Nezaupanje in strah, pravice in dolžnosti - kakšna je prihodnost Evrope?
POSLUŠAJ ČLANEK
Vedno je zanimivo poslušati politike potem, ko končajo svoj mandat oziroma kariero. Tisti, s pravim voditeljskim karakterjem pogosto, po zaključku uradne poti, šele izrečejo svoje najboljše, najbolj prefinjene, rafinirane misli brez ovir, ki jih postavlja politična korektnost, trenutna medijska situacija ter kar je še ovir med politikovimi usti in mikrofonom. Tako sem imel pred kratkim priložnost v Evropski kapeli poslušati Hermana van Rompuya, bivšega predsednika belgijskega parlamenta in kasneje Evropskega sveta. Tema: prihodnost Evrope.
Tema, ki jo večkrat odrivamo z dnevnega reda, ker je toliko aktualnih, vsakodnevnih stvari, ki jih je potrebno razrešiti. Vendar z vidika družbe, politike, gospodarstva je ta debata ključna. Kajti, če ne vemo kakšen želimo da je jutrišnji dan, potem ne vemo, kako naj rešujemo težave današnjega dne.
Van Rompuy je zanimivo izpostavil problematiko zaupanja med ljudmi kot neposredno posledico ekonomske in migrantske krize. In poudaril, da je to ključna tematika, s katero bi se morali ukvarjati evropski intelekt in politika. Med prebivalcem določenega območja in voditeljem oz. upravnikom tega istega območja velja približno enak dogovor od začetka človeštva. Občutek varnosti in urejenosti, ki ga mora upravitelj zagotoviti, prebivalec poplača s svojim delom. Od fevdalizma zagotovljenega zatočišča v gradu v času nevarnosti do moderne policije in vojske se ta ključni odnos državljan – država ni bistveno spremenil.
Vendar v času zadnjih kriz je Evropa na tem področju popolnoma razočarala veliko število svojih državljanov. Zaupanje v vodstvo, v upravljanje s skupno varnostjo je izpuhtelo. In pustilo prazen prostor za populizem. Za prazne obljube, ki ne ponujajo dolgoročnih rešitev, ne pri gradnji ponovnega zaupanja med narodi Evrope niti stabilizaciji ekonomske situacije. To temeljno nezaupanje se pozna povsod – od borz po vsem svetu do uličnih protestov po evropskih mestih.
Zaupanje, na katerem je bila osnovana in zgrajena Evropa kot jo poznamo zadnja desetletja, ima svoj temelj v krščanskih vrednotah. In k temu se je, zelo preprosto rečeno, potrebno vrniti, če želimo začeti reševati svoje temeljne težave. Z van Rompuyem se velja strinjati, ko pravi, da morajo biti znotraj ene kulture skupne vrednote jasne in nepremakljive. To ne pomeni, da medkulturno sožitje ni mogoče, vendar pa mora vsaka kultura stati sama zase.
Dosežki Evrope na področju človekovih pravic, demokracije, svobode govora, ipd. to je tisto, kar privlači celoten svet in zgled, po katerem se merijo vse ostale države. Evropa je koncept, ne toliko prostor. Vendar pa se je ta koncept znašel pred križiščem, ki ga ne zna prečkati. Cepeta pred prehodom. Kajti ta prehod bo neizogibno k retoriki pravic prisiljen dodati tudi retoriko dolžnosti.
Nezaupanje vodi v razdvojenost. Razdvojenost izkoriščajo skrajneži in populisti vseh barv. Konjska vprega, kjer vsak konj vleče v svojo smer nima prihodnosti. Potrebna je nova generacija voditeljev, ki bodo razumeli politiko kot umetnost mogočega in umetnost nujnega. Ljudi integritete in moralnih vrednot, ki bodo razumeli, da nas čaka temeljni premislek o našem ekonomskem modelu rasti, modelu socialne države in kulturi pravic ter politične korektnosti. Kajti vse to postaja gojišče manipulacij in zbirališče skrajnežev.
Zgodovina se ponavlja, sicer nikoli enako vendar pogosto podobno. Videli smo že, kaj se zgodi, ko ena stran misli, da druga stran po definiciji nima pravice do glasu in lastnega stališča. Pa, če je za to izgovor rasna superiornost ali politična korektnost.
Tema, ki jo večkrat odrivamo z dnevnega reda, ker je toliko aktualnih, vsakodnevnih stvari, ki jih je potrebno razrešiti. Vendar z vidika družbe, politike, gospodarstva je ta debata ključna. Kajti, če ne vemo kakšen želimo da je jutrišnji dan, potem ne vemo, kako naj rešujemo težave današnjega dne.
Stara dama sveta
Van Rompuy je zanimivo izpostavil problematiko zaupanja med ljudmi kot neposredno posledico ekonomske in migrantske krize. In poudaril, da je to ključna tematika, s katero bi se morali ukvarjati evropski intelekt in politika. Med prebivalcem določenega območja in voditeljem oz. upravnikom tega istega območja velja približno enak dogovor od začetka človeštva. Občutek varnosti in urejenosti, ki ga mora upravitelj zagotoviti, prebivalec poplača s svojim delom. Od fevdalizma zagotovljenega zatočišča v gradu v času nevarnosti do moderne policije in vojske se ta ključni odnos državljan – država ni bistveno spremenil.
če ne vemo, kakšen želimo da je jutrišnji dan, potem ne vemo, kako naj rešujemo težave današnjega dne.
Vendar v času zadnjih kriz je Evropa na tem področju popolnoma razočarala veliko število svojih državljanov. Zaupanje v vodstvo, v upravljanje s skupno varnostjo je izpuhtelo. In pustilo prazen prostor za populizem. Za prazne obljube, ki ne ponujajo dolgoročnih rešitev, ne pri gradnji ponovnega zaupanja med narodi Evrope niti stabilizaciji ekonomske situacije. To temeljno nezaupanje se pozna povsod – od borz po vsem svetu do uličnih protestov po evropskih mestih.
Vrednostni sistem
Zaupanje, na katerem je bila osnovana in zgrajena Evropa kot jo poznamo zadnja desetletja, ima svoj temelj v krščanskih vrednotah. In k temu se je, zelo preprosto rečeno, potrebno vrniti, če želimo začeti reševati svoje temeljne težave. Z van Rompuyem se velja strinjati, ko pravi, da morajo biti znotraj ene kulture skupne vrednote jasne in nepremakljive. To ne pomeni, da medkulturno sožitje ni mogoče, vendar pa mora vsaka kultura stati sama zase.
prehod bo neizogibno k retoriki pravic prisiljen dodati tudi retoriko dolžnosti.
Dosežki Evrope na področju človekovih pravic, demokracije, svobode govora, ipd. to je tisto, kar privlači celoten svet in zgled, po katerem se merijo vse ostale države. Evropa je koncept, ne toliko prostor. Vendar pa se je ta koncept znašel pred križiščem, ki ga ne zna prečkati. Cepeta pred prehodom. Kajti ta prehod bo neizogibno k retoriki pravic prisiljen dodati tudi retoriko dolžnosti.
Nezaupanje vodi v razdvojenost. Razdvojenost izkoriščajo skrajneži in populisti vseh barv. Konjska vprega, kjer vsak konj vleče v svojo smer nima prihodnosti. Potrebna je nova generacija voditeljev, ki bodo razumeli politiko kot umetnost mogočega in umetnost nujnega. Ljudi integritete in moralnih vrednot, ki bodo razumeli, da nas čaka temeljni premislek o našem ekonomskem modelu rasti, modelu socialne države in kulturi pravic ter politične korektnosti. Kajti vse to postaja gojišče manipulacij in zbirališče skrajnežev.
Zgodovina se ponavlja, sicer nikoli enako vendar pogosto podobno. Videli smo že, kaj se zgodi, ko ena stran misli, da druga stran po definiciji nima pravice do glasu in lastnega stališča. Pa, če je za to izgovor rasna superiornost ali politična korektnost.
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.