Nezaslišano: drugo cev predora Karavanke bodo gradili Turki!

Vir foto: cpv.si
POSLUŠAJ ČLANEK
Dokaj potihoma, skoraj sramežljivo, nas je obšla vest, da je DARS končno le izbral izvajalca gradnje druge cevi predora Karavanke. Gre za turško podjetje Cengiz Insaat Sanayi Ve Ticaret, z bogatimi izkušnjami gradnje predorov. Potihoma, čeprav gre za izjemno pomemben projekt in je izbrani ponudnik celo znatno cenejši od najvišje dopustne razpisane cene. Kot da bi se ugodna cena Turkov podalpskim kruhoborcem malce zataknila v grlu.

Še nedolgo nazaj smo namreč na nacionalni televiziji videli prispevek o tem, kako nam predorov ne smejo graditi tujci. Še zlasti, če so 15 milijonov ugodnejši od najcenejšega »slovenskega« ponudnika. Ta bi namreč gradil s Čehi, tudi tujci, ker naša podjetja samostojno stežka zgradijo kaj več kot kakšno večjo škarpo.

Turki naj bi pripeljali celo tuje delavce. O ti šment, kaj takega bi Slovenija, kjer na gradbiščih delajo skoraj izključno tujci, pač le stežka prežvečila. Zemljaričevo obiskovanje ministra Počivalška in problematiziranje ugodne cene bolj kažejo na dobre stare čase globoke države. Slednji računajo, da smo že pozabili na rabote domačih gradbincev, ker bi radi zopet stikali s prsti po marmeladi.
Slovenski gradbinci so v preteklosti pridobili kar nekaj projektov. Skupna značilnost, vse smo debelo preplačali.

Šport nabijanja cen


Slovenski gradbinci so v preteklosti pridobili kar nekaj projektov. Skupna značilnost, vse smo debelo preplačali. Medsebojno dogovarjanje o cenah pa je bilo tako običajno, da so ga nekateri komentatorji omenjali v rubriki »šport«. Pri skoraj vseh projektih so se pozneje pokazale hude napake v gradnji, stroške smo seveda pokrili davkoplačevalci.

Če se kdo ne spominja legendarnega odpadanja ometa v šentviškem predoru, pa ga na sijajne slovenske gradbenike opomnijo vsakoletne obnove avtocest, ki bi morale biti v brezhibnem stanju še leta in leta. Gradnja onkološkega inštituta pa je bila pravcati biser. Iz začetnih 23 milijonov se je končna cena povzpela do zavidljivih 49!

V vodo se je pač naselila legionela, obnova vodovoda pa je navrgla 7 milijonov. Nič čudnega, da so solze tekle v potokih. Pacientom in davkoplačevalcem od vsega hudega, gradbincem pa od neverjetne sreče.

Pri tujcih ni naslanjanja na lopato


Zato kot teleta raketoplan opazujemo gradnjo sparovega centra v Šiški. Avstrijski Strabag namreč organizira delo tako, da so tam samo tisti, ki resnično delajo. Slovenski gradbinci so imeli drugačno tradicijo: dva delata, pet jih klepeta in trije podpirajo svoje lopate. Dela so se razvlekla v nedogled ter se veselo dražila.

Del tradicije so bile še fantastične direktorske plače in brutalno izkoriščanje večinoma tujih delavcev ter podizvajalcev. Globoka država s koreninami v totalitarnem režimu pa je poskrbela, da so bili izvajalci teh zlorab zaščiteni kot redke cvetice. Tovrstno početje bi se še vedno nadaljevalo, če ga ne bi pokončala gospodarska kriza. Sedaj je ta mimo in pijavke so zopet prilezle na plano.

Po propadu največjih gradbenih podjetij so mnogi objokovali izgubo izvrstne tehnologije. Resnici na ljubo so z vsemi prigrabljenimi milijoni izvedli zgolj en tehnološki napredek – povečanje števila lopat. Na nakup modernih, velikanskih gradbenih strojev ni pomislil nihče. Preveč je bilo opravkov z odločanjem, katerega Mercedesa si kupiti ali kateremu tovarišu kaj izgraditi. Zastonj in pod mizo, seveda.

Nekoč z »nacionalnim interesom«, danes pa globoka država piha na dušo z blaginjo za vse, omejevanjem izvoza in turizma. Preprečevanje delovanja usposobljenim, cenovno ugodnim tujim podjetjem je še ena domislica možakov iz ozadja. Za polnjenje lastnih žepov.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30