politika, ki je, za ta primer precej nepriročno, v Sloveniji večino časa na oblasti.
In če so razloge za bančno luknjo pred javnostjo še nekako skušali obesiti Janševi vladi 04-08, čeprav je lahko vsakomur jasno, da Janša in Bajuk na bančno-menedžersko tovarišijsko navezo nista imela nikakršnega vpliva, pa so glede lastne vloge pri prodaji v hudi zadregi.
Problem prevzemanja odgovornosti za prodajo NLB so do sedaj reševali z izmikanjem in zavlačevanjem; pretvarjali so se, da gre za višjo (Bruseljsko) silo in da sami s prodajo nimajo nič. Ker če bi bilo po njihovo, bi vse skupaj speljali drugače.
Za hrbtom javnosti pa so v Bruselj odhajali z vedno novimi izgovori za nespoštovanje lastne zaveze o prodaji, ki jim je omogočila, da izplene svojih botrov pokrijejo z davkoplačevalskim denarjem; pri tem so podali kopico nesmotrnih obljub, hkrati pa prihodnjim lastnikom postavljali nemogoče pogoje; denimo, da nihče od njih ne sme imeti več od države, ki ohrani kontrolni delež (25 % + 1 delnico).
Nobena cena tovrstnega PR-ja se jim ni zdela previsoka. Račun za to pa – v razliki od prodajne cene ter tiste, ki bi jo v optimalnem postopku lahko dosegli – prihaja sedaj.
Tovrstna taktika sicer za modus operandi slovenske levice ni nič novega. Podobno se sprenevedajo pri denacionalizaciji in še kje. Pred javnostjo si umivajo roke, da so v obrambi pred "nenasitnostjo RKC, ki od ljudi zahteva njihovo zemljo," storili vse, kar je v njihovi moči. Račun za izmikanja in zavlačevanja pa v obliki obresti, odškodnin in sodnih stroškov, nekje v ozadju, daleč od kamer in žarometov, vedno znova poravna državni proračun.
Vse te prakse kažejo, kako malo je levičarski družbeno-politični kontinuiteti v resnici mar za dobrobit slovenskega človeka, ko so na tnalu njihovi lastni interesi. Zato tudi v primeru NLB velja: morda za prodajo te državne banke ta trenutek res ni pravi čas. Je pa nedvomno skrajni čas, v dobro slovenskega malega človeka.
Seveda tudi zdaj za prodajo banke »ni pravi čas«. In v nekem smislu tokrat to celo drži. Seveda, če vprašate levo politiko, NLB sodi v kategorijo tistih državnih bank(omatov), za prodajo katerih »pravi čas« v sedanjosti nikoli ni obstajal, temveč vedno le v preteklosti ali prihodnosti: v preteklosti, ki je zamujena in prihodnosti, ki se nikoli ne zgodi.
Razumeti, zakaj za slovensko levičarsko elito in njena ozadja pravi čas za prodajo NLB nikoli ni napočil, ne zahteva zlatega priznanja iz logike. Priročno je imeti bankomat, na katerem vam je denar vedno na razpolago, četudi tam sploh nimate depozita. Brez večjih omejitev so vam na voljo naložena denarna sredstva drugih komitentov bankomata. In četudi izposojenega ne boste vrnili, bodo vaš račun iz proračuna pokrili davkoplačevalci, pri čemer sami ne boste odgovorni za ničesar. Kot da ste žrtev in ne storilec.
Za koristnike takšnega bankomata seveda za prodajo nikoli ne napoči pravi čas. Za davkoplačevalce, ki skozi leta pokrivajo izkopane luknje, pa je pravi čas vedno, tudi takrat, ko je de facto zamujen.
Banko so v prodajo porinili tisti, ki so jo najprej do kosti obrali, nato pa s političnim mešetarjenjem njeno ceno zbili še za kakšnih kakšnih dvesto ali tristo milijonov evrov.
Tat kriči: primite tatu!
Mnogi zdaj, ko je iztržek znan, kričijo o kraji, s prsti kažejo na Bruselj ter našim pogajalcem očitajo, da so upognili hrbtenico. A resnica je, da Bruselj tukaj ni baraba, temveč slovenskim davkoplačevalcem največji zaveznik. Banko so v prodajo porinili tisti, ki so jo najprej do kosti obrali, nato pa s političnim mešetarjenjem njeno ceno zbili še za kakšnih kakšnih dvesto ali tristo milijonov evrov. Če bi še vnaprej ostala v njihovih rokah, mar res kdo meni, da je tudi v prihodnje ne bi ožemali do onemoglosti?
Kdo so torej ti fantomski preužitkarji? Nekaj je jasno, v zaporih jih boste našli le za vzorec – enega ali dva grešna kozla, ki so jih pospravili za pomiritev plebsa. Pravzaprav jih več kot za rešetkami najdemo med agitatorji, ki te dni po svojih kanalih v javnost lansirajo glasove ogorčenja o veliki krivici, ki se naj bi s prodajo NLB Slovencem zgodila. Seveda, pod parolo nacionalnega interesa (kompromitirane besedne zveze sicer več ne uporabljajo) ponovno prodajajo svojega lastnega. Že videno in nič novega torej.
Kdo že prodaja banko? Jasno, leva oblast!
A hkrati se ne morejo izogniti neprijetnega dejstva, da je bila državno banko prisiljena prodati prav leva politika, ki je, za ta primer precej nepriročno, v Sloveniji večino časa na oblasti.
In če so razloge za bančno luknjo pred javnostjo še nekako skušali obesiti Janševi vladi 04-08, čeprav je lahko vsakomur jasno, da Janša in Bajuk na bančno-menedžersko tovarišijsko navezo nista imela nikakršnega vpliva, pa so glede lastne vloge pri prodaji v hudi zadregi.
Problem prevzemanja odgovornosti za prodajo NLB so do sedaj reševali z izmikanjem in zavlačevanjem; pretvarjali so se, da gre za višjo (Bruseljsko) silo in da sami s prodajo nimajo nič. Ker če bi bilo po njihovo, bi vse skupaj speljali drugače.
Za hrbtom javnosti pa so v Bruselj odhajali z vedno novimi izgovori za nespoštovanje lastne zaveze o prodaji, ki jim je omogočila, da izplene svojih botrov pokrijejo z davkoplačevalskim denarjem; pri tem so podali kopico nesmotrnih obljub, hkrati pa prihodnjim lastnikom postavljali nemogoče pogoje; denimo, da nihče od njih ne sme imeti več od države, ki ohrani kontrolni delež (25 % + 1 delnico).
Nobena cena tovrstnega PR-ja se jim ni zdela previsoka. Račun za to pa – v razliki od prodajne cene ter tiste, ki bi jo v optimalnem postopku lahko dosegli – prihaja sedaj.
Tovrstna taktika sicer za modus operandi slovenske levice ni nič novega. Podobno se sprenevedajo pri denacionalizaciji in še kje. Pred javnostjo si umivajo roke, da so v obrambi pred "nenasitnostjo RKC, ki od ljudi zahteva njihovo zemljo," storili vse, kar je v njihovi moči. Račun za izmikanja in zavlačevanja pa v obliki obresti, odškodnin in sodnih stroškov, nekje v ozadju, daleč od kamer in žarometov, vedno znova poravna državni proračun.
Vse te prakse kažejo, kako malo je levičarski družbeno-politični kontinuiteti v resnici mar za dobrobit slovenskega človeka, ko so na tnalu njihovi lastni interesi. Zato tudi v primeru NLB velja: morda za prodajo te državne banke ta trenutek res ni pravi čas. Je pa nedvomno skrajni čas, v dobro slovenskega malega človeka.
Zadnje objave
Preobrat na listi Svobode, Merlo odpadel, namesto njega Leben, na vrh Joveva
25. 4. 2024 ob 6:00
Zakaj se čakalne dobe v zdravstvu še vedno podaljšujejo?
24. 4. 2024 ob 16:30
"Stanje zdravstva je katastrofalno", vlada pa le opazuje
24. 4. 2024 ob 13:23
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
V študentskem naselju pozivi k ubijanju Judov
24. 4. 2024 ob 12:15
Strah v Bruslju: TikTok ogroža duševno zdravje?
24. 4. 2024 ob 9:34
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Prihajajoči dogodki
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
5 komentarjev
Kraševka
cona 10 ob 14,47
Imate prav. Res bi davkoplačevalci morali zaradi dokapitalizacije NLB, sedaj dobiti v tej banki deleže v delnicah.
Žalostno pa je, da so male delničarje, ki so pred leti delnice kupili, pa kar okradli in nam te delnice odpisali tako pri NKBM, kot NLB. To pa je čista kraja. Obtožnica bi lahko vsebovala IMENA, Kdo je KRADEL, in koga so OKRADLI - pa tudi datumi le tega.
Zgodi se, da celo vložijo obtožnico - kjer ni znan ne datum, ne kraj zločina in ne dokaz o zločincu. Pa vseeno gre na sodišče. V primeru razlastitve malih delničarjev, pa se vse "da pod preprogo". ALI JE to USTAVNO in pravilno ?
Kraševka
Kristjan ob 8,22
Popolnoma se strinjam z vašim mnenjem.
APMMB2, ob 6,oo
Trezno razmišljate. Res so si leve vlade prizadevala, da so NLB zbili ceno. To nakazuje, da so delali za "lastni žep".
Slovenci smo samo z dokapitalizacijo plačali več denarja iz " Svojega žepa", kot je sedaj država iztržila od "kupca" - ki je "zavit v meglo".
Zelo zanimivo bi bilo vedeti, kdo so USTANOVITELJI teh Ameriških skladov. Tam v Ameriki je služboval tudi Marko Volč, ki je hotel takoj, ko smo Slovenci izbojevali svojo državo, NEMUDOMA izriniti Peterleta in DEMOSOVO vlado.
Tudi Zakrajšek (direktor banke Frankfurt) in Kramar (direktor NLB) verjetno veliko vesta o lastnikih NLB - banke.
Kdo je to banko ustanovil, je povedal že Niko Kavčič. Kdo je v Sloveniji vodil UDBO pa tudi vemo. Ali UDBA še živi pa res nevemo. SOVA, pa je eno leto štrajkala, tako, da verjetno ni sledila kominikacijam te prodaje.
AlojzZ
"Ali UDBA še živi pa res ne vemo." Pa tudi ne vemo, če je sploh kdaj umrla.
APMMB2
Prodajalec NLB- vlada r Slovenije- si je na vse načine prizadeval, da ustvari pogoje, ki so v največji meri zbili ceno.
Namesto, da bi v celoti prodali banko, jo prodajajo po delih, namesto, da bi jo prodali v časih ko so bile razmere bistveno boljše, namesto, da bi spletke okoli podaje zmanjšali na minimum, so prodajo razpihovali in dopustili javno razpravo o tem, da mora banka ostati relikt socialističnega gospodastva. Vse to je vplivalo na današnjo ceno,ki se je ustalila na spodnjem, najnižjem nivoju.
Izplen je tako bistveno nižji, kot bi lahko bil in ki bi se lahko približal računovodaski vrednosti.
Ni potrebno biti posebno bister, da je bilo zbijanje cene NLB načrtno. Ni potrebno biti posebno bister, da za to okrivimo vlado Mira Cerarja, seveda prav Mira Cearaja, kot protagonista in seveda tudi finančno ministrico njegove vlade Vraničar Ermanovo.
Izguba je ogromna. Znaša okrog 700mio. Gre za zavestno sabotažo in zato je potrebno zadevo preiskati. Potrebno je uvesti parlamentarni nadzor in razbistriti, kdo je odgovoren za takšno škodljivo početje. Pred vsem pa je potrebno dobiti odgovore, zakaj je vlada ustvarila negativne pogoje prodaje in s tem zavestno zbila ceno delnic? In drugo, kdo je iz ozadja naročil vladi, da ravna tako negospodarno? Komu je interes, da je banka prodana pod ceno?
AlojzZ
Seveda ni pravi čas za prodajo NLB, seveda upamo, da smo ujeli skrajni čas.
Mimogrede, kdo jo je pa kupil? Mislim na ime, priimek. Na imena, priimke.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.