Nerazumljeni "tradicionalisti" v Katoliški cerkvi

Zajem slike spletna stran Scutum Fidei
POSLUŠAJ ČLANEK

Že vrsto let se v katoliški Cerkvi pojavljajo skupine in posamezniki – tako laični verniki kot duhovniki – ki opozarjajo, da se je v prevladujoči struji preveč razpasla zmota t. i. modernizma – relativizma, ki se tiče interpretacij Cerkvenih naukov, koncilskih dokumentov, zakramentov, liturgije in še marsičesa.


Vedno bolj so “tradicionalni” verniki prisotni tudi v slovenski Cerkvi, kjer se dogaja pravi mali preporod tradicionalne duhovnosti, zbrane okoli tradicionalne liturgije, katere obisk se je v zadnjih petih letih povečal za faktor 5.

Zasluge za to ima brez dvoma tudi mladi tradicionalno usmerjeni katoliški medij Scutum Fidei, ki ga poleg pobudnika Alena Komana sestavljajo somišljeniki iz filozofskih, teoloških, duhovniških in laičnih vrst. Slednji med drugim najbolj poudarjajo oživitev tradicionalne liturgije, spoštljivo in vredno obhajanje zakramentov (sv. obhajilo kleče in na usta) in dosledno upoštevanje cerkvenih naukov. S svojimi smelo zastavljenimi Youtube posnetki in članki na blogu vnašajo v slovenski prostor vprašanja in pomisleke, ki so bili doslej odrinjeni povsem na obrobje in se jih še vedno na vse pretege skuša utišati.

O t.i. “tradicionalistih” se namreč širi mnogo stereotipov in zmotnih očitkov, ki pa so odločno zavrnjeni denimo v članku na blogu Ad Dominum. Če povzamemo: Kljub prepričanju mnogih sami ne zavračajo 2. vatikanskega koncila, niti misala iz leta 1969, poleg tega so v popolni edinosti s Cerkvijo, želijo le dostojno obhajati obliko svete maše, ki nikoli ni bila zavrnjena, kaj šele prepovedana (slednje poudari Benedikt XVI. v okrožnici Summorum Pontificum). Nasprotno, kot sami poudarjajo, gre ravno pri Novus Ordo maši, ki jo poznamo danes, za obliko, ki v resnici ne izhaja neposredno iz določil 2. Vatikanskega koncila, pač pa je plod mnogih napačnih interpretacij in praks, ki so bile sprva dovoljene le pogojno, sčasoma pa prevzele vodilno vlogo.

A njihova prizadevanja za redno obhajanje tridentinske sv. maše so bila s strani slovenskih škofov že večkrat brezkompromisno in po hitrem postopku zavrnjena – trenutno je tako javno obhajanje dovoljeno le enkrat mesečno, sicer pa se morajo ljubitelji tradicije k bogoslužju odpraviti v Trst, Zagreb, Celovec ali drugo tuje mesto v bližini. Poleg tega je dejstvo, da so duhovniki, ki izrazijo naklonjenost tradicionalni sveti maši s strani kurije zapostavljeni, zasmehovani, delovanje se jim onemogoča, celo prepoveduje se jim sodelovanje pri medijih, kot je že omenjeni Scutum Fidei.

Kljub omejitvam pa se njihova skupnost hitro širi. Posebej intenzivno med mladimi, ki, kot pravijo, niso tako obremenjeni z duhom modernizma, ne iščejo več “kitarskih” maš in zrelativiziranega nauka, pač pa resno, globoko in nespremenljivo duhovnost ter skrivnostnost in posvečeno lepoto liturgije. Torej tisto, česar jim današnji svet ne more ponuditi.

KOMENTAR: Urban Šifrar
Čaščenje pepela ali ohranjanje ognja?
Gotovo nekateri javno izpostavljeni “tradicionalisti” svojemu polu ne delajo usluge z občasnim posploševanjem in udrihanjem vsevprek, ki je očitno skušnjava, za katero so sami posebej dovzetni. A po drugi strani je vedno bolj očiten strah in znašanje slovenskega cerkvenega vodstva nad deležem občestva, ki najde največ svetega v liturgiji, kakršna se je obhajala mnoga stoletja pred nami. Na mestu se je vprašati, kaj je takšnemu odnosu vzrok in namen. Najbolj farizejsko in nečimrno je namreč zviška gledati na katoliško tradicijo srednjega in novega veka ter jo označiti za mračno in zgrešeno, hkrati pa trditi, da smo se v pokoncilskem duhu vrnili k prvi Kristusovi Cerkvi – to je fraza, ki je bila v zadnjih desetletjih neštetokrat zlorabljena. Na nas je, da izstopimo iz jame senc, ki jih vodilna miselnost projicira na stene, se poučimo o tradiciji, ki ni čaščenje pepela, temveč ohranjanje ognja, in poskusimo razumeti doživljanje drugih. Imajo nam veliko pomembnega (a včasih pozabljenega) povedati, njihov namen pa je isti, kot naj bi bil namen vsakega katoličana: Delati vse za zveličanje duš.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike