Nižji ali višji davki je v bistvu dilema, ali upravljanje z denarjem zaupamo ljudem ali to prepustimo politikom

Foto: Pixabay

Levičarji in sindikalisti, ki nasprotujejo znižanju davkov, bi morali pod nujno prebrati Hazlittovo[1] knjigo: Ekonomija v eni lekciji. V poglavju »Zmota o razbiti šipi« je zdravorazumsko razložena njihova zmota (ali pa namerno zavajanje).

Če na kratko povzamem, v tem poglavju Hazlitt spregovori o nasilnežu, ki v pekovo izložbo zaluča opeko in pobegne. Okoli razbite šipe se nabere množica radovednežev in eden izmed njih besnemu peku razloži, da ima njegova nesreča tudi svetlo plat: kolikor bo stala šipa, bo zaslužek za steklarja (kako pa bi sploh lahko obstajali steklarji, če se ne bi razbila nobena šipa), poleg tega pa je potrebno upoštevati »pomnoževalni učinek«, steklar bo denar zapravil naprej pri drugih trgovcih ali obrtnikih, ko jim bo plačal, oni pa bodo potrošili denar naprej …

Če pomislimo na pomnoževalni učinek, nasilnež sploh ni več baraba ampak že kar javni dobrotnik. Vendar pa, pek je nameraval denar, ki bo sedaj šel za šipo, potrošiti pri krojaču, namesto, da bi imel izložbo in obleko, se bo moral zadovoljiti s steklom, ki ga sploh ni potreboval. Steklarjev dobitek pomeni krojačevo izgubo posla. Vendar pa, skupnost vidi steklarjevo delo, krojačevo izgubo dela pa ne in zato skupnost dejanje nasilneža razumejo kot nekaj kar spodbuja posle.

Posnetek komentarja gostujočega avtorja je na voljo na koncu prispevka.

In če citiram Walterja E. Williamsa[2]: Kolikokrat smo že slišali župane, vodje sindikatov in mestne ali državne uslužbence trditi, da javno financirani gradbeni projekti kot so konvencijski centri in nove športne arene z novimi delovnimi mesti, ustvarjajo dodatno korist? S tem samo ponavljajo Hazlitovo »Zmoto o razbiti šipi«. Denar za financiranje teh projektov je potrebno pobrati davkoplačevalcem. Če bi smeli davkoplačevalci obdržati denar, bi ga porabili za kaj drugega – za avtomobile, prenove domov, počitnice, investicije, izobrazbo, itn.

Politiki, ki zahtevajo obdavčenje kot sredstvo za ustanovitev novih delovnih mest, imajo veliko prednost, kajti projekti, ki trošijo javni denar, so zelo imenitni, vsem na očeh.

Potrebujejo reveže

Politiki, ki zahtevajo obdavčenje kot sredstvo za ustanovitev novih delovnih mest, imajo veliko prednost, kajti projekti, ki trošijo javni denar, so zelo imenitni, vsem na očeh. Politiki pa ljubijo vidne porabnike teh koristi, ki vedo koga bodo volili pri naslednjih volitvah. Politiki prav tako ljubijo nevidne žrtve, ki se jim niti ne sanja, kaj je vzrok njihove mizerije (med ostalim tudi visoki davki – op. avtorja), in zato ne grozijo, da se jim bodo na voliščih maščevali.

Levičarji rabijo visoke davke, saj s tem lahko »futrajo« svojo bazo, delajo neracionalne projekte … skratka brezskrbno trošijo denar, ki ni njihov. Oboji pa, tako levičarji kot sindikalisti, rabijo čim več revnih, revnih, ki ne vedo zakaj so revni in ne opazijo vzrokov za svojo revščino. Levičarji potrebujejo čim širšo volilno bazo, za katero velja vsi enaki, vsi revni, sindikalisti pa čim več članov, ki osmišljujejo njihov obstoj. Oboji bi bili brez revežev nič.

In še ena podrobnost, bistvena za razumevanje zavzemanja za višje davke. Osnovna razlika med levičarji in desničarji (avtorja ne poznam): Desničarji se zavzemajo za nižje davke, ker ljudem zaupajo in verjamejo, da so ljudje racionalni in odgovorni ter znajo sami najboljše ravnati s svojim denarjem. Levičarji pa ljudem ne zaupajo in menijo, da so ljudje neracionalni in neodgovorni ter ne znajo sami ravnati s svojim denarjem, zato bi ga, preko višjih davkov, radi upravljali oni.

Avtor članka je dr. Štefan Šumah
[1] Henry Hazlitt (1894-1993): Economics in One Lesson

[2] Williams v Ebeling: Zagovorniki svobode

15 komentarjev

  1. Opravičujem se bralstvu, ker sem se pozabil predstaviti.

    Na Domovini sem se začel oglašati kot Slovenec kremenit. Ker so časi na robu državljanske vojne in ker zmagujejo laž nad resnico, neumnost nad zdravo pametjo ter politične spletke nad preglednim političnim delovanjem, sem ugotovil, da mora biti tudi v nas nekaj mefistovskega, če se hočemo upreti apokaliptičnim jezdecen sleparske in plenilske levice, sem se vrnil k svojemu nekdanemu nicku, pod katerim sem sploh začel komentirati na spletnem omrežju.

    Če bo po kaki narodovi nesreči ali lahkomiselnosti pri nas kdaj v daljni prihodnosti znova zavladala sleparska in plenilska levica, pa se bom preimenoval v Slovenskega tlačana.

    • O, Mefisto alias Slovenec kremenit, pozdravljen pod katerimkoli psevdonimom! Tvoji komentarji so bili nepogrešljivi, imenitni in opogumljajoči, ker se je človek marsikdaj spraševal, ali samo jaz tako črno vidim!??
      Ja, hud čas živimo, a opogumlja me reklo: Kadar je stiska največja, je božja pomoč najbližja ! To pomoč čutim po uspešnem delu vlade in po navdušenju nad jutrišnjim dnem, če bodo mojstri mandat ponovili !
      Osveščajmo in spodbujajmo ljudi, da bodo spoznali, da jim desnosredinci le prinašajo in nič ne jemljejo! Uživam v tovrstnem delovanju in sem vesela somišljenikov, ki jih ni malo !Pogum, Mefisto!! In še se oglašaj !!

  2. Javna uprava je privilegiran družbeni segment, ki s silo predpisov vlada gospodarstvu in ljudem nasploh. Svoj pomen in obstoj utemeljuje tako, da ljudem prek davkov pobere čim večji del vrednosti ustvarjenega BDP, za kar pa ne nudi ustreznih javnih storitev, niti po obsegu niti po kvaliteti.
    Določen del pobranih davkov se prek korupcije prelije v žepe uradnikov, ki vodijo javne projekte, še večji del davčne pogače pa se prelije v žepe klientele, ki izvaja javna naročila, ki so po pravilu večkratno preplačana.
    V javni upravi ni merila uspeha njenega dela, kot je v gospodarstvu, kjer je merilo uspeha dobiček podjetja. Če podjetje ustvarja izgubo, propade. Če javna uprava slabo gospodari, poviša davke ali se zadolži ali oboje.
    V javni upravi je ogromno ljudi, ki imajo dobro plačane sinekure, se pravi službe za malo ali nič dela. Ljudje, ki so dolga leta zaposleni v javni upravi in drugih javnih institucijah, začno sčasoma misliti, da je dobro plačano delovno mesto brez adekvatnega delovnega vložka, njihova človekova pravica. Plačo razumejo kot nekakšen univerzalni temeljni dohodek, ki jim pripada, četudi naredijo zanj malo ali nič. Delo, čeprav plačano, je razumljeno kot nekakšno prostovoljstvo. Prostovoljec dela, če hoče. Mnogi uradniki javni uslužbenci pojmujejo svoje delo na ta način.
    Sistem javne uprave tolerira vsesplošno neodgovornost po načelu, da vrana vrani ne izkljuje oči oziroma roka roko umije. Gre za negativno solidarnost, ko se nedelo in napake prikrivajo v skupnem interesu zaposlenih v javnem sektorju.
    Sistem javne uprave tako temelji na številnih koruptnih privilegijih zaposlenih in njihove klientele, ki seže od podjetnikov do nevladnikov, kulturnikov, medijev itd. Imajo velik vpliv na javnost, saj obvladujejo večino medijev.
    Politika je postala boj za obvladovanje javnih financ: boj za plen.
    Rešitev? Radikalno zmanjšanje zaposlenih v javnem sektorju in radikalno znižanje davkov. In seveda sankcije zoper korumpirane uradnike in njihovo klientelo.
    Ampak v danih razmerah je to prejkone misija nemogoče.

  3. Čestitke avtorju. Podnaslov teksta bi lahko bil: Davki za butlje. Res fajn članek, plastično ponazori namwrno zavajanje levakov. Naj dodam, da levaki in njihovi sindikati ra ijo revne ne le zato, da denar, izcuzan od njih, plasirajo v svoja politična oporišča, od medijev naprej do financiranja podpornih skupin in posameznikov, ki jim bodo omogočali vzdrževanje lastne oblasti ter nenehno prevzemanje le-tena volitvah, temveč tudi za osebno bogatenje. Mr. 10 %, mot so imenovali kriminalca Zidarja, sploh ni v takşnem levičarskem raju izjema, temveč zlato pravilo. Revni pa ostajajo še bolj revni in še bolj butasti. Davčno opismenjevanje prebivalstva zato levaku predstavlja najhujšo nočno moro.

  4. Navigator zadetek v polno, ker je politika sicer vedno bila v zadnjem času pa tudi zaradi ozaveščenosti ljudi postaja vedno bolj očitno zgolj in le boj za obvladovanje javnih financ, je prava rešitev, ki bo imela za posledico zmanjšanje zaposlenih v javnem sektorju najprej debirokratizacija, ki pomeni zmanjšanje preobsežnega predpisovanja, ki zahteva zaposlovanje v javni upravi tako za dajanje raznih soglasij in dovoljenj kot tudi nadziranje izvajanja predpisov.
    Decentralizacija ob sočasni debirokratizaciji pa bo omogočala bolj neposredno upravljanje z javnim denarjem na nižjih ravneh.
    V stavku avtorja dr. Šumaha pa je še ena pomembna navedba: ”Levičarji pa ljudem ne zaupajo in menijo, da so ljudje neracionalni in neodgovorni ter ne znajo sami ravnati s svojim denarjem, zato bi ga, preko višjih davkov, radi upravljali oni.
    Navedeno je tudi bistven temelj manipulacije proti decentralizacij in sicer gre za očitno laž in sprenevedanje politike; ljudje ste sposobni ustvarjati novo vrednost torej prispevati v javno blagajno, upravljati s tem kar ste ustvarili pa ne znate , zato moramo upravljati mi,.

  5. “Desničarji se zavzemajo za nižje davke, ker ljudem zaupajo in verjamejo, da so ljudje racionalni in odgovorni ter znajo sami najboljše ravnati s svojim denarjem.
    Levičarji pa ljudem ne zaupajo in menijo, da so ljudje neracionalni in neodgovorni ter ne znajo sami ravnati s svojim denarjem, zato bi ga, preko višjih davkov, radi upravljali oni.”

    Ni naključje, da je pri nas največ levičarjev in celo privržencev ekstremistične stranke Levica prav med zaposlenimi v razbohotenem javnem sektorju, ki imajo po tradiciji še iz socializma najbolje organizirane in številčno najmočnejše sindikate ter najvplivnejše sindikalne “barone”.
    Prav zaposleni v javnem sektorju so tudi najlažji in naj-naivnejši plen ideoloških, sindikalnih in političnih ugovorov ter odporov proti vsakršnemu poskusu znižanja davkov na plače, saj so najbolj neposredno odvisni od zbranega državnega proračuna ter od plačnih “glavarin”, ki vzdržujejo nespodbudno, a varno plačno uravnilovko še iz časov samoupravnega socializma.
    Nazadnjaško socialistično logiko “enakih želodcev” oz. “enakosti po potrebah” sindikalni voditelji demonstrirajo še kar naprej, ko postavljajo v ospredje zgolj in samo svoje kategorične zahteve za zvišanje minimalnih plač.
    Nikoli in nikdar pa nazadnjaški sindikalisti ne dvignejo svojega glasu za pravično plačilo, za smiselno, utemeljeno in spodbudno razlikovanje med plačami glede na rezultate dela, prispevke k skupnemu dobičku ipd.
    Še hujše: vedno in povsod sindikalisti načelno in brezprizivno nasprotujejo možnosti uveljavitve socialne kapice, kakršna velja v večini razvitih držav, vedno znova nasprotujejo pravičnemu frontalnemu procentualnemu dvigu plač, regresov, božičnic … med delojemalci, češ da se z enakimi deleži rasti nesorazmerno povečuje socialna neenakost.
    Očitno bi bili najbolj srečni in zadovoljni, če bi imeli vsi delojemalci enako – minimalno plačo po njihovih večno istih političnih merilih in kriterijih enakih želodcev.
    A tako državo in tak plačni režim smo že imeli, gospodje “baroni” iz sindikalne palače ZSSS.

  6. Razlog za vsem kar se v SLO dogaja je 3.6 milijarde sistemske korupcike. 8.6% BDP. Vsako leto. Da levica iz petnih žil in s sodelovanjem vseh spravi na ulico max 15000 ljudi nam pove vsaj 2 stvari. V SLO imamo 15000 deležnikov korupcije. 3.6 milijarde je preko kupucije,nagrad, subvencij, plač, soc prispevkov, zaposlitev, soc statusa in drugih ugodnosti razdeljeno med globoko državo, gospodarske lobije, novinarje,kulturnike, profesorje, civilno družbo itd. Če bi na protestih beležili imena – bi poznali vse. In drugič, vsi navedeni so preko finančnega interesa povezani v neformalno pa vseeno usklajeno mrežo, ki se bori izključno za povrnitev nadzora nad finančnimi viri. Podporniki levice vedo na kateri strani je kruh namazan z maslom in kdo je roka,ki jih hrani. Vse ostalo,gesla, ideologija, fašizem, partizani so samo mašilo za preproste. In ti,zavedeni,nevedni, slepi idealisti v resnici krepijo in podpirajo Sistem,za katerega trdijo,da mu nasprotujejo. Levica je kvartopirskim rokohitrstvom spodmaknila dejstvo, da je ona tista,ki je ustvarila in vzdržuje Sistem, ter ga s parolomi polimanega na hitro nalepila na vlado. Levica bi rušila vsako ne-svojo vlado,ne glede na politično usmeritev. Glede davkov, butaste trditve o davkih ne ločijo niti prispevkov od davkov in še toliko manj izpostavljajo dejstvo,da je SLO ena najbolj obdavčenih držav na svetu (hvala levica!) pa vseeno 23 let ni bilo denarja ne za šolstvo,zdravsto,razvoj, infrastrukturo … ne za SV. Davki so izključno za korupcijo.

  7. Odličen članek, dr.Šumah ! Ima me, da bi nekaj predlagala, pa ne vem, če se to spodobi! Tale članek bi v predvolilni tekmi poslala na vsa gospodinjstva z dopolnilnim vprašanjem, za kaj se konkreten volilec odloča. A – več denarja na osebni račun B – več denarja za davke
    Prepričana sem, da mnogi državljani nimajo pojma kako izgledajo denarni tokovi v ozadju. Ljudem je treba dopovedati, da voliti desnico pomeni napredek, levico pa bedo za vse razen elite!! To ni ideologija, to je ekonomija!!

  8. En spregledan vidik je dejstvo, da je velika večina Slovencev finančno nepismenih. Tudi med mladimi (čeprav se v nekaterih krogih mladih ta zadeva izboljšuje). Tako veliko mladih ne zna načrtovati prihodkov nad odhodki, ne razume osnov osebnih financ ter financ nasplošno (borze, delnice, vlaganja), ne zna oceniti priložnosti za nakup kaj in kje (avto vs. nepremičnina; stanovanje na zaželjeni lokaciji vs. hiša na bolj odmaknjeni). To je očitno vedno bilo v interesu rdečih baronov iz ozadja, ki so ljudi napumpali, da so trgi kapitala in borza nekaj ”slabega” in so državljani svojo pravico do vlaganja ter vstopa na trge prepustili PID-ovskim baronom in raznim Modrim zavarovalnicam. Dr. Mencinger je navsezadnje rekel, da so certifikati vredni ravno za ”rit obrisati”. Sicer so v zadnjem času številni mladi vložili v visoko špekulativne kripto-naložbe, toda po eni strani jih lahko razumemo, saj so mladi očitno ugotovili, da jih politiki ne bodo mogli obdavčiti v bogastvo. Kot je rekel Churchill: obdavčitev naroda v prosperiteto je isto razmišljanje, kot če bi stal z obema nogama v čebru in ga nato za njegov ročaj želel dvigniti.

  9. Levičarji, razsvetljenci in progresivisti, za kar se imajo, nam ubogim nevednim mračnjakom ne zaupajo ne samo financ, ampak tudi vzgoje otrok (samo državno šolstvo!), izbiro zdravnika (samo državno zdravstvo!) in seveda (samo državne službe ! da si odvisen od države) da ti vladajo. Seveda tudi edino pravo religijo si lastijo. Država je tista, ki je v zgodovini človeštva naredila največje zlo – to je komunizem in nacizem.
    Zakaj ne razpravljamo o tem, kaj si LukaMesec predstavlja pod ekosocializmom? Zato ker levičarji ne razpravljajo s fašisti oz. drugačemislečimi. LukaMesec misli, da obvlada marksizem bolje kot sam Stalin.

Komentiraj