Nezaupanje in strah, pravice in dolžnosti - kakšna je prihodnost Evrope?

Martin Nahtigal

POSLUŠAJ ČLANEK
Vedno je zanimivo poslušati politike potem, ko končajo svoj mandat oziroma kariero. Tisti, s pravim voditeljskim karakterjem pogosto, po zaključku uradne poti, šele izrečejo svoje najboljše, najbolj prefinjene, rafinirane misli brez ovir, ki jih postavlja politična korektnost, trenutna medijska situacija ter kar je še ovir med politikovimi usti in mikrofonom. Tako sem imel pred kratkim priložnost v Evropski kapeli poslušati Hermana van Rompuya, bivšega predsednika belgijskega parlamenta in kasneje Evropskega sveta. Tema: prihodnost Evrope.

Tema, ki jo večkrat odrivamo z dnevnega reda, ker je toliko aktualnih, vsakodnevnih stvari, ki jih je potrebno razrešiti. Vendar z vidika družbe, politike, gospodarstva je ta debata ključna. Kajti, če ne vemo kakšen želimo da je jutrišnji dan, potem ne vemo, kako naj rešujemo težave današnjega dne.

Stara dama sveta


Van Rompuy je zanimivo izpostavil problematiko zaupanja med ljudmi kot neposredno posledico ekonomske in migrantske krize. In poudaril, da je to ključna tematika, s katero bi se morali ukvarjati evropski intelekt in politika. Med prebivalcem določenega območja in voditeljem oz. upravnikom tega istega območja velja približno enak dogovor od začetka človeštva. Občutek varnosti in urejenosti, ki ga mora upravitelj zagotoviti, prebivalec poplača s svojim delom. Od fevdalizma zagotovljenega zatočišča v gradu v času nevarnosti do moderne policije in vojske se ta ključni odnos državljan – država ni bistveno spremenil.
če ne vemo, kakšen želimo da je jutrišnji dan, potem ne vemo, kako naj rešujemo težave današnjega dne.

Vendar v času zadnjih kriz je Evropa na tem področju popolnoma razočarala veliko število svojih državljanov. Zaupanje v vodstvo, v upravljanje s skupno varnostjo je izpuhtelo. In pustilo prazen prostor za populizem. Za prazne obljube, ki ne ponujajo dolgoročnih rešitev, ne pri gradnji ponovnega zaupanja med narodi Evrope niti stabilizaciji ekonomske situacije. To temeljno nezaupanje se pozna povsod – od borz po vsem svetu do uličnih protestov po evropskih mestih.

Vrednostni sistem


Zaupanje, na katerem je bila osnovana in zgrajena Evropa kot jo poznamo zadnja desetletja, ima svoj temelj v krščanskih vrednotah. In k temu se je, zelo preprosto rečeno, potrebno vrniti, če želimo začeti reševati svoje temeljne težave. Z van Rompuyem se velja strinjati, ko pravi, da morajo biti znotraj ene kulture skupne vrednote jasne in nepremakljive. To ne pomeni, da medkulturno sožitje ni mogoče, vendar pa mora vsaka kultura stati sama zase.
prehod bo neizogibno k retoriki pravic prisiljen dodati tudi retoriko dolžnosti.

Dosežki Evrope na področju človekovih pravic, demokracije, svobode govora, ipd. to je tisto, kar privlači celoten svet in zgled, po katerem se merijo vse ostale države. Evropa je koncept, ne toliko prostor. Vendar pa se je ta koncept znašel pred križiščem, ki ga ne zna prečkati. Cepeta pred prehodom. Kajti ta prehod bo neizogibno k retoriki pravic prisiljen dodati tudi retoriko dolžnosti.

Nezaupanje vodi v razdvojenost. Razdvojenost izkoriščajo skrajneži in populisti vseh barv. Konjska vprega, kjer vsak konj vleče v svojo smer nima prihodnosti. Potrebna je nova generacija voditeljev, ki bodo razumeli politiko kot umetnost mogočega in umetnost nujnega. Ljudi integritete in moralnih vrednot, ki bodo razumeli, da nas čaka temeljni premislek o našem ekonomskem modelu rasti, modelu socialne države in kulturi pravic ter politične korektnosti. Kajti vse to postaja gojišče manipulacij in zbirališče skrajnežev.

Zgodovina se ponavlja, sicer nikoli enako vendar pogosto podobno. Videli smo že, kaj se zgodi, ko ena stran misli, da druga stran po definiciji nima pravice do glasu in lastnega stališča. Pa, če je za to izgovor rasna superiornost ali politična korektnost.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30