Ni prostora za izdajalce: Der Untergang Igorja Zorčiča


Dobro mu je kazalo: umirjen, zmeren levosredinski politik na prestižnem mestu predsednika državnega zbora, ljubljenec lestvic priljubljenosti politikov ... Pa vendar v politiki zanj ni več prostora; še pes ga ne povoha, kaj šele Golob.

Igor Zorčič bo po svoje tragična figura iztekajočega se mandata. Brežičan je, izvzemši nekaj spodrsljajev, v dveh mandatih svoje politične kariere nakazal potencial, da bi se lahko razvil v markantnega politika, kakršnega levoliberalna opcija čaka vse od smrti Janeza Drnovška. Iz krogov njegovih nekdanjih kolegov je sicer slišati, da gre za precenjenega politika precej lenobne narave, kar omejuje njegovo operativnost. Pa vendar se ta odraža tudi v njegovi umirjeni pojavi, s katero daje občutek zmernega, premišljenega pristopa k stvarem – da ni impulzivni človek, ki bi skočil na prvo žogo – in Drnovšek je priča, da Slovenci takšne ljudi v politiki radi vidijo in tudi radi volijo.

A ne Igorja Zorčiča, kažejo prav vse javnomnenjske raziskave. Njegove nove Liberalne demokracije (LIDE) ankete praktično ne zaznajo, pa čeprav je Zorčič na lestvicah v medijih redno med tremi najbolj priljubljenimi politiki. A to največ pove o piškavosti tovrstnih seznamov in iluzij, ki se na njih gojijo.

Zadnji udarec je bil Zorčiču zadan minuli teden – za partnerja ali vsaj zaveznika ga noče praktično nihče, niti človek brez obrazov in programa, Robert Golob. Čeprav se mu je, Janševi jezi navkljub, uspelo obdržati na drugi najvišji funkciji v državi, je Zorčič obsojen na »koalicijo odpisanih« z Ljubom Jasničem in ostanki DeSUS-a.

Ampak zakaj se politika takšnih referenc vsi otepajo kot garjavega psa? Navsezadnje predvsem novincem na sceni vedno primanjkuje političnega izkustva, know-howa, poznavanja delovanja parlamentarizma v njegovem drobovju, uporabnih detajlov, zakonitosti ...  Vse to, povrh prepoznavnega obraza, Zorčič lahko ponudi. Mar ne bi bil vsaj solidna pridobitev za marsikatero novo stranko, sploh ker se vedno znova izkaže, da je bazen novih obrazov ob vsaki ponovitvi slabši?!?

Bil bi, in Golob bi najbrž z njim celo šel v španovijo, če bi mu to tudi dovolili. Navsezadnje je priključil že skorajda obupana Janjo Sluga in Jurija Lepa, politika nekaj kalibrov nižjega nivoja od Zorčičevega. A preko njiju bo Golob zahteval in najbrž tudi dobil odmerjeno mesto med parlamentarnimi strankami na soočenjih na nacionalki. Zorčiča za to ne potrebuje. Bi ga pa, če bo res uspešen, kot mu kažejo ankete, potreboval za marsikaj od zgoraj navedenega.

Zorčič mora plačati račun ...


Bil bi torej uporaben. A tega, da je po Šarčevem premierskem kolapsu s konstruktivnim delovanjem (so)omogočil desnosredinsko vlado, strici iz levega zaledja Zorčiču ne bodo oprostili. Ne glede na to, da je kasneje ponovno preokrenil. »Škoda« je že bila storjena, Janša je še tretjič prišel na oblast, se na njej celo obdržal in klestil interese levih lobijev, kjerkoli je dosegel. In ceno za to katastrofo Igor Zorčič mora plačati. Predvsem kot zgled ostalim, ki bi jih še kdaj zamikala kolaboracija s političnim polom, ki v Sloveniji po doktrini iz leta 41' enostavno ne sme priti na oblast.

In račun bo poravnal s politično smrtjo.
Kakor gradijo Roberta Goloba, bi lahko gradili tudi Igorja Zorčiča. Zato se prav na njunem primeru najlepše vidi razlika, ki jo naredi podpora levega političnega zaledja.

Odrinjen in pozabljen


Za zaključek si zastavimo še ne preveč očitno vprašanje: kako je mogoče, da je med strankama Roberta Goloba in Igorja Zorčiča v javnomnenjskih anketah 20 odstotkovnih točk razlike? Kaj ima Golob, česar Zorčič nima?

Odgovor je enostavnejši kot se zdi: Zorčič nima prenosov novinarskih konferenc in javnih tribun na spletni strani najbolj spremljanega medija v Sloveniji, nima prijaznih intervjujev v nadzorovanih medijskih okoljih, nima kamer na vsakem koraku svoje politične poti, nima svojih naslovnic, povabil v Tarčo, nima Ninamedie in Mediane … povedano v eni sapi: Igor Zorčič ni polepljen vsepovprek s kričečimi napisi: to je naš kandidat, njega volite!

Ker nekaj je jasno – kakor gradijo Roberta Goloba, bi lahko gradili tudi Igorja Zorčiča. Pravzaprav bi bilo še lažje. Zato se prav na njunem primeru najlepše vidi razlika, ki jo naredi podpora levega političnega zaledja.

Igor Zorčič je v svojem "untergangu" kriv zgolj nečesa – odsotnosti zavedanja, da ko stricem enkrat odrečeš poslušnost, na njihovo toleranco, kaj šele kaj več od tega, če nisi ravno Zoran Janković, ne moreš več računati. Potem ko je z odločitvijo po lastni vesti in presoji prispeval k temu, da bomo po letu 2008 končno spet volili redno, poti nazaj v resnici zanj več ni bilo. Ostala je le pot v smer, ki so jo ubrali Počivalšek in kolegi.

Če se mu je tekom mandata dogajalo preveč za to spoznanje, bo za globlji razmislek, kaj se mu je pravzaprav zgodilo, po 24. aprilu imel ves čas tega sveta.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike