(Ne)svobodni kot Nigerijci in Kitajci
POSLUŠAJ ČLANEK
Želeli smo biti prvi narod, ki bi se osamosvojil od matere Jugoslavije. Uspelo nam je. Želeli smo biti prva država izmed novih članic, ki bo vodila Evropsko unijo. Uspelo nam je tudi to. V začetku tega tedna pa nam je uspelo še nekaj neverjetnega.
V ogledalu ekonomske svobode, ki sicer odseva stanje izpred dveh let, so se pred našo državo izpisale kar tri enke! Žal so bile napisane skupaj, kar pomeni, da nismo trikrat prvi, temveč smo pristali na 111. mestu, skupaj s Kitajsko in Nigerijo. Z isto Nigerijo, kjer želi Boko Haram po vzoru ISIS vzpostaviti kalifat, in z isto Nigerijo, kjer muslimani begunce drugih veroizpovedi mečejo iz čolnov v morje.
Države, s katerimi smo si delili bivšo državo, so na tej lestvici daleč pred nami, primerjav z državami, s katerimi sedaj sobivamo, pa raje ne bi delal.
Ocena na tej lestvici je povprečje petih glavnih kategorij: obseg države v gospodarstvu, (ne)delujoči pravni sistem, stabilnost denarja, svoboda trgovanja in regulacija trga.
Ko malo bolj seciramo našteta področja, ugotovimo, da imamo velike težave pravzaprav na vseh petih. Neuspešne prodaje državnih podjetij, alarmantno število kršenj človekovih pravic, nenehno dvigovanje davkov in okostenel trg dela nam gotovo ne bodo prinesli uvrstitve med prvo stoterico.
Te dni so nas sindikati prek neskončne vrste propagandnega materiala vabili na oddajo podpisa za spremembo zakona o minimalni plači. Težko je bilo poslušati pripombe vseh ljudi, ki so se smukali okoli stojnice, češ: »Kakšen pa si, da nočeš pomagati tistim, ki imajo minimalno plačo?« Kljub temu, da sem moral zavoljo lokacije delovnega mesta vsak dan mimo stojnice, podpisa nisem oddal. To pa zato, ker sprememba definicije minimalne plače ni rešitev, ampak lakmusov papir ekonomskega stanja v Sloveniji.
Seveda si vsi želimo in tudi zaslužimo boljše plače, a ne na način, kot ga vsiljujejo sindikati, temu pa največkrat prikimava vsakokratna vlada. Zmanjševanje razkoraka med povprečno in minimalno plačo samo še poslabšuje stanje in preprečuje zaposlovanje mladih, manj kvalificiranih in najbolj ranljivih. Posledično pa zmanjšuje konkurenčnost Slovenije in jo potiska navzdol po lestvici ekonomske svobode.
Potrebujemo korenite spremembe, resnične reforme in ne kozmetičnih popravkov ter sprememb definicij. Govora o reformah je vedno, zlasti pred volitvami, veliko. Ideje in načrti nato kmalu pristanejo v kakšnem predalu ali kakšnem kovčku.
Z velikim zanimanjem bomo spremljali napovedano davčno reformo in upali, da bo res razbremenila stroške dela. Upali bomo tudi, da vlada ne bo z novimi davki udarila kje drugje in da ne bo s sindikati (tudi zaradi novih pogajanj o masi plač v javnem sektorju) zopet sklepala kravjih kupčij.
Čeprav se lahko z ogledalom ekonomske svobode v Sloveniji ne strinjamo, se moramo zavedati, kje tičijo glavni problemi za tako uvrstitev. Če nočemo doseči neslavnega rekorda in se približati zadnji Venezueli, bi bilo dobro, da za začetek ne podpiramo ljudi, ki podpirajo ekonomijo te države.
V ogledalu ekonomske svobode, ki sicer odseva stanje izpred dveh let, so se pred našo državo izpisale kar tri enke! Žal so bile napisane skupaj, kar pomeni, da nismo trikrat prvi, temveč smo pristali na 111. mestu, skupaj s Kitajsko in Nigerijo. Z isto Nigerijo, kjer želi Boko Haram po vzoru ISIS vzpostaviti kalifat, in z isto Nigerijo, kjer muslimani begunce drugih veroizpovedi mečejo iz čolnov v morje.
Države, s katerimi smo si delili bivšo državo, so na tej lestvici daleč pred nami, primerjav z državami, s katerimi sedaj sobivamo, pa raje ne bi delal.
Kako je torej mogoče, da smo dosegli tako katastrofalno uvrstitev?
Ocena na tej lestvici je povprečje petih glavnih kategorij: obseg države v gospodarstvu, (ne)delujoči pravni sistem, stabilnost denarja, svoboda trgovanja in regulacija trga.
Ko malo bolj seciramo našteta področja, ugotovimo, da imamo velike težave pravzaprav na vseh petih. Neuspešne prodaje državnih podjetij, alarmantno število kršenj človekovih pravic, nenehno dvigovanje davkov in okostenel trg dela nam gotovo ne bodo prinesli uvrstitve med prvo stoterico.
Sindikalni populizem minimalne plače
Te dni so nas sindikati prek neskončne vrste propagandnega materiala vabili na oddajo podpisa za spremembo zakona o minimalni plači. Težko je bilo poslušati pripombe vseh ljudi, ki so se smukali okoli stojnice, češ: »Kakšen pa si, da nočeš pomagati tistim, ki imajo minimalno plačo?« Kljub temu, da sem moral zavoljo lokacije delovnega mesta vsak dan mimo stojnice, podpisa nisem oddal. To pa zato, ker sprememba definicije minimalne plače ni rešitev, ampak lakmusov papir ekonomskega stanja v Sloveniji.
Seveda si vsi želimo in tudi zaslužimo boljše plače, a ne na način, kot ga vsiljujejo sindikati, temu pa največkrat prikimava vsakokratna vlada. Zmanjševanje razkoraka med povprečno in minimalno plačo samo še poslabšuje stanje in preprečuje zaposlovanje mladih, manj kvalificiranih in najbolj ranljivih. Posledično pa zmanjšuje konkurenčnost Slovenije in jo potiska navzdol po lestvici ekonomske svobode.
Nižji davki in višja ekonomska svoboda - pričakovanje nemogočega?
Potrebujemo korenite spremembe, resnične reforme in ne kozmetičnih popravkov ter sprememb definicij. Govora o reformah je vedno, zlasti pred volitvami, veliko. Ideje in načrti nato kmalu pristanejo v kakšnem predalu ali kakšnem kovčku.
Z velikim zanimanjem bomo spremljali napovedano davčno reformo in upali, da bo res razbremenila stroške dela. Upali bomo tudi, da vlada ne bo z novimi davki udarila kje drugje in da ne bo s sindikati (tudi zaradi novih pogajanj o masi plač v javnem sektorju) zopet sklepala kravjih kupčij.
Čeprav se lahko z ogledalom ekonomske svobode v Sloveniji ne strinjamo, se moramo zavedati, kje tičijo glavni problemi za tako uvrstitev. Če nočemo doseči neslavnega rekorda in se približati zadnji Venezueli, bi bilo dobro, da za začetek ne podpiramo ljudi, ki podpirajo ekonomijo te države.
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
28
Predstavitev knjige Materinska knjižica
18:00 - 20:00
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
Video objave
Odmev tedna: Zbiranje lastovk za prihod pomladi
22. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.