Nezaupanje in strah, pravice in dolžnosti - kakšna je prihodnost Evrope?
POSLUŠAJ ČLANEK
Vedno je zanimivo poslušati politike potem, ko končajo svoj mandat oziroma kariero. Tisti, s pravim voditeljskim karakterjem pogosto, po zaključku uradne poti, šele izrečejo svoje najboljše, najbolj prefinjene, rafinirane misli brez ovir, ki jih postavlja politična korektnost, trenutna medijska situacija ter kar je še ovir med politikovimi usti in mikrofonom. Tako sem imel pred kratkim priložnost v Evropski kapeli poslušati Hermana van Rompuya, bivšega predsednika belgijskega parlamenta in kasneje Evropskega sveta. Tema: prihodnost Evrope.
Tema, ki jo večkrat odrivamo z dnevnega reda, ker je toliko aktualnih, vsakodnevnih stvari, ki jih je potrebno razrešiti. Vendar z vidika družbe, politike, gospodarstva je ta debata ključna. Kajti, če ne vemo kakšen želimo da je jutrišnji dan, potem ne vemo, kako naj rešujemo težave današnjega dne.
Van Rompuy je zanimivo izpostavil problematiko zaupanja med ljudmi kot neposredno posledico ekonomske in migrantske krize. In poudaril, da je to ključna tematika, s katero bi se morali ukvarjati evropski intelekt in politika. Med prebivalcem določenega območja in voditeljem oz. upravnikom tega istega območja velja približno enak dogovor od začetka človeštva. Občutek varnosti in urejenosti, ki ga mora upravitelj zagotoviti, prebivalec poplača s svojim delom. Od fevdalizma zagotovljenega zatočišča v gradu v času nevarnosti do moderne policije in vojske se ta ključni odnos državljan – država ni bistveno spremenil.
Vendar v času zadnjih kriz je Evropa na tem področju popolnoma razočarala veliko število svojih državljanov. Zaupanje v vodstvo, v upravljanje s skupno varnostjo je izpuhtelo. In pustilo prazen prostor za populizem. Za prazne obljube, ki ne ponujajo dolgoročnih rešitev, ne pri gradnji ponovnega zaupanja med narodi Evrope niti stabilizaciji ekonomske situacije. To temeljno nezaupanje se pozna povsod – od borz po vsem svetu do uličnih protestov po evropskih mestih.
Zaupanje, na katerem je bila osnovana in zgrajena Evropa kot jo poznamo zadnja desetletja, ima svoj temelj v krščanskih vrednotah. In k temu se je, zelo preprosto rečeno, potrebno vrniti, če želimo začeti reševati svoje temeljne težave. Z van Rompuyem se velja strinjati, ko pravi, da morajo biti znotraj ene kulture skupne vrednote jasne in nepremakljive. To ne pomeni, da medkulturno sožitje ni mogoče, vendar pa mora vsaka kultura stati sama zase.
Dosežki Evrope na področju človekovih pravic, demokracije, svobode govora, ipd. to je tisto, kar privlači celoten svet in zgled, po katerem se merijo vse ostale države. Evropa je koncept, ne toliko prostor. Vendar pa se je ta koncept znašel pred križiščem, ki ga ne zna prečkati. Cepeta pred prehodom. Kajti ta prehod bo neizogibno k retoriki pravic prisiljen dodati tudi retoriko dolžnosti.
Nezaupanje vodi v razdvojenost. Razdvojenost izkoriščajo skrajneži in populisti vseh barv. Konjska vprega, kjer vsak konj vleče v svojo smer nima prihodnosti. Potrebna je nova generacija voditeljev, ki bodo razumeli politiko kot umetnost mogočega in umetnost nujnega. Ljudi integritete in moralnih vrednot, ki bodo razumeli, da nas čaka temeljni premislek o našem ekonomskem modelu rasti, modelu socialne države in kulturi pravic ter politične korektnosti. Kajti vse to postaja gojišče manipulacij in zbirališče skrajnežev.
Zgodovina se ponavlja, sicer nikoli enako vendar pogosto podobno. Videli smo že, kaj se zgodi, ko ena stran misli, da druga stran po definiciji nima pravice do glasu in lastnega stališča. Pa, če je za to izgovor rasna superiornost ali politična korektnost.
Tema, ki jo večkrat odrivamo z dnevnega reda, ker je toliko aktualnih, vsakodnevnih stvari, ki jih je potrebno razrešiti. Vendar z vidika družbe, politike, gospodarstva je ta debata ključna. Kajti, če ne vemo kakšen želimo da je jutrišnji dan, potem ne vemo, kako naj rešujemo težave današnjega dne.
Stara dama sveta
Van Rompuy je zanimivo izpostavil problematiko zaupanja med ljudmi kot neposredno posledico ekonomske in migrantske krize. In poudaril, da je to ključna tematika, s katero bi se morali ukvarjati evropski intelekt in politika. Med prebivalcem določenega območja in voditeljem oz. upravnikom tega istega območja velja približno enak dogovor od začetka človeštva. Občutek varnosti in urejenosti, ki ga mora upravitelj zagotoviti, prebivalec poplača s svojim delom. Od fevdalizma zagotovljenega zatočišča v gradu v času nevarnosti do moderne policije in vojske se ta ključni odnos državljan – država ni bistveno spremenil.
če ne vemo, kakšen želimo da je jutrišnji dan, potem ne vemo, kako naj rešujemo težave današnjega dne.
Vendar v času zadnjih kriz je Evropa na tem področju popolnoma razočarala veliko število svojih državljanov. Zaupanje v vodstvo, v upravljanje s skupno varnostjo je izpuhtelo. In pustilo prazen prostor za populizem. Za prazne obljube, ki ne ponujajo dolgoročnih rešitev, ne pri gradnji ponovnega zaupanja med narodi Evrope niti stabilizaciji ekonomske situacije. To temeljno nezaupanje se pozna povsod – od borz po vsem svetu do uličnih protestov po evropskih mestih.
Vrednostni sistem
Zaupanje, na katerem je bila osnovana in zgrajena Evropa kot jo poznamo zadnja desetletja, ima svoj temelj v krščanskih vrednotah. In k temu se je, zelo preprosto rečeno, potrebno vrniti, če želimo začeti reševati svoje temeljne težave. Z van Rompuyem se velja strinjati, ko pravi, da morajo biti znotraj ene kulture skupne vrednote jasne in nepremakljive. To ne pomeni, da medkulturno sožitje ni mogoče, vendar pa mora vsaka kultura stati sama zase.
prehod bo neizogibno k retoriki pravic prisiljen dodati tudi retoriko dolžnosti.
Dosežki Evrope na področju človekovih pravic, demokracije, svobode govora, ipd. to je tisto, kar privlači celoten svet in zgled, po katerem se merijo vse ostale države. Evropa je koncept, ne toliko prostor. Vendar pa se je ta koncept znašel pred križiščem, ki ga ne zna prečkati. Cepeta pred prehodom. Kajti ta prehod bo neizogibno k retoriki pravic prisiljen dodati tudi retoriko dolžnosti.
Nezaupanje vodi v razdvojenost. Razdvojenost izkoriščajo skrajneži in populisti vseh barv. Konjska vprega, kjer vsak konj vleče v svojo smer nima prihodnosti. Potrebna je nova generacija voditeljev, ki bodo razumeli politiko kot umetnost mogočega in umetnost nujnega. Ljudi integritete in moralnih vrednot, ki bodo razumeli, da nas čaka temeljni premislek o našem ekonomskem modelu rasti, modelu socialne države in kulturi pravic ter politične korektnosti. Kajti vse to postaja gojišče manipulacij in zbirališče skrajnežev.
Zgodovina se ponavlja, sicer nikoli enako vendar pogosto podobno. Videli smo že, kaj se zgodi, ko ena stran misli, da druga stran po definiciji nima pravice do glasu in lastnega stališča. Pa, če je za to izgovor rasna superiornost ali politična korektnost.
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.