Nizka volilna udeležba ima pasti, a Slovenijo zmoremo ponovno narediti veliko
POSLUŠAJ ČLANEK
Predsedniške volitve so poleg politično zanimivega rezultata postregle še z enim detajlom, ki je kmalu napolnil tiskane in spletne strani slovenskih medijev: rekordno nizko volilno udeležbo. Izraziti padec udeležbe volitve v Sloveniji spremlja že zadnje desetletje, na kar bolj ali manj alarmantno opozarjajo številni mediji. Tokrat se je zopet manifestiral in slovenski praznik demokracije popeljal na nov najnižji nivo.
Reakcije na padajočo volilno udeležbo segajo od tistih, ki bi - po vzoru nekaterih držav kot sta Belgija ali Avstralija – obvezno volilno udeležbo uzakonili ter neudeležbo sankcionirali s finančno globo, do tistih, ki trdijo, da volitve nimajo več legitimnosti in da s tem predstavniki slovenske države ne predstavljajo več volje ljudstva.
Osebno nasprotujem številnim, ki pri razlagah odnosa ljudi do politike izhajajo iz izhodišča »Rezultati so napačni zaradi naroda ergo; Zamenjajmo narod«.
Slovenci so morda introvertirani ter jih je potrebno bolj umirjeno prepričevati, toda, ko se za nekaj odločijo takrat na volitve tudi pridejo. Pa naj naredim tu malce 'blasfemično' primerjavo: visoka udeležba na plebiscitu za samostojno Slovenijo ali pa izrazit skok volilne udeležbe na volitvah v letih 2011 in 2014. Ljudje pridejo na volitve, ker imajo do rezultata osebni interes.
Razlage, ki se naslanjajo na pomanjkanje vzgoje za demokratično politično kulturo (dr. Ivan Štuhec) ter spreminjanje politike v reality show, so mogoče utemeljene, a hkrati ne povedo vsega.
Izpustijo namreč ključno: KAKO smo do situacije prišli. Tako kot v ZDA Trump ni padel z neba, to ne velja tudi za našo politično realnost.
Za našo situacijo, ko imajo v državnem zboru močno predstavništvo upokojenci, mladim pa ne nudimo praktično ničesar. Do situacije, ko se zdi, da je en politični pol tako razsut, da alternative sploh ne nudi. Do situacije, ko zaradi obtožb kdo komu in za kateri medij daje intervjuje, ni možna vzpostavitev sodelovanja znotraj ene politične strani, kaj šele vzpostavitev širšega političnega sodelovanja na sredini (skrivno geslo: DLGV).
Ker ima levica svoje politične strukture in ponudbo bolj ali manj pokrito (ter prikrito), menim, da bi morali za dobro demokracije primarno vlogo odigrati desna konservativna in klasično liberalna sredina. T.i. outreach (poskus dosega, mobilizacije) mora potekati v dveh smereh: k mladim in hkrati izkušenim abstinirajočim volivcem, ki iz razočaranja do zdraharstva v večjem delu politike ostajajo doma.
Nagovor mladega volilnega občestva (med 18-35 letom starosti) je lahko tista velika spodbuda, ki bi sprožila spremembe na političnem parketu. Če citiram zelo posrečeno misel: »Ko danes gledam, koliko mladih talentov se izgublja v brezciljnih meandrih marksistične kritike, se počutim kot ateist ali agnostik, ko gleda lepotico, ki odhaja v samostan.«
Prvič: gerontokracija v desnih strankah je povsem odtujila mlade od sporočil, ki bi jih desna sredina lahko plasirala. VLV se niso vzele od nikoder, ampak so rezultat dolgoletnega (ne)dela strankarskih veljakov na desni sredini, ki generacijskega prepada ni zmožna ali noče preseči.
Drugič: pisana paleta podmladkov, katoliških in takšnih ter drugačnih združenj ni dovolj. Nekateri bi rekli, da se nove politike dela v Mladinskem svetu Slovenije. Levičarski živelj bi pripomnil, da se bo mlade oblikovalo v vrednostno nevtralni šoli ter na Metelkovi. Katoliški živelj bi pripomnil, da se bo mlade oblikovalo v družini in v župnijskem občestvu.
Toda zakaj ne bi do mladih preprosto pristopili, kjer so, ujeti v prekarnost, neperspektivne šolske programe, priklopljeni na medmrežje, Facebook, Snapchat in Instagram? Ponudili podcaste, video prenose posvetov, sodelovanje z vprašanji preko Twitterja itd.? Možnosti je neskončno.
Ugotovitev je samo ena: volitve v Sloveniji lahko odloči relativno pomemben sredinski del volilnega telesa. Ki niha med 15-25 % ljudi. Ti imajo neko zmerno sredinsko opredelitev, ki jo v svojem prispevku lepo opiše Tino Mamić.
In ta sredina se je selilia na relaciji DEMOS-LDS-SDS-Zares-PS/DLGV-SMC. 15% volilnega telesa je, če izračunamo: 1.713.762 * 0,15 = 257.064.
Torej imamo veliko potencialnih sredinskih volivcev, od katerih jih trenutno velika večina abstinira. Teh ljudi ni treba prepustiti propagandi ZLja.
Bodimo pesimistični in vzemimo samo polovica od tega, 128.532 glasov, bi ob visoki udeležbi iz leta 2011 dal: 1.121.573 / 128.532 = 8,72 %. Torej neka efektivna kampanja, ki bi na volišča pritegnila abstinente, bi konkretno povišala udeležbo, zvišala legitimiteto izvoljenega Državnega zbora in povečala možnost sestave konkretne reformne vlade.
Prvič: Država smo seveda vsi, toda resnici na ljubo, odgovornost za padajočo volilno udeležbo mora v večji meri prevzeti desna sredina.
Drugič: do sprememb bo prišlo z grajenjem mostov do mladih volivcev ter do številnih ostalih političnih abstinentov, ki jim je treba s pozitivnim političnim sporočilom zopet dati upanje v zmožnost sprememb.
Pa končajmo z ameriškim sloganom po slovensko: 'Yes, we can make Slovenia great again!' (Da, zmoremo Slovenijo zopet narediti veliko!).
Reakcije na padajočo volilno udeležbo segajo od tistih, ki bi - po vzoru nekaterih držav kot sta Belgija ali Avstralija – obvezno volilno udeležbo uzakonili ter neudeležbo sankcionirali s finančno globo, do tistih, ki trdijo, da volitve nimajo več legitimnosti in da s tem predstavniki slovenske države ne predstavljajo več volje ljudstva.
Ne menjujmo naroda!
Osebno nasprotujem številnim, ki pri razlagah odnosa ljudi do politike izhajajo iz izhodišča »Rezultati so napačni zaradi naroda ergo; Zamenjajmo narod«.
Slovenci so morda introvertirani ter jih je potrebno bolj umirjeno prepričevati, toda, ko se za nekaj odločijo takrat na volitve tudi pridejo. Pa naj naredim tu malce 'blasfemično' primerjavo: visoka udeležba na plebiscitu za samostojno Slovenijo ali pa izrazit skok volilne udeležbe na volitvah v letih 2011 in 2014. Ljudje pridejo na volitve, ker imajo do rezultata osebni interes.
Razlage, ki se naslanjajo na pomanjkanje vzgoje za demokratično politično kulturo (dr. Ivan Štuhec) ter spreminjanje politike v reality show, so mogoče utemeljene, a hkrati ne povedo vsega.
Odvračalne situacije
Izpustijo namreč ključno: KAKO smo do situacije prišli. Tako kot v ZDA Trump ni padel z neba, to ne velja tudi za našo politično realnost.
Za našo situacijo, ko imajo v državnem zboru močno predstavništvo upokojenci, mladim pa ne nudimo praktično ničesar. Do situacije, ko se zdi, da je en politični pol tako razsut, da alternative sploh ne nudi. Do situacije, ko zaradi obtožb kdo komu in za kateri medij daje intervjuje, ni možna vzpostavitev sodelovanja znotraj ene politične strani, kaj šele vzpostavitev širšega političnega sodelovanja na sredini (skrivno geslo: DLGV).
Antibiotik: k mladim in razočaranim
Ker ima levica svoje politične strukture in ponudbo bolj ali manj pokrito (ter prikrito), menim, da bi morali za dobro demokracije primarno vlogo odigrati desna konservativna in klasično liberalna sredina. T.i. outreach (poskus dosega, mobilizacije) mora potekati v dveh smereh: k mladim in hkrati izkušenim abstinirajočim volivcem, ki iz razočaranja do zdraharstva v večjem delu politike ostajajo doma.
Zakaj ne bi do mladih preprosto pristopili, kjer so, ujeti v prekarnost, neperspektivne šolske programe, priklopljeni na medmrežje, Facebook, Snapchat in Instagram?
Nagovor mladega volilnega občestva (med 18-35 letom starosti) je lahko tista velika spodbuda, ki bi sprožila spremembe na političnem parketu. Če citiram zelo posrečeno misel: »Ko danes gledam, koliko mladih talentov se izgublja v brezciljnih meandrih marksistične kritike, se počutim kot ateist ali agnostik, ko gleda lepotico, ki odhaja v samostan.«
Prvič: gerontokracija v desnih strankah je povsem odtujila mlade od sporočil, ki bi jih desna sredina lahko plasirala. VLV se niso vzele od nikoder, ampak so rezultat dolgoletnega (ne)dela strankarskih veljakov na desni sredini, ki generacijskega prepada ni zmožna ali noče preseči.
Drugič: pisana paleta podmladkov, katoliških in takšnih ter drugačnih združenj ni dovolj. Nekateri bi rekli, da se nove politike dela v Mladinskem svetu Slovenije. Levičarski živelj bi pripomnil, da se bo mlade oblikovalo v vrednostno nevtralni šoli ter na Metelkovi. Katoliški živelj bi pripomnil, da se bo mlade oblikovalo v družini in v župnijskem občestvu.
Toda zakaj ne bi do mladih preprosto pristopili, kjer so, ujeti v prekarnost, neperspektivne šolske programe, priklopljeni na medmrežje, Facebook, Snapchat in Instagram? Ponudili podcaste, video prenose posvetov, sodelovanje z vprašanji preko Twitterja itd.? Možnosti je neskončno.
Država smo seveda vsi, toda resnici na ljubo, odgovornost za padajočo volilno udeležbo mora v večji meri prevzeti desna sredina.
Ribariti v sredini
Ugotovitev je samo ena: volitve v Sloveniji lahko odloči relativno pomemben sredinski del volilnega telesa. Ki niha med 15-25 % ljudi. Ti imajo neko zmerno sredinsko opredelitev, ki jo v svojem prispevku lepo opiše Tino Mamić.
In ta sredina se je selilia na relaciji DEMOS-LDS-SDS-Zares-PS/DLGV-SMC. 15% volilnega telesa je, če izračunamo: 1.713.762 * 0,15 = 257.064.
Torej imamo veliko potencialnih sredinskih volivcev, od katerih jih trenutno velika večina abstinira. Teh ljudi ni treba prepustiti propagandi ZLja.
Bodimo pesimistični in vzemimo samo polovica od tega, 128.532 glasov, bi ob visoki udeležbi iz leta 2011 dal: 1.121.573 / 128.532 = 8,72 %. Torej neka efektivna kampanja, ki bi na volišča pritegnila abstinente, bi konkretno povišala udeležbo, zvišala legitimiteto izvoljenega Državnega zbora in povečala možnost sestave konkretne reformne vlade.
Samo začeti je treba
Prvič: Država smo seveda vsi, toda resnici na ljubo, odgovornost za padajočo volilno udeležbo mora v večji meri prevzeti desna sredina.
Drugič: do sprememb bo prišlo z grajenjem mostov do mladih volivcev ter do številnih ostalih političnih abstinentov, ki jim je treba s pozitivnim političnim sporočilom zopet dati upanje v zmožnost sprememb.
Pa končajmo z ameriškim sloganom po slovensko: 'Yes, we can make Slovenia great again!' (Da, zmoremo Slovenijo zopet narediti veliko!).
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
6 komentarjev
Stane Taskov
Ob takih komentarjih bo v SLO vladala kontinuiteta vse dokler ne bo počilo. Potem sta dve možnosti: skrajni nacionalistični ali skrajni maoistični režim.
Drži, da je ključ v abstinenci. Ampak problem je v tem, da slovenska družba boluje za rakom. Z rakom pa vemo kako je: Sprva je dovolj manjša operacija, z zavlačevanjem postaja operacija vedno težja, pride obsevanje, kemoterapija, lahko smo ob oboleli organ, če pa še zavlačujemo, ni več rešitve. Slovenija je že nevarno blizu roba, kjer ni več rešitve in propagiranje "zmernih" reform (prevedimo to v slovenščino: malo večjih kozmetičnih sprememb) je šarlatansko zavajnje ljudi.
Kaj imam v mislih? Treba bo radikalno zamenjat večino sodnikov, univerzitetnih profesorjev, praktično vse managerje, novinarje, vsaj pol učiteljev ipd. Kako boste to izvedli z zmernostjo, ni jasno. Če tega ne bomo naredili, bo že v drugi polovici mandata zmerno reformne vlade konec vseh reform. Oglejte si samo obe Janševi vladi: prva je v drugi polovici mandata morala prenehat z reformami, druga je odletela takoj, ko je bilo povrnjeno minimalno zaupanje kreditodajalcev. Šele radikalna menjava ljudi bo omogočila tudi spremembo politike - recimo zmanjšanje možnosti za uničenje dokazov proti raznim Jankovićem.
Seveda ljudem to ni všeč. Nobenemu bolniku ni všeč, ko mu poveš, da bo podrvžen seriji težkih operacij, naporni kemoterapiji in obsevanjem. Razumni bolniki to sprejmejo. Nerazumni gredo k šarlatanom po sredinsko politiko in čaka jih zanesljiva in boleča smrt.
Alojzij Pezdir
"Država smo seveda vsi, toda resnici na ljubo, odgovornost za padajočo volilno udeležbo mora v večji meri prevzeti desna sredina."
Se strinjam, če avtor s svojo trditvijo opozarja, da stranke "slovenske pomladi" ne zmorejo poiskati in najti skupnih ciljev in metod ambiciozne politične strategije in konkretne akcije za načrtni in postopni prevzem odločujoče večine v DZ;
če vztrajno zapravljajo nekdaj spoštljivo zaupanje svojih volivcev in simpatizerjev zaradi medsebojnih popadljivosti prvakov in drugih medstrankarskih provokatorjev v SDS, NSI, SLS;
če vztrajno kopirajo in ponavljajo nedemokratične metode "notranje demokracije" tudi v sedanjih in tukajšnjih načeloma demokratičnih strankah po slabih zgledih nekdaj edine in monolitne KPJ/KPS oz. ZKJ/ZKS;
če stranke "slovenske pomladi" in njihovi najvidnejši predstavniki sami iz kratkovidnih in kratkoročnih parcialnih političnih ciljev rušijo dolgoročni ugled in dostojanstvo legalnih in legitimnih institucij in posameznih funkcionarjev zakonodajne, izvršne in sodne veje oblasti ter zavestno in vztrajno prispevajo k zmanjševanju ugleda in zaupanja v vse izvoljene predstavnike in organe vseh treh vej državne oblasti.
Tu je treba resnici na ljubo dodati, da k upadanju zaupanja v politični sistem parlamentarne večstrankarske demokracije, ki ga objektivno kaže stalno upadanje volilne udeležbe, pomemben delež prispevajo tudi t. i. levosredinske stranke oz. stranke tranzicijske, ideološke in politične kontinuitete s totalitarnim enoumjem v SFRJ.
A se je vendarle potrebno zavedati, da so bile te stranke, ki so politične, ideološke in celo premoženjske naslednice (dedinje) in frakcijske kloniranke iz nekdanje ZKJ/ZKS, z demokratičnimi spremembami tako rekoč prisiljene v prilagajanje in sprejemanje demokratičnih načel in pravil igre v pluralni parlamentarni demokraciji.
Medtem ko so bile (in bi morale biti) nove stranke "slovenske pomladi" eksistencialno zainteresirane za kakovosten razvoj in razmah demokratičnih ustanov in načinov vladanja v skladu z legitimnimi interesi večine volivcev.
Hočem poudariti, da je po svoje razumljivo, da skušajo leve stranke na oblasti, ki se zgledujejo po političnih zgledih, osebnostih in metodah iz nedemokratičnega enopartijskega enoumja, kdaj "diktatorsko" zlorabiti ali celo goljufivo "obvoziti" veljavno demokratično ustavo in zakonodajo (primer neuresničevanja in poskusa izigranja veljavne odločbe ustavnega sodišča RS s strani vladajoče koalicije v ustavni komisiji).
Nikakor pa ni ne razumljivo in ne dopustno, da skušajo veljavno ustavo, legalne in legitimne ustanove in funkcionarje vseh treh vej državne oblasti ter temeljna načela vladavine prava s svojimi besedami in dejanji kdaj spodjedati tudi najvidnejši predstavniki, člani in simpatizerji strank "slovenske pomladi".
In ravno v tem smislu ima avtor članka prav. Stranke "desne sredine" oz. kontinuitete s strankami in gibanji "slovenske pomladi" nosijo pred zgodovino in pred državljani RS višjo stopnjo odgovornosti za nenenhno padajočo volilno in referendumsko udeležbo, ki nam najbolj neposredno in otipljivo kažeta predvsem vse nižjo stopnjo zaupanja volivcev v politični sistem večstrankarske parlamentarne demokracije ter v politične stranke kot njegove nujne in temeljne dejavne gradnike, brez katerih ni mogoče svobodno, demokratično, legalno in legitimno izraziti interesov in stališč državljanov oz. volivcev.
Stane Taskov
Da skrajšamo: levici je dovoljeno vse, desnica pa naj bo demokratična.
slovenc sm
Ja nekako tako je. Je pa to zgodovinsko pogojeno in dejstvo moramo sprejeti ali pa je bolje, da se te igre ne gremo. To samo pomeni, da mora biti desnica bolj ambiciozna, iznajdljiva in strateško usmerjena (ne sme biti egoistična). Glede na trenutno stanje, ko je toliko volivcev apatičnih in ko ga sedanja nomenklatura tako na veliko biksa, bi bil trenutek pravi. Potrebno je pripraviti 3-5 glavnih tem za volitve, ki bodo nagovorile največji del neopredeljenih volivcev. Potem je potrebno pripraviti rešitve za teh 3-5 problemov, ki bodo ljudem tudi všečni. In kot zadnji korak bi se morale stranke desne sredine na koncu združiti v skupnih akcijah in s tem dati ljudem še dodatno motivacijo. In ključno je, da se gre med volivce na teren. Leta 2004 smo dobili volitve tudi in predvsem zaradi dveh zadnjih razlogov. Dejstvo je tudi, da je levica zapadla v anemičnost in volitve dobiva samo na račun nizke udeležbe in medijev. Čas je pravi. Samo pripraviti je potrebno teren in narediti nekaj stvari, ki jih nasprotnik ne pričakuje.
Tone
Zakaj ljudje ne jemljejo volitev resno! Mogoče ker
1. redko kateri politik spoštuje etični kodeks, ko ga dobiš s prsti v marmeladi, te prepričuje da ga je marmelada po krivici napadla.
2. ko nekdo začivka bodisi zaradi poštenja v največkrat zaradi tega ker je ta oseba bila prikrajšana pri delitvi pogače, se napade čivkača (tu smo več kot očitno izgubili kompas)
3. Zastaranje primera priljubljena pri politikih in nato izjava pravica je zmagala: halooo pa kje mi živimo v butalah ali kako...
4. Tisti ki živijo bodisi od sociale bodisi kako drugače črpajo državna sredstva, priviligiranci bivšega režima, ti zagotovo hodijo na volitve, ker se bojijo za svoje rente in nočejo da bi se kaj spremenilo ( žal jih je počasi preveč in denarja primankuje pufi pa tudi ne bodo v nedogled, takrat bo sicer boleč padec a to je druga zgodba)
5. Potem je tu še miselnost, zakaj bi bil odgovoren nesebičen če se nobeden ne drži nekih družbenih norm, materializem na višku ( ... )
6. Ter prepričanje da ne moremo nič narediti, ker so vsi isti,(medijski linč dobre opcije) čakanje odrešenika, doma na kavču.
(Tu se pa vprašam za koga za kavč navijače ali koga) Vsak se mora vprašat kako bi rad živel in naj prične pri sebi, slabe bo družba slej ko prej izločila. Ljudje začnite pri sebi in se bo uredilo tudi volitve bodo bolje zastopane...
Kugy
Ljudje predsedniških volitev niso vzeli resno. Saj tudi niso bile. Narod ni neumen in ve da politika brije norca iz njega.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.