Nenavadna dejstva o vaši plači

Čeprav se vam, morda povsem upravičeno, zdi, da ste za svoje delo premalo plačani in da je znesek, ki ga vsak mesec dobite na svoj TRR prenizek, pa to ni vsa vaša plača.

Najprej najosnovnejše, za kar se zdi, da je vsem jasno, pa se vendarle vedno najde kdo, ki ne razume razlike med bruto in neto plačo. Vaša plača je sestavljena iz plačne osnove, ki jo vsak mesec dobite nakazano na TRR in jo poimenujemo tudi neto plača, ter različnih prispevkov (22,1%) in davkov. Celoten znesek - denar, ki ga dobite na TRR in denar, ki gre za prispevke in davke, se imenuje bruto plača. To je dejanska plača, ki jo zaslužite, delodajalec pa na vašo bruto plačo plača še prispevke (16,1 %) ter prevoz in malico. *

Neto plača, (ki jo dobi delavec na TRR): bruto plača – prispevki od bruto plače – akontacija dohodnine  

Strošek delodajalca: bruto plača + prispevki delodajalca + prevoz + prehrana

Misterioznost…

Do jasnih informacij o tem, kaj natančno se zgodi z razliko med vašo bruto in neto plačo, ne boste prišli zlahka. Že res, da na plačilni listi piše, za kaj je kak prispevek namenjen, toda kaj vam iz njegovega naslova pripada in kam denar odhaja, tega ne ve natančno niti vsevedni in po novem tudi vprašljivo objektivni Google.

S tem je mišljeno, da ni nikjer na enem mestu na preprost in povprečnemu državljanu razumljiv način razloženo za kaj natančno se porablja ta denar. Kar je vsekakor informacija, ki bi morala biti javno in predvsem jasno razložena, ne glede na to, da je naša birokracija ta sistem pripeljala do znanstvenih razsežnosti.** Pa poizkusimo, sicer zelo laično, to razložiti mi….

Občutek in realnosti…

Jasno je, da mnogi državljani lahko le sanjajo o povprečni slovenski plači, vendar jo, zaradi praktičnosti vzemimo za primer. Torej povprečna slovenska plača je bila za letošnji junij 1.602,21€ bruto (in 1.045,06€ neto).

PIZ ali prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje: tudi, če niste volili Desusa, se verjetno nameravate nekoč upokojiti in prejemati pokojnino. Ta prispevek je namenjen temu. Pa seveda tudi medgeneracijski solidarnosti. Kot so vaši babice in dedki delali za vas, delate tudi vi za njih in tudi vaši otroci in vnuki bodo delali za vas.

Glede invalidskega zavarovanja bodite veseli, da lahko plačujete solidarnostni prispevek in upajte, da ga nikoli ne boste potrebovali. Če pa ga boste, vam bo pripadal dohodek, poklicna rehabilitacija, dodatek za pomoč za postrežbo, invalidnine, delo s krajšim delavnim časom…

Prispevek za zdravstveno zavarovanje: je osnovno zdravstveno zavarovanje, ki naj bi vam zagotavljalo celotno zdravstveno oskrbo. Zakaj poleg tega plačujete še vsak mesec prostovoljno zavarovanje ca. 30 € je povsem misteriozno vprašanje. Še bolj pa to, da je potrebno za mnoge storitve (če nimate ravno pol leta časa na razpolago) seči tudi v žep z neto plačo.

Prispevek za zaposlovanje: če ostanete brez službe, boste nekaj časa prejemali nadomestilo za brezposelnost.

Prispevek za starševsko varstvo: ko vidite dopoldan mamico z dojenčkom v vozičku, je to tudi vaša zasluga. To je prispevek za plačano materinsko in porodniško varstvo. Prispevek je majhen, toda stvar ni. Znanstveno je dokazano, da je za otrokov razvoj najboljše, da je vsaj do enega leta pri mamici-po novem lahko tudi pri očku. Tukaj je tudi otroški dodatek in pa pravica do skrajšanega delovnega čas za starše majhnih otrok…

Akontacija dohodnine: je čisti davek, ki gre v proračun. Pri povprečni plači in splošni olajšavi ca. 200€ mesečno. Iz tega se napajajo vojska, šolstvo, policija, država…

Malica, prevoz: eden redkih neobdavčenih prihodkov, ki zvišujejo slovenske plače. Če ste na dieti in radi pešačite, ali se vozite s sosedom, še toliko bolj…

Država sicer oblino (tudi do 60%) obdavči vsak poizkus delodajalca, da bi vam dal kak dodaten evro. Tako obdavči nagrade, stimulacije, bonitete, delitev dobička, delno obdavčena je celo solidarnostna pomoč…

Sklep…

Država tako vašo plačo, preden pride do vas, dodobra oklesti. Prisilno pobere prispevke, kar je do neke mere seveda smiselno. Ker tudi mama doma reče, da bomo vsi sodelovali pri gospodinjskih opravilih in če jih dojenček (še) in babica (več) ne zmoreta, jih bomo pač opravili tisti, ki jih.

Če se vam zdi, da dobite za plačane prispevke in davke premalo in tudi če se vam zdi, da dobijo v Horjulu več kot vi na Hotizi (razen, če niste madžarski državljan), je pravi naslov za pritožbe država.

In to tista država, katere politiki in njihovi sindikalni populisti pred volitvami kažejo s prsti proti izkoriščevalnim kapitalističnim delodajalcem, potem ko so si sami že odrezali velik kos vašega plačnega kolača. V zameno dobite povprečne ali še pogosteje podpovprečne storitve… istočasno pa prepogosto ne opravljajo svojega dela in ne sankcionirajo očitnih kršitev delavskih pravic (kar je seveda mnogo težje kot zgolj očitati vsepovprek).***

In ne, sindikati danes niso več prijatelji delavcev. Pač pa so delavci pogosto njihova politična hrana in sredstvo, s katerim je zelo lahko manipulirati.

Če pod vse skupaj potegnemo črto in damo malo na stran gospodarsko krizo (ki je baje že mimo), je videti, da država sploh noče uspešnih, razgledanih in odgovornih državljanov. Raje ima ljudi, ki so prepričani, da se jim dogaja krivica in so srečni, da imajo državo, ki upravlja z njihovim denarjem in jim v zameno za pasivnost občasno odpre državne jasli, da je življenje malo znosnejše…

To pa je precej slabo okolje za razvoj uspešnih podjetjih, v katerih so zadovoljni tako delavci kot delodajalci.