Nikoli ne zapravi »dobre« krize

Moto »nikoli ne zapravi "dobre" krize« se je iz ekonomije, kjer naj bi izvorno nastal, premaknil v način delovanja radikalnih levičarjev. Načelo, ki je izvirno pomenilo vzpodbudo, da v krizi premislimo svoja ravnanja, spremenimo svoje navade in začnemo delati bolje, je na skrajni levici dobilo povsem nov pomen.



Kriza je namreč odlično izhodišče za pot v anarhijo, odlična priložnost za izpeljavo revolucije ali pa vsaj vpeljavo politik, ki tlakujejo pot v smer večjega intervencionizma, več odvisnosti prebivalstva od države, več cenzure in nadzora nad razmišljanjem in manj svobode.

Ta »modus operandi« nikakor ni endemičen samo za našo skrajno levico, temveč velja praktično povsod po svetu. Krize pomenijo tako obilico priložnosti za njihovo napredovanje, da si jih, v primeru, da ni nobene naravno pri roki, enostavno izmislijo. Potem pa s svojimi politikami »reševanja« poskrbijo za njeno poglobitev, s čimer zagotovijo potrebo po nadaljnjem reševanju krize in s tem upravičijo svoj neskončni obstoj na oblasti.

Aktualna kriza je policijsko nasilje

Najbolj sveža kriza, ki dobiva praktično svetovne razsežnosti, je primer policijskega nasilja nad temnopoltimi. Bolj prav bi bilo reči domnevnega policijskega nasilja, saj gre za krizo, ki je ustvarjena praktično povsem umetno. Sprožilec je bilo nesprejemljivo ravnanje enega policista (in nekaj posameznikov pred njim v zadnjih letih), prek česar je skrajna levica zanetila praktično svetovno krizo.

Resnična težava v ozadju sicer obstaja in to je slabši življenjski standard temnopoltih Američanov. A rešitev zanjo je pregon tolp v črnskih soseskah, omogočanje kakovostne izobrazbe in razmer, v katerih lahko posamezniki razvijejo svoj potencial.

Rešitve ki predvidevajo izključno intervencijo države, zaplembo ali omejevanje določene strukture, rešitve ki prinašajo domnevne rezultate brez našega truda ... običajno pomenijo pot v diktaturo ali anarhijo.

Napačni pristopi

Levičarska politika na ta problem odgovarja z nižjimi standardi pri izobraževanju za temnopolte (domnevno zato, da bi lažje prišli do izobrazbe), socialnimi podporami in demoniziranjem policijske obravnave temnopoltih. Rezultat so črnski diplomanti, ki so zaradi nižjih standardov manj kompetentni in težje zaposljivi. Tako se zapletejo v začaran krog revščine na socialni podpori, pot iz katerega vidijo v tolpah, na policijo pa se ne morejo zanesti, ker so naučeni, da jih le ta »ubija«. Po mnenju nekaterih celo sistematično in načrtno.

Kriza je tako poglobljena in za reševanje poglobljene krize slišimo predloge razpusta policije, dodatne pozitivne diskriminacije in dodatnega »boja proti rasizmu«, ki bodo, če bodo izpeljani podobno kot pretekle politike, probleme še dodatno poglobili. Še nekaj krogov in pridemo v popolno anarhijo, ki je odlična za izpeljavo revolucije.

Krizno upravljanje, ki poglablja krizo, je načrtno

Ko se znajdemo v krizi, ravnanja radikalne levice ne vodijo v reševanje problema. Prav nasprotno, načrtno vodijo v poglabljanje problema, saj poglobljena kriza predstavlja okolje za njihovo lažje delovanje.

Če bi s protestiranjem v epidemiji sprožili drugi val okužb, to zanje ne bi bil problem. Pravzaprav bi jim prav ustrezalo. Vlada bi morala znova zaostriti omejevalne ukrepe, še več državnega denarja bi bilo potrebnega za reševanje težav in vlado bi lahko prikazali v še bolj negativni luči, kot jo skušajo že zdaj. Več ljudi bi »kupilo« narativo o avtokratski vladi.

V času okupacije med drugo svetovno vojno so komunisti z nesmiselnimi akcijami načrtno izzivali okupatorja, s čimer so povzročili več škode in žrtev. Pod okupacijo so zlorabili narodnoosvobodilni boj za izvedbo revolucije. Na koncu je »Osvobodilna fronta« vzpostavila diktaturo. V času priprav na osamosvojitveno vojno pa podpisovali deklaracije za razoroževanje. V imenu »svobode in miru« so skušali omogočiti JLA okupirati Slovenijo.

Kadar se ne nahajamo v objektivno kriznih okoliščinah kot so vojna, finančna kriza ali epidemija, jih ustvarijo umetno, ali neko težavo napihnejo na nivo krize. Rasizem, sovražni govor, homofobija, neenakost žensk, podnebna kriza, zatiranje delavcev, boj zoper revščino in policijsko nasilje so le nekateri primeri izmed teh problemov.

Način delovanja je vselej prek opozarjanja in aktivizma na realen družbeni problem pri ljudeh vzbuditi sočutje, ter jih nato prepričati v svojo rešitev problema. Ta rešitev je vselej enaka in ima vselej isti cilj – trajni prevzem oblasti, le da je pri vsakem problemu zavita v drug celofan. Kar pač marketinško pali na družbeno skupino v določenem času, ki jo uporabijo za dosego cilja.

Rešitev: kritična presoja, zavračanje reševanja s čarobno palico in zavzemanje za glas razuma

Kako se izviti iz te spirale »kriznega upravljanja«, ki poglablja krize? Najprej je dobro kritično presojati predloge, ki nam jih ponujajo, še posebej, če so preveč mamljivi, da bi bili resnični, ali če rešujejo probleme brez vsakršnega truda. Oz. vsaj vsakršnega "našega" truda.

Rešitve ki predvidevajo izključno intervencijo države (država naj ...), zaplembo ali omejevanje določene strukture (obdavčimo bogataše, omejimo podjetja, ...), rešitve ki prinašajo domnevne rezultate brez našega truda ali rušijo naravne vloge ali strukture, običajno pomenijo pot v diktaturo ali anarhijo.

Rušenje civilizacijskih norm, naravnih struktur in običajev, ki so družbo držali skupaj tisoč let, običajno ni prineslo izboljšanja življenja.

Pri reševanju problemov je vselej potreben trud. Trud vsakega posameznika. In glas razuma, zdrave pameti. Odgovor na levičarsko "krizno reševanje" je tako lahko le pravočasno reševanje realnih problemov, iz katerih skušajo ustvariti krize in aktivnejše zavzemanje za prave rešitve.

Dovolj je, da dobri ljudje ostanejo tiho, da se zlo širi. In same od sebe se stvari redkokdaj premaknejo na boljše. Ne dovolimo, da nam drugi v krizi zapravijo svobodo.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta