Nezakoniti iskalci zlata v Amazoniji ogrožajo eno zadnjih od civilizacije izoliranih plemen

Uredništvo
0
Foto: Guilferme Guipper Trevisian/Hutukara

Živimo v časih, ko globalna civilizacija obvladuje kontinente, njene determinante  pa vodijo javna in zasebna življenja  vseh prebivalcev sveta. No, ne čisto vseh.

V Južni Ameriki, Afriki, Avstraliji, Indiji, Indoneziji še vedno vztrajajo ljudstva, ki niso v kontaktu z preostalo družbo. Tako imenovani staroselci, ki se kontakta izogibajo ali pa zaradi njihove nedostopne lokacije do stika preprosto ne prihaja, ohranjajo starodavne načine življenja.

Razen posameznih zračnih posnetkov, fotografij in dokumentarnih oddaj, ki predvidoma popisujejo njihova življenja, vemo o njih bolj malo.

Stiki z namenom popisovanja in antropološkega ogledovanja so večinoma dobronamerni. Dosti bolj sporno pa je, če do stikov prihaja iz ekonomskih, posebno pa ilegalnih ekonomskih interesov. Spomin na iztrebljanje domorodnih ljudstev je na večini kontinentov še vse preveč živ, da bi bili do problema brezbrižni.

Zato najnovejša afera  približevenja v Amazoniji, v katero so vpleteni ilegalni rudarji zlata, ni ostala brez odziva. Odpiranje rudnikov na nedotaknjenih lokacijah je bilo po letošnjem 26 odstotnem povečanju vrednosti zlata sicer pričakovano, prav tako ilegalno izkopavanje zlata v Južni Ameriki ni redkost.

V nevarnosti eno zadnjih od postmoderne družbe izoliranih ljudstev

Vendar so rudarji posegli na območje enega izmed največjih nedotaknjenih ljudstev v Amazoniji. Ljudstvo Yanomami, ki se stikov izogiba, je sedaj le še 35 kilometrov oddaljeno od približujočih se rudarjev, iskalcev zlata. Teh naj bi bilo okrog tisoč.

Ob dogajanju so se dvignile organizacije za varstvo človekovih pravic in staroselcev, območje pa so začeli preletavati venezuelski vladni helikopterji, ki poskušajo preprečiti interakcijo.

V problematiki seveda ne gre zgolj za namerno iztrebljanje ali prisilno preselitev zavoljo zlata, temveč predvsem za nevarnost okužbe. Indijanci so namreč zaradi svoje izloiranosti odporni na drugačne mikroorganizme kot ostalo venezuelsko in brazilsko prebivalstvo. Prenos malarije bi lahko na primer pobil desetine v plemenu in s tem ogrozil njihov obstoj.

Strahovi pa se povečujejo tudi na račun slabih izkušenj, v zadnjem stiku med staroselci in rudarji, leta 1993, so rudarji pobili 16 ljudi, vključno z enim dojenčkom.

Smo se naučili spoštovati kulturno identiteto?
Včasih smo zahodnjaki menili, da je kolonizacija in pokristjanjevanje plemenito, saj prikrajšanja ljudstva pripelje k napredku in resnici. Danes pa smo prvi, ki armado človekoljubnih organizacij pošljemo v bran staroselcem.

Seveda smo se naučili, da kulturno vsiljevanje ne prinese pozitivnih učinkov, da večina stikov ni bila dobronamernih, ampak uzurpiranih v ekonomske ter materialne namene in da se je, če so bili posredi tovrstni interesi, srečanje pogosto končalo z belskim iztrebljanjem.

Po drugi strani pa se v fascniaciji nad domorodnimi ljudstvi vse bolj zrcali prezir do naše lastne globalizirane kulture. Če je »napredni svet« nekdaj verjel, da je vreden širjenja, imamo danes o tem močne dvome.

Spoštovanje do starih načinov življenja, skupnosti in stika z naravo odseva tudi našo lastno kulturno onemoglost.

Staroselci se stiku z preostalo družbo instinktivno izogibajo, brez vednosti o tem, pred čem se branijo. Pri tem pa imajo popolno podporo med nami, ki jih poskušamo pred lastno družbo zaščititi, saj poznamo vse boleče učinke, ki bi jih staroselcem prinesla.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime