Hrvaška zelo glasno ponavlja, da je slovenski dan D povsem običajen dan. Da gre za povsem običajen dan je ves teden govoril tudi hrvaški premier. Zadnje dni pred razgrnitvijo sodbe je Hrvaška ponavljala, da bodo pismo arbitražnega sodišča zavrnili, in pri tem je vztrajala tudi včeraj.
Prav ta velika pozornost hrvaške politike pa kaže, da v resnici za Hrvaško včerajšni dan bi bil niti najmanj navaden dan. Če te nekaj ne zanima, se s tem ne ukvarjaš. Mene mnenja določenih mnenjskih voditeljev v državi ne zanimajo in jih ne berem. Kaj pravijo razni repovži, mencingerji in turnški sploh ne vem, ker so zame nepomembni. Tega nikjer ne omenjam. Če pa bi jih bral in jim oporekal, da so nepomembni – bi to pomenilo, da se z njimi ne strinjam, da pa so zame vendarle pomembni.
In to se je zgodilo na Hrvaškem. Za Hrvaško včeraj ni bil običajen dan, saj o običajnih dogodkih premierji ne govorijo. Običajnim dnem tudi mediji ne dajejo pozornosti. Najpomembnejši hrvaški časnik pa je v četrtek zjutraj na naslovnici objavil celostransko novico, da ZDA pri arbitraži podpirajo Hrvaško in da odločitev arbitraže ni obvezujoča.
Slovenija z arbitražo ni izgubila niti centimetra ozemlja niti decilitra vode. Meja namreč ni bila določena in sporna področja zato niso bila slovenska, da bi jih lahko izgubili. Seveda pa te besede zelo težko padejo ljudem, Slovencem, ki so postali zamejci. Posebej v Razkrižju.
Zato je dejansko z arbitražo Slovenija vsekakor pridobila. Lahko bi dobila več, bodo rekli kritiki. Mogoče res. Osebno pa v to ne verjamem, saj je mednarodno pravo zelo jasno: ko gre za meje, je zgodovinska pravičnost povsem nepomembna. Arbitraža pa je upoštevala tudi zgodovinsko pravičnost. V nekem smislu je tu sodišče dalo prav obema državama: na morju je recimo Slovenija je dobila stik, Hrvaška pa ni izgubila svojega ozemlja.
Ker gre za kompromis, sta obe strani nekaj pridobili in nekaj izgubili. Drugače ne gre. Je pa vprašanje, kdaj bosta državi na kompromis začeli gledati pozitivno in ne samo negativno.
Čeprav gre pri tem tudi za psihološki problem. Tako slovenski kot hrvaški sociologi ugotavlajjo, da pri obema narodoma manjka samozavesti in da samopodoba ni najboljša. Zato bosta Hrvat in Slovenec kozarcu, ki je do polovice poln, rekla polprazen. Videla bosta tisto, česar v kozarcu ni. Zrak. Ne pa vina. Zato sta ogorčena nad tistimi litri morja, ki so jih v Haagu prisodili sosedom, ne pa njim.
Jorasa lahko obžalujemo. A pri tem bi morali biti bolj jezni nase kot na Hrvate. Leta 1991 bi slovenska policija morala svojo kontrolno točko postaviti višje na klancu, tam, kjer so dotlej dejansko menili, da je meja. Ko sem pred leti to vprašanje postavil Igorju Bavčarju, takratnemu notranjemu ministru, je odgovoril, da se v Ljubljani zaradi osamosvojitve preprosto niso imeli časa ukvarjati s tem. To lahko razumemo. Težko pa je razumeti, da tega problema predvsem lokalne oblasti, ne le vlada, niso predvidele v mesecih pred osamosvojitvijo.
Arbitraža je torej končno odločila. Lahko se samo tolčemo po glavi, da si je minister Karel Erjavec s svojo ekipo dovolil tako šalabajzerstvo, da so se z arbitrom pod mizo dogovarjali po telefonu. Če bi ga Erjavec ne polomil, bi danes tudi Hrvaška priznala Sloveniji dostop do odprtega morja. Sramota, zaradi katere bi verjetno odstopil vsak zunanji minister na planetu, v nasprotnem pa bi ga premier z metlo nagnal iz vladne pisarne. V našem primeru se to ni zgodilo. V našem primeru Erjavcu ta blamaža tudi na volitvah ne bo škodila in bo kot spreten politik verjetno član tudi prihodnje vlade.
Kaj se bo zgodilo v prihodnjih mesecih še ni jasno. Zdi pa se, da takih incidentov kot smo jim bili priča v preteklih letih, vendarle ni pričakovati. EU se očitno nagiba bolj na slovensko stran, ZDA pa na hrvaško. Mogoče pa se bo sporazum uveljavil in ga bosta spoštovali obe strani, s to razliko, da Zagreb tega glasno ne bo priznal.
Drage bralke in bralci,
v ponedeljek, 26. junija, smo uradno zaključili letošnjo pomladno donacijsko akcijo. Do tega datuma smo zbrali 21.409 EUR, nakazila pa še prihajajo.
Ker ste nekateri rekli, da nas boste v dneh po izteku akcije še podprli, bo števec donacij ostal še nekaj dni viden na naši prvi strani. Če nas še želite podpreti, lahko to storite tukaj.
Hvala vsem, ki ste nas podprli! Vaša podpora ostaja osrednji steber delovanja Domovine v prihajajočem letu (julij 2017 – junij 2018).
Veseli bomo vsake vaše spodbude in kritike, kako Domovino narediti še boljšo.
Ponovno je zadnji čas, da se Slovenci povežejo s Srbi in bosanskimi Srbi in zaobjamejo Hrvaško. Že nad 30 let maltretira te tri narode oziroma dve državi in BiH-RS entiteto. Le od kdaj ogrski del Avstro-Ogrske sega do Jadranskega morja? Kdaj bodo omenjeni in drugi sprožili postopek za delitev obale Jadranskega morja po odstotkovnem deležu ozemlja nekdanje Jugoslavije. Berite knjigo o 100 letnem življenju Borisa Pahorja in boste odkrili, kako so si prisvajali morje. Včeraj se je pričel ponovno eden od zgodovinskih dnevov žalosti za Slovence in Slovenijo. Le zakaj je bila sinoči Tanja Gobec v Tv Odmevih tako nenavadno nasmejana? Morda zato,. ker še ni nihče rekel, da naj/morajo letos in po potrebi še dlje med počitnicami, bojkotirati Jadransko morje. Dejansko nismo nič pridobili, ampak le zgubili – vse strateške točke. Bojim se, da bo po Blisku in Nevihti sledila Strela. Kaj to pomeni, pa si oglejte scene iz teh tim. domovinskih domoljubnih akcij. Zresnite se Slovenci, desni in levi in po žabje mlakužni!
Slovenija ni dobila vrnjeno tisto kar ji je bilo v polpretekli zgodovini odvzeto!!
Slovenci se zahvaljujč nesposobni politiki res nimamo česa veseliti. Sicer pa, to kar smo sejali (volili), to imamo. ) 90ega leta smo imeli vse adute, ozirtoma škarje in platno v rokah, pa smo vse za……! V Demusu je bilo preveč tistih s figo v žepu.
Moj nagovor JOŠKU JORASU, 6. 4. 2003, GEOSS, na Dnevu slovenske zastave pred izročilom zastave Slovenije imenovanemu.
Pred četrt stoletja sta magister Miloš Popović in Miloš Jovanović v delu: Državni emblemi in druge javne oznake v SFR Jugoslaviji, na 57 strani zapisala »Ozemlja republike ni mogoče menjati brez njene privolitve / …,/ saj je ozemlje socialistične republike celovito in ga sestavljajo zakonsko določena območja oziroma ozemlja občin.«
Torej Joško Joras vedno izobesi zastave na hišo na ozemlju piranske občine. Na vseh seznamih je Občina Piran navedena kot občina v Republiki Sloveniji.
Naj vzpostavim še človeško primerjavo. V Mestni občini Kranj spoznavamo, da so v njej bivali tudi šmartinski župnik Žiga Lamberg, ki je bil imenovan za prvega ljubljanskega škofa, prvi pravi Oče slovenskega naroda, dr. Janez Bleiweis, največji oziroma prvi med slovenskimi pesniki, dr. France Prešeren. Do njunih domov lahko pridemo z Maistrovega trga. Vse tri pa povezuje Tavčarjeva ulica. Tudi diplomat, celo naš prvi predstavnik v Društvu narodov, izhaja kranjske občine. Sem ob ime Joška Jorasa postavil premogočne Slovence? Ko mladim predstavljam in razlagam slovensko narodno zastavo, našo današnjo belo, modro, rdečo 155 letnico oziroma slavljenko, ko jim bogatim vedenje o izjemnem duhu in edinstveni sporočilnosti grba na naši državni zastavi, pogosto slišim besede:
»Vi pa ljubite te zastave, kot Joško Joras.« Nasmehnem se jim in se jim zahvalim za to enkratno priznanje. Med nama je le ena razlika. Joško Joras ima to izjemno srečo, da to lahko počne, vsem na očeh, zaradi tistih, za katere si je Prešeren zaželel, »ne vrag, le sosed bo mejak?« Smo tudi mi, Slovenci, kdaj vragi? Če rečemo, da je sosedu potrebno pokazati, do kod sega njegovo dvorišče, kje pa se začne naš prag, res še ne moremo biti vragi.
V nasprotnem, se uveljavi Tavčarjev motto iz Visoške kronike: o domači zemlji, o odvzeti domači zemlji in o odvzetem življenju.« In, da nekdo dokaže, da je gospodar na svoji zemlji, da si ne pusti vzeti življenja: obesi zastave na svojo hišo. Občine Piran, Republike Slovenije in ciljnega združenja: Evropske zveze. Njim pripada z vso odločnostjo. In tudi mi z njim, preprostim Slovencem zadnjih let, ki bi si že nekajkrat zaslužil zveneče ime »Slovenec leta«.
Naj zaključim z mislijo: Joško Joras, ostani mladosten, pogumen in z našo množično moralno podporo, neizprosen borec za slovensko zemljo. Naj se daleč vidno, vedro in nemoteno vije nad tvojim domom v Republiki Sloveniji, naša zastava.
Stanislav Jesenovec
BESEDILO odstavka “Vi pa ljubite,…, še ne moremo biti vragi.” so na dokumentarni kaseti o prireditvi izpustili, tako na izvirni kaseti, kot na posnetkih, ki so jih predvajali na pokrajinskih in drugih TV postajah. Psnetek jim je posredovala litijska lokalna televizija. Brez moje vednosti in mojega soglasja. Takratni predsednik Društva heraldica Slovenica gospod Jožef Lajovec je dejal, da je menda tam nastala mikromanija, da pa sam posnetka ni gledal, ker nima videorekorderja. Le za to besedilo, na celotnem posnetku skoraj dve uri dolge slovesnosti. Morda zaradi varuha človekovih pravic Ivana Bizjaka, ki je bil tudi prisoten na tem dnevu slovenske zastave?