Neoliberalizem po slovensko: na lestvici ekonomske svobode z Burkino Faso, Kambodžo in Nikaragvo

Uredništvo
2

“Za vse je kriv podivjani neoliberalizem!” nas vedno znova prepričujejo komentatorji, profesorji, novinarji, politiki, aktivisti … levih nazorov, ko beseda nanese na domnevni razkroj socialne države in porast revščine v Sloveniji.

 A zanimivo je, da po ekonomski svobodi kot enem glavnih kazalcev neoliberalnih družbeno-ekonomskih politik Slovenija sodi šele na 97. mesto med 180. svetovnimi državami, medtem ko so nam primerljive države mnogo višje. 

Češka, ki ima denimo pol nižjo stopnjo revščine od Slovenije in nas je v zadnjih letih razvojno prehitela, je na najnovejši lestvici ekonomske svobode za leto 2017 na 28. mestu.  

Vse to nakazuje, da je z razumevanjem narave naše družbene ureditve in vzroki za vse večji razvojni zaostanek za primerljivimi državami, nekaj hudo narobe.  

V tretjem letu levo-sredinske vlade Mira Cerarja Slovenija po indeksu ekonomske svobode, ki ga vsako leto pripravlja ameriška organizacija Heritage Foundation, nadaljuje negativni trend in je z lanskega 90. zdrsnila na 97. mesto.

Naša država se po ekonomski svobodi nahaja v družbi Burkine Faso, Kambodže, Hrvaške, Benina in Nikaragve. Za nami, razen Grčije, ni uvrščena nobena država Evropske unije, saj gre v glavnem za družbo nerazvitih afriških in azijskih držav, z redkimi evropskimi izjemami kot sta (ob Hrvaški in Grčiji) Srbija in Albanija.

Nam primerljive tekmice, za katere smo v številnih prispevkih na Domovini pokazali, da nas zadnja leta razvojno prehitevajo po levi in desni, so precej višje: Češka je uvrščena na 28. mestu, Poljska na 45. mestu, Slovaška na 57., pred nami je celo Orbanova Madžarska na 56. mestu.

Irska, katere izjemni razvojni napredek glede na Slovenijo smo v nekaj člankih prav tako obravnavali, po ekonomski svobodi denimo zaseda 9. mesto na svetu.

Gibanje ekonomske svobode držav skozi čas
Gibanje ekonomske svobode držav skozi čas – Slovenija (roza) na zadnjem mestu (klik za povečavo)

Na vrhu lestvice so sicer Hong Kong, Singapur, Nova Zelandija, Švica in Avstralija, na 6. mestu pa je že Estonija, ki zadnja leta na številnih področjih, predvsem pa pri izobraževanju in digitalizaciji družbe, dela izjemen napredek.

Neučinkovit in ranljiv sodni sistem, razširjena je korupcija

Avtorji raziskave kot glavne probleme Slovenije vidijo v nezmožnosti izvedbe strukturnih reform ter v šibkosti državnih institucij, ki onemogočajo dolgoročni gospodarski razvoj.

“Še posebej neučinkovit in ranljiv na politično vmešavanje je sodni sistem … korupcija pa je zelo razširjena, predvsem v obliki konflikta interesov med državnimi uradniki in zasebnimi poslovnimi subjekti,” preberemo pri opisu Slovenije.

Glede podjetniškega razvoja Slovenijo omejujejo birokracija in rigiden trg dela, ki preprečuje dinamično rast zaposlovanja. V poročilu omenjajo, da država izvaja privatizacijo, reformni procesi so počasni in zapleteni.

Slovenijo bremenijo tudi visoka davčna bremena in vladno trošenje.

Po davčnih bremenih glede na BDP so od Slovenije (36,6 %) ugodnejše Češka (33,5 %), Poljska (31,9 %), Slovaška (31 %), manj ugodna je le Madžarska (38,5 %).

davcna-bremena-odstotki

Državna potrošnja glede na BDP pa je v Sloveniji 44,2 %, na Madžarskem 50,2 %, Slovaškem 43,2 %, na Češkem 42,9 % in na Poljskem 41,6 %,

Večja ekonomska svoboda, manjša stopnja revščine

Zanimiva je tudi korelacija med ekonomsko svobodo držav in stopnjo revščine v teh državah, ki jo iz zbranih podatkov navaja OECD. Večja ekonomska svoboda namreč praviloma pomeni nižjo stopnjo revščine ali pa vsaj njen padajoči trend.

Kot je razvidno iz spodnjega grafa, se Slovenija tudi v tej kategoriji ne odreže najbolje, saj je stopnja revščine pri nas višja v vseh primerjanih državah, razen v Poljski, a v tej državi za razliko od Slovenije pada.

Ko bi vsaj imeli neoliberalizem!
Beseda “neoliberalizem” je pri nas psovka, strelovod za vse slabo, kar se naj bi ljudem v naši državi dogajalo.

A vse mednarodne raziskave, primerjave in meddržavni trendi kažejo, da je Slovenija daleč od liberalnega, odprtega gospodarstva, ki bi ga lahko označili za “neoliberalno”.

Pri tem je pomenljivo, da “neoliberalne,” torej ekonomsko svobodnejše države, po vseh podatkih in statistikah napredujejo bolje, rastejo hitreje in imajo nižjo stopnjo tveganja revščine kot Slovenija.

Vse to kaže, da v Sloveniji živimo v popolni konceptualni zmedi, poglavitni razlog, da se vseskozi vrtimo v krogu in ne ustvarjamo pospeška rasti, blaginje in prosperitete, pa je povsem napačno dojemanje, kaj je z nami sploh narobe.

Najbolj zaskrbljujoče pri tem je, da rešitev ne iščemo izven politik, ki nas v konkurenčnem mednarodnem okolju porivajo vse nižje, ampak vedno znova volimo opcijo, ki je nesposobna presekati gordijski vozel naših družbenih zmot in zablod.

2 KOMENTARJI

  1. “Naša država se po ekonomski svobodi nahaja v družbi Burkine Faso, Kambodže, Hrvaške, Benina in Nikaragve. Za nami, razen Grčije, ni uvrščena nobena država Evropske unije, saj gre v glavnem za družbo nerazvitih afriških in azijskih držav, z redkimi evropskimi izjemami kot sta (ob Hrvaški in Grčiji) Srbija in Albanija.”
    Dobro je, da nas tuje statistične primerjave kdaj vendarle postavijo v realne kontekste, saj so naši nekritične in lažne samohvale prepolni državni voditelji (s servilno in senilno medijsko podporo vred) že zdavnaj “odplavali” v svoje lažne “virtualne izmišljije”.
    Samo v enem letu je uspelo Cerarjevi neustvarjalni in nekompetentni vladi poslabšati položaj države na lestvici ekonomske svobode (in obenem socialne blaginje) za sedem mest (na 97. mesto med 180 primerjanimi državami). Od vlade, ki je sposobna državljanom ponuditi kot nekaj otipljivega izključno le 2. januar kot dela prosti dan, vse nujne ukrepe za spodbujanje in razvoj podjetništva ter zmanjševanje pogubnega razkoraka med stroški javnega sektorja ter prihodki gospodarstva pa alibično nenehoma in vsako leto znova odlagati na “naslednje obdobje”, seveda ni mogoče pričakovati učinkovitega zaustavljanja negativnih procesov v družbi.
    Edino, kar nam je sposobna zagotoviti vladna garnitura samopašnih zajedalskih koritarjev iz vladajoče koalicije SMC-Desus-SD, je: Umiranje na obroke!

  2. Tranzicija je zavožena, ni dokončana. Strinjam se. Ni odgovornosti, zaupanja ni. Prevladuje praksa nepotizma, »zrihtaj mi«, pa bo vse O.K. Poštenja ni. Prevladal je neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava. Tranzicija v pravičnejšo in učinkovitejšo demokracijo, predvsem privatizacija, ob takšni morali v »pravu« in politiki ni in ne bo uspela. Politika je že za časa Svetozarja Markoviča in tudi po osamosvojitvi odpravo družbene lastnine zastavila in uzakonila tako, da se doseže »koncentracija lastništva, predvsem v rokah menedžerjev«, in to za vsako ceno, češ da je to potrebno za razvoj gospodarstva. To je in še vedno najbolj zagovarja bivši rektor UL dr. Jože Mencinger! Koliko oškodovanja družbene lastnine je ugotovila in prijavila SDK? Koliko je bilo »direktorskih« baypass firm? Sodni epilog je bil, skoraj vedno, vse je O.K.? Kar je zastavila in uzakonila levica, je tudi desnica kasneje še dovoljevala. Mnogi so vpili, da naj bi predvsem Janša odstavljal (rdeče) direktorje, zato naj ti postanejo kar lastniki podjetij. Pojavijo se tajkuni! Sledi streznitev, ogorčenje. Šele 31. decembra 2007 pa Janševa vlada le prepreči nemoralno bogatenje in plenjenje menedžerjev, ko spremeni zakon o prevzemih s prepovedjo zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe, s čimer se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Politiki in stroki pa je bilo poznano, če ne, so vsi delali zelo malomarno, da je v državah EU prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji. Pri nas pa so bili takšni prevzemi vsakdanja praksa. Prevzemi so, če so »uspeli«, uspeli le na račun zaposlenosti, nizkih plač zaposlenih, na račun vlaganja v razvoj, tudi neplačevanja prispevkov, skratka na račun izčrpavanja podjetij. Kjer pa še to ni pomagalo za »preživetje menedžerjevega podjetja«, pa sedaj menedžerske kredite pri »slabi banki« plačujemo vsi davkoplačevalci!? Ista politika in stroka pa sanirata banke »v imenu in za račun ljudstva«, ki je vedno bolj zadolženo. Za sanacijo države je potrebna nadaljnja privatizacija, a vse do danes politika in stroka, ne pravna država, niso razčistile usodne vloge in odgovornost nadzornih svetov, opozarja guverner Banke Slovenije. Ni odgovornosti. Dokler volimo DZ RS po čistem proporcionalnem volilnem sistemu, ki onemogoča volivcem uveljaviti osebno odgovornost tistih, ki so jim podelili svoj mandat, je razvoj demokracije, uveljavitev države prava in razvoj gospodarstva, blagostanja, žal čista utopija in zloraba pojma »v imenu ljudstva«! Je le stalni politični boj za prestiž, kar je nazadovanje demokracije in države! Tranzicije še ni konec, volimo naše! Katere in kako?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime